Grega Repovž

14. 10. 2022  |  Mladina 41  |  Uvodnik

Bojkot referendumov?

Zdaj kaže, da bo Slovenija doživela v tem letu parlamentarne volitve, dva kroga predsedniških volitev, dva kroga lokalnih volitev – in še eno referendumsko nedeljo, ki naj bi se zgodila med obema krogoma lokalnih volitev. Že brez referendumske nedelje gre za enormno količino volilnih nedelj.

Malo verjetno je, da se bodo ljudje res pripravljeni udeležiti vseh volilnih dogodkov. Preprosto je preveč za eno leto, nesorazmerno. S petimi volilnimi dogodki v enem letu smo se sprijaznili že lani, vendar je z referendumom drugače. SDS je načrtno zadržala glasove toliko časa pri sebi, da združitev z drugim krogom predsedniških volitev ni bila mogoča. Tako je ravnala, ker ve, da se bo liberalno in levo volilno telo zelo verjetno udeležilo drugega kroga predsedniških volitev bolj množično, da bi preprečilo Anžetu Logarju, drugemu človeku SDS, postati predsednik. Seveda bodo zdaj ponavljali, da si želijo referendumov hkrati z lokalnimi volitvami, kar pa je praktično neizvedljivo, saj se zemljevida državnega in lokalnega glasovanja ne prekrivata, tudi volišča niso na istih mestih.

SDS na referendum daje tri zakone. Prvi je zakon o RTV, ki odvzema pristojnost imenovanja članov sveta zavoda politiki in ga prenaša na civilno družbo. Dejansko je to zakon, ki odvzema RTV Slovenija stranki SDS, a ne samo to: dejansko ga prvič res daje v upravljanje civilni družbi. Zakon ni nastal v koalicijskih vrstah, ampak ga je civilni družbi z zaobljubami pred volitvami uspelo vsiliti sedanji koaliciji. Gre za pomembno zmago civilne družbe nad politiko v celoti. Seveda nove koalicije ta zakon ne boli, saj sama vpliva na RTV nima – se mu je pa odrekla za v prihodnje. Ima pa vpliv na RTV stranka SDS. In želi ga ohraniti.

Drugi v referendumskem svežnju je zakon o vladi, ki uvaja drugačno organizacijo ministrstev. Nova koalicija bi rada imela štiri ministrstva več. To se morda sliši veliko, gre pa zgolj za način organizacije vlade z istimi ljudmi po ministrstvih, le z drugačno razporeditvijo. Stroškovno je reorganizacija zanemarljiva – Janša je imel na primer v svojem kabinetu toliko državnih sekretarjev, da so njihove plače presegale znesek višjih plač štirih novih ministrov, ki zdaj svoje delo opravljajo kot državni sekretarji.

Tretji zakon, o katerem naj bi odločali na referendumski dan, pa je zgolj prestavitev uveljavitve zakona o dolgotrajni oskrbi, ki ga je sprejela Janševa koalicija; začel naj bi veljati z letom 2023, a ni zagotovila sredstev za njegovo uveljavljanje. Kaj je točno umanjkalo v novem zakonu? Pač nov davek, prispevek za dolgotrajno oskrbo. Tega Tonin, Počivalšek in Janša niso upali povedati javnosti – in so to preložili v nedoločljivo prihodnost. Zdaj vse pade na proračun, tam pa tega denarja ni. In koalicija je uveljavitev zakona prestavila, ker tega milijardnega primanjkljaja ni mogoče nadomestiti brez popolne preureditve proračuna in davkov.

Koalicija je že napovedala, da se bo na referendumske pobude – pa čeprav gre za politikantstvo in populizem – odzvala aktivno. Kot gre razumeti, Janševi manipulaciji navkljub to čuti za svojo dolžnost, obvezo. Računa pa, da ji bo uspelo prepričati dovoljšen del javnosti, da bo posledično SDS (ki ji bosta brez dvoma asistirali Nova Slovenija in RKC) na referendumski dan na celi črti izgubila. To stališče se zdi seveda legitimno in logično. Zelo podobno se odziva tudi civilna družba, ki je dejansko pripravila spremembe zakona o RTV: tudi ona se, kot je mogoče razumeti, pripravlja na referendum, saj ga razume tudi kot način, kako totalitarizmu Janeza Janše še enkrat povedati, da je dovolj. Tudi to se sliši logično in prav.

Kljub vsemu navedenemu pa se zdi, da bi morali normalna politika (torej neskrajna, skrajno predstavlja SDS s svojimi sateliti) in civilna družba razmisliti tudi o možnem drugačnem odzivu na sklicane referendume: namreč o aktivnem bojkotu, h kateremu bi pozvali tudi volivce. Slovenska referendumska zakonodaja namreč z razlogom določa tudi kvorum pri referendumih. Zakon je na referendumu zavrnjen, če proti njemu glasuje večina volivcev, ki so veljavno glasovali, pod pogojem, da proti zakonu glasuje najmanj petina vseh volivcev. Referendumska zakonodaja je torej narejena tako, da je tudi neudeležba način glasovanja, enako pa velja tudi bojkot referenduma. Bojkot je torej legitimen način odziva na zlorabljanje referendumske zakonodaje. Referendum naj ne bi bil politično orodje strank (torej vedno znova SDS), ampak državljanski korektiv izvršne in zakonodajne oblasti.

Janša mora na referendumski dan na volišče pripeljati vsaj petino vseh volivcev in hkrati več kot nasprotna stran, da zmaga. Janša torej potrebuje na volišču okoli 340.000 svojih volivcev. Jih s temi zakoni res lahko animira toliko? Na zadnje državnozborske volitve je pripeljal 280.000 podpornikov. Le če bi se referenduma udeležili vsi ti in tudi vsi volivci Nove Slovenije in podprli SDS, bi skupaj lahko dosegli do 360.000 glasov. Na zadnji referendum o vodi sta SDS in Nova Slovenija pripeljali le 104.000 podpornikov. Na politično izjemno eksploziven referendum o družinskem zakoniku (kjer je bila RKC zelo aktivna) je SDS in NSi uspelo res pripeljati 394.000 podpornikov, a referenduma o zakonu o RTV leta 2010 se je udeležilo le 180.000 njihovih podpornikov.

Bojkot je torej možen in tudi legitimen političen odziv. In morda bistveno boljši kot politični spopad. Zakaj bi sodelovali v igri, ki jo je izbral, določil in začrtal on – in v kateri ima on tudi ves čas pobudo?