Sebičnost in ozkoglednost
Borut Mekina, novinar Mladine, sicer tudi magister mednarodnih odnosov, je aprila 2019 – v Sloveniji smo imeli šele slabo leto na oblasti vlado Marjana Šarca, Ameriki pa je še predsedoval Donald Trump – napisal članek, ki se danes bere kot napoved prihodnosti. V njem je citiral domače in tudi tuje strokovnjake, opozorilo pa je bilo zelo jasno: države postajajo egoistične, sebične, tudi države okoli nas se vedejo agresivno, dejansko napadalno, morda tega še ne vidimo, a prekleto nevarno bo, če se bomo tega zavedeli prepozno. Ali kot je že takrat v njegovem članku dejal Denko Maleski, prvi makedonski zunanji minister v vladi Kira Gligorova: »Po svetu je zavladala logika hladne vojne, države so začele igrati igro ničelne vsote, mislijo, da lahko zmage dosežejo le na račun porazov drugih držav. To pomeni, da če delaš kakršnokoli zlo svojemu domnevnemu nasprotniku, je to v tvojem interesu. Logika hladne vojne je bila zelo preprosta. Češ, vi želite rušiti nas, zato bomo mi rušili vas. In v zgodovini odnosov med državami zatonu diplomacije in vere v mednarodno dobro vedno sledi obdobje sebičnosti in vojn.«
Tako neizprosen pa ni bil le makedonski sogovornik. »Problem in skrb zbujajoče je, da se danes egoizem, kot vzorec obnašanja v mednarodni skupnosti, vrača. Obstoječi sistem postopno erodira, pravila se ne spoštujejo več, nastaja vakuum, v katerem izginja staro, ne da bi že imeli novo mednarodno ureditev, krepi se nacionalni identitizem, ki vrača načelo sacro egoismo kot vrednoto, za katero smo mislili, da je zgodovinsko že preživeta. V mednarodnih odnosih izgubljamo občutek za vzpostavljanje potrebnega ravnotežja med interesi – realizmom – in vrednotami – moralo in etiko,« je že leta 2019 opozoril dolgoletni veleposlanik na Dunaju, v New Yorku, Washingtonu in Haagu Roman Kirn.
A danes pravih diplomatov in poznavalcev mednarodnih odnosov ne posluša nihče več – že Šarec na primer se je mirno odrekel omenjenemu Romanu Kirnu in se bolj zanašal na obveščevalca Damirja Črnčeca. Janševa zunanja politika pa je naredila še ogromen korak naprej v eroziji zunanje politike. Danes lahko na lastnih tleh gledamo to politiko, na katero je Mekina leta 2019 šele opozarjal – egoistično, interesno, tudi diplomacija ni več diplomacija, ampak zgolj politika na najnižji ravni. Slovenska zunanja politika države je podrejena strankarskim interesom in finančnim interesom te iste stranke.
Slovensko zunanje ministrstvo, ki je bilo dolga leta zaradi izkušenih diplomatov mali svet modrih in izkušenih, je danes le še nekakšen urad, zapolnjen s strankarskimi kadri, ki imajo zgolj eno ambicijo: živeti in bivati po ambasadah po Evropi in svetu. Večina nima nobenih znanj, vedenja, zgodovinskega spomina in opomina, širine, razpona.
A svet je danes prav takšen, pred kakršnim sta leta 2019 svarila Kirn in Maleski. Danes so države egoistične, ni več skupnega, moč nadnacionalnih tvorb, Organizacije združenih narodov (OZN) ter seveda na evropski celini Evropske unije, pa se naglo zmanjšuje. OZN je obrobna, a tudi Evropska unija je žal na tej poti, skupaj jo držijo predvsem lahkost prehajanja meja med državami, evro in dejstvo, da obstajata skupni proračun unije in skupna centralna banka. Vse več evropskim državam vladajo avtokrati s svojim krogom močnih ljudi, ki posegajo v vse podsisteme, ne pristajajo ne na pravo ne na etiko in moralo, sledijo le svojim interesom in interesom svoje skupine. Tudi Slovenija spada v tem trenutku med njih in ni rečeno, da se bo aprila to gotovo spremenilo.
Ta novi mednarodni red, torej odsotnost vrednot, morale in etike v odnosih, ima vedno – res vedno – tudi svojo notranjepolitično obličnost. V vseh teh državah, kjer prihaja do erozije vrednot v odnosu do drugih držav, se ista erozija dogaja tudi navznoter. Ta erozija je kot virus – morda se najprej začne v politiki, morda nekaj časa lahko kažemo s prstom zgolj na politike, a nato se širi in razjeda družbo, družbeno tkivo, družbene norme in družbeni red. In sredi tega procesa smo danes tudi v Sloveniji. Današnja Rusija tako ni Vladimir Putin in dobri ruski narod na drugi strani, današnja Amerika ni administracija na eni strani, dobri Američani na drugi. In enako je treba zapisati tudi za Slovenijo: Slovenija nista Janša in SDS na eni strani, dobre Slovenke in dobri Slovenci na drugi. Ta egoizem, teptanje drugega, pravica močnejšega do grobosti in nadvlade, vse to se širi tudi v družbo in jo razkraja. In kot si danes na primer ob agresiji Rusije nad Ukrajino sploh ne znamo predstavljati, kako lahko v Evropi dobimo nazaj včerajšnji mir, tako si je težko predstavljati tudi uspešno celjenje ran slovenske družbe po dveh letih avtokratske vlade. Ne vemo, koliko je proces nepovraten. Sebičnost in ozkoglednost, sovraštvo in napadalnost so v teh dveh letih »okužili« velik del nacije. Dejansko je to ideologija sedanje oblasti: brutalnost navzven in navznoter.
Še pred enim tednom se nam je zdelo, da Putin kljub vsemu zgolj taktizira – ker je v naravi miroljubnega človeka, da se mu zdi napad na drugega človeka (ali narod) nekaj pretežno nezaslišanega. No, na to se velja spomniti pred volitvami v Sloveniji. Seveda nihče ne dvomi, da bo volilna kampanja neizprosna, po drugi strani pa malodane vsi pričakujemo, da tudi Janši in SDS ne bo prišlo na misel, da bi dezavuirala sam institut volitev. Tiho računamo, da tudi za njiju obstajajo meje, ki jih ne bi nikoli prestopila, da imata to moralo in etiko. Pa imamo za to mišljenje kakšno podlago? Katere meje pa doslej še nista prestopila? Jima je bilo kaj sveto? Nič. Zakaj bi jima bile volitve?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.