Operacija Mincemeat

Britanski pomorski častnik Ewen Montagu je leta 1953 objavil knjigo Mož, ki ga ni bilo (The Man Who Never Was), v kateri je popisal, kako so Britanci leta 1943 – v okviru genialne tajne operacije Mincemeat – na špansko obalo, kjer je deloval neki nemški agent, nastavili anonimno truplo, ki je »igralo« britanskega častnika. Nemški agent ga je res našel, pri njem odkril spretno nastavljene »tajne dokumente«, ki so razkrivali lažno lokacijo zavezniškega izkrcanja – izvedli so dezinformacijski trik, s katerim so pretentali Nemce, ki so mislili, da se bodo zavezniki izkrcali v Grčiji (ali na Sardiniji), ne pa na Siciliji, s čimer so »rešili na desettisoče življenj«, kot piše na koncu Operacije Mincemeat, ki avtorstvo tega »trojanskega konja« prepusti dvema gospodoma Darcyjema, Colinu Firthu (ki igra »pridnega« poročnika Ewena Montaguja) in Matthewu Macfadyenu (ki igra »ekscentričnega« poveljnika Charlesa Cholmondeleyja), ter Basilu Thomsonu, piscu detektivskih romanov, ki je leta 1937 objavil roman s podobnim trikom (The Milliner’s Hat Mystery), in Ianu Flemingu (Johnny Flynn), kasneje avtorju romanov o Jamesu Bondu, tedaj pomočniku kontraadmirala Johna H. Godfreyja, direktorja Pomorske obveščevalne službe (Naval Intelligence), ki je postal model za M-ja, Bondovega šefa.

Belfast

»Mamica, mamica,« vpije devetletni Buddy (Jude Hill): »Plenimo supermarket! Plenimo supermarket!« Ko mama (Caitriona Balfe), sicer protestantka, priteče dol in odpre vrata, ji pokaže pralni prašek, ki ga je ukradel med »protestantskim« kolektivnim plenjenjem »katoliškega« supermarketa. Mama ponori, Buddy pa dahne: »Saj je biološki!« Buddy ne ve, kaj je prav in kaj ne, ampak gre le s tokom – z maso, ki jo v Belfastu leta 1969 polarizira, radikalizira in militarizira verska vojna, protestantsko-katoliški razkol.

Vse povsod naenkrat

V filmu Vse povsod naenkrat je vsega preveč – na briljanten, osupljiv, čudovito čudaški, originalen, unikaten način. Preveč je svetov, realnosti, detajlov, spominov, gegov, trikov, preobratov, pospešitev, naracij, ugank, fragmentov, verzij protagonistk in protagonistov, emocij, obžalovanj, perspektiv, zank, zgodovin, alternativ. To je borgesovski film, ki hoče vse videti in biti povsod – v pradavnini, med prakamni civilizacije, in v prihodnosti, v vsakem trenutku zgodovine, obenem pa hoče imerzivno izkusiti tudi vse potencialne verzije vsakega trenutka zgodovine. Ničesar noče zamuditi. Ničesar noče zgrešiti. Vsega se hoče dotakniti. Vsakega vzporednega sveta. Vsake vzporedne časovnice. Vsakega pripovednega vrtinca. Vsakega viličenja. Vsake intimnosti. Vsake ekstimnosti. Občutiti hoče vse odločitve, ki jih lahko človek sprejme. Vsak trenutek, vsako permutacijo hoče spremeniti v Rašomon.

