Največji srbski režiser

Boter je bil leta 1972 tak hit, da je Charlie Bluhdorn, vsemogočni lastnik studia Paramount, nekdanji vratar v newyorškem hotelu Essex House, režiserju Francisu Fordu Coppoli poklonil razkošno modro limuzino. Coppola je vanjo naložil Williama Friedkina, ki je ravno dobil oskarja za Francosko zvezo (prav tako megahit), in Petra Bogdanovicha, ki je ravno zažigal z Zadnjo predstavo, nominirano za osem oskarjev (dva je dobila), potem pa so se triumfalno zapeljali po losangeleškem Hollywood Boulevardu, med vožnjo vstali, se stegnili skozi streho in pompozno, na ves glas kričali in vreščali. Coppola je kričal: »Petdeset milijonov dolarjev – Boter!« Friedkin: »Oskar za najboljši film – Francoska zveza!« Bogdanovich pa: »Vse najpomembnejše nagrade kritikov – Zadnja predstava!«

Križ-kraž

Steve Thompson (Burt Lancaster) se v Siodmakovem Križ-kražu (Criss Cross), kultnem filmu noir, enem izmed največjih, vrne domov – na losangeleški Bunker Hill, ki je bil dom filma noir. Tu – v tem »starem mestu, izgubljenem mestu, oguljenem mestu, sleparskem mestu«, kjer na verandah posedajo »starci z obrazi, ki izgledajo kot izgubljene bitke«, kot pravi Raymond Chandler v Visokem oknu – so se namreč dogajali številni filmi noir, recimo Visoko okno, Noč ima tisoč oči, Strah, Rop brez plena, Asfaltna džungla in Aldrichev Poljub smrti. Thompson, ki se preživlja kot stražar armiranega vozila, s katerim prevažajo denar, se Bunker Hilla patološko oklepa. Kot skrivnosti. Kot nezavednega zgodovine Los Angelesa. Kot fatalne Anne (Yvonne DeCarlo). Ko jo zagleda na plesišču nočnega kluba, je uročen. Spet ga je premamila, pa četudi ga je enkrat že prevarala. Ja, dobro jo pozna – z njo je bil poročen. Po ločitvi je odšel iz Los Angelesa – hotel si jo je izbiti iz glave. Pa si je ne more.

The Wasteland

Tale somračni, počasni, atmosferski, presenetljivo osupljivo posneti španski hororček, sicer zgodba o družini (atu, mami in malem, zvedavem, nedolžnem Diegu), ki jo sredi totalno izolirane puščobe (njihova kmetija izgleda kot geografsko središče distopije) obišče in loči fantomska pošast, ni nič prav zares posebnega (če ste videli odlični horor-vestern The Wind, ki ga je pred nekaj leti posnela Teresa Sutherland, se vam bo zdel le kot inferiorna verzija), toda finale – no, apokaliptično sporočilo, da mora otrok dom vendarle zapustiti, zlepa ali zgrda, raje zgrda – ga vsaj delno odreši. (Netflix)

355

Ko multikulturne in multijezikovne specialke, ki jih igrajo Jessica Chastain, Diane Kruger, Penelope Cruz, Lupita Nyong’o in Bingbing Fan, po bondovsko rešujejo svet, ki ga ogroža dolgočasna, niti malo karizmatična iteracija »orožja za množično uničevanje«, se zdi, kot bi padle v scenarij, ki je bil napisan za Stevena Seagala.

