Grega Repovž

27. 4. 2012  |  Mladina 17  |  Uvodnik

Ljubke želje

»Še ko sem bil šef stranke, je moj urad redno sodeloval z Jankovićevo stranko, le da tega ne smem preveč javno povedati, ker bi Borut Pahor padel v nezavest.«
Martin Schulz, novi predsednik Evropskega parlamenta, vodja socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu, v posebni izdaji Mladine, Prihodnost Evrope, 24. aprila 2012

Da je Janez Janša danes predsednik slovenske vlade, Slovenija pa sredi ostre družbene preobrazbe, oblečene v protikrizne ukrepe, je posledica odločitev in ravnanj treh ljudi in njihovih najbližjih sodelavcev. Gregorja Golobiča, Katarine Kresal in Boruta Pahorja.

Tega ne navajamo zaradi kakšnega posebnega užitka izpostavljati trmoglavost, samovšečnost in nezmožnost refleksije teh treh ljudi, pri čemer odgovornost še zdaleč ni enakomerno razdeljena. Kdor danes kaže s prstom na Zorana Jankovića, mu dela krivico. Poskušal je rešiti, kar so zavozili omenjeni, a je bilo to nemogoče. In nemogoče je ostalo, navkljub neverjetni zmagi. Neverjetni zaradi prtljage, ki so mu jo predhodniki pustili.

Golobiča ni več na politični sceni. Ni odšel, ko bi moral, in če bi takrat odšel, bi brez dvoma njegovo mesto (tako bi pač bilo) prevzel Pavle Gantar, ki je to nehvaležno zadnjo nalogo opravil po volitvah. Morda bi Zares preživel. Za LDS bi to težko rekli. Tudi brez Katarine Kresal ta stranka ne bi preživela.

Edini, ki je ostal v slovenski politiki, je Borut Pahor. Nobene refleksije, nobenega občutka odgovornosti, nobene skromnosti. Nič. Nič. Spet kandidira za predsednika stranke. In namerava kandidirati za predsednika republike. Suvereno nastopa. Nič se ni zgodilo. Sicer pa: mar Schulzeva izjava ne pove vsega? Še oni vedo.

Na človeški ravni lahko seveda do Pahorja čutimo nekakšno čisto krščansko usmiljenje. Ko je napredoval, se je zdelo to njegovo pomanjkanje samorefleksije še malce hecno, ko se je to kot njegova vseobvladujoča značilnost izkazovalo med vladanjem, je bilo trpko in globoko zaskrbljujoče. Zdaj to ni več. Je malce neprijetno, a do takih ljudi je pač naravno in prav čutiti malo usmiljenja.

A vrnimo se k družbeno relevantnemu. Aktualna koalicija nakazuje resen namen, da izpelje veliko družbeno prestrukturiranje. Danes o tem ni nobenega dvoma. Nobenega razloga ni, da bi bili državljani pasivni. In tudi niso. Za nami so druge največje demonstracije javnega sektorja v sodobni zgodovini, nezadovoljstvo javnosti pa se akumulira. Saj ne, da je Slovenija kakšna črna luknja Evrope. Je pa vse bolj grobo, ideološko, ob ekonomskem prestrukturiranju pa se dogaja tudi načrtna družbena preobrazba. A temeljno je: pred nami je razgradnja tistega, zaradi česar je Evropa (bila) Evropa. Ali kot je v pogovoru z Julianom Assangeem, ustanoviteljem WikiLeaksa, v sredo dejal Slavoj Žižek: Sodobna evropska socialna država, ki je nastala po drugi svetovni vojni in je bila ena od lepših obdobij človeštva, se sprevrača v moro.

Vsak državljan ima v teh razmerah zgodovinsko dolžnost in možnost, da se do tega dogajanja opredeli in se nanj odzove. Odziv je tudi gledanje stran, gledanje stran je odgovornost. Odgovornost in odziv je tudi, da v upanju, da boš del nove elite, stopiš zraven. Ob takih pretresih je največ priložnosti za lastno dolgoročno repozicioniranje. Ni jih malo, ki so tako začutili ta trenutek. A na koncu je dejstvo, da bo preobrazba družbe predvsem poslabšanje položaja večine.

Ta večina, naj je kot množica še tako velika, je v odnosu do oblasti razdrobljena in šibka, razen če je res do konca stisnjena v kot. Potrebuje svoje predstavnike. Seveda so to sindikalni vodje, predstavniki in vodje civilne družbe. Vendar pa ti ne morejo opravljati dela tistih, ki so jim moč podelili na volitvah. In na tej točki seveda nastopita vodji opozicijskih strank Janković in Pahor. Zdi se, da Janković počasi začenja razumevati svojo vlogo in jo prevzemati – po nekaterih presenetljivih potezah, na primer prvotni brezpogojni podpori zapisu zlatega fiskalnega pravila v ustavo.

In Pahor? Nič. Pahor nastopa. Morda bi bilo, kot nekakšen poduk zgodovine, za prihodnje pahorje celo dobro, da jeseni kandidira na predsedniških volitvah in dobi trdo sporočilo javnosti. Ubogi kalkulant, računa, da bi proti predsedniku Türku zmagal z glasovi desnice.

A v resnici za to učno uro ni dovolj časa. Vprašanje je, ali se tega v njegovi stranki zavedajo. Da tako kot ni časa za učne ure za prihodnje generacije, tudi oni nimajo časa, da bi mu iz vljudnosti, kot dolgoletnemu predsedniku, podelili še en mandat. Pa ne zaradi stranke, ampak družbenega prestrukturiranja, temeljnega, ki se ima zgoditi in pri katerem bi rad Pahor gledal stran. Zakaj že? Ker bi bil rad predsednik republike. Kako ljubka želja.