Grega Repovž

30. 10. 2019  |  Mladina 44  |  Uvodnik

Oktobrske ide

Ko je pretekli teden sporazumno odstopila uprava Petrola, je bilo jasno, da je do zamenjave prišlo, ker uprava očitno ni hotela izpolniti nekaterih, dejansko kar odkritih želja prve vladne stranke, Liste Marjana Šarca, po kadrovski razširitvi.

Petrol ni edina družba, ki se je s tem načinom kadrovanja srečala v zadnjem času. Dejansko o tem mehkem (pa tudi bolj trdem) pritisku poročajo iz številnih družb, nekaj pa jih je bilo že preurejenih, razširjene uprave ali nadzorni sveti so že v Darsu, na Slovenskih železnicah, nemalo družbam pa so tovrstne širitve napovedane. Premier Šarec sicer trdi, da s tem nima nič, a ni verodostojen, saj hkrati tarna, da njegova stranka še nima toliko svojih ljudi po podjetjih, kot jih imajo druge.

Nobenega dvoma namreč ni, da po podjetjih šarijo njegovi ljudje, kabinetni uslužbenci in ministri.

Od vlade – vsakokratne – volivci seveda pričakujejo, da bo učinkovito upravljala premoženje, ki ji je posredno zaupano, vključno z družbami v lasti države. Odnos je sicer shizofren: na eni strani je vik in krik, če se vlada odloči poseči v upravljanje kakšne družbe, na drugi strani pa enak vik in krik, če je kakšna družba slabo upravljana ali v njej prihaja do malverzacij in podobnega – tudi v tem primeru je kriva vlada. Zato so dejansko pravila upravljanja teh družb zelo jasna: vlada mora biti resnicoljubna in transparentna v svojem ravnanju, vsako tako potezo pa mora jasno obrazložiti. Šarčeva vlada ravna nasprotno. Ko so zamenjali Lidijo Glavina na vrhu Slovenskega državnega holdinga, niso javnosti ponudili resne obrazložitve. Prikazovali so, da ne vedo, kaj se dogaja, hkrati pa je Lidija Glavina dobila nezaslišano visoko odpravnino in nadomestno zaposlitev. Enako se je zgodilo v Telekomu: namesto da bi predsednika uprave Rudolfa Skobeta zamenjali krivdno – če so tako njegovo delo sredi mandata ocenili nadzorniki –, smo bili spet priča čudni kupčiji, s katero je Skobe obdržal plačo predsednika uprave in zaposlitev v Telekomu, dobil pa je tudi odpravnino, ker je položaj zapustil. Enaka zgodba se je ponovila v Petrolu: tudi tu uprava z dogovorom o odpravnini (drugega še ne vemo) zapušča svoje položaje, razlogov javnosti pa predsednik vlade, SDH ali finančni minister ne razložijo. Tako se ravna, kadar je cilj le eden: nastaviti svojega človeka, pa naj stane, kolikor hoče.

Tako preprosto ne gre. Nobena od zamenjav v naštetih treh izjemno pomembnih družbah javnosti ni bila obrazložena. Uprave so se umaknile na podlagi nekega skritega (prisilnega) dogovora, vlada ni pojasnila, zakaj to počne, kakšne namene ima. To je popolnoma nezdravo, sumljivo in smrdljivo. Še več: gre za metode, ki smo jim bili priča v času Janševe vladavine med letoma 2004 in 2008. Tako se je takrat ravnalo s pomembnimi družbami, tudi s Petrolom. Pri čemer so nove uprave teh družb večino spravile s svojim neznanjem v težke situacije. Petrol se je komaj pobral po Janševem izživljanju.

Razen redkih izjem tudi Šarčeva vlada ne postavlja na ta mesta močnih kadrov, ampak zgolj svoje ljudi, večino s premalo znanja in izkušenj. To je skrajno neresno ravnanje s premoženjem te države. Na dolgi rok pa nevarno.

A to ni edina podobnost z Janševo vlado. Vse več predsednikov uprav in direktorjev namreč poroča o obiskih predstavnikov LMŠ oziroma kabineta predsednika vlade. Ki izražajo določena pričakovanja in tihe zahteve. Morda Šarec res ni Janša, a ljudje, ki hodijo okoli, so v veliki meri isti. Ne nazadnje, kako je v SDH prišla predsednica nadzornega sveta Petrola, ki je zdaj izpeljala »sporazumni odstop« uprave Petrola? Tja jo je postavila vlada Janeza Janše leta 2012. Kdo je pripravljal Janši teren za zamenjavo ljudi? Nekdaj je to za Janšo počel tudi direktor Sove Damir Črnčec, ki pa danes sedi v Šarčevem kabinetu. Morda je premier drug, a se vse bolj naslanja na isto mrežo ljudi, metode so enake, uprav se lotevajo z aferami, fotografiranjem (kot se je razkrilo v primeru Telekoma), govoricami in drugimi metodami, ki smo jim včasih rekli udbovske. To je zelo nevarno in slabo za normalno delovanje družbe. Ko v neki državi odločevalci začnejo misliti (tudi če ni res), da jim prisluškujejo in da jim sledijo, je to slabo. To se danes dogaja. In njihovi prsti so usmerjeni v kabinet predsednika vlade.

Marsikatera uprava marsikaterega slovenskega podjetja, na katero ima tako ali drugače pretežen vpliv vlada, si zasluži prevetritev ali zamenjavo. Dejstvo je, da se velikokrat vedejo, kot bi bili gospodarji te države in podjetij, ki jih vodijo, ne pa ljudje, ki jim je bilo zaupano premoženje v upravljanje v dobro zaposlenih, družbe in države. A to vladi, premieru, ministrom in državnim sekretarjem in strankarskim veljakom ne daje pravice, da se vedejo, kot da so ta podjetja njihov plen. Vsaka tovrstna menjava zahteva zelo jasno obrazložitev.

In to iz ust predsednika vlade. Drugače mu ljudje nehajo zaupati. Ni res, da gredo javnomnenjske ocene vlade enkrat gor, enkrat pa dol, kot govori Šarec. Pogosto grejo samo dol.

Ali kot je rekel Miro Cerar v poslovilnem govoru na kongresu SMC: »Plačali smo tudi ceno neizkušenosti in premile selekcije med vsemi tistimi, ki vedno z nezgrešljivim nosom za osebne kariere najdejo pot do zmagovalcev volitev.« Za to spoznanje je Cerar potreboval štiri leta.