Test Pattern

Renesha (Brittany S. Hall), lepa, uspešna temnopolta poslovna ženska iz Austina, spozna Evana (Will Brill), skuštranega, ležernega, zapuščenega tetoverja, med njima več kot le klikne, postaneta power couple (ona sprejme novo, bolj socialno angažirano službo, njemu posel končno steče), njuna romanca deluje pravljično, toda ko se s prijateljico zapodita v noč, se njuna žurka z mladima poslovnežema konča katastrofalno – Renesha se zbudi vsa zblojena, omamljena, izgubljena. Ne ve, kaj se je zgodilo, a čuti, da se je nekaj zgodilo in da jo je eden izmed obeh poslovnežev omamil in posilil.

Zgodba z Zahodne Strani

Mjuzikl Zgodba z Zahodne strani, ki sta ga leta 1961 režirala Robert Wise in veliki koreograf Jerome Robbins (in ki je pobral 10 oskarjev), se ni končal z glasbeno točko, ki bi zasenčila vse ostale glasbene točke (»Maria«, »America«, »Somewhere«, »Tonight« ipd.), ampak s smrtjo enega izmed junakov. In potem se vsi le začuda gledajo. In potem vsi to dejanje kontemplirajo. In obžalujejo. In objokujejo. In potem film zalije mučna tišina. In potem se vse skupaj zatemni – in prikaže se napis The End. Kar je presenetljivo. Mjuzikl, posnet po broadwayskem megahitu Leonarda Bernsteina in Stephena Sondheima (via Romeo in Julija), se namesto s showstopperjem – glasbeno točko, ki bi »ustavila« film – konča s tišino, ki izgleda kot ultimativna glasbena točka. Vprašanje je bilo le: ali bo tudi Steven Spielberg v svojem rimejku ohranil tak konec? Zanimalo me je tudi, kateri lik – Tony in Maria ali kdo tretji? – bo pel Somewhere. In seveda, zanimalo me je, kaj bo Spielberg naredil s famoznim štiklom America, »imigrantsko« glorifikacijo Amerike (in ameriškega sna, kreditov, pralnih strojev, kadilakov, nebotičnikov, industrije, lepega življenja, svobode, prostega trga ipd.), ki pa vsebuje tudi verze: »Življenje je lahko lepo v Ameriki, če se znaš boriti v Ameriki. Življenje je lahko dobro v Ameriki, če si ves bel v Ameriki.« Če nisi bel, so ti vrata zaprta – in vsako stvar ti dvojno zaračunajo, slišimo. »Vse polno je nesnage v Ameriki, vse polno organiziranega kriminala v Ameriki.«

»Herezija, blasfemija, bestialnost!« vpije inkvizicija

Paul Verhoeven v Benedetti, ki se dogaja v času pandemijske kuge (nekje v 17. stoletju), svoje Showgirls odpelje v toskanski samostan, kjer se dve mladi nuni, Benedetta Carlini (Virginie Efira), bogataško dekle z mističnimi vizijami, in Bartholomea (Daphné Patakia), kmečko dekle, mali, eterični, deviški, transgresivni grešnici, najprej zbližata in objameta, potem pa pofukata. Druga drugi se ne moreta upreti. Druga drugo obsedeta. »Tvoje telo je tvoj največji sovražnik,« slišita, toda v svojih telesih se počutita vse bolje. Kar je logično: samostan s svojo utopično karantensko izoliranostjo in krščanska mitologija z dekadentnimi kačami, poslednjimi večerjami, eksorcistično lascivnostjo, sveto vulgarnostjo, »božjo voljo« v obliki bolečine in vgrajeno orgazmično večopravilnostjo – kipec z malce smisla za divje kampiranje hitro postane dildo – kar kličeta k eksperimentiranju s »prvinskim nagonom«.

