Cerar na poti v poraz
Morda bi bilo dobro, da bi kdo napisal priročnik za predsednike vlad. Saj ni treba, da je ta priročnik javen, naj bo knjižica spravljena v zgornjem predalu premierske mize na Gregorčičevi ulici. In morda bi moralo biti na platnicah z velikimi tiskanimi črkami napisano: to knjižico si odpri vsak dan in preberi vsaj dve strani. Lahko bi bila oblikovana kot otroška slikanica, na vsaki strani le en stavek. Na prvi strani bi pisalo: Ne pozabi, kako in zakaj je odšel tvoj predhodnik. A morda bi bilo še bolje, če bi si vsak premier vsak večer zavrtel le TV Dnevnik z istega dne mandata svojega predhodnika. Malo več časa bi mu vzelo, a tako bi si lahko nazorno ogledal, kako vztrajno ponavlja napake tistih pred njim.
Kdor strastno in zavzeto spremlja politiko, namreč te ponavljajoče se vzorce zlahka prepozna. Glede na to, da je pisec teh vrstic že večkrat obiskal tako vladne kot premierske prostore, naj vam razkrijemo, da slednji človeka ne oddaljijo tako zelo od javnosti, da bi prenehal razumevati, zakaj je na tem položaju in kaj je aroganca oblasti. So razmeroma povprečni in asketski, tudi razgled ni tisti, ki bi zavajal. A vsem premierom zadnje dobe se očitno uspe obkrožiti z neko neverjetno množico kimavcev in vedežev, ki res nimajo osnovnega občutka za ljudi. In kot ne bi bilo v državi že dovolj ljudi in medijev, ki razširjajo neumnosti, traparije in medsebojno nestrpnost, vlada to še sama počne zelo uspešno. Na skrivaj so hoteli odvzeti otroški dodatek otrokom, ki ne hodijo v šolo – kot da vsakemu razumnemu človeku to ne pove, da gre za družine v največji stiski? Javni sektor, na katerem stoji ta vlada, na katerega bi moral biti vsak premier ponosen, ker je pač eden najmanjših v Evropi in kljub podfinanciranju še vedno deluje, najbolj neusmiljeno tolčejo ravno vladni ministri? In katera vlada se odloči napasti lastno ministrico za delo štiri mesece pred volitvami zaradi dviga minimalne plače – ki jo prejema le 25.000 ljudi? Kako oddaljen od realnosti moraš biti, da si tako aroganten tik pred volitvami? In katera vlada gre tik pred volitvami klestiti sredstva za kulturo, in to prav tistim ljudem, ki so ustvarjalci javnega mnenja, ker so pač družbeno angažirani in aktivni ljudje?
Tik pred volitvami se torej odločiš poniževati javni sektor, sodeluješ v ustvarjanju konflikta med javnim in zasebnim sektorjem, menjavaš uprave v podjetjih, ki imajo simbolni pomen v celotni regiji (Luka Koper), dovoliš direktorjem javnih podjetij, da si dvigujejo plače – in hkrati govoriš, da ni prostora za dvig minimalne plače – ter ob tem ob vsaki priložnosti razlagaš, da je to vlada, ki je prinesla stabilnost v državo. Komu točno? Tujim naložbenikom? Tistim, ki imajo denar še vedno v davčnih oazah? Ali ljudem, ki se jim občutek varnosti in stabilnosti ni po krizi prav nič povrnil, ker – kot razlagajo vsi menedžerji, najprej pa državni – so edini, ki tega ne smejo občutiti, zaposleni. Naj to občutijo podjetja, naj to občutijo delničarji, naj to občutijo vlagatelji, samo prebivalci ne. Je vlada sprejela kakšno zakonsko določbo, ki bi zaostrila zaposlovanje prekarnih delavcev? Je spremenila delovno zakonodajo, da bi stimulirala prehajanje iz dela za določen čas v delo za nedoločen čas? Kateri občutek stabilnosti naj bi torej dobili na primer zaposleni, ki jim vsi po vrsti razlagajo zgolj to, da je zdaj vse drugače in da služba ni več nekaj zagotovljenega, ampak da je pravega zaposlenega v novi dobi ves čas malo strah za službo – ker le tako dobro dela ali kaj? Kdo pa dobro dela, če je ves čas v stresu?
A vse to ni najbolj neverjetno: naravnost neverjetno je to, da bi z manj arogantnim in bolj premišljenim nastopanjem ta vlada – oziroma vladajoča SMC – zlahka ostala na oblasti še en mandat. Dejansko Cerar – če bi zmogel uvideti realnost – v tem trenutku kot premier nima prave konkurence, glede na preostale stranke je to dobljena bitka. Že dolgo časa ni imela slovenska politika tako bledih voditeljev (in Janše v taki defenzivi). Če bi vlada zmogla prvinsko skromnost in se ne bi ves čas (tako kot Tone Rop, Alenka Bratušek, Borut Pahor …) zanašala le na lepo zveneče kvazi guruje javnega nastopanja in odnosov z javnostmi, ampak bi preprosto ostala na tleh, preprosto uvidela, kaj je ljudem pomembno in da so za to tudi pripravljeni potrpeti – kar je dolgo let na primer razumel Janez Drnovšek –, bi Cerar zdaj lahko mirno čakal na drugi mandat.
Seveda ni kriv le Cerar. Ni, ampak saj je imel dovolj časa, da se temu posveti. Že prvo leto bi lahko ugotovil, da od ljudi, ki ti kimajo, nimaš kaj dosti koristi. Pa ni. Ker mu je godilo. Zato bi moral imeti ta priročnik v predalu. Da bi si lahko prebral, s kom se ne smeš obkrožiti. In da vedno pridejo nove volitve.
A ne dvomimo, da se bo zdaj Cerarjev miselni štab z vso gorečnostjo posvetil izbiri najboljše agencije za volilno kampanjo, strastno izbiral barve za plakate in fotografije kandidatov, pa najsodobnejšim domnevno izjemno učinkovitim multimedijskim aplikacijam, ne uide nam tudi kakšna pompozna predvolilna konvencija. No, morda bo pa on tisti, ki bo napisal drobno knjižico navodil za svoje naslednike. Čez nekaj let, ko bo uvidel, da so bile napake njegove.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.