Zastoj

V korejskem Parazitu, ki je prikazal vso obscenost ekonomske neenakosti, se reveži infiltrirajo v dom bogataša. Zastoj pa je slovenska verzija Parazita, le da je tu bogataš ta, ki se »infiltrira« v dom revnih. Na vratih muslimanskega zakonskega para, Mejre (Mirjam Korbar) in Emirja (Peter Musevski), namreč neke deževne noči pozvoni rahlo zmedeni, a elegantni, urejeni neznanec (Uroš Fürst), ki noče in noče povedati, kaj hoče. Emirja ni doma, Mejra pa se prestraši. Nažene ga, a se vrača – znova in znova. Pred vrati celo poklekne in moleduje. »Samo minuto mi dajte! Spustite me noter, nekaj vam moram povedat!«

Krik

Krik, nadaljevanje – in reboot – Krikov, ki jih je med letoma 1996 in 2011 posnel Wes Craven, ne skriva: film ti lahko reši življenje. Začne se kot originalni Krik: v veliki, prostorni, labirintni, lepo razsvetljeni malomestni hiši se dekle, tokrat Tara Carpenter (Jenna Ortega), oglasi na telefon. Najprej misli, da je njena prijateljica, Amber (Mikey Madison), a se izkaže, da je to (spet) psihopat, ki jo začne zlagoma zastraševati, mučiti in terorizirati s filmskimi vprašanji, malim filmskim kvizom, vezanim na grozljivko Stab (Krik).

Jagnje

Jagnje je ultimativni božični film. V hlev nekje na Islandiji v adventnem času vstopi »nekaj« – ne vemo, kaj. Nevidno je, tako rekoč brezmadežno, kot »sveti duh«, a zgodi se čudež: rodi/skoti se »jagnje«, produkt ne ravno konsenzualnega seksa. Ko Maria (Noomi Rapace) in Ingvar (Hilmir Snær Guðnason), garaška lastnika te tihe, mirne, zakotne, dolgočasne hribovske kmetije (in »svetega« hleva), ki sta nedavno izgubila hčerkico, zagledata to »dete«, sta presrečna. Končno – otrok! Uslišana molitev! Božata ga, ljubkujeta, umivata, oblačita, slavita – posvojita. To je res »božji dar«. Zdaj so družina. Njuno gospodinjstvo deluje »blagoslovljeno«, dokler ju ne obišče Pétur (Björn Hlynur Haraldsson), Ingvarjev brat, nekdanji rocker in džanki. Z Ingvarjem imata napete odnose ( ja, Ovna), z Mario pa je obseden – in ne more se več zadrževati. Arhitektura njegove želje, ki bi se sicer zelo dobro podala filmu noir (Poštar zvoni vedno dvakrat, Dvojno zavarovanje ipd.), se prav tako sijajno poda tudi naravnost ledeni vsoti vseh morbidnosti, ki jih spotakne ta obešenjaški, kvaziapokaliptični psihotriler – pošastno ljubkemu »telescu«, božičnemu kanibalizmu, groteskni reviziji »brezmadežnega« spočetja, travmi »mučeniškega« materinstva, vse bolj ogroženi možnosti izbire, mraku družinskih vrednot, grozljivi ljubkosti starševskega pretiravanja, obsedenosti z otrokom-za-vsako-ceno in nelagodju posvojitve. Ni važno, kakšen je otrok – važno je, da odreši zakonski par, ki je brez otrok.

Mother/Android

Oh, in toliko da veste: za tale obetavni distopični triler, v katerem se umetna inteligenca tako silovito in tako krvoločno upre, da se mesta stalijo in da ljudje – z nosečo Chloë Grace Moretz vred (ker je sveta konec, je abortus nepotreben) – zbežijo v gozd, se izkaže, da ni Ex Machina redux, temveč le naivni remiks tehnofobije, anekdot o zatonu Zahoda, darwinistične panike, poklona K-Popu in vrnitve k Naravi. (Hulu)

Vse je bilo v redu

Vse je bilo v redu je hladnokrvna zgodba o evtanaziji, za katero na švicarski kliniki zaračunajo 10.000 evrov. Ko André (André Dussolier), tipični pariški buržuj, doživi strahovit infarkt, ki ga delno paralizira, in ko kaže, da se ne bo več pobral (in da ga vse tiste elitne restavracije ne bodo več videle), si zaželi, da bi mu Emmanuèle (Sophie Marceau), njegova hči, pomagala umreti.

