Enkratni Mare

Protagonistka okvirne zgodbe ve, da je protagonistka okvirne zgodbe (obenem se boji, da zgodba te pustolovščine ni pravilno strukturirana!), protagonist Enkratnega Mareta – ja, Mare, alias Maurice – pa ve, kako je naslovljen film, v katerem nastopa, toda tovrstni metatrenutki ne odrešijo tele animirane reimaginacije Pratchettove reimaginacije Piskača iz Hamelina, ki ne pušča nobenega dvoma, da so pandemije – v tem primeru podganje nadloge – tako lepa poslovna priložnost, da se jih izplača umetno ustvarjati. (kino)

Poroka za umret

Ker se 50 odstotkov porok konča z ločitvijo, se hočeta Jennifer Lopez in Josh Duhamel, odvetnica in bejzbolist, poročiti na Filipinih, a ko svatbo ugrabijo pirati, ki hočejo bajno odkupnino (podjetniki pač), se njuno »zakonsko« življenje – ves čas med begom pred pirati sta priklenjena drug na drugega! – prelevi v boj za preživetje, kar je dobro, saj naj bi zabavna poroka prinašala srečo v zakonu.

Operacija Fortune: Prevara stoletja

Premiero Ritchiejevega akcijsko-vohunskega spektakla so trikrat preložili. Prvič zaradi pandemije, tretjič zaradi propada podjetja STX, ki ga je distribuiralo, drugič pa zaradi izbruha rusko-ukrajinske vojne? Zaradi rusko-ukrajinske vojne? Zakaj? Iz preprostega razloga: Ukrajinci so v tem filmu bad guys. Ukrajinski gangsterji namreč ukradejo »nekaj« – ne vemo kaj, vemo le, da lahko to uniči svet in da ne sme priti na črni trg. Vemo tudi, da hoče to »nekdo« na vsak način kupiti, a ne vemo kdo. Odgovore na ta vprašanja išče Jason Statham, tajni klavstrofobično-agorafobični podizvajalec britanske vlade, mož »edinstvenih sposobnosti in briljantnega uma«, ki skuša s svojo ekipo – no, z največjo hekerko na svetu (Aubrey Plaza) in najboljšim ostrostrelcem vseh časov (Bugzy Malone) – penetrirati v telefon razvpitega trgovca z orožjem Grega (Hugh Grant), »črnega angela krute smrti« norega na holivudskega zvezdnika Dannyja Francesca (Josh Hartnett). Oba, Hollywood (Danny) in trgovina z orožjem (Greg), jo odneseta bolje kot ukrajinski gangsterji, ki pa jo odnesejo bolje kot biotehnološki milijarderji.

Peter von Kant

Rainer Werner Fassbinder je pred dobrimi petdesetimi leti posnel Grenke solze Petre von Kant, klasiko v štirih dejanjih z epilogom, film o prestižni modni kreatorki Petri von Kant (Margit Carstensen), ki se na veliko žalost svoje »neme« asistentke Marlene (Irm Hermann) zaljubi v precej mlajšo Karin (Hanna Schygulla), plebejsko prijateljico svoje sestrične, kar sproži popolni vihar ljubosumja, krutosti, posesivnosti, zatiranja, poniževanj, vampirizma in mazohizma.

M3gan

M3gan (Jenna Davis/Amie Donald), alias M3GAN, alias Model 3 Generative Android, je ultimativni hit umetne inteligence in robotike – interaktivna humanoidna robotka, popolna uncanny valley ( ja, vzbuja nelagodje), ki lahko otroku nadomesti starše in postane njegova idealna skrbnica, zaupnica in prijateljica. M3gan bere misli. In želje. Nič ji ni tuje. Mala Cady (Violet McGraw), ki ravno izgubi starše, jo objame. In M3gan, sicer genialni produkt njene tete Gemme (Allison Williams), objame njo. Kmalu sta neločljivi. Kot uncanny in valley.

Odštevanje

V temle iranskem trilerju, brezhibni študiji oprezanja, zasledovanja, zalezovanja, sumničenja in suspenza, boste videli, kako Farzaneh (Taraneh Alidoosti), sicer teheranska šoferska inštruktorica, v grozi ugotovi, da ima njen mož Jalal (Navid Mohammadzadeh) dvojnika, ki je poročen z njeno dvojnico.

