Grega Repovž

31. 10. 2013  |  Mladina 44  |  Uvodnik

Čakajoč 6. november

»Grki so, da bi premagali krizo, dali vse, kar so lahko, in Evropa mora to spoštovati.«
—Grški predsednik Karolos Papuljas, v sredo, 28. oktobra

S prihajajočim poročilom o razmerah v državi se ne ukvarja le Slovenija, kot bi lahko sodili po poročilih slovenskih medijev. Ker v sredo, 6. novembra, tudi ne bo predstavljeno poročilo le za Slovenijo, ampak za vse države unije. Kakšno bo poročilo o Sloveniji, lahko napišemo že zdaj: spet bodo ocenili, da mora Slovenija vložiti več truda, da sanacija bank še ni izpeljana (ustavila pa jo je evropska komisija, to bodo pozabili dodati), da je treba izpeljati strožje reforme, ker reformna prizadevanja niso bila zadostna, poleg tega pa je Slovenija prepočasna pri privatizaciji svojih podjetij.

Ali prevedeno: če želite dobiti kredite, začnite prodajati svoja podjetja mednarodnim, pri čemer mislimo evropskim korporacijam, naredite svoje delovno okolje boljše za naša podjetja (izvajajte dodaten pritisk na ceno dela). Če se pred nekaj tedni ne bi razkrila vsebina pogovorov med poslovnežem Tomažem Lovšetom in šefom evropske podružnice banke Goldman Sachs Alexandrom Dibeliusom, bi se prejšnji stavek bral kot teorija zarote, pa, žal, danes vemo, da ni. Pri čemer je le nekaj tednov prej Der Spiegel razkril, kako močno so vrhovi evropske komisije povezani z vrhovi velikih podjetij.

Potem bodo mediji spet ponavljali, da Slovenija ni naredila dovolj za sanacijo bančnega sistema, ni izpeljala dovolj rigoroznih reform in je prepočasna pri privatizaciji. Pri tem pa spregledali bistvo: da danes v resnem in verodostojnem ekonomskem svetu na obeh straneh Atlantika velika večina (tudi IMF) meni, da je dosledno izvajanje teh navodil doslej naredilo največ škode državam v krizi. Ne da niso dovolj pridno izpolnile zahtev, ampak so jih preveč pridno. Da je bilo to ravnanje v tej obliki škodljivo, neumno in še več: da so države, ki danes to zahtevajo, same ravnale popolnoma nasprotno. Da je Nemčija takoj po začetku krize dobesedno »metala« milijarde evrov v bančni sistem (brez stresnih testov), ker je vedela, da mora denar krožiti in da ne sme priti trenutek, ko bi podjetja ostala brez tekočega kreditiranja. A komisija je Slovenijo prav na tem področju mirno in brez slabe vesti blokirala za vsaj pol leta. In s tem podaljšala krč, v katerem so se zaradi slabe dostopnosti kreditov znašla podjetja. Tudi s prodajo podjetij se nikjer ne hiti, nasprotno: mar ni Nemčija država, ki spet odkupuje nekdanja javna podjetja, na primer v glavnem mestu, ker je ugotovila, da se je raven storitev znižala, cene pa so šle v nebo? Celo sam predsednik evropske komisije Manuel Barroso je ravnanje komisije že obžaloval, res pa ni pretirano ponavljal tega priznanja – in predvsem se komisija temu ravnanju ni odpovedala. Ker si ne upa, Nemčija ne dovoli.

V Sloveniji se ne glede na vsa opisana dejstva spet prav tekmuje v primerjavah z Grčijo in s Ciprom, pri čemer se bistvo spregleda: namreč prav to, da sta Grčija in Ciper državi, ki sta načrte treh institucij res izpeljali – v resnici sta najboljši učenki, hvale vredni. Le nič ni ostalo od njiju, na obzorju ni izboljšanja, gre za popolno polomijo, posledice so točno take, kot jih je nobelovec Joseph Stiglitz napovedal že pred tremi leti – ker je načrt treh institucij pač neumnost. Se še spomnite spomladanskega poročila evropske komisije? Ni bilo neugodno le za Slovenijo, podobno je bila na primer obravnavana Francija. A so Francozi poročilo zavrnili kot neumnost, zahteve pa prav tako – in jih niso izpolnjevali. Seveda varčujejo, a ne tako dosledno. Bankam pomagajo, ne da bi se ozirali na poročilo. Zraven krepijo podjetja v težavah, jim dajejo pomoč (delajo tisto, kar v Sloveniji takoj razglasimo za nedovoljeno in bogokletno), jim seveda iščejo tudi mednarodne partnerje (na primer korporaciji PSA). In začuda se napovedi komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada o Franciji ne uresničujejo oziroma se zaradi samovolje danes ta država ne pogreza v še hujše težave. Nasprotno: Francija se pobira. Zdaj se iz francoskega predsednika nihče več ne norčuje. Pa ne trdimo, da je v Franciji vse v najlepšem redu – se pa res obrača na bolje.

Pri čemer tudi podatki o Sloveniji niso tako slabi. A danes o spodobni rasti izvoza, ki je v resnici edini dolgoročni ključ do rešitve slovenskih težav, nihče ne govori. Politika in mediji ponavljajo le, kaj bi bilo treba narediti za izpolnitev evropskega načrta. Nobene refleksije, nobenega razmisleka, nobenega ukvarjanja s francoskimi izkušnjami. Mar grški predsednik Papuljas ni dovolj jasen? Mar ne pove vsega? In kaj bomo govorili, ko bomo izpolnili načrte evropske komisije? Da smo bili tudi mi najboljši učenci, pridni, dovzetni – tako kot Grki in Ciprčani? Ja, in v enakem stanju bomo kot oni. »Trojka« pač pomeni to opustošenje, ne pa neko rešitev.

Neumnost je govoriti, da Slovenija ne bo sposobna priti do denarja na svetovnem trgu, če ne bo naredila vsega tako, kot pravi komisija. To nam govorijo že dve leti in vedno znova nam grozijo s sedemodstotno obrestno mero na naše obveznice, pa se je vedno izkazalo nasprotno: da bi lahko prišli do veliko več denarja in da je bila obrestna mera bistveno nižja.

Lahko pa se gremo to igro še naprej. Izid je znan.