Grega Repovž

31. 3. 2017  |  Mladina 13  |  Uvodnik

Čas debelih krav

Krepi se povpraševanje prebivalstva, torej po dolgem času prehajamo v obdobje, ko gre ljudem, vse večjemu delu, dobro, individualno se oddaljujemo od kriznega razmišljanja. V zadnjega pol leta je domače povpraševanje prevzelo spodbujanje rasti BDP-ja, pri trošenju prebivalstva gre v pomembni meri za rast izdatkov za trajne dobrine, ugotavljajo na inštitutu EIPF. Optimizem potrošnikov se krepi, gospodinjstva kot dobro ocenjujejo svoje zdajšnje in bodoče stanje, krepi se gradbeništvo.

Tega ne spremeni niti dejstvo, da je po zadnji krizi »zunaj« ostalo več ljudi kot po prejšnji veliki krizi, ki je nastala ob prelomu z Jugoslavijo in njenimi trgi. To, da kapitalistični sistem vsakič znova na cedilu pusti del prebivalstva, je v njegovi naravi. Ne gre pozabiti, da smo ga z velikim veseljem uvedli, ker se večina kljub današnjemu pogledu in današnji pozabi v samoupravnem socializmu ni imela tako dobro, kot se ji je zdelo, da se imajo takrat v kapitalističnih državah. Kapitalizem smo si želeli.

Velja se spomniti, da se je v času krize ves čas ponavljalo, da nas je ta posebej ostro in brezkompromisno udarila, ker v času debelih krav, torej konjunkture, vlada ni mislila na to, da lahko pride tudi krizno obdobje. Če ne zaradi drugega, je na krizo treba biti pripravljen, ker je to v naravi kapitalizma. In globina krize, iz katere smo dokončno izšli, izhaja iz ranljivosti slovenskega gospodarstva zaradi ogromne zadolžitve v obdobju 2005–2008. V obdobju vlade Janeza Janše in finančnega ministra Andreja Bajuka se je zunanja bruto zadolžitev države povečala za približno 160 odstotkov. Vlada je tako zapravljala, da se je tudi zdelo, da nam gre veliko bolje, da se cedita med in mleko, spodbujala je optimizem, banke naj dajejo kredite, pač občutek, da gre lahko samo navzgor. No, ni bilo tako in v zadnjih mesecih prve Janševe vlade je bilo jasno, da je Slovenija v tem lažnem občutku blaginje porabila veliko preveč – in seveda tudi tisto, kar bi potrebovali, da bi se laže postavili na noge. Seveda so vlade, ki so sledile, tudi delale napake – a temeljna je bila kljub vsemu narejena daleč pred krizo.

Do danes smo tudi pozabili, katera vlada je pripeljala državo v to ekonomsko stabilnost – namreč politično razmeroma neizrazita vlada Toneta Ropa, ki nikakor ni ne znal ne uspel nadomestiti takrat sicer ne več tako priljubljenega, a vseeno izrazito karizmatičnega Janeza Drnovška. LDS in Ropova vlada sta takrat morali oditi, ker se je nabralo že vsega preveč, uspehov vlade, zaradi katerih je Slovenija tako zlahka prevzela evro, pa pri tem ljudje sploh niso opazili.

Ko nam gre dobro, je to posledica naše odličnosti in odločnosti. Ko nam gre slabo, pa je to krivda nekoga drugega, na koncu seveda vlade. Konjunktura poveča samozavest, ljudje postanejo prepričani, da jih država predvsem in zlasti omejuje, bolje pa jim gre predvsem zaradi potez in značilnosti njih samih. Ni čisto res, odvisni smo od zunanjih okoliščin v dobrem in slabem. No, tudi politiki radi verjamejo, da jih bodo ljudje nagradili, če jim bo šlo bolje – spomniti se velja samo Virantove plačne reforme, pike na i neumnih potez Janševe vlade, s katero so dvignili plače celotnemu javnemu sektorju in prihodnjim vladam odvzeli še zadnji manevrski prostor pri reševanju prihajajoče krize. Nič – tolikšen je bil učinek na podporo Janši in njegovi vladi. Nihče ni bil hvaležen ne Virantu ne vladi za to povišanje.

Vse to izpostavljamo zaradi dveh stvari: ker bi sedanja vlada v paniki padajoče podpore zlahka zapadla v prepričanje, da je podporo mogoče povečevati z velikimi investicijami in porabo prihodnjih prilivov. Kot kaže primer Angele Merkel, je mogoče podporo ohraniti in povrniti zgolj z verodostojnostjo. Sliši se preprosto, pa ni. Vlada Mira Cerarja si je na primer dala odmrzniti plače oktobra lani in se še dodatno nagradila z nižjimi davki za prejemnike najvišjih plač s 1. januarjem. Ko narediš nekaj takega, hkrati pa na primer ne daš manj kot deset milijonov evrov za samozaposlene na področju kulture in se tvoj minister za kulturo vede, kot da smo še sredi globoke krize, je najbolje, da začneš čakati na konec mandata. Ni ga svetovalca, ki bi te lahko rešil.