Grega Repovž

Grega Repovž

 |  Mladina 50  |  Uvodnik

Preteklost vedno pride

V torek so v Stockholmu potekali protesti ob podelitvi Nobelove nagrade Petru Handkeju. Med drugim so se protesta množično udeležile tudi članice združenja mater Srebrenice. In bilo je neprijetno. Tistim v dvorani, tistim pred dvorano. Tistim v dvorani, ker materam iz Srebrenice pač ni mogoče ugovarjati, četudi gre za tako povzdignjeno stvar, kot sta literatura in Nobelova nagrada – ker dandanes ni resnega človeka, ki bi zanikal genocid, ki se je zgodil v Bosni in Hercegovini pred 25 leti. Vojna na tleh bivše Jugoslavije je namreč zaznamovala Evropo in jo zaznamuje še zdaj. Ne nazadnje tudi tako, da takrat razseljeni Bošnjaki, Hrvati in tudi Srbi, integrirani v državah, v katere so pobegnili pred vojno, danes pa so močno vključeni v družbo, o tem govorijo, pišejo knjige, o preteklosti govorijo v intervjujih, govorijo v prijateljskih krogih. Ne nazadnje je najprestižnejšo nemško književno nagrado ravno letos prejel pisatelj Saša Stanišić, ki je v Nemčijo prišel kot begunec. Čeprav smo morda Slovenci potlačili te dogodke in jih želimo predvsem odmisliti – kot da to ni imelo nič z nami –, je vojna na tleh bivše Jugoslavije del zgodovine celotne Evrope. In to zelo slab del zgodovine, neprijeten, grd. O njej se v Nemčiji, Franciji, Belgiji, na Nizozemskem in v skandinavskih deželah govori neprimerno več kot o Sloveniji.

Ti takrat novi državljani teh držav, ki so prišli tja kot migranti, so danes konstitutivni del teh družb, s tem pa so postale del teh držav tudi travme, ki so se zgodile na tleh bivše Jugoslavije. In ti ljudje ne govorijo samo o vojni, ne, govorijo zlasti o odgovornosti Evrope. Vedno znova. To je v teh državah pomembnejša tema, kot se zdi nam, Slovencem, s svojim izbrisanim spominom. Pri čemer je treba biti pravičen: Slovenija, seveda zato, ker je bila vpletena, je imela ves čas jasno in čisto stališče do dogajanja na tleh bivše Jugoslavije, pri čemer mislimo tako na prebivalstvo kot na pretežni del politike. Zato nam je lažje, kot na primer Francozom in Belgijcem. Imamo pa svojo travmo, izbrisane.

Zima je. Čas, ko se spet bolj zavemo beguncev. Že od leta 2015 je tako. Takrat šotori popustijo pod snegom, spanje na prostem pomeni bolezen in smrt. Ko nastopi zima, kamere prinesejo slike otrok in odraslih, ki zmrzujejo v taboriščih – letos je medijski svet in humanitarne delavce pritegnilo taborišče Vučjak pri Bihaću v Bosni in Hercegovini. Lani je bil to otok Lezbos v Grčiji. Leta 2016 taborišče Calais v Franciji. In nato se vsako leto srca zganejo in evropske države poskrbijo za to eno taborišče, ki je medijsko najbolj zaznamovano. Tudi letos se bo ta zgodba ponovila, ta teden se je začelo razseljevanje iz Vučjaka, prihajajo božični prazniki, vest – nas, Evropejcev – je vsaj za silo pokrpana. A v resnici se nič ni spremenilo. Šotorov in taborišč je še veliko.

Vrnimo se k zgoraj zapisani trditvi: o odgovornosti evropskih držav za dogajanje v času vojne na tleh bivše Jugoslavije še vedno potekajo v večini evropskih držav resne in mučne debate. Res so mučne, težke, veliko mrtvih je bilo, še vedno je veliko bolečine. A sogovorniki so danes ti ljudje, ki so takrat v te države pribežali. Ti pišejo knjige, govorijo o tem. In to bomo doživeli tudi mi, kot ponovitev: že čez deset let bodo tisti, ki danes potujejo v kombijih, živijo v taboriščih v Turčiji, Grčiji, Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem, na jugu Italije, tisti, ki danes poskušajo pobegniti pred bedo, v kateri so se znašli tudi po krivdi Nata in Evropske unije, postali konstitutivni del teh evropskih družb. In ne bodo tiho. Pripovedovali bodo zgodbe, ki danes redko zaidejo v medije. Govorili jih bodo v slovenščini, eden bo popularen košarkar, drugi pisatelj, tretja bo morda popularna televizijska voditeljica ali vodilna zdravnica, morda ministrica. In bodo govorili, kaj smo jim naredili. Artikulirano. Jasno. Trdo. Govorili bodo o naši krivdi. O tem, da smo gledali stran. O tem, da smo jih – mi, Evropejci, Slovenci – pustili ne samo mesece, ampak leta v taboriščih, kjer so bili dejansko zaprti. O tem, da smo mi Evropejci plačali Turčiji zato, da jih je tam zadrževala. Da, tudi Slovenija bo imela takrat svojega Sašo Stanišića, takrat iz Sirije ali Afganistana, ki nam bo kazal ogledalo naše nečloveškosti. In ki bo znal to ubesediti.

Ta prihodnost šele prihaja in v njej se skriva prekletstvo grozot, v katerih Evropa danes sodeluje. Točno vemo, kaj se dogaja v Bosni in Hercegovini. Točno vemo, v kakšnih razmerah so živeli v Vučjaku. Točno vemo, da so Vučjak razpustili zato, ker so evropske države »plačale« Bosni in Hercegovini, da to sramoto spravi s televizorjev. Točno vemo, kaj se dogaja ob naši žici in okoli nje. Točno vemo, kaj počne hrvaška policija. Točno vemo, kakšne so razmere v Grčiji. Vemo, kaj se dogaja v Makedoniji. Tej prihodnosti, ki nam bo kazala slike sedanjosti, milijone ljudi v taboriščih, stotisoče otrok v taboriščih, ki odraščajo brez šolanja, brez osnovnih dobrin in v totalni bedi, dejansko zaprti in pod nadzorom stražarjev, brez možnosti, da bi se premaknili iz teh nehumanih razmer, ne bomo mogli ubežati. Ti ljudje bodo govorili. A poslušali jih bodo njihovi vrstniki – ki bodo svoje države nenadoma zagledali v drugi luči in bodo o tem želeli razpravljati.

Nemalo evropskih politikov, ki so vodili države v času vojne na tleh bivše Jugoslavije, še danes sprašujejo o tem. Mlajši hočejo razumeti. Pretekle odločitve so prišle za njimi in vprašanja so neizprosna. Tako kot so vprašanja Handkeju danes bolj neizprosna, kot so bila kadarkoli prej. Danes, ko so sodišča in tudi zgodovinska veda že v veliki meri ovrednotili dogajanje na tleh bivše Jugoslavije, ni mogoče razpravljati, ali je imel prav ali ne, razprava poteka le še o tem, ali je mogoče potegniti črto med Handkejem kot pisateljem in Handkejem kot človekom. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.