Atlas ptic

Olmo Omerzu, slovenski gastarbajter, avtor finih filmov (Zimske muhe, Družinski film, Mlada noč), si v Atlasu ptic vzame uro in pol za uničenje kapitalizma. Ivo (Miroslav Donutil), ostareli lastnik češke tovarne, nenadoma kolapsne. Srce. Odpeljejo ga na kliniko in ga priklopijo na aparate. Videti je tako groteskno, kot bi se kdo iz njega norčeval. Kapitalizem smeši, ponižuje, ubija in uničuje tudi tiste, ki vanj najbolj verjamejo, ki ga najbolj slavijo in ki z njim najbolj profitirajo. In medtem ko se Ivo, kapitalist, ki ga je kapitalizem povsem izžel, bori za življenje, njegova sinova zarotniško oznanjata: Delati se je treba, kot da je živ! Kot da je vse v redu! Preprečiti je treba paniko. Kapital je plašna žival. Toda potem se izkaže, da je podjetje itak v rdečih številkah. Denar je izginil. Milijoni. Nekdo je izdajal lažne fakture. A kdo? Sinova? Računovodkinja? To je tako šokantno, da Ivo – kruti, ošabni, tiranski skopuh, neoliberalni Scrooge – vstane od mrtvih. Vedeti hoče, kdo ga je okradel. A mu računovodkinja (Alena Mihulová), osumljenka št. 1 (in osamljenka št. 1), očita, da je on kradel njej – da jo je le izkoriščal, izžemal.

Windfall

Windfall – po naše bolj Nepričakovan dobitek kot Od vetra podrto drevo – je neonoir abstrakcija: trije liki, ena jet-set lokacija – sredi puste, zapuščene kalifornijske krajine. Ne vemo, kako jim je ime. Jason Segel je Nobody. Nihče. Tako piše v odjavni špici. Ko ravno ropa neko vilo, se na lepem prikažeta njena lastnika, bogati Direktor (Jesse Plemons) in njegova Žena (Lily Collins), a si ju – s pištolo – tako hitro podredi, da jima ne preostane drugega, kot da ga zmamita v igre moči, ki mu obljubljajo pol milijona dolarjev.

Izgubljeno mesto

Nekateri filmi si lahko privoščijo le Sandro Bullock, drugi le Channinga Tatuma, tretji le Brada Pitta. Obstajajo tudi filmi, ki si lahko privoščijo le Daniela Radcliffea. Izgubljeno mesto – romantični screwball – si lahko privošči vse štiri. Ne brez razloga: Izgubljeno mesto je namreč povsem direktna in brezsramna predelava Zemeckisovega Lova na zeleni diamant (in Spielbergovega Lova za izgubljenim zakladom tudi), zato potrebuje veliko megazvezd, ki to »krajo« prikrijejo – ali pa ji dajo digniteto.

France

Francoski predsednik Emmanuel Macron ima tiskovno konferenco, na kateri je pripravljen odgovoriti na vsa vprašanja – logično, prvo vprašanje mu zastavi France de Meurs (Léa Seydoux), najslovitejša francoska novinarka, medijska atrakcija št. 1, bogata in prazna, puhla in domišljava, mati in žena, ljubica Francije. Ko poroča iz afriških vojn, je to njen film: ona je zvezda, ostali – domačini, žrtve vojne – so le statisti. Podobno je, ko poroča s čolnov, s katerimi se skušajo begunci čez Sredozemlje prebiti v Evropo – vedno jih zna zrežirati tako, da izgledajo kot specialni efekti. Vojne, begunske krize in druge tragedije – celo minorna prometna nesreča, ki jo zagreši – so le priložnost za njen ekshibicionizem, za njen patos, za njeno melodramo, za njene emocionalne manipulacije, za njeno katarzično monetiziranje situacije, za njene solze, ki so tako lažne kot solze Williama Hurta v Brooksovi klasiki TV dnevnik (1987).