The King’s Man: Začetek

Lenin in Hitler se nista nikoli srečala, toda v filmu The King’s Man: Začetek, zgodbi o izvoru tistega krojaškega butika v filmih Kingsman: Tajna služba in Kingsman: Zlati krog ( ja, »superjunaška« Harry Hart in Eggsy Unwin bi lahko okrepila Maščevalce ali Večne, magari Varuhe galaksije), se srečata. Kar pa ne preseneča: film skuša monetizirati trenutno obsedenost z divjo konspirologijo, zato nas pošlje na začetek prejšnjega stoletja, kjer »pacifistični« in zeligovski oxfordski vojvoda Orlando (Ralph Fiennes) s pomočjo svojega sina Conrada (Harris Dickinson) in svojih dveh služabnikov, Polly (Gemma Arterton) in Shole (Djimon Hounsou), razkrinkava tajno, nevidno, zarotniško kabalo, ki režira zgodovino – organizira atentat na prestolonaslednika Franca Ferdinanda, torpedira britanskega vojnega ministra Herberta Kitchenerja, preprečuje, da bi Amerika vstopila v I. svetovno vojno (Woodrowa Wilsona »zjebe« Mata Hari), rekrutira Lenina in sproži oktobrsko revolucijo.

Don’t Look Up

Končno je Hollywood ekraniziral Slavoja Žižka! Pikantni, satirični, našpičeni Don’t Look Up, ki Kubrickovi farsi Dr. Strangelove in Lumetovi satiri Televizijska mreža dolguje toliko kot Lubitschevi komediji Biti ali ne biti, je namreč povsem očitna ekranizacija Žižkovega dictuma, da bo prej konec sveta kot konec kapitalizma. Randall Minty (Leonardo DiCaprio) in Kate Dibiasky (Jennifer Lawrence), rahlo pozabljena, izgubljena, odpisana astronoma, nenadoma ugotovita, da proti Zemlji drvi pogubni, apokaliptični, armagedonski komet, alias »Planet Killer«, in da je konec sveta neizbežen, toda trumpovska predsednica (Meryl Streep), njen sin (Jonah Hill), sicer šef njenega kabineta, televizijski voditelji (Cate Blanchett & Tyler Perry), jobsovsko-muskovski turbotajkuni (Mark Rylance), estradnice (Ariana Grande) in profetski skejterji (Timothée Chalamet) si konca sveta ne znajo predstavljati, ali natančneje – konec sveta razumejo kot vic, kot dober šov, kot dobro poslovno priložnost, kot ultimativno kapitalistično darilo, kot dokaz, da je kapitalizem, ki revnim priporoča več sreče pri izbiri loterijskih številk, na pravi poti. Hej, komet bo ustvaril nova delovna mesta!

Sladičeva pica

Leta 1973, ko v dvoranah vrtijo Ameriške grafite, film o dozorevanju in zaljubljanju, ko Don DeLillo objavi Great Jones Street, roman o rockerju, ki hoče zbežati slavi, ko televizijska mreža PBS prikaže American Family, prvi resničnostni šov v zgodovini, in ko so pred bencinskimi črpalkami tako dolge vrste (»To je konec sveta!«), da Bowiejev štikel Life on Mars? zveni kot obljuba utopije, alternative tuzemskemu kapitalizmu, se v San Fernando Valleyju, »predmestju« Hollywooda, zgodi nekaj transformativnega: Gary Valentine, ki ga igra Cooper Hoffman, sin pokojnega Philipa Seymourja Hoffmana, zagleda Alano Kane, ki jo igra Alana Haim, rock zvezdnica, članica benda Haim (Anderson je posnel številne njihove spote). Takoj plane – začne jo osvajati, zapeljevati, pecati. Nezadržno. Ne pusti je mimo. “Kako to, da te še nisem nikoli videl?” Ne, noče je zamuditi. Le malo manjka, pa bi Sonny & Cher stopila izza zavese in zapela But You’re Mine. Alana, ki ga ne jemlje resno, dahne: »Saj se me sploh ne boš zapomnil.« Gary, ki ni zaman Valentine, odvrne: »Ne izgovarjaj se na čas.« In čas je tu res relativen: Alana jih šteje 25 (morda celo 28), Gary pa le 15. Njej se zdi, da jih šteje šele 12, toda obnaša se tako, kot da jih je pravkar dopolnil 30. Zna narediti vtis, zelo je podjeten, prepričan, da je kul, ekstremno samozavesten, gostobeseden, zabaven in bister, po malem hustler, po malem showman, po malem krošnjar, po malem sanjač (»V sodobnih filmih je preveč realnosti«), eksponat nove narcistične »me« dekade.