Pustolovščine družine Bigfoot

Adam, ki je v prvem delu odkril, da je sin bigfoota (produkta mutacije), ki se skriva v gozdu, zdaj odkrije, da je tudi sam bigfoot – kakršen oče, takšen sin. Ker pa imajo bigfooti radi neokrnjene gozdove in čisto naravo, ata bigfoot sklene, da bo Aljasko rešil pred naftnimi zavojevalci, toda ko izgine, ga mora odrešiti sin, Adam, no, Ojdip – kar je oče, je sin. Dajte jima priložnost, pa se bosta poročila. Tale evropski animirani film vabi družino, pa čeravno jo bo bolj ko ne ločil – očetje in mame se bodo s tole himno brezogljični družbi zelo mučili. (kino)

Morilčev spomin

Gotovo se spomnite kriminalk, v katerih detektiv dahne: »Prestar sem za to sranje!« Ali pa kriminalk, v katerih poklicni morilec – utrujen, naveličan vsega, tudi ubijanja – sikne: »This is my last job!« To je moje zadnje delo! Zadnje opravilo! Zadnja naloga! Zadnji posel! Ja – to je moj zadnji zločin! Alex Lewis, protagonist Morilčevega spomina, ki ga igra Liam Neeson, bi lahko siknil oboje: da je prestar za to sranje in da je to njegov zadnji posel, zadnji zločin. Lewis je namreč poklicni morilec, ki izgublja spomin – še vedno je učinkovit in produktiven, še vedno je zelo kreativen in konkurenčen, še vedno dobi ogromno prestižnih naročil, še vedno poseduje »zelo poseben set veščin«, ki jih je »pridobil v dolgi karieri« (kot je zase v Ugrabljeni rekel Bryan Mills, nekdanji agent Cie), še vedno je neslišen in fantomski, nezgrešljiv in grizlijevsko smrtonosen (ko se tarče loti z žico, puško ali bombo, mu ni para), toda žre in trga ga alzheimer. In to ve. Ko si zaviha rokav, vidimo, da ima popisano roko – to so njegova sporočila samemu sebi, to je njegov scenarij. Njegov Memento, če hočete.

Futura

Trije prestižni italijanski režiserji – Pietro Marcello (Martin Eden), Francesco Munzi (Črne duše) & Alice Rohrwacher (Srečen kot Lazzaro) – se v slogu Pier Paola Pasolinija zapeljejo skozi Italijo, od Palerma, Rima in Neaplja do Torina, Verone in Umbrie, kjer prestrežejo mladenke in mladeniče, ki zaskrbljeno in tesnobno zrejo v ekonomsko, finančno, socialno in seksualno postcovidsko prihodnost.

Doktor Strange v multivesolju norosti

Doktor Strange v multivesolju norosti – bolj animiran kot igran – je film o moškem, ki skuša zaščititi zelo nadarjeno, opolnomočeno, neodvisno dekle. A pojdimo po vrsti. Doktor Strange (Benedict Cumberbatch), ki je moral izgubiti vse, da bi dobil transformativno mistično moč, sanja, da je padel v multivesolje, da je tam srečal najstniško Americo Chavez (Xochitl Gomez) in da je ne more rešiti – in potem se zbudi. In odide na poroko. Ne, ni ženin, temveč le svat – moži se Christine (Rachel McAdams), njegova eks. Toda še preden bi si lahko povedala, koliko sta si pomenila, se zunaj začne cirkus – orjaško hobotniško oko terorizira Americo Chavez. Ne brez razloga: America je namreč superjunakinja z res magično nadnaravno sposobnostjo – skače lahko iz enega vzporednega sveta v drugega. Le ona. Nihče drug. Zato je neprecenljiva. Zato je orožje prihodnosti – ultimativno orožje za množično uničevanje. Če bi padla v napačne roke (svoje megasposobnosti nima pod kontrolo!), ne bi uničila le tega sveta, temveč tudi samo multivesolje. In če ga že ravno ne bi uničila, bi ga zasužnjila. Kar pa je isto. Suženjstvo je smrt – vsaj v superjunaških filmih, velikih slavilcih ameriškega tipa svobode.

