Grega Repovž

18. 9. 2015  |  Mladina 38  |  Uvodnik

Corbyn, da o papežu ne govorimo!

V senci stiske beguncev, sovražnosti, zbeganosti in negotovosti je evropska politika doživela velik in pomemben premik. Ime mu je Jeremy Corbyn. Evropska politika, konservativna in socialdemokratska, je doživela trd poraz. Nova levica dobiva nov pospešek. In ta prihaja prav iz Velike Britanije. Da, Velika Britanija se zdi na prvi pogled geostrateško manj pomembna, nekako se je oddaljila iz središča Evrope, to je zdaj res v Nemčiji. A zamisli, že zaradi jezika in splošne priljubljenosti te dežele, vedno prehajajo po vsem svetu.

Ker doslej se je zdelo, da bo nova levica rasla počasi, z veliko porazi. Ne samo to: da jo lahko panevropska naveza med socialdemokrati in konservativci, ki se le gentlemansko menjajo na oblasti po vseh evropskih državah, celo zlomi. Videli smo Grčijo: naveza med evropskimi konservativci in socialdemokrati je storila vse, da bi Sirizo oziroma njenega prvega moža Aleksisa Ciprasa ponižala, pokazala kot nesposobnega, nastopača, amaterja. Za to je ta politično-kapitalska klika uporabila malodane vse orožje. V trpljenje je v imenu političnega zloma Sirize poslala celotno državo – nikoli ne pozabimo blokade bančnega sistema, kakršne zahodni svet ni priredil nobenemu totalitarnemu režimu, »našim« Grkom pa. In ko so ga zlomili, Ciprasa, je Grčija izginila z naslovnic in ni bila več deležna njihovega zanimanja. Ko se je zato – oziroma tudi zato – začela zmanjševati predvolilna podpora španskemu Podemosu, se je zdela zmaga popolna. Še slovenski Združeni levici se je poznal »poraz« Sirize. Socialdemokrati in konservativci, z njimi pa seveda prijatelji na finančnih trgih, ki stojijo za njimi, so si lahko le zadovoljno meli roke. Nova levica je dobila hud udarec. Četudi na nedeljskih volitvah okrnjena Siriza zmaga, je njena moč, notranje in mednarodno, v pomembnem delu manjša.

Zato ni bilo niti tako čudno, ko so nenadoma začeli z enako neprizanesljivostjo tolči po takrat še kandidatu za predsednika britanskih laburistov Jeremyju Corbynu, najprej laburisti sami (velja si ogledati grde nastope Tonyja Blaira), potem torijci, nato predstavniki britanskega in mednarodnega kapitala, z vsemi neoliberalnimi mediji vred – češ, kaj pa ta novolevičarski klovn zdaj dela med nami, kako je to sploh mogoče, kdo je ta hipuzel, ki se je po levi priklatil v ospredje in ga vsi nekaj resno jemljejo. In Corbyn je nato kar zmagal, socialdemokratska Evropa je bila šokirana, britanski premier David Cameron pa je šel celo tako daleč, da je na twitterju zapisal: »Laburisti so zdaj grožnja naši nacionalni varnosti, naši ekonomski varnosti in varnosti vaših družin.« Mar je to sploh mogoče? Oziroma kot se je s šalo na twitterju odzvalo rusko veleposlaništvo v Veliki Britaniji: »Predstavljajte si, da bi se tako na izvolitev vodje opozicije odzval predsednik Ruske federacije?«

A Cameronov odziv pač razkriva bistvo: da finančni trgi, konservativci in socialdemokrati pripadajo tistemu istemu – in da je ogorčenje vezano prav na to, da je zdaj nekdo vdrl v njihov svet in da ga lahko zamaje. V Sloveniji, žal, ni dosti drugače, to kažeta prav SDS in SD s svojimi dejansko klientelističnimi navezami, s katerimi obvladujeta na primer javna elektropodjetja. Corbyna je na nož pričakala finančna industrija – njen glasnik Financial Times je prinesel komentarje, iz katerih bi lahko nevedni bralec sklepal, da se začenja vojna, londonski City pa rožlja še danes. Na nož ga je pričakalo politično krilo neoliberalnega kapitala, torej evropski konservativni politični establišment. Socialdemokrati se že teden dni kislo nasmihajo, ker pač več ne smejo pokazati, že čez mesec dni bodo namreč sedeli s Corbynom. Trpijo pa, trpijo.

Seveda Corbyna čaka težko delo, že v lastnih vrstah ima dovolj nasprotnikov. Le desetina laburističnih poslancev ga je podprla.

A na političnem parketu ni novinec, to je pokazala tudi kampanja, s katero je zmagal. Ni ga mogoče zavračati s krilatico, da gre za levega populista. Ne, je dolgoletni politik in že ves čas ima enaka, trdo leva stališča – v neoliberalni Veliki Britaniji je še bolj rdeč, kot bi bil drugje po Evropi.

Ker da: po Corbynovi zmagi in odzivu nanjo ni več nobenega dvoma, seveda gre za razredni spopad, za razredni boj. V Grčiji, Španiji, Veliki Britaniji … in tudi Sloveniji. In čeprav je proti novi levici res celoten evropski politični razred, zmaguje in prodira. In to prav zato, ker se je Evropa v času naveze kapital + etablirana politika res razslojila, bolj kot smo si pripravljeni priznati. En odstotek je varovan in davčno ujčkan, močan in nedotakljiv, srednji razred izginja in nima več občutka varnosti, na socialnem robu pa je vse več Evropejcev. A do zdaj so etablirane naveze rušile nove stranke, Corbyn pa je res notranji udar. Če se komu vseeno zdi, da je njegova zmaga precenjena, naj le pomisli, od kod je v evropsko socialdemokracijo prišla tretja pot.

Podimo še korak dlje: mar se ni novolevičarski udar zgodil tudi cerkvi? Papež Frančišek zbuja kapitalu in konservativcem podobno nelagodje kot ciprasi in corbyni.

Stvarnost je bolj nepredvidljiva od najboljšega političnega romana.