Grega Repovž

14. 2. 2025  |  Mladina 7  |  Uvodnik

Uvodnik / Stisnjeni v kot

Seveda v parlamentarni demokraciji na koncu odločitve sprejemajo izvoljeni politiki oziroma politične stranke, ki dobijo na volitvah sedeže v parlamentu in sestavijo vlado oziroma svoj vpliv poskušajo doseči iz opozicije. A vedno znova se je treba spomniti, da pot do moči vodi skozi volilne skrinjice oziroma odločitev vsakega posamičnega volivca.

Naslednje parlamentarne volitve so ravno dovolj blizu in hkrati ravno dovolj daleč, da se velja zdaj spomniti na to – namreč da se volivci še prevečkrat znajdemo stisnjeni v kot, ko moramo izbirati med strankami, ki niso izpolnile pričakovanj in za katere tudi vemo, da jih ne bodo izpolnile v prihajajočem novem mandatu, hkrati pa nimamo alternative – ker je pač ponudba omejena. Seveda zato volivci potem sprejemajo kompromisne odločitve, se odločajo strateško. S čimer ni nič narobe. Le da tako ne ravnajo vsi volivci.

A naj volitve delujejo še tako racionalno dejanje, kjer je treba le postaviti pluse in minuse, obkrožiti dovolj zadovoljivo izbiro, vse skupaj pa nam vzame dejansko manj časa kot povprečno tedensko sesanje stanovanja, se ljudje, ko smo postavljeni v položaj volivcev, še zdaleč ne obnašamo tako. Ne samo to: tudi politične stranke in politiki, ki so od volitev pogosto eksistenčno odvisni, se ne obnašajo racionalno in modro, v času med volitvami na primer še zdaleč ne razumejo, da so ti mali razpršeni glasovi volivcev, sešteti skupaj, pač njihov dejanski delodajalec.

Volivci se na volitvah torej zelo pogosto znajdejo stisnjeni v kot – in zadnji primer te stiske volivcev smo videli v Združenih državah Amerike. Seveda govorimo o volivcih Demokratov in demokratske predsedniške kandidatke. Seveda so šale na račun modrosti ameriških volivcev vedno dobrodošle, a je treba v isti sapi zapisati, da ameriški volivci niso prav nič bolj neumni ali pametni od slovenskih. Še več: odločajo se popolnoma enako, z enakimi čustvi se na primer odločajo, da na volitve ne bodo šli, ker so tako razočarani, pa čeprav to pomeni, da bo na koncu štiri leta vladal neki z verige strgani avtokrat. Na volitve imajo včasih večji vpliv tisti, ki se jih odločijo ignorirati.

Danes v Sloveniji že vemo, da je sedanja koalicija v veliki meri zapravila svoj politični kapital in da bi politiki treh strank potrebovali prej kot ne čudež, da ga vsaj malo pokrpajo – a da je to, namreč krpanje, tudi vse, kar lahko naredijo. A kot smo se čudili Demokratom, zakaj se ne pripravljajo na volitve, ko je bil še čas, zakaj ne uvidijo, da jih Joe Biden ne more popeljati na volitve proti Trumpu, se nato spet čudili rokohitrski odločitvi, da bo kandidaturo prevzela ne ravno priljubljena Kamala Harris – tako se lahko v Sloveniji čudimo danes tudi ravnanju Gibanja Svoboda, Socialdemokratov in tudi Levice. Čeprav imamo najmanj očitkov na račun slednje, saj je namreč najbolj dosledna in dejansko dela stvari, ki jih je napovedala, je njena javna komunikacija malodane zaporedni samomor iz zasede. Zadnji primer je vladno odločanje o nakupu vojaških vozil Patria, kjer pač niso zahtevali glasovanja. Lahko bi ga. Vlada glasuje, ko kdo zahteva glasovanje. In zakaj ga kdo lahko zahteva? Ne zato, ker bi lahko s tem dosegel drugačno odločitev, ampak da je jasno, kaj meni – in da to lahko pokaže volivcem. Da, simbolne stvari štejejo. Namesto tega smo morali poslušati, da je šlo šele za fazo v odločanju … Drži. A tudi obkrožanje na volilnem lističu je le faza v odločanju volivca. Zadnja. In tudi za volivca morda zgolj simbolna.

Ni namen tega zapisa analizirati ravnanje koalicijskih strank. Temveč opozoriti na izračun, na podlagi katerega namreč v teh strankah računajo, da se bo na koncu vse dobro izšlo in da jim bo uspelo nekako dobiti tudi naslednji mandat. Gre namreč za isto enačbo in izračun, na podlagi katerega so se ušteli tudi Demokrati. Dejansko se jim je namreč zdelo, da Američani pa že ne morejo biti tako neracionalni, da bi dopustili, da Donald Trump dobi drugi mandat. Vemo namreč, kdo je tisti, ki je Trumpu dal drugi mandat. To namreč niso zgolj tisti volivci, ki so glasovali zanj, ampak tudi tisti, ki na volitve niso šli oziroma so glasovanje opravili s kakšno od možnih simbolnih gest, na primer neveljavno glasovnico. Ali drugače rečeno: Demokrati so računali, da je grožnja z novim mandatom Trumpa tista, ki bo stisnila njihove volivce dovolj v kot, da bodo pozabili na napake Bidnove administracije, preteklo aroganco Kamale Harris in neizpolnjene obljube. In to isto »upanje« lahko opazujemo tudi v Sloveniji. Koalicija računa, da obet ponovne vlade Janeza Janše dela volivce dovolj anksiozne, da bodo glasovali zanje. Ob čemer je treba povedati, da ima predsednik SD Matjaž Han še skritega aduta v rokavu: računa namreč, da bo njegova stranka tista leva stranka, s katero bo Janša delal prihodnjo koalicijo. Račun ni brez Janše, saj se Hanu ves čas dobrika, tudi ob aferi Spirit, tako kot ob nakupu stavbe na ljubljanski Litijski cesti, pa molči in drži nazaj svoje medije.

Zakaj izpostavljamo Demokrate? Seveda le zato, ker se jim vse skupaj ni izšlo. In tudi zmage skrajnih desničarjev po Evropi so posledica teh napačnih kalkulacij strank, katerih vrhuške so mislile, da bodo volivci pripravljeni v imenu normalnosti pripravljeni spregledati njihove neumnosti, nepotizme, kleptokracijo, aroganco in napake. Saj je res: del volivcev ima res močan želodec. A tisti, ki ga nimajo, vedno pomenijo ravno tolikšen delež volivcev, da zato slavijo skrajneži.

Zakaj smo torej napisali, da so volitve še vedno dovolj oddaljene? Ker so. Volivci še niso stisnjeni v kot. In zato je danes čas za razmislek o volitvah.