22. 12. 2017 | Mladina 51 | Uvodnik
Hvala, Adnan
Richard Wagner je iz opere naredil veliko umetnost, jo osmislil. Tako danes ocenjuje pomen Wagnerja v zgodovini glasbe sodobna muzikološka stroka. A hkrati je bil Wagner odkrit antisemit, kar je izpričal v eseju Judovstvo v glasbi. V njem je trdil, da so Judje zastrupili okus nemške javnosti v glasbi. Tudi njegove opere naj bi bile posejane z antisemitskimi sporočili. Theodor Adorno je v študiji V iskanju Wagnerja že pred vojno raziskoval psihološko strukturo njegovih junakov in dokazal, kako so utelešali Wagnerjeve predsodke do Judov.
Nadaljevanje je znano: Hitler, ki je sicer prevzel oblast petdeset let po Wagnerjevi smrti, se ni ujel samo z njegovimi političnimi stališči, temveč je njegovo glasbo postavil na piedestal nacistične ideologije in jo uporabil kot zvočno kuliso svojega pekla, kot je nekoč zapisal naš novinar Marjan Horvat. Hitler je videl v Wagnerjevih operah sredstvo za legitimizacijo tretjega rajha. Zato je po drugi svetovni vojni obveljal za »nacističnega« skladatelja.
Dr. Slavoj Žižek se je vrsto let ukvarjal z Wagnerjem. V svojem predavanju »Zakaj se je treba boriti za Wagnerja« je leta 2010 implicitno opozoril, da je treba v razmislekih o splošni »rehabilitaciji« Wagnerja kot umetnika dati besedo najprej največjim žrtvam nacizma, Judom. »Oni so bili tisti, ki so ob zvokih Wagnerjevih napevov odhajali v smrt. Tudi zato so njegova dela v Izraelu neuradno prepovedana. Toda zgodba Udija Alonija, ameriško-izraelskega pisatelja, razkriva zapleten odnos Judov do Wagnerjeve glasbe. Aloni je v sedemdesetih letih, skupaj s prijatelji, v nekem mladinskem alternativnem klubu organiziral javno predvajanje Wagnerjevega Nibelunškega prstana. Pravzaprav je bila to provokacija in organizatorji so pričakovali, da bodo ljudje med predvajanjem opere ogorčeni in razbili vse, kar jim bo prišlo pod roke. Zgodilo pa se je nekaj neverjetno lepega. Že tri četrt ure pred začetkom so začeli v dvorano prihajati stari, lepo oblečeni judovski gospodje in gospe. Bili so preživeli iz Nemčije. Prišli so na Wagnerja. Nihče ni razbijal steklenic. Iz spoštovanja do njih so vsi poslušali opero ... za te stare ljudi, mnogi so imeli na zapestjih vtetovirane številke, ki so jih dobili v taboriščih, je bil Wagner del njihove kulture, nemške. Za njih Wagner ni bil nacist, ampak njihova domovina. Branili so klasično evropsko kulturo,« je dogodek opisal Žižek.
Braniti Wagnerja pred njim samim bi bilo nemogoče. Veljal je za težavno, kontroverzno osebnost, »gnusno«, kot je takrat rekel Žižek.
Ta ponedeljek sem po naključju naletel na mladega begunca iz Sirije, ki sem ga spoznal pred dobrim letom in pol, ko se je neko jutro oglasil na uredništvu Mladine. S torbo in vsem svojim malim premoženjem je prišel. Adnan je na poti v Slovenijo doživel vse, kar se je slabega doživeti dalo, 12-letni brat mu je umrl v naročju, nekje pred Grčijo, zaradi vala, ki ga je v podpalubju stare tihotapske ribiške ladje vrgel v leseno ogrodje. Ko je prišel na Mladino, je ravno odhajal po neki čudni poti v Italijo, razočaran, a spet z zagotovili, da ga v Nemčiji čakata azil in bivališče. Na Mladino je prišel kar tako – da pove svojo zgodbo. Pogovarjala sva se eno uro, uro in pol morda, in potem je odšel, sam pa sem obsedel s cmokom v grlu.
No, v ponedeljek sem ga spet srečal, na Trdinovi ulici, sredi Ljubljane. Tam sva obstala, jaz ne prepričan, da je on, a le za sekundo, saj me je že v naslednjem trenutku objel neverjetno vesel mladenič.
Prišel je iz Norveške. Nisem spraševal, kako je prišel tja, nisem spraševal, kako so potekali meseci po odhodu iz Slovenije. Iz torbe je potegnil darilo, ki ga je prinesel zame, tednik Se og Hør, ne ravno politično revijo – a lepa pozornost. Seveda je govoril, govoril o svojem norveškem dekletu, o službi v neki pisarni, o tem, kako lepo mu je zdaj, da je mama pri njem. Ampak kako, da je prišel nazaj v Slovenijo, sem ga vprašal – sam pa sem se spraševal, kdo bi hodil v državo, ki je z njim tako grdo ravnala. »Ker sem v Ljubljani prvič začutil, kaj je Evropa. In sem se prišel zahvalit vsem vam, ki ste mi to pokazali.«
In sem ga gledal, ko je odhajal, veselega koraka, njega, ki je prišel branit Evropo in evropsko kulturo.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.