Francoska depeša

Vprašanje je na dlani: ali je v Andersonovi Francoski depeši kaj subverzivnega? Za začetek, v njej je toliko offov kot v najbolj gostobesednih filmih noir, toliko vizualne vrtoglavice kot v najboljših filmih Tonyja Scotta, toliko pripovednih perspektiv kot v Bolanovem romanu 2666 ali Calvinovem romanu Če neke zimske noči popotnik, toliko gagov kot v Tatijevih komedijah, toliko non sequiturjev kot pri zgodnjem, nadrealističnem Buñuelu, toliko detajlov kot v Boschevem Vrtu zemeljskih naslad, toliko potujitvenih efektov kot v Brechtovih komadih, toliko fetišizma in obsesij kot pri Brianu De Palmi, toliko nostalgije po nostalgiji kot pri J. D. Salingerju, toliko koreografije kot v najboljših mjuziklih, toliko zvezd kot v filmih katastrofe in toliko suverene sofisticiranosti kot v sloviti reviji New Yorker, ki jo kanalizira tale komedija, tudi sama sformatirana in rubricirana kot revija, »French Dispatch«, francoska edicija prestižnega ameriškega tednika.

Igra sovraštva

On – Josh (Austin Stowell) – je zapet in zatežen, totalni control freak, ki se nikoli ne smeji. Ona – Lucy (Lucy Hale) – je igriva in spontana, polna življenja. On je korporativni vojščak – ona je vojščakinja umetnosti, »prave« književnosti. Zaposlena sta v prestižni založbi, ki se je po sovražnem prevzemu skomercializirala, sedita drug poleg drugega, a se sovražita. Ja, to je netfliksovska romantična komedija, pri kateri pa si – ironično! – želite, da med Lucy in Joshem ne bi nikoli kliknilo.

Letos božič odpade

Dekle za božič ugotovi, da oče hodi z njeno nekdanjo sošolko. Vau! Film je naslovljen Letos božič odpade, toda ko ga vidite, si rečete – zakaj raje ne odpade ta film? (kino)

Volk in lev

Mladenka (Molly Kunz) po vrnitvi v kanadsko prostranstvo reši levjega in volčjega mladiča, ki postaneta njena nadomestna družina, zato se ji zdi, da lev in volk bolj »naravno« sodita k njej kot v cirkus ali živalski vrt, toda nenehno moraliziranje tega filma zasenči »naravo«, še bolj pa vprašanje, kaj je sploh to »narava«, tako da si gledalec vedno bolj želi, da bi bil animiran. (kino & Kinodvor/Kinobalon)

Bertov dnevnik

Bertov dnevnik je švedska romantična komedija, v kateri igrajo otroci – Bert (Hugo Krajcik) se zatreska v Leilo (Yussra El Abdouni), ki pa je malce starejša od njega, zato skuša do nje priti prek njene mlajše sestre Amire (Julia Pirzadeh), toda glavno vlogo prevzame Murphy, ki poskrbi, da gre narobe vse, kar gre lahko narobe. Bert na simpatično televizijski način ugotovi to, kar so že pred njim ugotovile Julia Roberts, Meg Ryan in Sandra Bullock – da je ljubezen nezgoda in da terja veliko podjetnosti. (Kinodvor/Kinobalon)