Človeški glas

Locke, v katerem napeti, tesnobni, agonični inženir (Tom Hardy) med dolgo vožnjo prek avtofona izmenično razčiščuje s svojo ženo in svojo ljubico, je bil dober uvod v tale 30-minutni kvazibrechtovski komad, v katerem se igralka/ manekenka (Tilda Swinton) – »zmes norosti in melanholije« – s psom in sekiro zapre v dizajnersko »dogvillsko« stanovanje ( ja, dom je le še set, le še soundstage), ki postane bojišče njene izoliranosti in njenega teatraličnega drgetanja na robu živčnega zloma, torišče njene turbulentne tesnobe in njenega boja z zakonom želje, prepregališče njenega obupanega, agoničnega telefonskega obračuna z izgubljenim, fantomskim, neslišnim moškim (»Ženske moje starosti so spet v modi«) in ultimativno katarzično prizorišče Almodóvarjeve Gesamtkunstwerk, v kateri – ob Cocteaujevi monodrami La Voix humaine – drhtijo, šelestijo in ječijo Sirkove melodrame (Zapisano v vetru, Vse, kar dovolijo nebesa), Tarantinova vendetta Ubila bom Billa, Capotejev Zajtrk pri Tiffanyju, Fitzgeraldov roman Nežna je noč, Sternov roman Other Men’s Daughters ter novele Lucie Berlin (A Manual for Cleaning Women) in Alice Munro (Too Much Happiness), ekstatična svarila, da so naše ljubezni, naše strasti in naše obsesije strukturirane kot fikcije, kot romani in filmi, imitacije človeškega glasu. (Kinodvor)

Jezdeci pravice

Otto (Nikolaj Lie Kaas), odpuščeni danski statistik, genij podatkov, algoritmov in učinka metulja, na metroju odstopi svoj stol neznanki (Anne Birgitte Lind), takoj zatem pa v metro trešči drug metro. Otto preživi – mnogi umrejo. Med njimi je tudi neznanka, dejansko žena Markusa (Mads Mikkelsen), vojaškega specialca, ki se vrne iz Afganistana, da bi poskrbel za hčerko (Andrea Heick Gadeberg), a ga kmalu obišče Otto, ki je izračunal, da ni šlo za nesrečo, temveč za atentat na pričo, ki naj bi v sodnem procesu obremenila šefa lokalne motoristične kriminalne tolpe – atentat pa so zrežirali kot nesrečo. Markus, moški v krizi, se potem združi z Ottom, moškim v krizi, in njegovimi prijatelji, prav tako osamljenimi genialci, tipičnimi »ekscentričnimi«, infantilnimi moškimi v krizi – skupaj začnejo pripravljati peklenski načrt, strahovito maščevanje kriminalcem, kar seveda pomeni, da začnejo kanalizirati Paula Kerseyja, razvpitega maščevalca, vigilanta, ki ga je nekoč igral Charles Bronson (Paul Kersey ne oprošča), pred nekaj leti pa Bruce Willis (Želja po maščevanju). In tu je paradoks: Markus, morilski stroj, ki je Dansko branil v Afganistanu, začne svojo ženo slaviti in braniti šele, ko je mrtva – šele ko je mrtva, je vredna njegove pozornosti, njegove ljubezni. 

Deset v pol

Tudi če ne jeste mesa, si boste ob Tanovićevi dramediji Deset v pol zaželeli porcije čevapov – sarajevskih. Originalnih. Tako originalnih, kot so originalni liki le v Sarajevu. Lana (Helena Vuković) se s kulinaričnega študija v Berlinu vrne v covidsko Sarajevo, kjer Izetu (Izudin Bajrović), svojemu očetu, lastniku čevapdžinice na Baščaršiji, razkrije nekaj šokantnega – ne, ni zanosila z vojnim zločincem, ampak je nehala jesti meso. »Niti piščanca ne ješ več?« Ne. »Ribo?« Ne. »In koliko časa že to traja?« Izet je obupan. Je lahko Bosanec vegetarijanec, se sprašuje neki štikel, medtem ko da Izet Lani jasno vedeti: ali bo prevzela čevapdžinico ali pa jo bo zaprl. Lana pa bi mu najraje zavrtela štikel: Should I Stay or Should I Go! S svojim fantom, Orhanom (Kerim Čutuna), hoče »zbežati« v Nemčijo – za ostalimi razseljenimi Bosanci. Enis (Branko Đurić), njegov oče, ima konkurenčno čevapdžinico čez cesto. Kar Orhana in Lano prelevi v Romea in Julijo. Izet je Richard III, ki bi dal kraljestvo za konja, Enis pa je Malvolio (iz Dvanajste noči), ki nenehno naivno, pretenciozno, snobovsko sanjari o poslu, s katerim bo obogatel (stroj za izdelavo in pakiranje čevapov). Nevaren je le sebi.