Deep Water

Patricia Highsmith si je izmislila najperverznejše sociopate – najprej Charlesa Anthonyja Bruna, ki hoče v Neznancih na vlaku (Strangers on a Train, 1950) z arhitektom, naključnim mimoidočim, izmenjati umora (ti ubij mojega očeta, ki me muči, jaz pa bom tvojo ženo, da se boš lahko poročil z žensko svojih sanj!), potem Toma Ripleyja, ki v Nadarjenem gospodu Ripleyju (The Talented Mr. Ripley, 1955) umori bogataškega sina in prevzame njegovo identiteto, in ko se je že zdelo, da Ripleyjeve perverznosti ni mogoče preseči, je svetu predstavila zakonca Van Allen, Vica in Melindo, protagonista Globokih vod (Deep Water, 1957), ki jih je zdaj ekraniziral Adrian Lyne, režiser Usodne privlačnosti, Devetih tednov in pol, Nespodobnega povabila, Lolite in Nezveste. Kar pa je logično – Globoke vode so namreč vse to. Usodna privlačnost, Devet tednov in pol, Nespodobno povabilo, Lolita in Nezvesta. Vic (Ben Affleck), ki je izpopolnil drone (in jih naredil še preciznejše), in Melinda (Ana de Armas) živita od rente. Uspela sta. Ni jima treba več delati. Njuno življenje so počitnice, razkošne zabave. Popolna idila! Zdaj sta srečna, si mislimo. A spotoma sta se posušila. Vsaj tako kaže – Melinda, atraktivna, seksi, zapeljiva, kruta femme fatale, vedno v črnem, ima namreč mlajšega ljubimca. Vic to ve – in vidi. Malce negoduje, a le z grimasami. Dejansko pa nima nič proti. Ne ponori. Deluje celo apatično, naveličano – kot da se to ne dogaja prvič. Melinda se z ljubimcem, svojo novo igračko (da ne rečem play-boyem), zabava na odprti sceni, dokler ga ne najdejo mrtvega. Nesreča. A si hitro omisli novega ljubimca – spet mlajšega. In spet ga najdejo mrtvega – tokrat v bazenu. Nesreča. Pa dobi novega ljubimca, ki se mu bo prav tako zgodila »nesreča«. Neizbežno.

Rešilec

Will Sharp (Yahya Abdul-Mateen II) je iraški veteran, ki je izgubil vse iluzije – za domovino je tvegal življenje, zdaj pa nima niti toliko denarja, da bi lahko svoji hudo bolni ženi plačal operacijo. Brez operacije bo umrla. Kapitalizem, alergičen na socialno državo in univerzalno zdravstvo, ni ne sočuten ne solidaren, temveč krut in sadističen – kot vojna. Na srečo je brez iluzij o kapitalizmu tudi njegov barabinski brat Danny (Jake Gyllenhaal), ki ravno načrtuje veliki rop – iz slabo varovane losangeleške banke kani odnesti 32 milijonov dolarjev, zato potrebuje dobrega vojaka. Will je voljan, a se izkaže, da banka ni ravno tako slabo varovana. Zgodi se jima Vročina. In ko ugotovita, da jima je rop eksplodiral v obraz, jima ne preostane drugega, kot da ugrabita rešilca, v katerem sta atraktivna bolničarka (Eiza González) in kritično ranjeni policaj, potreben operacije.

Kapitalizem je tako militanten, da potrebuješ orožje

Če hočete videti ultimativnega toksičnega moškega, potem si poglejte Kurzlov Nitram, film o fantu (Caleb Landry Jones), ki je leta 1996 v tasmanskem Port Arthurju pobil 35 ljudi. Poln je resentimenta. Srfer ne postane. Nič mu ne uspeva. Nič ni zanj. Družba ga zavrača. Vrstniki se mu posmehujejo. Starša sta utrujena od njegove nestabilnosti. Njegova depresija je vse hujša. Njegova glava vse težja. Njegova jeza vse grotesknejša. Tablete ne primejo več. Videti je kot pošast, ki skoči iz družine.

Fresh

Tinder udari povsem mimo, saj Noo (Daisy Edgar-Jones) poveže s tipom, s katerim ne sodita skupaj. In po »romantični« večerji mu to tudi pove – tip je precej brutalnejši. »Veliko sreče pri iskanju fanta, ti naduta prasica!« Hipster, a toksičen. Ne da to Noo, prepričano, da se ljudje v resničnem življenju sploh ne srečujejo več, ustavi.

