Grega Repovž

9. 6. 2012  |  Mladina 23  |  Uvodnik

Modreci

»Minister za delo deluje že precej spravljivo, minister za finance vse bolj negotovo, kar je razumljivo, pri ministrih za gospodarstvo in promet pa se vidi, da prav veliko ne razumeta.«
—Dr. Jože Mencinger, ekonomist, v Mladini 20. 4. 2012

»Najprimernejša rešitev bi bila, če se terjatve banke konvertirajo v lastniške deleže in tako iztisnejo obstoječi lastniki. Zatajila je NLB.«
—Predsednik Državljanske liste Gregor Virant, 6. 6. 2012, dan po vložitvi stečajnega predloga za družbo Primorje

Gregor Virant ima seveda prav. Govori pa tisto, kar Zoran Janković ponavlja že mesece. Ampak Zoran Janković je zagovornik nacionalnega interesa, že ne more imeti prav, kajne?

Saj to, da se strinjata, ne bi bilo nič slabega. Težava je, ker je tisto, kar govori Virant, v neposrednem nasprotju s tistim, kar dela njegov finančni minister dr. Janez Šušteršič, saj ta trdi, da je državno lastništvo in seveda tudi upravljanje NLB nekaj škodljivega, v napoto. Šušteršič danes to sistemsko banko prodaja, če je Virant morda spregledal.

Da sta NLB in – z njo – vlada zatajili, lahko reče Janković. Virant pa ne. Virant bi moral, glede na to, kar njegova stranka zagovarja, reči, da banka pač upošteva svoje poslovne interese, to pa zagotovo ni reševanje za državo relevantnih podjetij.

A pustimo ob strani Viranta. Naj sam opravi s tem, da se je njegova vlada v preteklih mesecih raje ukvarjala z vprašanjem, kako pri porodnicah privarčevati 2,3 milijona evrov, namesto da bi se na primer posvetila reševanju Primorja, zadnjega velikega gradbenega podjetja v državi. Propad bo državi odnesel 160 milijonov evrov, v kar nismo všteli nobene posredne posledice, povečanja števila brezposelnih, izgube znanja in usposobljenih gradbeniških kadrov – pri tem pa sploh še nismo prišli do posledic za ajdovsko regijo, ki jo čaka več kot 25-odstotna brezposelnost takoj, le nekaj mesecev kasneje pa še propadanje regije, saj bodo prizadete malodane vse dejavnosti v njej. Do lokalnih frizerjev in mesarjev, ki bodo imeli zaradi povečane brezposelnosti manj strank. Propadu tako velikega sistema sledi opustošenje.

A saj tako prizadetih krajev, ki so bili vezani na eno, dve tovarni, je v Sloveniji že kar veliko. Vlada se je na primer šele dobro vrnila z obiska Prekmurja in se ob tem pohvalila, da bo nadaljevala obsežni program pomoči prekmurski regiji. Zakaj že mora država Prekmurju namenjati toliko sredstev? Kaj pa se je zgodilo tam? Nič, le neko podjetje je neka vlada pustila propasti. Le da je tisti, ki je arogantno prhutal, da se država ne bo ukvarjala s posamičnimi podjetji, bil prejšnji premier Borut Pahor, podjetje pa Mura. Danes je pač to Primorje.

Predvsem pa: kaj bo ostalo? Tudi ko bo nekoč spet obdobje konjunkture, kdo pa bo delal in kaj? Slovenska industrija izginja. Medtem vlada odpravlja administrativne ovire za gradnjo novih industrijskih objektov in novih industrijskih con. Kot da ne bi bila Slovenija ta trenutek polna že industrializiranih območij, opremljenih, s praznimi dvoranami in zapuščenimi tovarnami. A vedno bo kdo bolj konkurenčen – ker se danes tekmuje predvsem v konkurenčnosti cene delovne sile. Seveda lahko vlada odpravi vse administrativne omejitve, lahko tudi davke zniža na minimum, a še vedno bo nekje neka Srbija (kot zdaj v primeru Gorenja), kjer bodo delavci še cenejši in kjer bodo socialni standardi še nižji. Mar ni nenavadno, da se nihče ne ozre v Avstrijo, kjer so plače v neto zneskih v povprečju višje kot pri nas bruto plače, pa se avstrijska podjetja zato ne selijo v Srbijo, ampak se tja kvečjemu širijo (podobno kot se širijo v Slovenijo)? Mimogrede: če za Primorje v Sloveniji ni prihodnosti, kot očitno meni vlada, zakaj se tako ne zdi gradbenima velikanoma Strabagu in Porru, ki tukaj vzpostavljata močni centrali? In če je vladi vseeno za Mercator in njegov vpliv na trg – zakaj za ta trg ni vseeno Sparu, Lidlu in Hoferju? Očitno v teh podjetjih ne vedo, kaj delajo.

Strategija prepuščanja podjetij propadanju – kar ne bo propadlo in je še v državni lasti, pa naj bi tako in tako prodali – je dejansko strategija razgradnje države.

Gospodarski minister Radovan Žerjav je ob stečaju Primorja dvignil bradico, strogo pogledal v kamero in pomembno dejal, da država ni Božiček. Zanimiva izjava. Taka, strateška.