The Power of the Dog

Ko se Phil Burbank (Benedict Cumberbatch), nemirni kavboj z divjega zahoda leta 1925, lastnik velikega ranča, zazre v prečudovito hribovje Montane (sicer posnete na Novi Zelandiji), se njegov obraz ne spremeni – pošastna mešanica resentimenta, prezira, zariplosti, mraka, sadizma in jeze je njegov modus vivendi. George (Jesse Plemons), njegov brat, je pravo nasprotje, umit, obrit, vljuden, uglajen in prijazen, toda ko se nepričakovano poroči z Rose Gordon (Kirsten Dunst), ovdovelo pianistko z občutljivim, artističnim sinom (Kodi Smit-McPhee), in ko ju pripelje na ranč, odpre vrata pekla – iz Phila bušne vsa toksičnost. Svojo grobost, krutost in žaljivost le stopnjuje, kot da je Rose ubila tisto, kar mu je bilo najdražje – divji zahod, čarobno utopijo, v kateri so bili moški junaški, svobodni, privilegirani in srečni. Phila, prepričanega, da lahko vidi to, kar je skrito, dobesedno raznaša od nostalgije po teh časih, tej mitologiji in predvsem Broncu Henryju, svojem že davno umrlem mentorju, zadnjemu »pravemu« kavboju, legendi divjega zahoda, ki ga je izmojstril v tem »načinu« življenja, tej »možatosti« – in tej toksičnosti.

Ljubezen terja vajo. Ljubezen terja vožnje. Dolge vožnje.

Naloga filma je, da s svojimi solzami in svojim znojem ustvari presežni čas – da torej spremeni percepcijo časa. Hamaguchijev film Drive My Car – ultimativni film o teksturi ljubezni, sicer posnet po noveli Harukija Murakamija – mine v nekaj minutah, traja pa tri ure. Nobene emocije, nobenega šepeta, nobenega krika, nobene strasti, nobene obsedenosti, nobene tišine, nobene dvoumnosti, nobenega trenutka ali metatrenutka noče skrajšati, kaj šele poenostaviti, ne, ničesar noče zamuditi, navsezadnje, ozre se v agonična, morbidna, karierno zelo uspešna zakonca, Yûsukeja Kafukuja (Hidetoshi Nishijima), gledališkega režiserja/igralca, in Oto (Reika Kirishima), scenaristko/dramatičarko, ki sta izgubila hčerko in ki zdaj svoje inovativne, transgresivne zgodbe – igre, scenarije, fikcije – »pišeta« tudi med seksom, s seksom, z »robovi« orgazmov, kot pravi Oto, ki vse to običajno sproti narekuje v magnetofon, da ne bi pozabila. Včasih ga prevara s kakim drugim moškim. In Yûsuke to ve. Celo vidi. Nič hudega – toliko bolje za njun teater, si verjetno misli. Vsak ima pri pisanju svoje trike. Transgresivnost ne pade z neba. Besede so itak premalo. Potrebujejo oder, na katerem lahko divjajo.

