Kdo gleda med rjuhe?

Grega Repovž

19. 9. 2014  |  Mladina 38  |  Uvodnik

Dr. Mladen Dolar ima v knjigi Strel sredi koncerta zabavno, a izjemno besedilo Umetnost neizrečenega. Seveda je že naslov tega besedila tako močan in poveden, da bi si ga lahko vsaka javna oseba ali kdo drug, ki želi nastopati v javnem prostoru, z velikimi črkami napisal na bel kartonček, tega prepognil in ga imel ves čas na delovni mizi: Ne pozabi na umetnost neizrečenega! Koliko priložnosti biti tiho bi ostalo nezamujenih.

A naj vas naslov ne zavede: Dolarjev tekst je veliko širši, govori seveda o javno izrečenem, predvsem pa o pravilih diskretnosti. Kakšna ta pravila so, kaže skozi anekdote, z njimi predstavi razlike med ameriško in »evropsko« percepcijo diskretnosti. Kako zlahka na primer Američani razkrivajo zasebnost, tudi seksualnost, a kako popolnoma nespodobno je vprašanje zaslužka, pa kako je Evropejcem o seksualnosti veliko težje osebno spregovoriti, toda golota na plažah nas prav nič ne preseneti, Američani pa na jadranskih plažah ob javno razgaljenih oprsjih trpeče gledajo v tla … Seveda, gre za stereotipe, iz tega ni mogoče sklepati nič ne o Američanih ne o Evropejcih, pravi Dolar, a ravno skozi lepo spletene anekdote avtor pokaže to »tkivo nenapisanih pravil, ki sestavljajo našo človečnost, vzajemno spoštovanje in digniteto«.

Zakaj vse to navajamo? Da bi pokazali, na kako nevarno področje je stopil predsednik vlade Miro Cerar s svojo retoriko morale in etike. Ne gre za to, da imamo danes že vsi malo polna ušesa teh besed; v to polje preprostega zgražanja se ne bomo dovolili zapeljati. A v vsaki točki in ob vsaki priložnosti omenjani morala in etika imata grobo in nevarno posledico: vodita v premik meja znotraj polja diskretnosti v neki družbi. Etika in morala sta pač prav to Dolarjevo »tkivo nenapisanih pravil«, toda če sta postavljeni na tak način kot merilo v družbi, kot sito selekcije, takoj pomenita grob poseg v intimnost in svobodo posameznika. In prav to se že dogaja.

Seveda ima Cerar prav, neka pravila etike in morale morajo biti. Osnovna človeška pravičnost in poštenost. Dober primer tega navaja Dolar: »Ni zakona, ki bi nam narekoval, naj rečemo hvala, kadar nam kdo kaj podari, niti nas v to ne silijo pravila moralnega ravnanja ali kategorični imperativ, a vendar zlahka uvidimo, da bi se družbeno tkivo začelo kaj kmalu trgati, če ne bi pazili na preprosta znamenja recipročnosti in vzajemnosti.« Takšno razmišljanje verjetno vodi tudi Cerarja. Vendar trdimo, da je pri tem treba biti previden in da je Cerar že prestopil mejo dopustnega. To navsezadnje občuti tudi sam, saj ga lahko danes že vsak politični nasprotnik, na primer bivši Janšev propagandist Anže Logar, ki je tujim novinarjem pod vrata hotelskih sob porival diskreditacijske mape o slovenskih novinarjih, res neverodostojen človek torej, kaže kot dvoličneža, češ govorili ste o morali in etiki, danes pa o državotvornosti.

Problem je večji: ko nekdo z močjo postavlja takšno tkivo nenapisanih pravil, kar etika in morala sta, na takšen piedestal – namreč za prvo merilo političnega odločanja in delovanja –, s tem samodejno postane dovoljen tudi lov na neetično in nemoralno. Težko verjetno, da je bil to Cerarjev namen, a prav tako se je začel še vsak lov na čarovnice, tudi makartizem v Ameriki. Opozorilo je tu zato, ker smo – vsaj začasno – v Sloveniji komaj izšli iz enega lova na čarovnice, namreč iz Janševega lova na »komuniste«, torej na vse tiste, ki so bili kot taki označeni samo zato, ker niso bili »njihovi«. Toda poglejmo realno: je res razlika med enim in drugim na piedestal postavljenim merilom? Ni, ker je definicija v obeh primerih ohlapna in arbitrarna. Vsako tako merilo je nevarno.

Če sta morala in etika postavljeni kot merili ocenjevanja, je samodejno postalo legitimno tudi tole vprašanje: je ta človek dovolj etičen in moralen za to in to funkcijo? To nedorečeno tkivo nenapisanih pravil etike in morale pa je tako raztegljivo, da je nenadoma dovoljeno pomisliti tudi na posameznikovo spalnico. Kaj želimo reči? Da je Cerar s svojim zaklinjanjem premaknil meje diskretnosti. Poglejmo, kaj se dogaja Cerarju samemu: danes rumeni mediji brez slabe vesti odpirajo njegov intimni svet in objavljajo izseke iz njegovega življenja, ki so samo njegovi in nikakor ne javna last. To pa je le napoved prihajajočega vala brskanja po intimnostih, preverjanja morale in etike.

Ni dvoma, da Cerar ni imel v mislih tega, namreč brskanja po intimi, a prav zato se modri takšnim raztegljivim merilom raje izognejo. Seveda vsa ta merila obstajajo, so del družbe, prav to temeljno tkivo družbenih odnosov, a jih ni mogoče uporabiti v popreproščeni politični govorici. Ker so res nevarna.