Belfast

»Mamica, mamica,« vpije devetletni Buddy (Jude Hill): »Plenimo supermarket! Plenimo supermarket!« Ko mama (Caitriona Balfe), sicer protestantka, priteče dol in odpre vrata, ji pokaže pralni prašek, ki ga je ukradel med »protestantskim« kolektivnim plenjenjem »katoliškega« supermarketa. Mama ponori, Buddy pa dahne: »Saj je biološki!« Buddy ne ve, kaj je prav in kaj ne, ampak gre le s tokom – z maso, ki jo v Belfastu leta 1969 polarizira, radikalizira in militarizira verska vojna, protestantsko-katoliški razkol.

Matrica: Obuditev

Za začetek, v Obuditvi, nadaljevanju – ali pa rebootu – prvih treh Matric, je vse, kar je definiralo Matrice: obe tabletki, modra in rdeča (»One pill makes you larger, and one pill makes you small,« poje Grace Slick, ko v štiklu White Rabbit opeva Carrollovo/Aličino »čudežno deželo«, no, simulacijo), vzporedni svetovi, tekanje po stenah, seganje v tekoča zrcala, agenti s sončnimi očali, bežanje pred specialci, eksplozivni pregoni, bullet time, strmoglavljanje v globino in matrico, ponovno rojevanje za kuliso (v »resnici«), črna mačka in podobni déjà vuji (ki se »zgodijo, ko v matrici kaj spremenijo«, slišimo v prvi Matrici), neonski noir, Zion in tako dalje. Poleg tega je tudi vse polno flešbekov iz prvih treh Matric. Rečete lahko: zgodovina se ne ponavlja, le nostalgija, ta veliki antidepresiv!

Nesrečni fuk ali Nori pornič

Nesrečni fuk ali Nori pornič, novovalovski metakolaž eseja, odiseje, dokuja, budoarske filozofije, slovarja anekdot, znamenj in čudes, pornhubske fantazije in balzacovske comédie humaine, ki je v Berlinu osvojil zlatega medveda, se začne z dolgim, skoraj štiriminutnim »domačim« hardcore seksom (felacija, penetracija ipd.), ki ga – ob pesmi Lili Marleen – uprizarjata in snemata romunska zakonca, gimnazijska učiteljica Emi (Katia Pascariu) in njen mož (Stefan Steel), in ki bo gledalce in gledalke v dvorani gotovo navdal z nelagodjem – kako naj se obnašajo? Naj se vzburijo? Je to v teh politično korektnih časih »prebujenosti« dovoljeno? Naj se čutijo nadlegovane? Kaj če se med tem uvodnim amaterskim »norim porničem« koga v dvorani dotaknejo? Nehote – zaradi živčnosti, vznemirjenosti. Ni kaj, v dvorani bo »nori pornič« ustvaril toksično atmosfero – ljudje si bodo zaželeli, da bi bilo fuka čim prej konec. In ko ga je konec, ta »nori pornič« spletom umazanih okoliščin pride na splet in postane naslednja velika stvar. Najprej ponorijo starši dijakov – ja, zgroženi so, ogorčeni. Emi ne more priklicati moža. Svet postane naglo sodišče. Vrata pekla se odprejo.

The Unforgivable

Sandra Bullock, alias Ruth, se vrne iz ječe – pred dvajsetimi leti je ustrelila šerifa. Njen izraz na obrazu pove vse – trpim! In potem trpi naprej – in še in še. Njen izraz se ne spremeni. Kot bi ji ga prilepili na obraz. To najprej izgleda mučno, potem komično, na koncu groteskno.

Spider-Man: Ni poti domov

V filmu Yesterday nenadoma vsi pozabijo, da so kdaj obstajali Beatlesi – v novem Spider-Manu, Ni poti domov, pa si Peter Parker (Tom Holland) zaželi, da bi vsi pozabili, da je Spider-Man. V prejšnjem Spider-Manu, Daleč od doma, je namreč Mysterio (Jake Gyllenhaal) razkrinkal njegovo skrivno identiteto, tako zdaj vsi vedo, kdo je, česar pa sam noče, zato dr. Strangea (Benedict Cumberbatch) pozove, naj ljudi s svojimi »čudežnimi« močmi tako uroči, da bodo pozabili, kdo je.