Apex

Bogataši ne vedo, kaj bi počeli, pa dolgčas preganjajo z lovom na ljudi. Ker se še vedno dolgočasijo, si naročijo nov »hard target« – Brucea Willisa. Toliko, če ste se slučajno spraševali, kaj počne Willis, nekoč največji akcijski zvezdnik. A ko to gledate, se itak zdi, kot da so njegov obraz le digitalno insertirali v kak kvazifuturistični vidiotski Z-džank iz druge polovice osemdesetih. (Amazon Prime)

Pozabljeni Božič

Ko postavljajo Hamleta, običajno ne vedo, kako bi ga obdelali, da bi deloval sveže ali drugače – pa potem recimo Hamleta igra ženska. Ali pa se Hamlet sploh ne pojavi. Ali pa se pojavi, a slovite replike »Biti ali ne biti« ne izgovori. Podobno je z božičnimi filmi – filmarji kar ne vedo, kaj bi počeli, da bi ti filmi izgledali sveže ali drugače. Pozabljeni božič, kičasti mladinski božičnik, nas preseli v norveško vas, ki za božič ni razsvetljena – nobenih lučk, nobenih cigljanj, nobenih pričakovanj, nobenih obdarovanj. Ker domačine – čudaške, odbite, burleskne ljudi – muči huda kolektivna amnezija, tako da sproti vse pozabljajo, so pozabili tudi na božič. Zato ga morajo ponovno odkriti.

Bruised

Jackie Justice (Halle Berry), nekoč borka, zdaj zapita snažilka v toksični zvezi, izgleda kot Randy »The Ram« Robinson (Mickey Rourke), Aronofskyjev Rokoborec, ali pa katerikoli drugi upehani, potolčeni, izgoreli ekstremni borec – upokojitev ji je spodletela, tako da se je prisiljena vrniti v ring, no, v kletko, v kateri bo testirala svoje mešane borilne veščine, prelivala kri, trpela zlorabe in cinizem kapitala, se žrtvovala za stravmatiziranega sinka, ki ga je nekoč dala v posvojitev, skušala preživeti rendez-vous z borko, ki ji pravijo Lady Killer (Valentina Shevchenko), in postati Punčka za milijon dolarjev. Materinstvo je gladiatorski šport, toda sam film, sicer tipični inspirativni film, je tako klišejski, da ni ravno inspirativen. Vseh teh udarcev ne čutite. (Netflix)

Aline

Aline je film o Pepelki iz velike, res velike in zelo quebeške pevske družine (14 otrok), ki ima »čudežen« glas, tako da že pri dvanajstih podpiše profesionalno pogodbo, ki jo pripelje v naročje precej starejšega menedžerja/agenta/mentorja, s katerim se kasneje poroči. A to je bil največji škandal v njenem življenju – in v njeni pevski karieri. No, edini škandal. Kar seveda pomeni, da njeno življenje ni bilo ravno konflikt ali cliffhanger, ki bi klical film. Jasno, Aline je wikipedijska biografija Céline Dion, le da ji je ime Aline, igra pa jo Valérie Lemercier – in to od dvanajstega leta pa do »danes«. Ali če naj to povem drugače: Aline – Céline Dion – ima ves čas obraz, ki se ne spreminja. Kar deluje morbidno.

Kralj Richard

Will Smith je pred leti v filmu V iskanju sreče igral Chrisa Gardnerja, socialnega deklasiranca, ki Rubikovo kocko sestavi v sekundi, a ne dobi priložnosti, zato ostane socialni deklasiranec, ki hodi od vrat do vrat in prodaja težke medicinske aparate. Sinu in sebi hoče zagotoviti blaginjo, varnost, srečo, pa ga povsod le zavračajo.

