Grega Repovž

11. 9. 2015  |  Mladina 37  |  Uvodnik

Vprašanje sreče

V izjemnem času živimo. Tehnologija in zakonitost padajočih cen pri vse večji ponudbi nam omogočata stvari, ki jih še znanstvena fantastika ni predvidela tako kmalu (dobro, je predvidela nekatere druge stvari, ki jih je še ni, a to ne moti). Kako običajno se nam zdi, da se lahko v nekaj urah, ne da bi bili zelo premožni, znajdemo na drugi celini! Medicinska znanost je na primer v zadnjih tridesetih letih naredila enormne premike in tako je na malodane vseh področjih. Tudi razumevanje sveta, odnosov, vse je vse bolj natančno razloženo in razumljeno. Kamorkoli pogledamo, od ekstremno finih materialov naših oblačil do neverjetnih knjig, tako leposlovnih kot znanstvenih, filmov in nadaljevank, zdravil in igrač – v izjemnem svetu, ne le času živimo. Napreduje ves svet, vse večjemu delu sveta je vedno bolje. To je slika od daleč in vendar v njej ni niti odtenka pretiravanja.

In hkrati ni dvoma, da je zlasti razviti svet pretežno nesrečen. Nezadovoljen. To seveda ni nezadovoljstvo ali stiska tistih, ki živijo v nemogočih razmerah. Govorimo o nezadovoljstvu posameznika, z njegovim statusom v družbi, načinom življenja. Mednarodne raziskave – to ni nekaj novega – že leta ugotavljajo, da zadovoljstvo z življenjem ne raste z istim tempom, kot ga imata razvoj ali pa rast bruto družbenega dohodka na prebivalca. Ali kot je že pred leti ugotovil švicarski analitik sreče dr. Bruno S. Frey, je na dolgi rok zadovoljstvo z življenjem pri ljudeh celo stabilno na približno isti ravni, kar pomeni, da je skorajda neodvisno od bogastva oziroma razvoja. Ne samo to, na Freyevem inštitutu so empirično pokazali, da so z življenjem veliko bolj in dolgoročno zadovoljni tisti, ki imajo več prijateljev ali znancev, pri isti starosti in enakem avtu ali stanovanju.

Vse to je znano. In kljub temu se doslej v političnem prostoru ni izoblikovala še nobena politična sila, ki bi svojo politično platformo gradila na tem. To ni kritika, govorimo o priložnosti za veliki obrat k tistemu, kar ljudje res cenijo. Novoleve stranke sicer že gradijo na delu koncepta zadovoljstva, pač na tistem, ki izhaja iz participacije ljudi v javnem življenju, na bolj neposrednih oblikah izvajanja demokracije, in resno govorijo o tem, da bi direktno demokracijo morali uporabljati na lokalni ravni, torej na ravni občin, lokalnih skupnosti, ki bi lahko odločale o precej praktičnih vprašanjih. Raziskave namreč kažejo, da so v državah, kjer je teh oblik direktne demokracije več, ljudje zadovoljnejši. Prav tako na primer na zadovoljstvo vplivajo tudi bolj lokalne oblike plačevanja davkov – velja se spomniti samoprispevka v bivši Jugoslaviji –, ker ljudje radi vidijo, da iz njihovih vplačil nastajajo zanje oprijemljiva izboljšanja. In vendar nobena politika ne pravi, da se bo trudila za prav te na prvi pogled malce neoprijemljive stvari, kot je pravica do prijateljstva. A če potegnemo črto, kaj pa nam dela večje veselje kot druženje z ljubimi ljudmi, sorodniki, prijatelji, znanci? Kaj nam daje več zadovoljstva kot možnost, da razmeroma spočiti izkoriščamo prosti čas, pa čeprav z brezdeljem? In na tehtnici: kaj je več vredno, 4000 ur prostega časa ali 4000 ur dela, da z njim odplačamo avto, vreden 20.000 evrov? Mar ni 4000 ur prostega časa nekaj tako neverjetnega, izjemnega za večino, ki je ujeta v današnje delovnike, ki so hkrati podrejeni premoženjskemu napredku?

Dokazano je torej, da so nekateri vplivi na zadovoljstvo z življenjem neprimerno močnejši od zadovoljstva, ki ga ponujajo premoženje, napredek in denar. A vrnimo se k Freyu. Seveda so v raziskavah ugotovili, kateri so najmočnejši dejavniki zadovoljstva. Izstopa brezposelnost. Brezposelnost je nekaj, na kar se človek ne more navaditi, pravi Frey: »Na ferrarija se lahko navadimo, na brezposelnost nikoli. Zato je tudi ne odtehta še tako visoka socialna pomoč. Morda kdo uživa v brezdelju, ampak večino brezposelnih družba dobesedno zavrže. Imajo zelo malo prijateljev in znancev ter redke stike z drugimi, kar je nemogoča situacija.«

Dve strani sreče, dve strani brezdelja, dve strani prostega časa. Trendi kažejo, da se v Sloveniji število brezposelnih zmanjšuje. A ne gre le za pozitivno gibanje. Nova delovna mesta so predvsem delovna mesta konstantnega strahu pred izgubo zaposlitve. Ni velike razlike med prvim in drugim stanjem, med brezposelnostjo in konstantnim strahom pred izgubo zaposlitve. Število agencijskih delavcev se je podvojilo. Število samozaposlenih se podvoji vsako leto. Za večino to niso prave zaposlitve.

Več brezskrbnosti. To je politična ponudba prihodnosti. To je dejanska družba prihodnosti. Manj strahu pred izgubo službe.