Vsa ta lepota in prelivanje krvi

Nan Goldin, ameriška fotografka in aktivistka, je le 2018 organizirala protest v newyorškem Metropolitanskem muzeju umetnosti – od uprave ne le tega muzeja, ampak vseh muzejev in sorodnih institucij, je terjala, naj nehajo sprejemati donacije bogate in mogočne dinastije Sackler, sicer lastnice farmacevtske družbe (Purdue Pharma), ki je Ameriko navlekla na OxyContin, adiktivni protibolečinski opioid. »Sacklerji lažejo, ljudje umirajo,« vpijejo protestniki, ki ležijo na tleh – in se delajo mrtve. OxyContin je ubil mnoge. Ja, Sacklerji – »Družina, ki je zgradila imperij bolečine« (kot je pred leti zapisala revija New Yorker) – so lagali, da OxyContin ni adiktiven in destruktiven. In ja, ker so jim ljudje verjeli in ker so jim ga zdravniki predpisovali, so se vsi nanj navlekli, tudi Nan Goldin, ki je skoraj umrla in potem ustanovila aktivistično organizacijo P. A. I. N. (Prescription Addiction Intervention Now), njen boj proti establišmentu, ki je ljudi tako mirno prepustil opioidom, kot jih je malce prej prepustil aidsu (in malce kasneje covidu), pa je zlagoma bogato obrodil – Sacklerje, ki so ljudi namerno navlekli na svoje droge (profiti pred zdravjem!), so črtali.

Fabelmanovi

Sammy Fabelman (Gabriel LaBelle), fanatični cinefil in nadobudni filmar, avatar Stevena Spielberga, v Paramountovem kompleksu spozna Johna Forda, »največjega filmskega režiserja na svetu«, ki ga pošlje k steni, na kateri visijo fotografije divjega zahoda, pri čemer mu pojasni: »Če je horizont zgoraj, je zanimivo. Če je spodaj, je zanimivo. Če pa je na sredini, potem je le dolgočasno sranje.« Sammy skoči do neba, tako kot do neba skoči leta 1952, ko si s staršema, mamo Mitzi (Michelle Williams), toplo, manično depresivno, nadarjeno koncertno pianistko, in očetom Burtom (Paul Dano), hladnim, distanciranim, briljantnim računalniškim inženirjem, ogleda prvi film, DeMillov cirkuški spektakel Največja predstava na svetu, ki vključuje tudi srhljivo, osupljivo in morasto – za tiste čase res brutalno – železniško nesrečo.

Dedek gre na jug

Dedek gre na jug, nadaljevanje hita Babica gre na jug (1991), pokaže, kako se je Slovenija v zadnjih tridesetih letih spremenila – in kako jo je kapitalizem brutaliziral. Babica je prišla z osamosvojitvijo, zato je prezrcalila in že kar prežarčila tedanji optimizem, da ne rečem idealizem. Dedek pa zdaj prezrcali in prežarči nasilje, ki ga je nagrmadil kapitalizem: ko se Boris (Boris Cavazza), nekdanji velikan džeza, in Vlado (Vlado Novak), njegov najboljši prijatelj, v družbi Esme (Zala Djurić), romske pevke, ki jo vzameta v svoj avtodom, odpravita proti Srbiji, kjer naj bi Boris, ki je »v življenju zasral, kar se je dalo zasrat«, objel žensko svojega življenja (Ksenija Mišič), se za njimi zapraši vse slovensko podzemlje. Ja, metakomični Dedek, v katerem skuša Vinci dopolniti in popraviti svoje prejšnje filme (Poker in Vampirja z Gorjancev, a še najbolj Oko za oko), je prežgan s korupcijo, kriminalom, cinizmom, streljanjem, ropi, krvjo, raztreščenimi avtomobili, trupli, tiralicami, mačističnim poziranjem, puškami, aferami, zarotami, izsiljevanjem in mehiškim standoffom. Še celo Maruša Majer igra poklicno morilko.