Kapitalizem jih je pustil na cedilu: »Se ti ne zdi, da bi lahko to, da si živ, stalo manj?«

Jack Lemmon je leta 1973 v Avildsenovem filmu Rešite tigra igral Harryja Stonerja, malega, nervoznega, depresivnega, stresnega biznismena, veterana II. svetovne vojne, razvalino srednjih let. Zbuja se v znoju, v spanju kriči, »moderna« Amerika se mu gnusi – plinske napeljave puščajo, ljudje se pobijajo, kiti crkavajo, polucija je vse hujša, bejzbolisti so zanič, mediji so odvratni, otroci se ameriške zgodovine učijo na pokopališču, nihče ni več dvajset, ministrstva za logiko ni, pravil ni več, obstajajo le še sodniki. Film je pokazal troje: prvič, psihični stroški ameriškega sna so zelo visoki, drugič, vsi Američani prej ko slej postanejo odbleski Millerjeve Smrti trgovskega potnika, in tretjič, če se že ravno izmažejo Millerjevi Smrti trgovskega potnika, pa jih potem trešči Albeejevo Občutljivo ravnovesje, v katerem Agnes, ena izmed številnih udeleženk družinskega srečanja, opozori, da ljudje ponoči spijo zato, ker se bojijo teme – ker torej spustijo demone, znorijo svoj um in čakajo, da s svetlobo ponovno pride red.

Časa je natanko dovolj

Ne vem, kdaj sem nazadnje videl tako dober in tako napet akcijski film. Moška – očitno brata, obraza, poleg katerih ne bi prižigal vžigalice in ki bi se sijajno podala nemrtvi piratski posadki kapitana Barbosse – se s čolnom znajdeta daleč na morju, a ju zgrabi vihar in ju butne v vrtinec, mračni, srhljivi, ultrakinetični, karizmatični vorteks, v katerem se potem divje spopadeta. Kot da je konec sveta. In kot da ga lahko preživi le eden. Nož je daljši od pipe. Kaj šele sekira. Solidarnost vržeta čez krov. V tem maelströmu, ki bi celo superjunaka pustil sivih las, lahko zaradi mene vidite alegorijo covida (in darvinizma, ki ga je sprožil), toda med bratskim obračunom, pravim vizualnim transom, mi je res jemalo sapo – tako dobro skadriranega showdowna že dolgo nisem videl. Obračuni v Marvelovih spektaklih se lahko skrijejo.

Čarobno potovanje na Luno

V filmu Sam doma si je mali Kevin (Macaulay Culkin) zaželel, da bi vsi njegovi – ata, mama, brata, sestra in vsi njihovi sorodniki – izginili. In res izginejo – ko odpotujejo v Pariz, ga pozabijo doma. V animiranem filmu Čarobnem potovanju na Luno, posnetem po bestsellerju Gerdta Von Bassewitza, pa si mali Peter (Aleks Le) zaželi, da bi lahko svojo »zoprno« sestrico poslal na Luno – in Mož z Lune, a ne Andy Kaufman (niti Jim Carrey), jo potem res ugrabi in odpelje na Luno. Kar je seveda priložnost, da se Peter – nemška verzija Petra Pana – odpravi na poskočno, hiperaktivno, a povsem generično potovanje, na katerem utrdi družinske vrednote in pomežikne gibanju #MeToo. (kino)

Red Notice

Tale 200-milijonska akcijska karikatura, v kateri se FBI-jev profiler (Dwayne »The Rock« Johnson) in dva perfidno briljantna globalna tatova umetnin (Ryan Reynolds in Gal Gadot) bučno prerivajo, gnetejo, varajo in izigravajo, ko iščejo tri »Kleopatrina« zlata jajca (dražja od tega filma!), je videti tako, kot bi jo režiral algoritem, ki je ugotovil, da je treba filme Hitri in drzni, Nacionalni zaklad, Zadeva Thomasa Crowna, 6 Underground, Prevarantki, Krij mi hrbet, Past, Nebotičnik, Misija nemogoče, Deadpool, Ful gas, Casino Royale in Lov za izgubljenim zakladom le napol ringelšpilsko, napol macguffinsko splesti, pa bo svet njihov.

