Grega Repovž

22. 3. 2014  |  Mladina 12  |  Uvodnik

Delavci

Noam Chomsky v drugi izdaji knjige »Okupiraj: razredni boj, upor in solidarnost«, ki je pravkar prišla na trg, pravi, da v ZDA ni več širšega zavedanja, da razredni boj v družbi poteka ves čas, da je to še vedno temeljni družbeni spopad. Še več: zgornji razredi družbe ves čas bijejo boj, ves čas se borijo za izboljšanje svojega položaja in zmanjšanje moči drugih družbenih razredov. Ves čas na primer vlagajo trud v slabljenje sindikatov. In seveda so zgornji razredi pri tem organizirani, vedo tudi, kaj delajo.

A to ni bistveno sporočilo filozofa. Bistven problem je, da druga stran sebe sploh ne upa več poimenovati s pravim izrazom. »Izraz delavski razred je postal tabu. Nihče ga ne uporablja, namesto tega smo privolili v uporabo izraza srednji razred, ki zakrije, da gre za razredni boj.«

Seveda to, kar govori Chomsky, še zdaleč ne velja le za ZDA: tudi v Sloveniji na primer nihče noče biti del delavskega razreda, nihče noče biti delavec. In čeprav je Slovenija šla skozi obdobje socializma, kjer je bilo (po Kardelju) jasno, da delavskega razreda pač ne predstavljajo fizični delavci, kot nam je vsiljeno danes videti, ampak je delavski razred opredeljen skozi značaj odnosov v družbi: delavski razred so vsi delovni ljudje z izjemo lastnikov, z izjemo tistih, katerih vir dohodka je torej najprej njihovo premoženje.

Čeprav industrijo oglaševanja velikokrat podcenjujejo, se je treba spomniti, kako spretno so oglaševalske agencije svoje delavce med prvimi začele poimenovati z različnimi zvenečimi nazivi. Pred kakšnimi 25 leti so vsi referenti postali direktorji in vodje. Ta je bil vodja projektov, drugi kreativni direktor itd. To se je širilo v finančno industrijo: tudi tam so eden za drugim dobivali zveneča imena, vsi so bili vodje, direktorji, en naziv je bil bolj zveneč kot drugi. Človeška duša je nadležna, godi ji titula: pa čeprav se za njo ne skriva nič, ne plača ne položaj, pogosto prav zakriva mizerijo resnice. In spomnimo se individualnih pogodb, s kakšnim navdušenjem so jih ljudje podpisovali, pri tem pa spregledali, da so običajno pomenile tudi, da so se z njimi odrekli elementarnim delavskim pravicam. Na vzhodu Evrope se nam je, lačnim kapitalizma oziroma domnevne dostopnosti dobrin, poleg tega zdelo, da zdaj smo pa v kapitalizmu, zdaj smo vsi vsaj mali kapitalisti, če ne drugega, vsaj zaradi tistih treh, štirih privatizacijskih delnic in avta – in smo še bolj hiteli pozabljati naravo družbenih in razrednih razmerij. A razmerja se niso prav nič spremenila: večina ljudi svoje redne prihodke ustvarja s svojim delom.

Namesto da bi delavski razred spoznal svoj realni položaj, kar je še posebej občutil v krizi (ko je vrednost premoženja bogatih le še rastla, delavski razred pa je le izgubljal), še vedno beži od tega izraza in se gre mimikrijo. Sramuje se sindikatov, to je nekaj preteklega, nekaj starega in zaprašenega – kar pomeni, da se srednji razred sam odpoveduje svojemu edinemu zastopniku. In po vseh pokih in polomih še vedno ne vidi. Pa se temu odpoveduje višji razred? Nikakor, njegova združenja so le še močnejša in vse več jih je. Namesto da bi se po vsem, kar je delavski razred doživel, delavci zavedeli, da je pomembno, da imajo močne sindikate na ravni podjetij in države, je privolil v naslednjo fazo, ki mu jo je ponudila nasprotna stran: v ideologijo individualizma, a v resnici v razbitje lastne fronte – in pri tem se mu je spet zdelo, da gre za napredek, za vzpenjanje po družbeni lestvici. In država, ta in druge, je pri tem stregla interesom razbijanja delavcev, celotna mašinerija pa nam je to razlagala kot nov družbeni korak.

Vihanje nosu nad organiziranostjo delavcev, nad sindikati, nad svojo resnično razredno pripadnostjo je malomeščansko, pri nas dobro podprto s postkomunističnimi frustracijami, v želji, da bi bili čim bolj podobni tistim na zahodu – pa še ti so bolj naša predstava kot dejanski ljudje iz mesa in krvi. A tega ne gre pripisovati nekim nacionalnim posebnostim: vsi ti procesi potekajo po celotnem razvitem svetu.

Kdo je torej na boljšem: zasavski rudarji, ki so organizirani zaščitili svoje pravice, svoje delavske pravice, ali samooklicani srednji razred, ki se svojega dejanskega delavskega družbenega položaja sramuje, ker si želi biti nekaj več in je v imenu te lažnive maske pripravljen tudi izgubiti?

Ali kot pravi Chomsky: »Resnica je, da sodobni razredni boj bije samo ena stran, druga pa pri tem pretežno sploh ne sodeluje. Namreč delavska.«