Strawberry Mansion

Strawberry Mansion je sci-fi s sijajno premiso – v prihodnosti bo največji trg in najlukrativnejši naravni vir nezavedno. Sanje bo mogoče izkoriščati, monetizirati. Iz njih bo mogoče iztisniti vrednost. V njih bo mogoče celo oglaševati. James Preble (Kentucker Audley) je revizor, zategnjeni kafkovsko-gilliamski birokrat, ki v distopični prihodnosti pregleduje in obdavčuje sanje – če ljudje preveč bujno, preveč slikovito, preveč razkošno sanjajo, jih obdavči. To počne podnevi, a ponoči tudi on sanja – bujno, mučno, absurdno, fantazijsko.

Gospod Jones

Garethu Jonesu (James Norton), mlademu valižanskemu novinarju, uporniškemu prostemu strelcu, tipičnemu idealistu, ki ga nihče ne jemlje povsem resno, na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja uspe veliki met – intervju s Hitlerjem. Ko tik za tem zagori Reichstag, si zaželi še drugi veliki met – intervju s Stalinom. Odpotuje v Moskvo, da bi se poglobil v ruski gospodarski »čudež«, utopično »kolektivizacijo« in novo »petletko«, toda zelo hitro se mu zazdi, da se številke ne ujemajo. Walter Duranty (Peter Sarsgaard), sloviti dopisnik New York Timesa in dobitnik pulitzerja, ki se – kot ljubljenec boljševiškega režima – prepušča razkošni, cinični, rasputinovski dekadenci moskovskih noči, karikaturi Poejeve Maske rdeče smrti, ga skuša prepričati, da se moti, a to ga ne ustavi. Še preden dobro rečete Zelenski, se že skrivaj in tvegano odpravi v sivo, blatno, ledeno, distopično Ukrajino, kjer v grozi odkrije, da je Stalin tamkajšnje prebivalstvo – z diamatskim rušenjem »naravnih zakonov« in terorjem – povsem izstradal in pomoril. Odkrije pa še nekaj prav tako šokantnega in alarmantnega: ne le Stalin, ampak tudi zahodni novinarji, »koristni idioti«, bazirani v Rusiji, so to – ta apokaliptični pomor, holodomor, ki je v letih 1932–33 vzel nekaj milijonov ukrajinskih življenj (ostali so počeli in jedli neizrekljive reči, da bi preživeli) – prikrili. V rokah so imeli zgodbo stoletja, a so molčali.

Prasica, slabšalni izraz za žensko

Nekje na Metelkovi sedijo in kramljajo mlade konceptualne umetnice: prva ne more prehvaliti instalacije brazilske umetnice, ki uporablja mehke organske barve, jih vstavlja v vagino in potem pleše, druga hoče s svojimi slikami opozoriti na splošno zgrešenost percepcije ženskega telesa, tretja slika spolno prenosljive bolezni. Ja, nekaj za Janeza Janšo, antifena »izrojenih« in »parazitskih« konceptualnih umetnic. A film Prasica, slabšalni izraz za žensko, veliki zmagovalec Festivala slovenskega filma, ki ga je posnela Tijana Zinajić, se takoj zatem ponorčuje tudi iz splošne zgrešenosti percepcije ženskega telesa: ko se Eva (Liza Marijina), ena izmed teh umetnic, pofuka z Jakobom (Jure Henigman), mentorjem te slikarske skupine, ostane napol oblečena, ves gol – s tičem v ospredju – pa pristane Jakob. V filmih je bilo vedno ravno nasprotno: pri seksu je napol oblečen ostal moški, kamera pa je objektivirala in fetišizirala golo žensko telo – kot da je film ustvarjen za moški pogled. In kot da menstruacija ne obstaja.