Kapitanka Nova

V nizozemski Kapitanki Novi je Zemlja leta 2050 povsem okužena, razdejana, opustošena, iznakažena, distopična – ljudje, kolikor jih je še preostalo, živijo pod zemljo. Vrtanje na Arktiki je sprožilo strašansko metansko okužbo, ki je pospešila podnebni kaos – in kapitanka Nova (Anniek Pheifer) odpotuje v preteklost, v naš čas, da bi ljudi prepričala, da ustavijo arktično vrtanje, in preprečila podnebno apokalipso, a en passant mutira v dvanajstletnico (Kika van de Vijver), verzijo Grete Thunberg, ki pa ji kakopak nihče ne verjame, da bo Zemlja že čez nekaj desetletij mrtva.

Emancipation

Will Smith igra »Prebičanega Petra«, sužnja, ki leta 1863 najprej zbeži s sadističnega konfederacijskega gradbišča, potem pred pregonom (čuvaji, psi, aligatorji!), ki ga vodi rasistični sociopat (Ben Foster), beži čez smrtonosno louisiansko močvirje, na koncu pa se pridruži Lincolnovi vojski, ki emancipira sužnje, medtem ko fotografija njegovega prebičanega, iznakaženega hrbta postane globalni »hit«.

Pearl

Mia Goth, alias Pearl, teksaška kmetica nemškega rodu, ki se hoče prebiti kot filmska plesalka (še najbolj podobna Dorothy iz Kansasa, tisti, ki hoče čez mavrico v Oz), najprej na vile nabode gosaka, potem pa zlorabi paraliziranega očeta in pofuka ptičje strašilo – čakajte, da pride do kinooperaterja, ki jo hoče preleviti v pornozvezdo, in svakinje, ki ji ukrade vlogo. Če ji rečeš ne, tvegaš življenje. »Hočem biti ljubljena,« pravi. Ne jo podžge in vžge. Kar ni težko – časi so itak mračni, strašni, moreči, kužni.

Glass Onion: A Knives Out Mystery / Laboratorijska slika kapitalizma

Benoit Blanc (Daniel Craig), največji privatni detektiv na svetu, specialist za primere, ki izgledajo kot krofi (»z luknjo v centru«), parodija Hercula Poirota, se odpravi na grški otoček, na katerega tehnomagnat Miles Bron (Edward Norton), elonmuskovska parodija Lawrenca Johna Wargrava iz kriminalke In potem ni bilo nikogar več, ki jo je leta 1939 objavila Agatha Christie, povabi svoje stare prijatelje, »disruptorje«, kot jim pravi – modno dizajnerko (Kate Hudson) in njeno asistentko (Jessica Henwick), znanstvenika (Leslie Odom Jr.), guvernerko Connecticuta (Kathryn Hahn), politično nekorektnega kralja YouTuba (Dave Bautista) in njegovo muzo Whiskey (Madelyn Cline) ter Andi Brand (Janelle Monáe), svojo nekdanjo tesno poslovno sodelavko, s katero pa se je nedavno burno razšel.

Athena

V Atheni, pariški muslimanski blokovski primestni soseski, nekoč optimističnem, danes propadlem socialnem »projektu«, je čedalje več žrtev policijskega nasilja in ko mrtev obleži trinajstletni Imir, se njegovi trije starejši bratje različno odzovejo: Abdel (Dali Benssalah), francoski vojak, pozove k miru, Moktar (Ouassini Embarek), mali podjetnik (diler), misli le na dobiček, Karim (Sami Slimane), mlajši od obeh, pa pozove k uporu, direktni akciji in državljanski vojni, ki jo potem sam orkestrira. Zbere na stotine mladih militantnih muslimanov, urbanih gverilcev, s katerimi se zabarikadira v kaotično Atheno, od koder začnejo leteti rakete, molotovke in nihilizem. Robocopi – nemočni, prestrašeni, izgubljeni v svetu, ki ga ne razumejo – jurišajo, se dušijo in gorijo, medtem ko atenski vstajniki – v duhu Ala Pacina, ki je v Lumetovem Pasjem popoldnevu skandiral: »Attica! Attica! Attica!« – skandirajo: »Athena! Athena! Athena!«