Dej no

Joaquin Phoenix igra Johnnyja (Joaquin Phoenix), newyorškega radijskega novinarja, ki potuje po Ameriki in otroke sprašuje, kako si predstavljajo prihodnost, toda sam izgleda kot odgovor na vprašanje: Johnny, kako si predstavljaš preteklost? Njegova mama je nedavno – po hudem, mučnem alzheimerju – umrla, a z njo že leta prej sploh ni govoril. Preteklost ga je stravmatizirala, introvertirala in osamila. Tudi z Viv (Gaby Hoffmann), svojo sestro iz Los Angelesa, nima kakih silnih stikov, njen nekdanji mož (Scott McNairy), bipolarni glasbenik, pa je v tako manični fazi, da potrebuje oskrbo. Čeravno jo je življenje z njim izčrpalo, ustavilo in destabiliziralo, sklene, da bo sama poskrbela zanj, zato se odpravi k njemu, v San Francisco, Jesseja (Woody Norman), svojega devetletnega sina, pa prepusti Johnnyju, ki otroke pozna le iz fikcij.

Iks

Fantje in punce, ki se v Hooperjevem kultnem Teksaškem pokolu z motorko (1974) s kombijem odpravijo na potovanje po Teksasu, zavijejo na napačno cesto. In še preden dobro kriknejo, jih že ni več. Pridejo v enem kosu – odidejo v koščkih. Njihov rabelj je mesarska družina, groteskna zrcalna verzija tipične ameriške družine, sicer velika žrtev recesije, ki se je po zaprtju lokalne klavnice, v kateri je združevala delo, prelevila v kanibala. Svoje žrtve podirajo kot živino (z macolo), jih obešajo na kavlje, Leatherface, najdementnejši član te dinastije, pa jih tudi žaga, jasno, z motorko, kot kose mesa.

Jimmy Savile: A British Horror Story

Jimmy Savile je bil vse tja od swinging šestdesetih let britanski Bog, disc jockey, televizijski voditelj (Top of the Pops), kralj BBC-ja, maratonec, rokoborec in filantrop, prijatelj premierjev in premierk, kraljice in princese D., Beatlesov in Rolling Stonesov, otrok in odraslih, policije in nacije, izpolnjevalec želja in fantazij, nacionalni klovn in nacionalni zaklad. Ko je leta 2011 umrl, so ga pokopali tako, kot da pokopavajo velikega državnika, ki ga bodo vsi pogrešali.

Ena sekunda

V času kitajske kulturne revolucije (1966–1976), ko so skušali s terorjem obnoviti revolucionarne procese ter jih očistiti »štirih starin« (starih idej, stare kulture, starih šeg, starih navad) in ko je umrlo ogromno ljudi (od 400.000 do milijon), so se rdeči gardisti – dijaki in študenti, »prikrajšani za heroizem« svojih staršev, otroci »junaške generacije«, »mali rdeči roboti«, gnani z »versko gorečnostjo« in Maovimi slogani (»Človek ima zmeraj razlog, da se upira«, »Nočemo prijaznosti, hočemo vojno«, »Kapitalistični razred je koža. Intelektualci so dlake, ki rastejo iz kože. Kadar koža umre, ni več dlak«) – ob popolni imuniteti sadistično znašali nad »sovražniki ljudstva«: oblačili so jih v smešne stare obleke, natikali so jim oslovske klobuke, silili so jih v groteskne in mučne položaje, morali so lajati kot psi (na vseh štirih), zemljiške posestnike so vpregli v plug, ki so ga morali vleči, stari pisatelji so morali do izčrpanosti »delati avione«, šanghajskega župana so pretepli in obesili na kavelj žerjava, profesorji so morali jesti travo, številni so od vsega hudega delali samomore, skakali skozi okna – eden izmed njih se je celo vrgel v izvir vrele vode.