Priletni parazit

Vsi imajo svoje spomine na Marka Breclja – moj spomin nanj pa je doku Priletni parazit, ki ga je pred skoraj desetimi leti posnel Janez Burger in ki ga morate nujno videti, če hočete vedeti, kdo je bil Marko Brecelj. Marko Brecelj je »fenomen«, »legenda«, »biser slovenske kulturno-umetnostne scene«, »eden izmed najbolj spregledanih umetnikov«, »človek, ki živi to, kar dela«, »gverilec s taktiko mehkega šoka, a vztrajen« (»stalno napada malomeščansko pamet«), »slovenski unikat«, »kompleksna in komplicirana osebnost« (»v Marku je več Markov«), »posebno psihofizično stanje«, »pevec Buldožerja«, pravijo tisti, ki ga poznajo, od Mateje Koležnik in Zorana Predina do Blaža Lukana in Mitje Rotovnika. Dragan Živadinov – vedno precizen – doda: »Marko Brecelj je eden izmed prvih izhodiščnih performerjev v 20. stoletju.«

V senci zarote

Tole je akcijski triler. Ali bolje rečeno: to naj bi bil akcijski triler. Toda povsem očitno se dogaja v vzporednem svetu, v katerem napetosti – saj veste, suspenza – še niso odkrili ali izumili. Liam Neeson igra Travisa Blocka, prostega strelca FBI-ja, ne bi pa nas presenetilo, če bi namesto njega zagledali Stevena Seagala ali Brucea Willisa, kralja cenenih, hitro narejenih, generičnih, totalno predvidljivih akcijskih filmov brez nians. Neeson, ki ga je Ugrabljena leta 2008 prelevila v novega akcijskega junaka, gre namreč za njima. Ja, spet je videti tako, kot da je ravno prišel s pogreba (zato deluje tako jebeno samozadovoljno in obenem prepričljivo). Ja, spet ima težave z družino – tokrat s hčerko, kateri se je preveč odtujil (in njeni hčerki tudi). Ja, spet bo moral reševati svojo družino. Ja, spet je v preteklosti počel »grozne« reči. Ja, spet ima razburljiv avto (mustanga). Ja, spet ne prenese ruralnih rasistov. Ja, spet »ureja« reči, ki jih organi pregona – policija, FBI ipd. – niso sposobni »urediti«.

Gospod Bachmann in njegov razred

Ker sem tale epski doku o nemškem učitelju, ki izgleda tako, kot bi stopil iz Društva mrtvih pesnikov ali Hollandovega opusa, in ki ga ne more res nihče nadomestiti, izdatno popisal že v prejšnji številki Mladine (ob uvodu v Festival dokumentarnega filma), bi zdaj le še namignil, da prihaja tudi na redni spored. (Kinodvor & VOD)

The Ledge

Če hočete videti res toksične moške, si poglejte tale triler, v katerem štirje prijatelji (na čelu z dominantnim, sadističnim, psihopatskim Benom Lambom), sicer plezalci, nekje v Dolomitih, posnetih v Srbiji, brutalno pokončajo mladenko (ta overkill morate videti, da bi verjeli!), njeno alpinistično prijateljico (Brittany Ashworth), ki je vse to posnela, pa potem manično zasledujejo v steni. Izgledajo kot razkačeni, totalno vzburjeni feni, ki hočejo avtogram oboževane zvezde.

Jaz, rdeča panda

Meilin, živahna, razigrana, odločna, briljantna trinajstletnica azijskega rodu, živi v multikulti Torontu. S prijateljicami, evforičnimi pripadnicami azijske diaspore, odkriva male in velike užitke »zahodnega« odraščanja (divjanje, zabave, fantovske bende ipd.), doma pa jo – pod taktirko stroge, dominantne matere, prave »tigrice« – čakajo azijski, precej tradicionalnejši prijemi vzgoje, ki jih povzemajo posterska gesla: »Študiraj«, »Delaj« in »Poslušaj«. Nič hudega – tudi to, soočanje z represijo, tradicijo, kulturo perfekcionizma, templjem, lotosovim cvetom ipd., je del odraščanja, si misli Meilin, ki se nekega jutra zbudi kot velika, kosmata, rdeča panda. Kar jo šokira, zgrozi, zaprepade. Teror, si misli. Počuti se kot doktor Jekyll, ko postane gospod Hyde.