A Cop Movie

Teresa, mehiška policistka, se ponoči odzove na klic v sili – neka ženska je tik pred porodom. Ker je prepozno za bolničarje, mora sama vzeti stvari v svoje roke. Ni lahko biti policistka v nevarnem Mexico Cityju, ki izgleda kot nervozna vojna cona – posebej ponoči. A Cop Movie – alias Una película de policías – izgleda kot dokumentarec, pa ni. Tereso igra Mónica Del Carmen, Montoyo, njenega partnerja, pa Raúl Briones. In film posvoji kopico pripovednih tehnik, s katerimi lahko poudari, da le igrata – da je potemtakem »policist« oz. »policistka« nekaj takega kot lik ali vloga. Ja, filmska vloga. Policijska akademija je bolj ko ne igralska akademija. Filmska šola. Policisti zdaj itak vse – svoje akcije, svoje intervencije ipd. – snemajo.

Najbolj grozen človek na svetu

Najbolj grozen človek na svetu je cine-roman o norveški milenijki, tridesetletni Julie (Renate Reinsve), ki se ne more odločiti. Najprej študira medicino, a si premisli in prešalta na psihologijo. Logično: če hoče shajati s svojo tesnobo in če hoče svojo neodločnost opolnomočiti, potrebuje vpogled vanju. Še preden pa se dobro ozre vase, je že fotografinja. Vse v njenem življenju so le »faze« – le portali, le spletne strani. Tudi njene ljubezni, njene strasti, njene obsesije, njene pričeske, njeni ljubimci, včasih mlajši, včasih precej starejši. Nikjer ne ostane prav dolgo. Nikjer se ne ustali. Nič je ne zadrži. Nenehno bega, skače, srfa, klika – vročično, eklektično in hektično, iščoč nekaj viralnega.

The Beatles: Get Back

Medtem ko so drugi eksali igrane serije, recimo The Pursuit of Love, sem sam zeksal The Beatles: Get Back, Jacksonovo monumentalno dokuserijo o tem, kako so se Beatlesi leta 1969 zaprli v studio, kjer so začeli 22-dnevne vaje za projekt Get Back, ki naj bi rezultiral bodisi v albumu, televizijskem šovu, koncertu ali dokumentarcu, a je na koncu postal vse to, album (Let It Be), koncert (na strehi studia Apple) in doku, najprej leta 1970 Let It Be (via Michael Lindsay-Hogg) in zdaj skoraj osemurni Get Back, tako da dobimo sijajen vpogled v kreativni proces tega benda (ponavljanje je mati originalnosti), ki je bil za pop to, kar je bil Shakespeare za literaturo (grobo rečeno: Shakespeare si je izmislil vse dramatične situacije, Beatlesi – nikoli dolgočasni – pa so si izmislili vse progresije akordov), a obenem dobimo tudi sijajen vpogled v razpad tega benda.

Erotikon

Ita Rina, prva slovenska filmska zvezdnica, je znala čudovito in prepričljivo ustvariti vtis, da je le tvoja – ne da bi sploh pogledala v kamero. V senzacionalnem Erotikonu, ki ga bodo 29. decembra – ob glasbi znamenitega Andreja Goričarja in spremljavi Orchestra of the Imaginary – zavrteli v Cankarjevem domu, igra Andreo, sramežljivo, deviško hčerko zakotnega železniškega uradnika, ki jo zapelje George (Karel Schleichert), elegantni, svetovljanski, gizdalinski šarmer. Neke deževne, viharne, ekspresionistične noči zamudi vlak ter obtiči in prespi pri njih doma, toda »zapelje« ni pravi izraz, kajti to, kar vidimo, je hotni, potni in motni seks, ob katerem se v glavi ne zavrti le Iti, ampak tudi kameri. Vse prši, migota, hlipa, trza in hrza – in po steni se kar cedi: to ni orgazem, ampak ekstaza. Kako odločno si njegovo glavo zarine med noge! Ko je režiser zavpil »Cut!«, ju je verjetno zmotil.