Inventura

Boris Robič (Radoš Bolčina), protagonist morilsko precizno spletene Inventure, posnete po romanu Karla Čapka, je tipični mali, upogljivi, nevidni človek, kafkovsko-musilovski mož brez posebnosti, ki se zgrozi, ko okno njegovega stanovanja na lepem ponoči streseta dva strela. Saj je dober človek, nima sovražnikov, z nikomer ni v sporu, vsi ga imajo radi – zakaj bi ga hotel kdo ubiti? Toda ko mu detektiv (Dejan Spasić) naroči, naj naredi spisek vseh ljudi, s katerimi je v stiku, da bi jih policija lahko malce preverila, takoj sestavi spisek, ki je daljši, kot bi moral biti. Nekatere da na spisek namerno – ta ga je čudno gledal, oni je iz Amerike prišvercal »malce elektronike«, tisti je prestrog do njega. Zdijo se mu sumljivi. Ob njih ima »čuden občutek«. Naj jih policija preveri – za vsak slučaj. In ker so storilci običajno bližnji sorodniki, dopiše še njih. Le zakaj ne – to so ljudje, ki so ga prehiteli. Frustrirali. Onemogočili. Užalili. In ustavili. Inventura, rahlo distopična reimaginacija Antonionijeve Povečave, cinična kot Id, je slika sveta, v katerem so streli resnični, strelci pa fantomski (Blow-Out, de Palmovo reimaginacijo Povečave, so pri nas naslovili Strel ni bil izbrisan).

Iluzija svobode

Pred nekaj tedni se je v Slovenski kinoteki v Ljubljani s projekcijo celovečerca Človek s senco (2019) končal retrospektivni pregled filmov Eme Kugler (rojena leta 1955 v Celju), vsestranske umetnice in ustvarjalke dih jemajočih avantgardnih filmov, ki z močno estetizirano vizualno poetiko navadno obravnavajo, kot pravi avtorica, »upor proti civilizacijski nesnagi«. Ker se je projekcija časovno ujemala z začetkom vojne v Ukrajini, se je zdelo, da so prizori vojnega opustošenja in zblaznelega diktatorja (ki ga portretira Marko Mandić) dobili novo razsežnost: kot bi po svoje reflektirali prav travme tega trenutka. A kakor je pojasnila Ema Kugler, se je tako zdelo zato, ker njeni filmi obravnavajo brezčasne teme. »Vojna je vselej prisotna, ker pa se nam je zdaj približala, se morda zdi, da film dobi nove razsežnosti, a pravzaprav jih ne. Gledalca stvar preprosto bolj zadene, saj bombe padajo le nekaj sto kilometrov od nas,« pravi. In misel zaključi: »Prav bi bilo, da te takšna stvar vedno prizadene – ne zgolj takrat, ko je blizu.«

Barabe

Gospod Volk je karizmatični vodja roparske tolpe, v kateri so še Kača, Piranja, Tarantola in Morski pes – recite jim »Volkovi štirje«. Po analogiji z Oceanovimi enajstimi. Imajo se čudovito. Noro. Kriminalci se imajo vedno najbolje. Los Angeles je njihovo igrišče. Če je treba, so tudi Hitri in drzni. Potem pa jih dobijo, a jih ne zaprejo, temveč jim dajo drugo priložnost – če bodo svoje kriminalne, gangsterske veščine uporabili za dobra dejanja, lahko ostanejo na prostosti.

Notre-Dame v plamenih

Petnajstega aprila 2019 ob 18.17 se je v pariški katedrali Notre-Dame, »kroni gotske arhitekture« in »enem izmed najbolj obiskanih monumentov na svetu« (kot slišimo v vseh jezikih sveta), prižgal rdeči alarm. Evakuirali so jo, a ker ognja – ne dima – niso videli, so vernike spustili nazaj k maši, prepričani, da je dotrajani varnostni sistem, ki ga stalno lomi, spet poslal lažni alarm, toda podstrešje je tedaj že gorelo, kar je videlo približno pol Pariza. Varnostnik je preživljal prvi delovni dan v novi službi, šef varnosti je imel hudo astmo, do podstrešja pa je bilo 300 stopnic. Zakaj je zagorelo, ni jasno, zato Jean-Jacques Annaud, odlični ilustrator bestsellerjev (Bitka za ogenj, Ime rože, Medved, Ljubimca, Sedem let v Tibetu), pusti le nekaj namigov: cigaretni ogorek ... iskrice, ki jih sprožajo delavci ... kratki stik ... slaba napeljava ... nemarno vzdrževanje ... ISIS. Katedrala je tehnološko ostala v 12. stoletju – v nasprotju s state-of-the-art gasilskim komunikacijskim centrom, ki izgleda kot »možgani« ameriške vojske pred napadom na Irak. In ko Notre-Dame zagori, gasilci ne skrivajo, kaj jih čaka – vojna! »Napadite ogenj od spodaj,« slišimo.

