Grega Repovž

31. 5. 2013  |  Mladina 22  |  Uvodnik

Ne

V žaru navdušenja nad razmeroma benignim poročilom evropske komisije o razmerah v Sloveniji sta premierka Alenka Bratušek in finančni minister Uroš Čufer pohitela iz njega navajati priporočila. Katera? Ja, tista vendar, ki jih je komisiji predlagala vlada sama. To je pač igra: vlade sporočijo v bruseljske pisarne, kaj bi rade storile, vestni bruseljski administratorji to prepišejo v svoje poročilo, vlade pa nato iz Bruslja dobijo zapoved, kaj in zakaj morajo to storiti – namreč tisto, kar so že same nameravale. In če še malo bolj izstopimo iz tega vzhičenja nad poročilom – ker nam Bruselj ni poslal trojke (o tem sicer ni nihče razpravljal in nihče tega ni nameraval, vsaj v Bruslju o tem ne vedo nič): poročilo je zelo podobno vsem, ki smo jih dobili v preteklih letih. In ne, niso nam dali dodatnih štirih mesecev. Oktobra se pač zgolj naslednjič sestanejo in preverijo razmere, to je vse. Kakšne so dejanske razmere v Sloveniji, nam navsezadnje pove podatek, da smo izpadli iz evropskega programa za zaposlovanje mladih brezposelnih, ker nismo dosegli 30-odstotne brezposelnosti mladih. Mar nismo eden najhujših evropskih bolnikov?

Seveda to ne pomeni, da je v Sloveniji v resnici vse v najlepšem redu, daleč od tega. Seveda zapisano tudi ne pomeni, da ni potrebno nadaljnje varčevanje. A kot je premierka pred desetimi dnevi Bruselj uporabila, da je sporočila, da bo njena koalicija podprla začetek postopnega uvajanja fiskalnega pravila z letom 2015 in hkratno zaostritev referendumske zakonodaje (čeprav je bila odločitev sprejeta že pred tem), tako je objavo poročila skupaj s finančnim ministrom izkoristila za napoved naslednjih stiskanj. Naslednja naj bi bila na vrsti usklajevanje pokojnin in socialnih transferjev ter racionalizacija zdravstva.

V tej točki pa je treba tem vladnim napovedim reči ne: čas je za zelo odločen ne nadaljnjemu stiskanju ali varčevanju, kot to ravnanje z lepšo besedo opisujejo politiki. Namreč stiskanju prebivalstva. Dodatni posegi v minimalne plače, socialne transferje in pokojnine spet pomenijo poseganje v nižji in srednji sloj prebivalstva – ki sta že doslej največ prispevala za odpravljanje krize. Vlada za nadaljevanje tega stiskanja prebivalstva z nižjimi ali povprečnimi dohodki nima nobenega resnega, kaj šele moralnega argumenta. Ne samo v času Pahorjeve in Janševe vlade, tudi ta vlada je že zdaj velik del varčevanja oblikovala prav s stiskanjem teh dveh kategorij prebivalstva, z DDV in znižanimi plačami v javnem sektorju.

In zakaj ne? Ker so najprej na vrsti druga področja. Najprej mora državni zbor sprejeti zakon o obdavčitvi nepremičnin (ne pa ga le imeti pripravljenega v predalu, tako kot prejšnji vladi). Prav tako mora najprej uvesti davčne blagajne oziroma njihovo elektronsko različico za vse vrste gostinskega in trgovskega poslovanja. Enako velja za zdravstvo: dokler vlada dopušča in podpira lažno dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki trem zasebnim zavarovalnicam vsako leto »podari« vsaj 50 milijonov evrov, že zdaj opešanemu zdravstvu nima pravice odvzeti niti evra. Vse pove že podatek, da zasebne zdravstvene zavarovalnice za obratovanje porabijo od 6 do 10 odstotkov zbranega denarja, javni zavod pa le 2 odstotka. Nedotakljiva pod to vlado ostaja tudi vojska. V državah, kjer so doživeli podobno zmanjšanje BDP kot Slovenija, so izdatke za vojsko znižali do 50 odstotkov. Slovenija je članica EU, katere BDP se je najbolj zmanjšal, če ne štejemo Grčije ali Litve, hkrati pa država EU, ki je najmanj oklestila obrambni proračun. Vojaški proračun letos ostaja enak kot lani, 411 milijonov evrov. Poleg tega se bo morala vlada lotiti tudi naložb v energetiko: samo v TEŠ6 naj bi se po novih napovedih »izgubilo« dodatnih sto milijonov evrov. Če bi se ministri s to investicijo ukvarjali le pol toliko, kot se ukvarjajo s stiskanjem javnih uslužbencev, bi lahko privarčevali neprimerno več denarja oziroma državnih jamstev, ki prav tako negativno vplivajo na državne bilance. Seveda so tu še tisti samostojni podjetniki, ki ta status izkoriščajo za nizko obdavčitev visokih dohodkov (pri čemer se skrivajo za tistimi, ki so v ta status prisiljeni) – tudi njihove dohodke je treba najprej pravilno obremeniti. Ocene o legalno utajenih davkih – ker je vse to dopuščeno v zakonih – presegajo številko sto milijonov evrov.

Šele ko bo vlada odpravila te anomalije, se lahko spet spomni na prenašanje bremen krize na srednji in nižji sloj. A da ne bo vse le črnogledo: minister za finance Čufer je kot tarčo varčevanja omenil tudi občine. Če je politika res tako enotna, kot politiki zdaj radi ponavljajo, je čas, da to enotnost pokažejo pri tem najbolj zgrešenem in pregrešno dragem projektu sodobne Slovenije. Lotijo naj se torej ustanavljanja pokrajin in prenašanja pristojnosti občin na pokrajine. In seveda ukinjanja občin.