Odpuščanje

Leta 2013 sta Gëzim in Fran, že dolgo sprta soseda in bratranca, delala vsak na svojem polju – nekje v albanskem hribovju. Potem sta si na lepem divje skočila v lase, Fran je dvakrat na slepo ustrelil, toda ni zadel Gëzima, temveč Gjyste, njegovo osemnajstletno hčer, ki je umrla. Fran je pristal v ječi – za dobrih 14 let. Gëzim ob tem ni čutil nobenega zadoščenja, zato je posegel po Kanonu, starodavnem albanskem pravu, ki reševanje časti in uveljavljanje pravice prepusti krvnemu maščevanju. Kri za kri. Zob za zob. Ker pa je Fran v ječi, bi bil lahko ob zob, kri in življenje njegov brat Pjetër. To bi bolelo. Navsezadnje, namesto bratranca bi v imenu krvnega maščevanja usmrtili njegovega sina. Toda: ali bi to prineslo zadoščenje? In seveda: bi bilo to prav – v skladu z moderno vladavino prava? Je zadoščenje sploh mogoče? Še več: bi do zadoščenja prišlo, če bi obe logiki, logika krvnega maščevanja in pravne države, logika tradicije in moderne družbe, »čudežno« sovpadli, če bi torej pravna država – v duhu Cone somraka – izpolnila logiko krvnega maščevanja in Frana obsodila na smrt ter ga usmrtila? Ne, ostal bi tisti srhljivi, tesnobni, mučni občutek izgube, iracionalni tragični moment, nezvedljivi in neobvladljivi presežek čustev, s katerim se je nemogoče spraviti, a kliče natanko to – spravo, odpuščanje. Ja, politiko. In performans.

Tovarne delavcem

Veliki Mike Leigh je pred leti posnel Kar brez skrbi, film o Poppy (Sally Hawkins), samski učiteljici, ki verjame, da je učenje drugih še vedno smiselno, in ki vere v to, kar počne, ne izgubi, četudi je obdana s ciniki, ki se v zrcalo pogledajo prevečkrat na dan, da bi lahko koga sploh še kaj naučili. To, da učenca osrečiš, se ji zdi del učnega procesa. Drugim se to zdi flirtanje s kaosom. To, da izgleda ekscentrično, ne preseneča. Poppy, naturalistična verzija Mary Poppins, je učiteljica, ki noče biti del problema, ampak del rešitve, zato verjame, da je treba učiti najslabše in najboljše. Njeno poučevanje je tako transparentno, kot bi moral biti transparenten idealni učni proces – brez resentimenta, brez frustracij, brez napetosti, brez torture, brez mizantropije. V učilnico prinese le sebe, svoj nasmeh in svojo srečo, da lahko uči. Natanko takšen je Dieter Bachmann, protagonist res epskega fly-on-the-wall dokumentarca Gospod Bachmann in njegov razred, 65-letnik s pleteno kapo, samski happy-go-lucky učitelj v malem, zakotnem, industrijskem Stadtallendorfu, v katerem so nekoč stale nacistične tovarne orožja in streliva in v katerem zdaj živi in dela ogromno priseljencev, Romunov, Bolgarov, Turkov, Kazahstancev, Italijanov, Maročanov, Rusov in Brazilcev, »poceni« delovna sila, gastarbajterji, begunci pred revščino, nemočjo in socialno smrtjo – Bachmann, Poppy v majici benda AC/DC, uči njihove otroke, stare od 12 do 14 let. In uči jih vse – matematiko, zgodovino, umetnost, angleščino, nemščino. Subtilno, z nasmehom, brez jeze. In brez resentimenta, brez frustracij, brez napetosti, brez torture, brez mizantropije. In vmes – v slogu Jacka Blacka in Linklaterjeve Šole rocka – zgrabi kitaro in plane v Smoke on the Water ali Knockin’ on Heaven’s Door ali Jolene. Ne enkrat. In ne sam. Razred – 6B – postane njegov multi-kulti bend. Ve, kdaj je trenutek za premor. Kdaj za comic relief. Kdaj za počitek. Bachmann, holist, boem, kipar in nekdanji revolucionar, ki je začel poučevati šele pred 17 leti, ima neverjeten občutek za ritem in tempo in improvizacijo – poučevanje tako res deluje kot imerzivna naracija, kot zgodba, ki je noče nihče zamuditi, kot avantura, za katero nihče noče, da bi se kdaj končala, kot afirmacija sreče, samozavesti, raznolikosti, drugačnosti in prihodnosti, kot naglo brisanje cinizma, fobij in strahov, kot emfatični portal v življenje, ne pa kot ocenjevanje ali podcenjevanje. Ne, Bachmann noče biti veriga, še manj dreser – biti hoče smiseln. Na nekonvencionalen, nepokroviteljski, udoben, neasimilacijski, transformativen način. Kot Pitagorov izrek. Kot Robin Williams v Društvu mrtvih pesnikov. Ali Richard Dreyfuss v Hollandovem opusu. Ali François Bégaudeau v Razredu. Ali pa Albert Finney v Browningovi verziji. Poskrbeti mora, da bodo vsi ti učenci – otroci težaških delavcev – šli naprej. Na koncu jih mora oceniti, a doda: »Te ocene – to niste vi. Povsem drugačni ljudje ste.« Sam se počasi umika, toda vsem, tako njegovim kolegom kot nam, je jasno, da ga ne more nihče nadomestiti.