Bergmanov otok

Na otok Fårö, na katerem je živel in snemal Ingmar Bergman, se preselita zakonca, prestižni režiser Tony (Tim Roth) in scenaristka Chris (Vicky Krieps), še toliko bolj, ker ravno pišeta nova scenarija ( ja, vsak svojega, in ja, to je tekma) in ker se naselita natanko v hiši, v kateri je Bergman snemal Prizore iz zakonskega življenja.

Downton Abbey: Nova doba

Downton Abbey 2 – ki ga lahko mirno in gladko gledate, četudi niste videli ne serije ne prvega filma – se začne s poroko in konča s pogrebom, vmes pa se zgodi film. Downton namreč okupira filmska ekipa, ki naj bi tam snemala nemo melodramo Kockar, večina Downtončanov pa naj bi se začasno preselila v vilo, ki jo je lady Grantham (Maggie Smith) zapustil neki francoski markiz. Nekateri Downtončani nasprotujejo temu, da bi se Downtona dotikali neotesani, vulgarni, »umazani« filmarji, ki jih imajo za navadne plebejce (»Kako nizko smo padli«), služabniki in služabnice pa so nad filmarji navdušeni prav zato – ker so plebejci. Kot oni. Nič ni tako plebejsko, da ne bi moglo rešiti Downtona, ki potrebuje novo streho. Filmarji, ki ponujajo čedno plačilo in ki nočejo snemati v ateljeju, temveč na lokaciji (»kot Abel Gance Napoleona«), si domišljajo, da so nova aristokracija – artificielni so, premožni, vzvišeni, napihnjeni. Še zlasti ošabna zvezdnica Phyllis Baxter (Raquel Cassidy).

Neznosno breme ogromnega talenta

Vsi dobro vemo, da je Nicolas Cage v zadnjih desetih letih igral v 100 ali 200 filmih, da je v glavnem igral v filmih, ki ga niso bili vredni, in da je le tu in tam pristal v kakem dobrem filmu (Mandy ali Pig). V filmskega stahanovca pa se je prelevil zato, da bi odplačal davčni dolg. Ker je dovolj trpel, se zdi, da je napočil čas, da mu sedma umetnost izkaže tudi malce ljubezni. In Neznosno breme ogromnega talenta je tak film – izbruh ljubezni, ognjemet cinefilije, fenovski film, metafilm. No, metafenovski metafilm.

Plačilo za strah

William Friedkin je leta 1971 posnel Francosko zvezo (The French Connection), orjaški hit, ki mu je prinesel tudi oskarja, dve leti kasneje pa je posnel Izganjalca hudiča (The Exorcist), film o obsedenosti, ki je bil še večji hit od Francoske zveze. Še odmevnejši. Še kontroverznejši. Vsi so govorili o njem. Friedkin se je počutil kot genialni holivudski producent Monroe Stahr v Fitzgeraldovem Zadnjem magnatu. »Mislil sem, da imam čudežno formulo.« Svet je bil njegov. Lahko si je izmišljal. Povsod so ga sprejeli kot kralja. Tudi v Parizu, kjer se je srečal s Claudom Chabrolom, Françoisom Truffautom in Henri-Georgesom Clouzotom, režiserjem Plačila za strah (Le Salaire de la peur, 1953), filma o štirih moških, ki morajo z dvema tovornjakoma na goreče naftno polje prepeljati nitroglicerin.