Dvojna prevara

Hae-joon (Park Hae-il), korejski detektiv, je gotovo videl številne filme noir, v katerih se detektiv zaljubi v fatalno žensko, ki je osumljena, da je umorila svojega moža. In ne le da se vanjo zaljubi, ampak postane tudi njen ljubimec. Ne more se ji upreti. Obsede ga. Z njo gre do konca. Do dna. Hae-joon, fen švedskega detektiva Martina Becka, junaka kriminalk Maj Sjöwall in Pera Wahlöja, je detektiv iz takšnih filmov noir: kadi, toda le skrivaj (žena mu ne pusti), ker ga muči nespečnost, dela ponoči, cinizem nosi namesto kravate, o tesnobi in nasilju bi lahko pisal avtobiografije, nerešeni primeri ga poganjajo v noč. Potem pa s skale, zelo priljubljene plezalske stene, strmoglavi plezalec. Najprej pomislijo, da je padel. Hej, kaj, če je naredil samomor? In kaj, če ga je kdo porinil?

Stutz

Preden vas požre postnovoletna tesnoba, si poglejte tale črno-beli doku, v katerem Jonah Hill, tematski park tesnobe (depresije, negotovosti ipd.), predstavi svojega lucidnega, duhovitega terapevta dr. Phila Stutza in orodja (»Aspektov realnosti« in »Labirinta« do »Niza biserov« in »Sence«), s katerimi ga je vrnil med žive, mu slekel tesnobo in oblekel samozavest.

Emily the Criminal

Emily (Aubrey Plaza), globoko zadolžena, revna, prekarna in obupana, se pridruži losangeleškim prevarantom, da bi si finančno opomogla (z lažnimi kreditnimi karticami in ukradeno identiteto kupuje televizorje in avtomobile, ki jih podzemlje potem preprodaja), toda Los Angeles je toksično, mačistično minsko polje, ki mu mora sama eksplodirati v obraz, če hoče preživeti. In lepota tele jedke, tesnobne, zadihane kriminalke, groteske z ameriškega socialnega roba, je ravno v Emilyjini nepokorščini, njenem kljubovalnem duhu, njeni aktivni, samozadostni, napadalni, antisizifovski rezistenci, saj zna, ko postane vroče, v tridesetih sekundah pustiti vse in se – tako kot kriminalec Neil McCauley (Robert De Niro) v Mannovi Vročini – odpovedati celo ljubezni svojega življenja.

Lil, Lil, krokodil

Javier Bardem, ki igra staromodnega newyorškega čarodeja Hectorja P. Valentija, res gara: šarmira, čara, pleše, poje, skače, pada, se smehlja, non-stop zapeljuje, otroško komedijo spreminja zdaj v opero, zdaj opereto, vse dela, da bi preglasil in zasenčil Lila, Lila, krokodila, ja, pravega – no, animiranega, navidez gumijastega – krokodila, ki pleše, poje in beži pred feni, oblastmi in tremo, a en passant odkrije družinske vrednote. Ni aligator iz Plazenja, a tudi E. T. ni.

I Wanna Dance with Somebody: Film o Whitney Houston

Queen je bil štadionski bend, ker je imel Freddie Mercury štadionski glas – bil je gej, ki je pel kot angel. Njegov epski vokal, ki je ujel štiri oktave, je bil vizija. Toda film Bohemian Rhapsody je to, da je bil gej, komaj omenil. Kot da ga je sram. Nekaj podobnega se zgodi v mjuziklu I Wanna Dance with Somebody, biografiji Whitney Houston, kjer na začetku sicer omenijo (in pokažejo), da je imela Whitney Houston (Naomi Ackie) romanco s svojo poslovno sodelavko in kreativno direktorico Robyn Crawford (Nafessa Williams), a v nadaljevanju na biseksualnost Whitney Houston in socialne implikacije njene biseksualnosti preprosto pozabijo. Čakate, a nič se ne zgodi. Njena »hipna« lezbičnost izgleda kot non sequitur (kot ostane non sequitur njen strah, da je »premalo« črna).