The Weekend Away

Ko gledate tale triler, ki ženskam odsvetuje najboljše prijateljice in neznance in zakonske zveze in hrvaške »galebe« in ki skuša povsem očitno monetizirati to, kar so za sabo pustili »ženski« trilerji Dekle na vlaku, Dekle v oknu in Ni je več, se sprašujete, hej, koga ali česa je tu več, preobratov ali osumljencev, toda ko se Beth (Leighton Meester), mati in žena iz Londona (z možem ni fukala že eno leto), na hrvaški obali priključi dekadentni prijateljici (Christina Wolfe) in ko ta po divji, zadeti noči skrivnostno izgine, se Hrvaška prelevi v Orient ekspres, na katerem so osumljeni vsi, celo sirski taksist, kar pove vse o zapredsodkanosti tega filma. (Netflix)

Charli XCX: Alone Together

Tole pa je zamujena priložnost. Britanski zvezdnici Charli XCX je glasbena kariera ravno lepo stekla. Ker pa ji je na lepem vse pokvarila pandemija, je sklenila, da bo v času tistega prvega velikega lockdowna – v času popolne izolacije in popolne odrezanosti od fenov – napisala in posnela nov album (How I’m Feeling Now). Jasno, obenem je tudi sklenila, da bo ves ta kreativni proces v svojem losangeleškem domu sproti snemala in ga samooglaševalsko predvajala svojim fenom.

Tudi miši gredo v nebesa

Junaki animiranih filmov se pogosto odpravijo na čarobno, transformativno, katarzično potovanje, tako da je vse skupaj že dolgčas, toda trik tele češke stop-motion animacije je v tem, da se glavna junaka, miška Hopka, ki izgleda kot »sestra« Meride iz Poguma, in lisjak Beloprsec, odpravita na potovanje po onostranstvu – ja, umreta! Odideta v nebesa! Kot psi v Bluthovi klasiki Vsi psi gredo v nebesa.

Badman

Cédric (Philippe Lacheau), igralec, ki mu ne gre, nepričakovano dobi vlogo Badmana v superjunaškem spektaklu, toda ko ponoči v badmanskem kostumu doživi badmobilsko nesrečo, izgubi spomin, ker pa pri sebi opazi nenavadne gadgete in »nadnaravne« veščine, je prepričan, da je pravi Badman, batmansko spidermanski kick-ass maščevalec, resnični superjunak na nevarni misiji – gangsterjev, ki nadomeščajo Jokerja, je vedno na pretek. Tale energična francoska parodija holivudskih superjunaških superprodukcij je povsem generična, groteskno infantilna in predvidljiva, toda akcijski gegi – brez spoštovanja do rib in račk – so mestoma tako duhoviti in lucidni, da nam dajo slutiti, kaj bi ta film lahko bil. (kino)

Vojvoda

Kempton Bunton (Jim Broadbent), ekscentrični borec proti krivicam iz Newcastla, je upokojen, a še vedno dela – kot taksist. Tudi njegova žena (Helen Mirren), upokojenka, še vedno dela – kot čistilka. Pa ga odpustijo – ker preveč govori. Zaposli se v pekarni. Tudi tam ga odpustijo – ker ne trpi delodajalčevega rasizma. BBC ga prav tako ne usliši – vse njegove drame, ki jih pošlje (in ki jih je očitno navdihnil Čehov), se vrnejo. Jezus kot ženska? Ne na BBC-ju! Zato je toliko bolj zaverovan v svoj glavni projekt – spremembo sveta. No, neplačevanje televizijske naročnine.