Kekec se je vrnil domov

Kekec – filmska pripovedka o dečku, ki se zavihti v osrčje pojočih gora, od koder prežene pošastnega Bedanca in reši slovensko občestvo (Mojco, Kosobrina itd.) – je prišel leta 1951, ko so v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji snemali izključno filme o formiranju partizanske vojske, patriotskem žrtvovanju, ilegalcih, ki se uprejo okupatorju, nemških ofenzivah, junaškem boju jugoslovanskih narodov in vsesplošnem ljudskem odporu. Tudi Kekca, slovenskega Andyja Hardyja (ali pa slovenskega Huckleberryja Finna ali Toma Sawyerja, če hočete), bi si bilo mogoče predstavljati v času II. svetovne vojne: bil bi mali skojevec, mali idealist, ki se – tako kot njegov »sodobnik«, tedaj skoraj pregovorni srbski Deček Mita (1951) – pridruži narodnoosvobodilnemu boju. Jasno, na koncu bi se domov, v svojo idilično vasico, vrnil kot brigada, kot kolektiv, ki v en glas poje partizansko koračnico. Vsi bi mu mahali. Vsi bi ga slavili. Vsi bi vzklikali njegovo ime.

Zapoj 2

Gotovo se zavedate, da obstaja »glasba za lifte« – ja, sladka je, neinvazivna, nekontroverzna, nemoteča in predvsem brezosebna. Zapoj 2 – nadaljevanje velikega hita iz leta 2016 – je animirani film za lifte: sladek, nič hudega vam noče, brez ambicij, varen na 1001 način, brezoseben. Jasno, šlagerje, ki se vrtijo uro in pol, »pojejo« animirani liki (Buster, Rosita, Ash, Meena itd.), ki hočejo biti na vsak način ljubki in simpatični (postati hočejo slavni in ob pomoči Bona uspeti v »Las Vegasu«), toda v tem tako sentimentalno pretiravajo, da – tudi tedaj, ko žgolijo Yellowbrick Road ali Heads Will Roll – delujejo vsiljivo, celo toksično, okej, nemoteče na skrajno moteč način. Džuboks ima več osebnosti kot ta animacija. (kino)

Zola

Zola, alias A’Ziah King, alias A’Ziah Wells, detroitska striptizeta, ultimativna urbana gverilka, je leta 2015 svojo življenjsko dramo povedala v dolgi seriji napetih, žargonskih, viralnih, kinetičnih, karizmatičnih tvitov, polnih preobratov in cliffhangerjev. »Hočete slišati zgodbo o tem, zakaj sva se s to prasico razšli???????? Je kar dolga, a napeta,« se je glasil njen uvodni pitch.

Mildred Pierce

Mildred Pierce, klasični film noir, ki ga je leta 1945 po romanu Jamesa M. Caina posnel Michael Curtiz, so oglaševali s sloganom: »Ženska, kakršno si moški želijo, a je ne bi smeli imeti.« Igra jo Joan Crawford. Berta (Bruce Bennett), svojega propadlega, prešuštnega moža, kmalu nažene ter se prelevi v podjetnico. Najprej postane natakarica v neki večji restavraciji, potem začne še doma peči pite in jih dostavljati tej restavraciji, na koncu s pomočjo dveh moških, Bertovega nekdanjega poslovnega partnerja in Monteja Beragona (Zachary Scott), zapeljivega, parazitskega, fičfiričastega playboya iz propadajoče pasadenske rodbine, odpre svojo restavracijo, ki ji kmalu doda še štiri, imenovane Mildred’s. Silovito obogati, preseli se v palačo, razredni preskok ji uspe.