Grega Repovž

26. 6. 2015  |  Mladina 26  |  Uvodnik

Ščurki Evrope

Evropska elita, tako politična kot kapitalska, ima skupaj z bruseljsko buržoazijo zelo jasno agendo: preprečiti vzpon novolevičarskih strank ter zagotoviti povrnitev denarja, ki so ga njihove banke in skladi tvegano plasirali po različnih državah (na primer v Grčiji). Tu se v resnici tudi vse začne, v vsaki državi. Če ste mali vlagatelj, na primer fizična oseba iz srednjega razreda, vam bo ta Evropa povedala, da ste pač tvegali in izgubili. Ali pa vas bodo celo razlastili. Zgodilo se je tudi pri nas. Če ste premožni, potem imate denar seveda naložen drugače: ste velik vlagatelj, ste pomembni za veliko banko ali sklad – v tem primeru nimate nobenih skrbi. Slabe naložbe v Grčiji? Niste krivi, krivi so Grki. Za vas bodo izterjali vsak evro.

In za to gre: preprečitev vzpona nove levice zagotavlja kapitalu poplačilo lastnih napačnih naložb in celo nadaljnje oplajanje po istem principu. Za interesi kapitala danes stojijo Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad, Evropska komisija in Angela Merkel. Za njimi stojita predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker in vodja evroskupine Jeroen Dijsselbloem. Mimogrede: oba prihajata iz davčnih oaz.

Grčija sama po sebi ni v tako slabem položaju, slabost njenega položaj diktirajo tisti, ki ga kot slabega prikazujejo, s čimer jo seveda blokirajo na vseh trgih. Da se bo grško gospodarstvo začelo sesuvati, če se Siriza ne podredi, nima nič s stanjem gospodarstva v Grčiji, ampak je to posledica Sirizine nepopustljivosti. Spomnite se samo Slovenije: dokler nismo privolili v vse najbolj nespodobne zahteve, s kastracijo obeh velikih bank in privatizacijskim seznamom vred, so nam grozili s trojko in bankrotom. Čez dva tedna smo bili že napredujoča država. Pri čemer podatki o okrevanju gospodarstva kažejo, da ta ni posledica delovanja nobene od vlad, nobenega od ukrepov, niti popuščanja bančnega krča, ampak predvsem preživetvene sposobnosti gospodarstva samega.

Preprečitev vzpona nove levice, začenši s Sirizo, omogoča evropski eliti ohranjanje pridobljenega privilegiranega položaja. In za to in le za to gre: da imamo v resnici klasičen konflikt, kjer višji in premožnejši sloji tlačijo nižje, saj je njihovo premoženje, udobje in bivanje utemeljeno na sedanjih medsebojnih razmerjih. Tudi pri nas je tako: treba je biti pozoren, kako stranke vse bolj unisono napadajo Združeno levico. Enotnost gre od leve do desne. Zakaj? Ker med večino političnih strank velja neko tiho sodelovanje. Ko pride SDS na oblast, na primer dovoli predstavnikom SD, da ohranijo položaje (so le umaknjeni na za odtenek slabše plačane in manj vidne), ko se SD vrne, zamenja le redke in le najbolj izpostavljene predstavnike SDS. In čeprav navzven slišimo bučni spopad, se teh pravil vedenja te etablirane stranke držijo. Zato jih seveda zmoti prihod katerekoli nove stranke v ta peskovnik. To so nenapisana vedenja establišmenta.

Pozorno velja torej gledati, kaj evropska elita danes počne Grkom – le zato, ker so izvolili Sirizo. Poglejte, kako se evropska elita vede do premiera Ciprasa: nesramno, ponižujoče, čeprav gre za človeka, ki je bistveno bolj omikan in izobražen od večine evropskih premierov. Še huje se vedejo do dr. Varufakisa, ki spada med najboljše svetovne ekonomiste – kot hijene ga obdelujejo. Samo zato, ker je v napačni stranki in ima napačna prepričanja.

Na španske volivce to že gotovo vpliva. Voliti Podemos postaja pogumna odločitev. In za to gre. Vzeti jim voljo. Pa ne le španskim volivcem – evropskim volivcem na splošno. Enotna evropska elita jih sili v preračunljivost – ponujamo jim, da izberejo sedanje stanje, kažejo jim, da je to slabo stanje manj slabo od tistega, ki jim ga lahko »priredijo«, če bodo volili narobe. In zakaj morajo tako voliti? Da elita ohrani svoj položaj.