Batman

Batman, skoraj triurni reboot Batmana, izgleda tudi kot epski, retromoderni reboot Fincherjevega trilerja Sedem. Na začetku, ko se premaknemo na kraj strašnega zločina, ki ga je zakrivil igrivi, apokaliptični serijski morilec, Riddler (Paul Dano), in ko potonemo v zadušljivi slow-motion noči sveta, med osuple policaje, »instalirano« truplo in morilčevo »kriptično« sporočilo, imamo občutek, da bomo zdaj zdaj zagledali tudi detektiva Somerseta (Morgan Freeman) in Millsa (Brad Pitt), a ju dobro nadomestita Bruce Wayne, alias Batman (Robert Pattinson), in poročnik James Gordon (Jeffrey Wright), namesto Tracy (Gwyneth Paltrow) pa vleti Selina Kyle, alias Catwoman (Zoë Kravitz), sicer tatica, ki čudno privlači Batmana. Gotham je mračno, razdejano, gnilo, nervozno, grozljivo, grizlijevsko mesto, preplavljeno z nasiljem in korupcijo, Riddler, ki ne kanalizira le Johna Doeja, ampak tudi Jigsawa (iz Žage) in Zodiaka (iz Zodiaka), pa pobija stebre družbe, vodilne politike. Nasilje je sistematično – kot noč. In sence. In dež. In korupcija.

Če bi gozdovi govorili, bi se od žalosti posušili

Če bi med II. svetovno vojno kdo snemal doku o partizanih, bi neizbežno poudaril, da se partizani skrivajo v gozdu, da jim gozd nudi zatočišče, da gozd terja potrpljenje, da v njem fašisti vohunijo za sanjami (o svobodi, sreči, blaginji ipd.), da partizani delajo vse, da bi bili čimbolj nevidni, da je nevidnost njihova oblika preživetja in da se v gozdu, ki ga prerašča kri, nenehno mojstrijo v izogibanju pogledu drugega. Ironija je v tem, da vse to, kar je nekoč veljalo za partizane, danes velja za migrante, ki se skrivajo v gozdovih. Doku Rdeči gozdovi namreč – dobesedno – poudari natanko to: da jim gozd nudi zatočišče, da terja potrpljenje, da v njem policija vohuni za sanjami (o svobodi, sreči, blaginji, če hočete), da migranti delajo vse, da bi bili čimbolj nevidni, da je nevidnost njihova oblika preživetja in da se nenehno mojstrijo v izogibanju pogledu drugega. Tista bodeča žica, s katero so fašisti med vojno obdali Ljubljano, se kakopak prelevi v rezilno žico, »tehnično oviro«, ki ločuje in izključuje, »popolno orožje za izvrševanje oblasti«. Ta žica reže roke in dlani, vedno je kdo ne more preplezati, vedno koga odnese reka. »Kri jo bo prerasla.«

Pes

Veliki, divji, briljantni Sam Fuller je leta 1982 posnel Belega psa, v katerem losangeleška igralka (Kristy McNichol) posvoji izgubljenega psa, ki pa začne divje napadati črnce. Ne da je to naključje. Kot se namreč izkaže, ga je neki rasist prelevil v rasista – izuril ga je za obračune s črnci. Belega psa smo pri nas videli (leta 1984), v Ameriki pa so ga zaradi očitkov, da je rasističen (v resnici je kritika rasizma, še toliko bolj, ker pokaže, da je rasiste mogoče deprogramirati!), takoj bunkerirali – videli so ga šele leta 2008, ko je izšel na DVD-ju.

