Grega Repovž

22. 3. 2013  |  Mladina 12  |  Uvodnik

Premierka

Je res, simbolno gledano, tako velika stvar, da je Slovenija dobila prvo predsednico vlade? Naj bo jasno: je. Pa čeprav ženska na položaju predsednice vlade ni dosežek, o katerem bi poročali na primer tuji mediji. Manj demokratične države in manj razvite demokracije so že imele predsednice vlad, v zgodovini pa je bilo tudi nemalo vladark. Enako velja za ženske na položaju predsednic uprav podjetij: v Sloveniji je bilo in je kar nekaj predsednic uprav močnih podjetij tudi zdaj. Mnogokrat se je položaj žensk v družbi zato izboljšal, nemalokrat samo začasno. Indija je zadosten dokaz.

Na zadnjih državnozborskih volitvah je bilo v državni zbor izvoljenih kar 31 odstotkov žensk. Slovenija se je s tem leta 2011 po deležu žensk v parlamentu zavihtela skorajda na vrh evropske lestvice, takoj za nordijskimi državami, Nemčijo in Španijo. Gotovo so na to vplivale zakonsko opredeljene kvote na kandidatnih listah – kar kaže navsezadnje tudi uborno zastopstvo žensk v vladah, kjer kvot ni. Delež žensk v tej vladi je navkljub predsednici premajhen.

Vendar se je, ker gre za tako občutljivo področje, pri katerem ne sme biti nobenih razločevanj, treba vprašati še nekaj drugega: je morda delež žensk v politiki danes večji zato, ker je postala politika manj zanimiva in privlačna – tudi sicer, predvsem pa za moške? Politika namreč ne bi bila prvi poklic, v katerega so ženske začele množičneje vstopati šele, ko je postal po mnenju moških manj ugleden. Vse to se je že zgodilo v šolstvu, v sodstvu, ne nazadnje tudi v novinarstvu. Veliko poklicev je postalo celo pretežno ženskih, ko se je zmanjšal ugled ali višina plač v teh poklicih.

V tem smislu ima tudi prihod Alenke Bratušek na položaj predsednice vlade rahlo grenak priokus. Zakaj morajo ženske tako pogosto na tak način vstopati na pomembne položaje? Zakaj tudi predsednice uprav postanejo tako pogosto v kriznem trenutku podjetja? Res zato, ker ženske cenimo v težjih situacijah? To se zdi neumnost. Vprašanj je še veliko. Zakaj na primer levica vse do danes ni bila zmožna ponuditi resne kandidatke za predsednico republike? Konservativcem gre na prvi pogled to celo bolje od rok – a le zato, ker so na desnici volivci bolj disciplinirani.

V tem smislu predsednica vlade torej ni presežek – pa četudi je, tega dejstva ne gre tako obravnavati. Prav zaradi enakopravnosti namreč. Ker ko bo šlo kaj narobe – to bi se zlahka zgodilo, država je v slabi kondiciji –, bo to, da vlado vodi ženska, z enako močjo morda postalo argument, zakaj je šlo narobe. To se je zgodilo tudi na Hrvaškem. Zato je treba z dejstvom, da vlado vodi ženska, ravnati previdno: ga ne razpihovati. Mikavno je govoriti o ženskih načinih vodenja, ki jih prinaša predsednica, pa o tem, da se lahko Alenka Bratušek čisto drugače postavi proti vodji opozicije Janezu Janši že zato, ker je ženska – a to je v resnici hkrati tudi diskriminacija, enaka negativnemu izločanju žensk zaradi tega, ker so ženske. Razlike med moškimi in ženskami v tem smislu so kulturni balast; tudi ko jih hočemo razkazovati kot nekaj pozitivnega. Kar pa seveda ne spremeni dejstva, da so ženske še vedno diskriminirane, v Sloveniji, pa tudi v naprednejših družbah. Do dejanske enakopravnosti je še dolga pot.

Čeprav je torej zapeljivo, je zdaj, ko smo dobili predsednico vlade, hkrati najbolj zadrto to poudarjati kot vrlino, posebnost ali seveda kot negativno lastnost te vlade oziroma njene osrednje osebnosti. To z emancipacijo in enakopravnostjo nima nobene zveze.

Veliko večji presežek je v smislu širjenja enakopravnosti v tej državi imenovanje Tine Komel za ministrico za Slovence po svetu – in to prav zato, ker je pripadnica italijanske manjšine v Sloveniji. Ni mogoče ugotoviti, ali je bilo to narejeno namenoma – pa tudi vseeno je. Če kdo ve, kaj pomeni biti manjšina, biti druge narodnosti v neki državi, potem so to prav pripadniki manjšin – in to pripadniki naših manjšin. In če lahko kako pokažeš spoštovanje do manjšin v lastni državi, to zagotovo storiš tako, da pripadniku manjšine zaupaš skrb za lastno manjšino in izseljence. Pri čemer si s tem samodejno zavezan k enakim standardom na obeh straneh, pri vseh manjšinah in izseljencih, kajne?

Da so razlike med ženskami in moškimi res le trdovraten kulturni in družbeni balast, je nato dokazala predsednica Nove Slovenije in predhodnica Tine Komel na položaju ministrice Ljudmila Novak. Z izjavo, da bi to ministrstvo »moral voditi nekdo, ki nosi slovenstvo v srcu«, in ne »nekdo, ki se opredeljuje za pripadnika italijanske narodne skupnosti«. Lahko po tej izjavi kdo misli, da ženske in moški niso enaki?