Vesolje med nami

Veliki Vojko Duletič je leta 1985 posnel Doktorja, ki se dogaja med II. svetovno vojno, toda nič od tega, kar vidimo (gestapovsko mučenje in obešanje »Doktorja«, zloglasni govor Leona Rupnika ipd.), ni filmsko tako šokantno kot to, kar stori Ivo Barišič, ki igra fašističnega učitelja. Učencem skuša na vsak način – zlepa ali zgrda, raje zgrda – oprati možgane. Hoče, da ponovijo: »Viva Duce! Ponovite! Viva Duce! Viva Duce!« A ker se mu zdi, da dijaki ne sodelujejo, enega izmed njih divje zgrabi in davi, potem pa ga zvleče k tabli, ga z obrazom zarine vanjo in vpije: »Viva Duce!« Nakar ga srdito pljune.

Magične živali: Dumbledorjeve skrivnosti

Dumbledorjeve skrivnosti, ki ne kažejo kakšne sle po izvirnosti, s o izključno za tiste, ki se še niso naveličali Potterjevega kinematičnega vesolja (Potterja nadomešča Eddie Redmayne, alias Newt Scamander), zato ne pričakujte zgodbe, temveč le nove in nove podzgodbe, nove in nove digresije, nove in nove like, nove in nove »magične« kreature, nove in nove odtenke dizajnerskega mraka, nove in nove detajle, nove in nove skrivnosti, nova in nova kopičenja podatkov o »čarobni« čarovniški mitologiji, ki so jo prerasli že sami filmi o Harryju Potterju, tako da vam v tem panoptičnem ognjemetu nostalgije, v katerem vam je za Dumbledorjeve skrivnosti povsem vseeno, v oči najbolj skoči vzpon mračnjaškega čarovnika Gellerta Grindelwalda (Mads Mikkelsen), populističnega avtokrata, šampiona »sovraštva in nestrpnosti«, novega Hitlerja, pa še tu ni jasno, če film tudi v tem ne vidi nekaj »magičnega«. (kino)

The Bombardment

Lenin je menda rekel: včasih se leta in leta nič ne zgodi, potem se pa nenadoma v enem tednu zgodi več kot prej v nekaj letih. Nunam v danskem Bombardiranju (Skyggen i mit øje), ki ga je po resnični tragediji posnel Ole Bornedal, avtor kultnega šokerja Nočni čuvaj, se zdi, da živijo v takšnem času, ko se zgodovina silovito, krčevito, neznosno zgosti. Danska je leta 1945 še vedno pod nemško okupacijo, vojna se že povsem očitno bliža koncu, zavezniki so se že izkrcali v Normandiji, Danci se prepuščajo novi normalnosti, danski gverilci se še vedno upirajo, gestapovci še vedno terorizirajo odporniško gibanje, domobranci jim še vedno vneto asistirajo, Britanci pa medtem načrtujejo letalski bombni napad na kopenhagenski štab gestapa. Problem je le v tem, da so gestapovci talce prelevili v živi ščit.

Tekmeca

Nekoč so ljudje v tej regiji sanjali o stricu iz Amerike, ki bi jim poslal denar. Danes filmarji sanjajo o stricu iz Amerike, no, magnatu, tajkunu, magari oligarhu, ki bi jim rekel: Tu imaš denar, pa posnemi, kar hočeš! Režiserka Lola Cuevas (Penélope Cruz), avtorica Praznine in Megle, je nagrajena filmarka, ki se ji izpolnijo sanje: Humberto Suárez (José Luis Gómez), ostareli farmacevtski magnat, lastnik »obscenega bogastva«, ki hoče pustiti sled in pred smrtjo ustvariti nekaj velikega in nepozabnega, ji da denar za ultimativni film. Kakšnega? Vseeno, samo da v njem nastopajo velike, največje zvezde. Logično – kdo pa? Lolin napuh je tako epski, da lahko ekranizira le roman, ki ga je napisal nobelovec – in že maha s Tekmecema, literarno umetnino, ki je tako globoka, da lahko tekmuje z briljantnostjo njene »poetike«. Itak jo bo priredila in prilagodila svoji notranji resnici. Tekmeca – v vseh smislih, filmskem, zunajfilmskem, metafilmskem in metametafilmskem – pa postaneta nekompatibilna igralska »brata«, zelo priljubljeni, izumetničeni, plehki, slavni, »nenaravni« Félix Rivero (Antonio Banderas) in prestižni, poglobljeni, smrtno resni, »naravni« Iván Torres (Oscar Martínez), ki pa ni nič manj domišljav, pretenciozen in pompozen od Félixa, še manj kakopak od Lole, fenice brutalnih, nekonvencionalnih metod, s katerimi jima skuša omogočiti prepričljivo vživljanje v lik.