Nevarna igra

Nevarna igra je paradoks. Režiral, napisal in produciral jo je Russell Crowe, ki tudi igra. O, čisti avtorski projekt, boste rekli. Labour of love. In za kaj gre? Tehnomagnat (Crowe) svoje stare prijatelje zbere na partiji pokra, na kateri izbruhnejo skrivnosti, ki pa so tako splošne, da vam je zanje povsem vseeno, še bolj vseeno pa vam je za splošnost magnata, ki ga je bogastvo prelevilo v filozofa, splošnost njegove hčerke, ki si edina na svetu zasluži »varno« prihodnost, in splošnost kriminalcev, ki ju skušajo oropati. Oja, prav ste razumeli: še najbolj avtorska je tu splošnost. (kino)

LGBT_SLO_1984

Boštjan Hladnik je leta 1971 posnel Maškarado, ki je ustvarila vtis, da je homoseksualnost pri nas, v Sloveniji, že dekriminalizirana – pa ni bila. »Protinaravno nečistovanje med osebami moškega« spola, ki se je kaznovalo »z zaporom do dveh let«, so dekriminalizirali šele leta 1977. Hladnik je to popraznoval s filmom Ubij me nežno, v katerem ženska ženski med seksom nežno dahne: »Ti si kot klavir. Vsak delček tvojega telesa poje po dotiku mojih ustnic.« Nič, Hladnik je hotel oblast verjetno opozoriti, da bi bilo lepo, če bi zdaj dekriminalizirali še lezbištvo. In res, po Titovi smrti so se začela – ob punku – hitro pojavljati osvobodilna družbena gibanja, iz katerih je leta 1984 skočil Magnus, prvi festival homoseksualnih subkultur, ki so mu sledili »gej večeri« v Disku FV, skupina Lilit, homoerotični videospoti Borghesie, lezbozini, revija Revolver in Roza disko (v K4), ki je ponudil tudi prvi drag show (s Salomé, se razume) in v katerem je bila takšna gneča, da se ljudje niso mogli premikati, pravi Nataša Sukič, nekoč aktivistka, zdaj poslanka. Tja so se valile množice iz vse Jugoslavije, saj tovrstnega kluba ni bilo daleč naokoli. »Včasih smo vrata kar zaprli,« pravi poet Brane Mozetič, medtem ko se Miha Lobnik, zdaj zagovornik načela enakosti, spominja, kako pomirjujoče je delovalo, ko je videl, kako se na plesišču objema par istega spola. »Kot bi vzel apaurin.« Vsi so hoteli izgledati progresivno – celo konservativci.

Osem gorà

Ko se v gorah spomladi stali sneg, se prikaže vse, kar je umrlo. Kdor je izgubil prijatelja, ga zlahka najde – samo pogledati mora, kje ždijo in kljuvajo ujede. Obstajajo gore, na katere se ne moreš več vrniti. Film Osem gorà, posnet po romanu Paola Cognettija, je zgodba o takšni gori – in takšnem prijatelju. Pietro in Bruno se spoznata leta 1984 v italijanski alpski vasici – pri dvanajstih. Pietro, sin kemika, je Torinčan, Bruno, sin kmeta, pa montanaro (alias »zadnji otrok v vasi«), a ker se nasprotja privlačijo, med njima hitro klikne, tako da preživita čudovito – tiho, počasno – poletje.

Avatar: Pot vode

Vsi se vrnejo, ves Avatarjev kinematični univerzum – James Cameron (še modrejši), 3D (še fantazmagoričnejši), digitalni efekti (še spektakularnejši), Pandora (še psihedeličnejša), Na’vijci (še panteističnejši), pohlepni, zavojevalski, plenilski »ljudje z neba« (še muskularnejši), ameriška vojaška baza, parkirana na Pandorini luni, in Jake Sully (Sam Worthington), nekdanji paraplegični marinec, ki je po novem avatar, asimiliran Na’vijec, poročen z na’vijsko princeso Neytiri (Zoe Saldaña), s katero ima kopico otrok, tudi dva posvojenca, Pajka (Jack Champion), divjega newt-mowglijskega dečka, in Kiri, 14-letno hčerko Sigourney Weaver (no, pokojne dr. Grace Augustine iz Avatarja), ki jo igra Sigourney Weaver. A vrne se še nekdo: ko namreč Sully kolonialistični korporaciji prepreči, da bi kapitalizem razširila v pandorske pragozdove, nadenj pošljejo polkovnika Milesa Quaritcha (Stephen Lang), maščevalnega, sadističnega specialca, ki je sicer v Avatarju umrl, a ga genetsko klonirajo in prepakirajo v na’vijski avatar.