Don’t Kill Me

»Če bova umrla, se bova vrnila,« dahne Robin (Rocco Fasano) svoji punci, Mirti (Alice Pagina). Takoj zatem res umreta – in Mirta se res vrne. Kot zombi. Zleze iz grobnice. Ne pa tudi Robin. Kaj se je zgodilo? Zakaj se nekateri mrtvi vračajo? Zakaj jo iščejo neznanci? Zakaj ji tako jebeno tekne kri? Ali lahko svojo ljubezen dokažeš le tako, da umreš? Robin, sicer džanki, kanalizira Edwarda, Mirta, ki bi zanj umrla, pa Bello Swan. Jasno, italijanska paranormalna romanca Ne ubij me (Non mi uccidere) kanalizira Somrak, le da namesto pesmi A Thousand Years (via Christina Perri) vrtijo pesem The Nightingale (via Julee Cruise). Tudi preobratov in seksa je več.

Dogodek

Anne (Anamaria Vartolomei), študentka književnosti iz Angoulêma, leta 1963 zanosi, a ve, da si otroka ne more privoščiti – njenega študija bi bilo konec. Obtičala bi. Brez prihodnosti. Brez kariere. »Nekoč bi rada imela otroka, toda ne za ceno svojega življenja,« pravi Anne. Zato hoče splaviti. Toda splav je prepovedan. Noben doktor noče tvegati. Prijateljice začnejo nanjo gledati zviška. Kot da je kužna. Obsojena na smrt. Njena osamljenost je strašna. Zboli za »boleznijo, ki napade le ženske«. Prijatelj, ki jo hoče pofukati, ker je itak noseča, tako da je »varno«, pa je odlična metafora tedanje protiženske represije, ki pa vzbuja veliko nelagodje, saj ta pradavnina deluje neverjetno moderno – tudi danes se namreč ženskam vse bolj omejuje pravico do izbire.

Kimi

Angela Childs (Zoë Kravitz) dela od doma. Po malem zato, ker se tudi Seattle utaplja v pandemiji, po malem zato, ker jo muči huda agorafobija, po malem pa tudi zato, ker je njeno delo »interpretke glasovnega toka« tako, da ga lahko v celoti opravi doma – analizira namreč komunikacijske motnje v delovanju Kimi, nove, blagoglasne, izpiljene, nadgrajene virtualne asistentke, ki ni produkt algoritmov, ampak ljudi, in ki naj bi zasenčila Alexo in Siri, a potrebuje pomoč pri prepoznavanju štiklov Taylor Swift (Me!). Angelino stanovanje je tako prostorno, tako galerijsko in tako odprto, da bi Alfred Hitchcock v njem zlahka posnel rimejk svojega Dvoriščnega okna, toda Kimi izgleda tako, kot da bi v to stanovanje dejansko vletel Brian De Palma, Hitchcockov imitator, in posnel rimejk svojega kultnega trilerja Strel ni bil izbrisan, alias Blow-Out, v katerem filmski snemalec zvoka (John Travolta) nehote posname »pok«, ki dokazuje, da je bila prometna »nesreča« v resnici atentat. Angela pa nehote ne »posname« strela, temveč krik, no, stream krika, ki kaže, da se je neki ženski zgodilo nekaj strašnega, morilskega, toda ko svoje odkritje prijavi »amazonski« korporaciji Amygdala, za katero dela, naleti na zid, tako da se sama prelevi v detektivko – v slogu Harryja Caula (Gene Hackman) iz Coppolovega Prisluškovanja in Leone Stevenson (Barbara Stanwyck) iz Litvakovega filma noir Oprostite, napačna številka.

Texas Chainsaw Massacre

Texas Chainsaw Massacre – osmi rimejk/reboot/nadaljevanje Hooperjeve klasike Teksaški pokol z motorko (1974) – je slasher, splatter in torture porn. Nobenih digresij, nobenega zavlačevanja, nobenega teženja z »dobro zgodbo«, nobenega psihologiziranja, nobenege pettinga – le fuk. Skupina multikulti mladeničev in mladenk se pripelje v Harlow, distopični teksaški ghost town, a še preden se dobro razgledajo, že vstane vsepovsodni, vsestranski, vselejšnji, vsenaokrožni, vsemočni, vsemožni, vsevedni, vseumni, vsenavzkrižni, vseskozni, vsesmerni, vseobsežni, vsepočezni, vseprešinjajoči in vsevidni Leatherface (Mark Burnham), pošastni ruralni nihilist, ki svojo motorko prelevi v ultimativni falos. Ubija v ritmu porniča.