Nemirni

Belgijski auteur Joachim Lafosse je pred desetimi leti posnel film Najini otroci, v katerem se dogajajo divje, hude, šokantne, neizrekljive reči. Nekatere reči so izrečene na neizrekljiv način, drugih pa sploh ni treba izreči, ker jih izrečejo kar same situacije, seksualna politika zahodne družbe in odnosi med osebami, ki se imajo za družino in ki že vnaprej mežikajo katastrofi. Film bi bil lahko posnet po Evripidovi Medeji, zgodbi o ženski, »strašni« maščevalki, ki jo zaradi moževe prevare pograbi tak bes, da pobije svoja otroka. Murielle, Medeja 2.0, ki začne po poroki mentalno razpadati, na koncu pobije svoje štiri otroke, tako da začutimo tako neuspeh družinske politike kot morbidnost prizadevanj, da bi ženske asimilirali v patriarhalni družbeni red. V Lafossovem filmu Nemirni družina prav tako mežika katastrofi.

Severnjak

Severnjak je najboljši film leta. Pika. Ne, vejica. Severnjak je najboljši vikinški film vseh časov – in najboljša priredba Shakespearovega Hamleta. V zgodovini. Boljša tudi od dejanskih priredb Hamleta. Severnjak je osupljiv original, a tudi priredba – no, reimaginacija Hamleta. To je zgodba o moškem, ki se mora znebiti sovraštva, pogasiti ogenj maščevanja in najti prihodnost. Začne se leta 895 nekje ob severnem Atlantiku, v mračnih, ledenih, viharnih, težkih, mučnih, distopičnih krajih, kjer slavijo vikinškega kralja Aurvandila (Ethan Hawke), alias »krokarskega kralja«, alias »vojnega krokarja«, ki se ravno triumfalno vrne s plenilskega pohoda, s sabo pa pripelje nov kontingent sužnjev. Kralj, poročen z Gudrún (Nicole Kidman), ki mu je rodila Amletha ( ja, princa Hamleta), ne govori, ampak hrope in renči, poln je hard-boiled sentenc (»Ne išči skrivnosti žensk,« »Bodi dovolj moder, da si lahko bedak,« »Umri častno« ipd.), obseden je z rituali (v jami rjove kot volk) in na vsak način hoče umreti od meča, ne pa v postelji. In to mu uspe: brat Fjölnir (Claes Bang) ga ubije in dekapitira. Preden umre, malemu Amlethu krikne: »Če me sovražnikov meč pokosi, me maščuj, sicer boš na vekomaj veke živel v sramoti!«

Ježek Sonic 2

Ježek Sonic 2, ob katerem kar ne morete verjeti, da je nadaljevanje največjega hita, posnetega po videoigrici (320 milijonov dolarjev), se začne kot Tvegan posel, no, kot Sam doma: mali, modri, nadzvočni ježek, zunajzemeljska sirota ( ja, E. T.), obtiči v neki montanski vukojebini, a ko njegova posvojitelja odpotujeta na Havaje, ostane sam doma, tako da postane tarča dveh grotesknih »vlomilcev«, ne Joeja Pescija in Daniela Sterna, temveč Jima Carreyja, alias dr. Robotnika, in Idrisa Elbe, alias Knucklesa, ki se hočeta dokopati do »magičnega« smaragda, trendovskega orožja za množično uničevanje.