Kako se je Janša ujel v »največji mafijski film vseh časov«

Martin Scorsese je leta 1973 posnel žmohten gangsterski film Goncharov, ki gre takole: ko Sovjetska zveza razpade ( ja, razpadla je že na začetku sedemdesetih, Scorsese, oskarjevec, je pač vizionar), se Goncharov, ruski gangster, ki je imel v Moskvi veliko in ugledno diskoteko, preseli v Neapelj in se tam oprime gangsterskih poslov. Čas je, da pokaže svoj kapitalistični morilski talent – in mastno obogati. Postati hoče glavni. Numero uno.

Faraon, divjak in princesa

Tale animirani film o uporu in ljubezni – delo Michela Ocelota, veterana francoske animacije (Kiriku in čarovnica) – je spleten iz treh zgodb: prva se dogaja v faraonskem Egiptu, druga v francoskem srednjem veku, tretja pa v sultanski Turčiji. Kar pomeni, da se dogajajo ravno dovolj daleč v preteklosti, da si lahko privoščijo vse tiste pravljične seksizme (in orientalizme), ki bi jih – če bi se te zgodbe dogajale danes – gibanje #MeToo odločno in neusmiljeno črtalo. Ženske so namreč le darila, le pasivne žrtve, zlasti v prvih dveh zgodbah – fant, ki se upre (in osvoji Egipt oz. srednjeveški grad), za nagrado dobi dekle. Le v tretji zgodbi – najbolj barviti (prva animira profile, druga črne silhuete) – se uporniškemu princu, ki se prelevi v migrantskega prodajalca krofov, pridruži tudi princesa. Za nagrado.

Obuti maček: Zadnja želja

Mačka ima devet življenj. Tudi Obuti maček, nekdanji Shrekov pajdaš, jih je imel. Nekoč. A umrl je že sedemkrat. Ne vedno junaško. Pomeni, da ima le še dve življenji. Ups – le še eno. Pravkar je spet umrl – osmič. Še enkrat, pa ga ne bo več nazaj. Na srečo ima zdravnika, ki mu svetuje: Dovolj je akcije! Dovolj je stresa in blaznenja! Čas je, da se umiriš! Da se zliješ z okolico, z mirnim, vsakdanjim življenjem. A kdo pravi, da je mirno, vsakdanje življenje res mirno – in nestresno?

Weird: The Al Yankovic Story

»Weird« Al Yankovic, ameriški popevkar, ki je zaslovel in obogatel s parodiranjem velikih hitov (štikel Eat It je bil parodija Jacksonovega megahita Beat It ipd.), je delno tudi slovenskega rodu (njegov oče, Nick Yankovic, je bil sin Belokranjca Matije Jankoviča in Hrvatice Marije Braj), zato me je zanimalo, ali to v njegovi filmski biografiji – Weird: The Al Yankovic Story – sploh omenijo. Ne, nič ne bo, sem si rekel, ko se v filmu konča njegovo otroštvo – o njegovem slovenstvu ni ne duha ne sluha, le Nick (Toby Huss), njegov oče, tovarniški delavec, je pošasten grobijan, ki mu ne pusti, da bi postal glasbenik (odmev Pevca jazza), še celo harmoniko mu sadistično raztrešči. Ne, Nick Yankovic – primitivni splet frustracij, resentimenta in jeze – ni nič v sorodu s Frankiejem Yankovicem, »ameriškim kraljem polke«, toda Al ni fantazijsko bitje le zato, ker ga, ko odraste in dokončno postane »Weird«, kult, antirocker, parodist in imitator (s harmoniko, brez drog, kombinacija Tilna Artača in Lada Bizovičarja), igra Harry Potter, alias Daniel Radcliffe, temveč tudi zato, ker si številne biografske detajle izmisli.

