Grega Repovž

15. 6. 2012  |  Mladina 24  |  Uvodnik

Angeli

Novinar: Kako se počutite po več kot štiridesetih letih v kulturi, po tem, ko ste bili zraven pri marsikateri veliki zgodbi, od Radia Študent in Problemov do Nove revije, ko vam pol mlajši aktivisti očitajo, da ste grobar slovenske kulture? Zveni skoraj ironično.
Aleksander Zorn: Saj tudi je ironično – pomeni pa le to, da so oni na napačni strani okopov in da ne razumejo, kako so se kakšne stvari spremenile tudi v pozitivnem smislu. Poleg tega pa imajo rasističen ali vsaj razredni pristop do politike v kulturi in do kulture v politiki.
—Intervju z Aleksandrom Zornom, državnim sekretarjem za kulturo, v štirinajstdnevniku Pogledi, 6. junij 2012

Državnemu sekretarju Zornu moramo biti globoko hvaležni. V današnjih, recimo pretežno demokratičnih časih je namreč težko mlajšim razlagati, kaj je bil problem nekdanjih partijskih aparatčikov in kakšni tipi so to bili – predvsem pa, kakšen je bil njihov način razmišljanja. A zdaj si ga lahko ogledajo v živo.

A tako to je v vzhodni Evropi. Prav neverjetno je, kako so se nekateri nekdanji aktivisti s prehodom iz komunizma prelevili v prav take komisarje, kot so bili tisti, ki so tlačili njih. Pri čemer pa zorni videnja lastne pozicije sploh ne spremenijo, tudi ko pridejo na oblast: ostanejo prepričani, da so oni tisti, ki so zatirani – tudi ko sami zatirajo. Saj ne zatirajo, le borijo se proti – sovražniku? Tako tudi Zorn v trenutku, ko je glavni komisar za kulturo, še vedno bije bitko zoper oblast – pa čeprav je on tisti, ki je sam oblast. Zato je treba slikati nevidno zunanjo oblast, notranjega sovražnika, nevidno moč. Ker komunistov ni več, jih je treba pač slikati in prikazovati, nekateri še vedno verjamejo vanje. In ko to ne gre – se pač razkrije borna, a nevarna duša, za katero je avtomatično sovražnik vsak, ki ima drugačno mnenje. Ki se je zato, kot pravi Zorn, znašla na napačni strani okopov.

A ne podcenjujmo tega boja. Ni mogoče biti dobrohotno pomilovalen do tovrstnih komisarjev in prizanesljiv, češ, ta človek, ki svet vidi tako, hudo trpi. Ne, ker to ni stanje nekoga. V resnici za to ravnanje obstaja le ena beseda: lustracija. A ne v smislu prepovedi javnega delovanja funkcionarjev bivših nedemokratičnih režimov. Lustracija je danes oblika politike. Ali kot je pred časom prav v Ljubljani dejal Adam Michnik, poljski disident in demokrat, ki je to ostal tudi po prelomu s komunizmom: »Lustracija je politična operacija, ki naj ustvari novo državo na konceptu antikomunističnega lova na čarovnice.«

In za to gre: to je lov na čarovnice. In danes ta oblast to počne brez zadržkov – kdor se oglasi z nasprotnim mnenjem, ta je z napačne strani okopov, njegovo ime bo uničeno, njegovo delo zmaličeno. Ni važno, ali ima kaj pokazati, ali je kdo, ki ima reference, kdo, ki pač predano dela za svojo profesijo. Ni važno, kaj govori. Ko ravnatelj šole vstane in reče: ne, ne boste tega naredili, ne boste uničili šole, ki smo jo toliko let gradili, jo ustvarjali, se vse glave lovske združbe obrnejo. In lov se začne.

Temu smo priča danes malodane povsod. Ko imajo v agenciji za upravljanje državnega premoženja dovolj in rečejo: ne bomo več kadrovali nekvalificiranih ljudi v banke, ne bomo več postavljali članov nadzornih svetov mimo zakonov, samo zato, ker si je oblast zaželela teh položajev za svoje strankarske vojščake, nihče ne zardi in vsaj poskuša opravičiti svoje ravnanje. Ne, to je pač le znak. Spet eni, ki so na napačni strani okopov. Glave se obrnejo. In lov se začne.

Lustracija je danes glavni politični projekt. Ta poteka na vseh ravneh, povsod. V tem smislu oblasti protikrizni ukrepi prav neverjetno pridejo prav. Na eni strani kot argument za vsako menjavo in ukinitev, na drugi strani pa so kriza in njene posledice, z reformami vred, tako vseprisotne, da se zdijo te družbene spremembe, ki jih oblast izvaja, večini postranske. Enostavno ne pridejo do izraza.

Michnik je tudi nadaljeval. »Če prikazujemo nasprotnika kot hudiča, imamo sebe za angela … Nočem biti angel.«

Pri nas so angeli na oblasti.