Grega Repovž

24. 3. 2017  |  Mladina 12  |  Uvodnik

Kdo tepe protestnike?

Nasilni policisti? Pretepamo protestnike? Do sem smo prišli pod vlado Mira Cerarja?

Ta država je nastala s protesti. Z mirnimi protesti zoper oblast. Ne v času demokracije, ampak v času komunistične države. S protesti zoper JLA, ki je bila znana po svojih živčnih reakcijah in ob protestih zoper zaprtje Janeza Janše ni mogla verjeti, da so ljudje dejansko tako predrzni, da protestirajo pred vojašnico na Metelkovi. Pa niso nikogar pretepli. In tako kot niso nikogar pretepli, nikogar niso niti odrinili na Roški ulici v Ljubljani tisto poletje leta 1988, pa čeprav so bili protesti ves čas procesa. Oblast je razumela, da so protesti preresna zadeva.

Še več. Mar ni Miro Cerar hodil na proteste zoper vlado Janeza Janše leta 2012? Mar ni Miro Cerar politične kariere gradil prav na tej pravici upora zoper državo, zoper aparat države, zoper represijo in samovoljo države? Mar ni Miro Cerar napisal knjige o človekovih pravicah? Miro Cerar je premier protestniškega gibanja, in če nam je všeč ali ne: Stranka modernega centra je posledica upora, je pač stranka, ki je prav zaradi takratne drže Cerarja samega in njegove zavezanosti pravici državljanov, da se uprejo tudi demokratično izvoljeni oblasti, najbolje unovčila tisti trenutek in prav s tem političnim kapitalom prišla na oblast. Pač so znali to storiti, pa čeprav je bilo že v predvolilnem času jasno, da ne gre zares za ljudi, ki so bili pripravljeni stati na ulici, pisati grafite in plakate, se truditi za spremembe, biti del družbenih gibanj. So pa znali to spremeniti v volilne glasove. A Cerar, on je protestiral in o tem pisal kolumne.

Seveda ni mogoče govoriti o neposredni odgovornosti premiera Cerarja za neverjetno nasilje, ki so si ga pred azilnim domom privoščili ljubljanski kriminalisti in uniformirani policisti. A o njegovi premierski odgovornosti ne gre dvomiti. To je ta represija, to so spremenjeni zakoni, ki omogočajo policistom več in bolj grobo delovanje nad državljani. O vsem tem so mediji poročali, strokovnjaki opozarjali – in zdaj je tu. To je zgolj in samo Cerarjeva krivda. Da, to prinesejo rezilne ograje, da, to prinese nečloveško in brezobzirno govorjenje o beguncih, to prinese zaostrovanje zakonodaje. Slovenija je še vedno država, ki ima daleč najmanj beguncev z urejenim statusom na državljana – številka je videti kot napaka, kot bi manjkali še vsaj dve cifri.

Je mar na dan dogodka premier poklical k sebi ministrico za notranje zadeve in zahteval od nje odstop? Nobenega odziva ni bilo. Ne, ker se mu ne zdi nič narobe. Aktivni državljani, da, z njimi je stal na protestih, s temi istimi ljudmi, so za oblastnika moteči. Danes so zanj to tisti, ki ne razumejo. Da bo absurd popoln, se je Cerar med brutalno obravnavo protestnikov vozil z vlakom v Planico in sedel ob Petru Prevcu, športniku, ki se mu ni treba profesionalno ukvarjati z begunsko problematiko, pa veliko bolj razume, kaj je stiska. In to tudi pove.

Mimogrede: morda bo minister za pravosodje Klemenčič zdaj rekel, da je ogorčen. Dovolj je tudi njegovega lepodušja. Tudi on je soodgovoren za to ravnanje vlade.

Slovenski policisti so bili doslej vedno zavezani miroljubnemu ravnanju. Nazadovanje, izkazano nasilje, je posledica ravnanja te vlade. Ki, če pozorno spremljamo njene poteze, tudi vedno znova vsako naselitev beguncev izvede tako, da jih je nemogoče pripeljati malodane kamorkoli – vedno znova se izkaže, da so naredili vse napake, ki vodijo do tega, da se ljudje uprejo in prestrašijo. To, kar počne ta država zdaj, ni sprejemanje beguncev, ampak sistematično zavračanje. Samo še pri izbrisanih je bila ta država tako sistematična. In vsi se delajo, da ne vedo, kaj počnejo.

Lahko smo le globoko žalostni. Imamo neomikano, nerazsvetljeno vlado, vladajo nam ljudje, ki nikoli niso razumeli protestov, ki niso tako kot Merklova rušili berlinskega zidu, ampak so vse prelomne trenutke v bivši državi preživeli na zapečku (skupaj z Gorenakom in Grimsom), ljudi, ki nikoli ne bodo razumeli, da je spoštovanje protestov in protestnikov, pa če se z njimi še tako globoko ne strinjaš, znak razvitosti in prosvetljenosti družbe – veliko bolj kot na primer bleščeče avtoceste in nove stavbe. Imeli so priložnost, da staro politiko naučijo širine, da jo naučijo, kako pomemben je državljan, kako pomembno je, da je vlada široka in zmožna presegati ovire, ki ji jih postavlja čas – in vsaki jih. Miro Cerar je bil eden najbolj spoštovanih profesorjev na pravni fakulteti – prav zato, ker je takrat, ko oblasti ni imel v roki, dajal sporočilo, da so najprej in prve pravice človeka, tudi študentke, ki je sedela pred njim in ga občudujoče gledala. Kako neumno zapravljen ugled. Lahko bi bilo drugače.

Očitno je tudi, da Cerar ne ve, kdo so dejansko njegovi volivci. Ne, tisti, na katere zdaj v obupu računa, volijo drugega in druge. Nikoli ga ne bodo volili, pa če bodo policaji še tako mahali s pendreki, pa če bo postavil rezilno žico v vsako slovensko vas in prepovedal vstop in življenje res vsem beguncem. Ne, to niso njegovi volivci in naj se še tako trudi, ti ga le začudeno gledajo. Njegovi volivci so bili prav ti, ki jih njegova vlada vsakič znova izda: ki verjamejo v državo blaginje, ki verjamejo v človekove pravice in pravico do drugačnosti in svojskosti, ti, ki verjamejo, da represija in grožnje nikoli niso možen odgovor.

Represija ni nikoli domislica policajev. Represija je odločitev vlade.