Prišla bo jeza, prišel bo bes
Slovenski delodajalci, pri čemer mislimo tako na zasebnike kot državo, imajo srečo. Srečo, ker imajo take medije, ki dejanske podatke tako površno prenašajo javnosti. Tako jim uspeva še vedno prodajati krizno retoriko, zaradi katere ljudje dejansko sprejemajo, da je tako rekoč prav, da so plače nizke, delovna obremenjenost pa vse večja, pri čemer je stanje gospodarstva čisto drugačno: vse nam pove podatek, da so v Sloveniji od leta 2013 do leta 2016 dobički podjetij poskočili za kar 19-krat, s 169 milijonov evrov leta 2013 na kar 3,2 milijarde leta 2016. Take indoktrinacije, kot jo uspeva danes prek medijev izvajati neoliberalni eliti (menedžerjem in vladi), ni uspelo javnosti prodajati niti bivši komunistični partiji. Resnici na ljubo partija dejansko ni bila nikoli tako uspešna v tem, kot danes poskuša prikazati Janševa SDS. A pustimo to ob strani, muke bivših malih prisklednikov partije tipa Gorenak, ki tako perejo svoje življenjepise.
No, zadnje čase se stvari spreminjajo. Zaposleni so dobili medijskega zaveznika. In zavezništvo z javnostjo, z zaposlenimi, ni prišlo z javne televizije ali pa časopisa z imenom Delo, ampak s komercialnih televizij, Pop TV in Kanala A. Nacionalna televizija vozi pred kamere ljudi, ki ob milijonskih dobičkih razlagajo, da bo njihova družba propadla, če se plače le malo dvignejo, Pop TV in Kanal A pa se tega ne gresta več. Začela sta kazati realno sliko.
Ker tega, da plače ne smejo rasti, res ni več mogoče poslušati, sploh ne od vladnih mož, ki so lani v državno blagajno iz pobranih davkov dobili slabo milijardo evrov več denarja. In še vedno, od premiera do neotesanega gospodarskega ministra, govorijo, kot da je kriza še zmeraj v državi – seveda le, ko pridejo na temo plač. Drugače smo pa seveda zgodba o uspehu – kar je res. Pač imamo eno najvišjih gospodarskih rasti v Evropi.
A bistven je stavek, ki ga zapiše novinar Borut Mekina v svojem članku Tragični junaki v tokratni Mladini: Leta 2016 so dobički glede na leto poprej zrasli za več kot 94 odstotkov, povprečna bruto plača pa se je zvišala le za 1,2 odstotka. Pri čemer slovenski delavci delajo vse več in tudi več kot v primerljivih državah. Skoraj 70 odstotkov Slovencev dela več kot 40 ur na teden, od tega devet odstotkov dlje kot 50 ur. Vsak peti delavec je leta 2016 opravil več kot 170 nadur, kar pomeni, da je delal 13 mesecev, v približno desetih odstotkih primerov pa nadure niti niso bile plačane. Kako si drzne TV Slovenija torej voziti pred kamere ljudi, ki načrtno ponarejajo podatke in vnašajo v ljudi popolnoma napačne občutke? Je država nekaj, kar je namenjeno podjetjem, ali je država nekaj, kar tvorijo njeni prebivalci?
In zato velja postati jezen. Tu namreč ne gre za pogajalske taktike, za socialno sporazumevanje, ne gre za enakovredne partnerje, ampak ena stran preprosto laže. Potvarjajo podatke o plačah, podatke o obdavčitvi plač in govoričijo, da so slovenske plače nadpovprečno obdavčene, lažejo, da je dobiček preveč obdavčen, pa smo dejansko davčna oaza, govorijo, da naš socialni sistem stane nadpovprečno veliko. Ena laž za drugo. Kot bi poslušal Trumpa. In ljudje temu dejansko verjamejo, ker si pač ne morejo misliti, da bi resni ljudje, ki vodijo gospodarska združenja, ministrstva in resna podjetja, lahko tako kolosalno lagali. A prav to počnejo.
Zakaj to počnejo? Ker le tako ohranjajo vtis, kako so uspešni. Ne, niso. Slovenski gospodarski uspeh v zadnjih letih je zgrajen na istem sistemu, ki nas je v krizi najbolj udaril: na poceni delovni sili, na nizkih plačah. Ne na razvoju, ne na tehnoloških rešitvah, ker v to ne vlagajo – zakaj bi tvegali, če je tako lahko zadrževati plače in ustvarjati s tem dobičke?
Zato si morda velja ogledati letna poročila primerljivih družb po Evropi – s čim se hvalijo, česar ne boste nikoli našli v slovenskih letnih poročilih? Pač z rastjo plač, tudi to je zanje pomemben podatek. Ker je to tudi izkaz uspeha podjetij. Z delitvijo dobička zaposlenim. Kako tuje te besede zvenijo v tem prostoru. In enako velja za državo – merilo uspeha vlade je seveda tudi rast plač v državi. Ne v Sloveniji.
Ob čemer je javnost že tako zbegana od vseh teh neoliberalnih laži, da so se zaposleni v gospodarstvu to sredo pridno zgražali nad dejstvom, da javni sektor zahteva višje plače. No, treba je vklopiti zgodovinski spomin: tako v Sloveniji kot povsod po svetu je javni sektor vedno znova tisti, ki zaradi boljše sindikalne organiziranosti doseže dvig plač, temu pa sledi tudi dvig plač v gospodarstvu. Pač tako se vrti ta svet. Stavkajo tudi za njih, z drugimi besedami.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.