Pootročenje
Ko poslušam, kaj govoriš, lahko izvem, kdo si. Ker je jezik med najpomembnejšimi značilnostmi družbe. Ker je iz načina, kako kdo govori, mogoče razbrati njegov družbeni izvor, stopnjo izobrazbe ter pripadnost političnemu in kulturnemu okolju. A to danes ni ne samoumevno niti ne drži, je na eni od predstavitev svoje zadnje knjige Govorica odraslih dejal avstrijski filozof Robert Pfaller.
Ker bolj ko neoliberalizem besni po svetu, obzirnejša je postala govorica njegovih predstavnikov, pravi. Nihče se ne sme čutiti užaljenega, vse je zavito v izbrane besede. In kdor se ne drži te govorice, kdor odstopa, je avtomatično spodaj in izločen. A to je le en proces, na katerega v nastopih ob predstavitvi knjige opozarja Pfaller. Drugi je enako pomemben: z vso silo je v središče namreč stopila osebna identiteta, ljudje današnjega časa namreč na veliko izražamo čustva in občutenja. Na eni strani govorica postaja polikana, kdor se je ne drži, je avtomatično problematičen, na drugi strani pa se je popolnoma pootročila – kar je v čistem nasprotju z vrednotami razsvetljenstva, pravi Pfaller. Ljudje naj bi se vendar v javnem prostoru vzpostavljali s svojimi argumenti, ne pa z osebnimi občutji. »Odraslost pomeni zmožnost videti onkraj zasebnega in osebnega in se osredotočiti na tisto, kar je pomembno za vso družbo.«
Ne, gre za besede, ne gre za to, kako govoriš, ne zapletajmo se vendar v to razpravo – in vendar smo v to razpravo zapeljani in je danes zelo izpostavljena. Na veliko razpravljamo o tem, koliko mora biti jezik korekten, kaj je dovoljeno, je s korektnostjo šla predaleč levica ali desnica, ali je dejansko to problem ali ne, je bila to napaka ali ne, temu pripisujemo velik pomen. A jezik je na koncu jezik – zakaj ne bi bil včasih klen, celo grob, temeljno pač je, kaj je sploh predmet razprave. Koliko natipkanih in izrečenih besed je šlo, in gre vse bolj pogosto, za družbeno nepomembno osebno, ko pa bi lahko družba (torej posamezniki) toliko več energije in razmisleka vlagala v argumente o družbi, razmerjih v njej? Koliko več energije je vložene v prekletstvo iskanja sreče kot pa v resne razprave, ki imajo dejanski družbeni vpliv, ki dejansko vplivajo na naša življenja in življenja tistih, ki so na svet šele dobro prišli ali še bodo?
Ne gre za govorico, gre za vsebino – ali kot pravi Pfaller: »Kaj, ko bi odrasli?«
Pootročenje družbe. Kako se je lahko zgodilo, da je postala vrednota naša virtualna podoba, naš lažni jaz, naša tekma s časom, ki se ne ustavi, kako se je zgodilo, da tako v domu upokojencev kot v vsakem odmoru med poukom vsi hitijo objavljati svoje osebno in zasebno? Mar nam to pootročenje, ta razbremenitev z dejanskim svetom pač paše? Smo res tako upehani od vsakdana, dejanskih razmer, neumnih služb, pomanjkanja služb in dela, prekarizacije, odsotnosti prihodnosti? Seveda smo, tako zelo, da se – mi odvisni – med sabo obtožujemo in kažemo eden na drugega, čeprav so med nami minimalne razlike. Ker res, kdo je še danes pomirjen, da prihodnost bo in da je tam nekje neki spokoj, zaradi katerega se sploh borimo vsak dan? Mar zato preprosto potrebujemo te lahkotne medije, ki nam ponujajo instantne odgovore in veliko zabave, zabavnih serij in tokšovov, neumnih posnetkov na YouTubu, da lahko zadihamo, da se počutimo varne? Odgovor je: Da, tako je. Ker le tako lahko odmislimo prihodnost, v katero pehamo brez resnih odgovorov tudi otroke, jim slikamo naloge, ki jih morajo opraviti, ker da sicer ne bodo uspeli – v čem sploh ne bodo uspeli? Zna kdo odgovoriti vsaj na to vprašanje? Kaj pa je ta prihodnost, za katero se morajo (moramo) gnati? Kaj je ta prihodnost, za katero se ženemo sami? Gotovost delovnega mesta in pokojnina? Vse to je trhlo. A trhlo je od družbene neangažiranosti.
Ne bi raje odrasli? Se ne bi raje te družbe spet usmerile k realizmu? Zasebno in osebno sta namreč tako priročno skrivališče, tako prijeten odmik od dejstva, da imata družba in politika neprimerno večji vpliv na naša življenja in predvsem na našo prihodnost, kot smo si pripravljeni priznati. In vendar ne! Bolj ko čutimo, kako enormen je ta vpliv, ki se mu odrekamo, bolj silimo v osebno in zasebno, bolj se med sabo borimo in vse manj prevzemamo družbeni angažma. Zavestno izročamo svojo prihodnost v roke tistim, ki mislijo samo na svojo. In to so hkrati tisti, ki nas opozarjajo na naše besede. In tudi v tem jim ustrežemo.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.