Grega Repovž

7. 6. 2013  |  Mladina 23  |  Uvodnik

Bleščava beda

Theodor W. Adorno v izjemnem članku Freudovska teorija in struktura fašistične propagande (ponatis prevoda Rada Rihe iz leta 1981 je izšel v zadnjih Problemih) pravi: »Vodja zna uganiti duševne potrebe in želje tistih, ki so dovzetni za njegovo propagando, ker jim je duševno podoben, in to, kar ga od njih razlikuje, ni kaka superiornost, marveč sposobnost, da brez njihovih zavor izrazi tisto, kar je v njih latentno. Vodje so po pravilu oralni tipi s prisilo nenehnega govorjenja in zavajanja drugih. Videti je, da njihova slovita moč nad vodenimi temelji na tej njihovi oralnosti: jezik sam, izpraznjen racionalnega pomena, deluje pri njih magično in pospešuje arhaične regresije, ki zvedejo individue na člane množice.«

Glede nečesa je treba biti ponavljajoče jasen: SDS in njen vodja spadata med tiste politične sile, ki jih je treba opazovati skozi prav to trdo optiko. Namreč, to ni normalna stranka, ni normalna politična sila, ampak ima vse značilnosti zavrženih agitatorskih in populističnih političnih sil, ki se skozi stoletja pojavljajo zdaj v eni, zdaj v drugi državi. Zato se tudi besedila, ki analizirajo fašistično propagando skozi stoletja, vedno znova berejo kot popolnoma sveža analiza prav te stranke in njenega vodja. Adorno je ta članek objavil leta 1951.

A prebivalci Slovenije smo že tako navajeni govorice te stranke in njenega vodje, da o vsem, kar izreče, debatiramo – z resnostjo. Drugače ne gre. Naj gre za še tako kolosalne laži in neumnosti, vse ostajajo v javnem prostoru in skoraj nihče jih ne poimenuje s pravim imenom (a kdor jih, je ekstremist), ampak se z njimi ukvarjamo, kot da gre za dejstva; verjetno tudi zato, ker so tako velike, tako zunaj vseh okvirjev, da si malodane nihče ne upa pomisliti, da bi se bil kdo res sposoben javno in brez sramu tako lagati. Spomnimo se samo obtožb o teroristični dejavnosti bivšega predsednika Danila Türka. Koliko mesecev so absurdne obtožbe, lažno gradivo, zloženo skupaj iz več dokumentov, zaposlovale celotno nacijo. In Janše tega dejanja ni bilo niti za trenutek sram – pa čeprav je bil na koncu razkrinkan, da je zavestno sestavil oziroma dal sestaviti lažen dokument. Da je bil ujet na laži, ga ni nikoli ustavilo, ker je pač vedno prišel na dan z novo zgodbo, še bolj kolosalno, še bolj mikavno.

Ne mediji ne širša javnost po 20 letih ne znamo (ali pa ne želimo) več razločiti, kaj so dejstva in kaj propaganda – preprosto zato, ker je propaganda tako močno zasidrana kot temeljno komunikacijsko orodje te politike v naša življenja. Smo njen del. Mediji sami pa so v resnici celo konstitutivni del tega norega ustroja, ker po vseh letih tega populističnega vrtiljaka razmišljajo in svet v resnici tudi sami že vidijo v tej optiki: življenje, politika, družba so nemikavno dolgočasni in profani brez tega napoja, tega poživila, ki nam ga je vsakodnevno pripravljena in voljna servirati ta politika. Zato je tudi zdaj v primeru Patria v medijih bolj pomembno, kaj je Janša rekel po obsodbi, pa kako je pred sodiščem vibrirala množica, koliko jih je bilo za in koliko proti – kot pa sami dokazi. Spomnite se poročanja medijev to sredo, ko je bila sodba razglašena: kakšen delež je bil namenjen predstavitvi dokazov in kakšen Janševemu šovu pred razglasitvijo sodbe in po njej? Sami dokazi so dobili malo prostora. In tako je že ves čas sodnega procesa Patria. Mladina je eden redkih medijev (to je zasluga novinarja Boruta Mekine), ki sistematično piše o dokazih, ne pa o izjavah in govoričenju. In je prav zato tudi v teh dneh tarča neizmernega gneva Janeza Janše.

Zakaj Janša in njegovi to počnejo, vemo: ker je ta njihova propaganda v resnici njihov način političnega preživetja, že ves čas. Ta propaganda je (po Adornu) pač vir njihovega dohodka, od tega živijo, dobesedno, s tem si zagotavljajo položaj, plačo – in kot je zdaj tudi sodno jasno, tudi druge, dodatne vire dohodka. Odgovor, zakaj vsi sodelujemo na tem odru, pa prav tako ponuja Adorno: ker se je igra podružbila. In to je še večji problem kot ta politika sama.

Tovrstni politiki oder vedno zapuščajo dramatično. Na koncu se izrojenost njihove politike pokaže v vsej svoji bleščavi bedi. In to, kar zdaj opazujemo, je prav to: beda. Za velikimi besedami o državi, o slovenstvu, narodu, se je pač skrivalo tisto, kar se skriva ponavadi. Bedna pogoltnost, kraja. V žepe so si želeli natlačiti denar državljanov, o katerih radi govorijo tako visokoleteče besede. In kar počakajmo še Jožeta Zagožna, da pride pred sodišče: kot je bilo v dosedanji preiskavi že razkrito, se z ženo kot v kakšnem povprečnem ameriškem mafijskem filmu nista mogla zadržati in sta veselo zapravljala denar. Za okoli 100.000 evrov nakupov ne moreta dokazati izvora denarja. A saj ima Janša isti problem. Le znesek je po ugotovitvi protikorupcijske komisije višji: Janša za kar 200.000 evrov, ki jih je prav tako že porabil, ne zna pojasniti, kje jih je dobil.