Fašiste moti, da Ostržek, ta lutka, govori, še bolj jih moti, da kar prekipeva od življenja

Ostržka, Collodijevo fantazijsko klasiko (1886), so ekranizirali mnogi – Disney, pa prestižni italijanski režiserji, recimo Roberto Benigni in Matteo Garrone, nedavno tudi Robert Zemeckis. Te ekranizacije so bile bolj ko ne mučno dolgočasne in sterilne, brez silne domišljije in brez urgentnega roba, mehiški auteur Guillermo del Toro pa končno razbije urok in najde kraljevsko pot, saj Ostržka prelevi v neogotsko, groteskno, skoraj burtonovsko stop-motion animacijo o otroku, ki se na lepem zbudi v fašizem. Ko Pepe (David Bradley) – s pomočjo kozmične vile, pisateljskega cvrčka in kosa lesa – izdela Ostržka (Gregory Mann), frankensteinovski avatar svojega sina, ki ga je ob koncu I. svetovne vojne pokončala bomba, je na oblasti že Mussolinijev režim (ja, strašni, avtokratski, tiranski Oče), ki od ljudi terja ubogljivost, pohlevnost in podrejenost, ali bolje rečeno – ljudi spreminja v mehanična bitja, lutke, marionete, zombije brez lastne volje. Fašiste – in fašistično drhal – moti, da Ostržek, ta lutka, govori, še bolj jih moti, da kar prekipeva od življenja, najbolj pa jih moti, da to lutko – tega »demona«, »disidenta« in »neodvisnega misleca«, ta »nedisciplinirani um« – nihče ne kontrolira. Pomeni, da »ogroža skupnost« in da ga je treba poslati v šolo – na prevzgojo. Na pranje možganov.

Korzet

Avstroogrska cesarica Elizabeta, žena Franca Jožefa, alias »Elise«, alias »Sissi«, modna ikona dvojne monarhije, ekscentrična, poliglotska, dekadentna, baročno osamljena influencerka, rock star 19. stoletja, ki jo igra Vicky Krieps (nekoč sta jo igrali Romy Schneider in Ava Gardner, v Netflixovi seriji The Empress jo igra Devrim Lingnau), leži v kopalni kadi in preizkuša, koliko časa vzdrži pod vodo (po štetju prve služabnice 40 sekund, po štetju druge pa 71 sekund). Kar je tako, kot bi se vprašala: koliko časa ženska vzdrži v 19. stoletju? Ali pa: koliko časa vzdrži v patriarhatu? Ne prav dolgo – hitro se začne dušiti. Elizabeta, zdaj pri štiridesetih (v letih, ko »ženska izgine«, kot slišimo), skuša preživeti patologijo 19. stoletja (njeno humanitarno obiskovanje psihiatričnih azilov, v katerih so vse ženske »melanholične«, ni naključno). Jé čedalje manj, telovadi (se mečuje, galopira, strelja ipd.), noče pozirati »paparacom« (okej, slikarjem), pazi na mere, boji se javnosti, ki ji šteje gube, disciplinira svoje telo, boleče si zateguje korzet, kot bi skušala parodirati restriktivna in rigidna patriarhalna pričakovanja – njena »vitkost« je upor proti vsemu, kar ji vsiljujejo. Včasih omedli – protestno. Včasih skoči skozi okno – samopoškodovanje je njen joie de vivre.

Čudežni svet

Čudežni svet je Disneyjev animirani film o družini Clade – vsaka generacija te družine predstavlja stopnjo v ameriški zgodovini. Jaeger Clade, alias Gaber, je neustrašni, sloviti raziskovalec, osvajalec neznanih divjih dežel, pustolovski pionir, kolonialist, ki se izgubi v »srcu teme« – v mraku svojih kolonij. Searcher, alias Vohljač, njegov sin, družinski človek, poročen s črnko, nima osvajalske žilice, zato se raje drži doma, Avalonije, kjer začne na svoji plantaži gojiti »pando«, čarobni energent, ki Avalonijo prelevi v fantazijsko high-tech utopijo. Nacija je odvisna od tega revolucionarnega energenta (zelene barve, če smo že ravno pri tem), ki pa ga začne nekaj tako fatalno ubijati, da je na vidiku katastrofa. Ethan, alias Uroš Steklasa, Vohljačev najstniški sin, je okoljski aktivist, podaljšek Grete Thunberg, ki skuša ugotoviti, kaj ubija »pando(ro)« in ogroža preživetje nacije.