Cheaper by the Dozen

Nič, le svarilo, da je Disneyjev Količinski popust – himna velikim družinam – doživel absolutno brezosebni multikulti reboot, v katerem si vsi povprek čestitajo za povprečnost in ki ustvari vtis, da bomo »perfektne« družine lahko kmalu kupovali v trgovini, navsezadnje, Bakerjevi – »idealna« družina – izgledajo kot snažni, lepo zapakirani produkt s tekočega traku, kot nasmejana disneylandska atrakcija. (Disney+)

The Burning Sea

Norvežani so z nafto obsceno obogateli – in se že kesajo. Dokaz: The Burning Sea, alias Nordsjøen, alias Goreče morje. Tu morje – Severno morje, veliko nahajališče nafte – res zagori, ko se zruši ena izmed naftnih ploščadi, toda specialisti, ki naj bi se potopili v ekstremne globine in reševali morebitne preživele, v grozi ugotovijo, da morsko dno zeva in da je do Apokalipse – do zrušitve vseh naftnih ploščadi – le korak. Goreče morje, sklepni del norveške trilogije katastrofe, ki sta jo spočela Val in Potres, je spektakularni poziv k razogljičenju. (Amazon Prime Video)

Morbius

Morbius, evolucijski šoker, ki vsebuje dovolj dobro mutacijo, da pričakujete cinefilski dogodek, je le povsem brezosebna zgodba o izvoru dr. Michaela Morbiusa (Jared Leto), genialnega znanstvenika (iz Sonyjevega vesolja Marvelovih likov oz. Sonyjevega Spider-Manovega vesolja), nobelovskega eksperta za umetno, sintetično kri, ki pa ima tako slabo kri, da išče zdravilo (izgleda kot dr. House), kar ga pripelje med kostariške netopirje, ki ga začuda ne prelevijo ne v Batmana ne v ničelnega prenašalca covida, temveč v vampirja, bolj antagonista kot protagonista, toda brez humorja, ki Venoma, podobnega Marvelovega »osamelca«, naredi vsaj nedolgočasnega, medtem ko je Morbius – po novem sicer transformiran, »nadnaraven« in že kar kataloško obdarjen (hiter, močan, agresiven, lačen krvi ipd.) – tako dehidriran, monoton, nestrasten, neimpresiven in žanrsko izčrpan, da ga ne bi rešil niti Spider-Man, a se mora delati, da je protagonist, ko skuša ustaviti svojega najboljšega prijatelja, slabokrvnega detektiva Mila (Matt Smith), ki ga je njegov serum prelevil v serijskega Drakulo (s pridihom Patricka Batemana, »ameriškega psiha«), strah in trepet Gothama, le za nianso bolj živega od Morbiusa. (kino)

Black Crab

Black Crab – alias Svart krabba, švedski triler, posnet po romanu Jerkerja Virdborga – se dogaja v mračni, mučni, puščobni, ostri, vetrovni, ledeni, razčlovečeni distopični prihodnosti, ki jo muči vojna. Kdo se vojskuje? Ni čisto jasno. Kje se vojskujejo? Ne, ni povsem jasno. Morda tam, kjer je bila nekoč – pred metastazo podnebnih sprememb – Švedska. Zakaj se sploh vojskujejo? Oh, tudi to ni jasno, a si lahko mislimo, da so naravni viri izčrpani, da je kapitalizem odpovedal, da prevladuje nihilizem in da so možnosti preživetja majhne – in da se je treba za vsako stvar boriti, klati, vojskovati. Ta prihodnost je popolna nadloga, sitnost, motnja – volčja ura. To je prihodnost, ki je ljudje niso hoteli – prihodnost, ki so jo videli le v Netflixovih distopičnih, postapokaliptičnih filmih in serijah, recimo v Snowpiercerju.