Izganjalci duhov: Zapuščina

Novi Izganjalci duhov, podnaslovljeni Zapuščina, se izredno lepo podajo covidskim časom, saj publiko neprestano prepričujejo: glejte, kako fajn je bilo nekoč! Glejte, kakšne filme so nekoč snemali! Ja, film Izganjalci duhov, ki ga je posnel Jason Reitman, je absolutni fen filma Izganjalci duhov, ki ga je leta 1984 posnel Ivan Reitman, Jasonov oče. Ko dr. Egon Spengler, eden izmed originalnih »ghost busterjev« (igral ga je pokojni Harold Ramis), umre, se na njegovo razpadajočo oklahomsko kmetijo preseli njegova obubožana hči Callie (Carrie Coon), oprtana z otrokoma, Trevorjem (Finn Wolfhard) in Phoebe (Mckenna Grace), ki nimata pojma, kaj je počel njun ded (in da se je »počutil kot pod taksija«), toda ko na YouTubu pogledata nekaj klipov iz originala, ko najdeta nekaj retro opreme in ko spoznata še dva vrstnika, Lucky (Celeste O’Connor) in Podcast (Logan Kim), dobimo novo, »mladinsko«, bolj ko ne spielbergovsko postavo izganjalcev duhov – po ženski iz leta 2016. Pred vrati je konec sveta. Vemo. »Paranormalni« sunki, ki prihajajo iz bližnjega rudnika, so očitno spremenili klimo, ki pa – nostalgična, kot je – komaj čaka, da citira original. Takšna je kot sam film: ko bi moral povedati kaj novega, pove nekaj starega.

Južni veter: Pospešek

Ker je drugi Južni veter precej bolj nadaljevanje istoimenske serije kot pa prvega Južnega vetra, ne bodite presenečeni, če Peter Maraš (Miloš Biković) ni več le avtomobilski tat, temveč že kar mali gospodar srbskega podzemlja, il patrino, ki skuša ruskemu Južnemu toku zagotoviti zemljišča, zato kmetom daje ponudbe, ki jih ni mogoče zavrniti, po malem pa že tudi počne to, kar je v drugem Botru počel Michael Corleone: konkurence drugih »družin« se znebi, mafijske posle – ilegalne projekte – pa skuša legalizirati. Ilegalno nagrabljeni denar spumpa v wellness center, čigar vodenje prepusti svojemu bratu Nenadu (Luka Grbić), ki pa je tako šibak, nerealiziran in poln resentimenta kot Michaelov brat Stan – ko začne skrivaj delati »zase« (heroin), ga bolgarski »kartel« ugrabi, kar je priložnost, da se Peter zaleti v Bolgarijo, ki je videti kot »vzporedna« mehiška divjina v Netflixovih Narcosih.

Hiša Gucci

V nekem trenutku v ateljeju stojita Paolo Gucci (Jared Leto), divji, zapostavljeni, pompozni, idiotski sin Alda Guccija (Al Pacino), enega izmed dveh vladarjev Guccijevega imperija, in Rodolfo Gucci (Jeremy Irons), njegov vzvišeni, ošabni, aristokratski stric, drugi vladar Guccijevega imperija. Paolo mu kaže svoje načrte za novo Guccijevo modno linijo. Rodolfo – po malem stric Scar iz Levjega kralja, po malem general Korchnoi iz Rdečega vrabca, po malem Rodrigo Borgia iz Borgijcev, po malem Antonio iz Beneškega trgovca – si te načrte ogleduje. Ne skriva svoje navdušenosti, celo očaranosti. To dobro skrij – tega nikomur ne pokaži, dahne. In ko že mislite, da je Paolo narisal novo modno mojstrovino, Rodolfo doda, da so njegovi načrti, polni »rjavih« in »pastelnih« (netipičnih za Guccija), le »triumf povprečnosti« in dokaz njegove »popolne nesposobnosti«. Ne, nad njegovimi načrti ni navdušen, še manj očaran, ampak zgrožen – celo šokiran. Ko odhaja, s prstom pokaže na šal, njegovo prestižno kreacijo, ki visi nedaleč stran: »Vrat so si z njim grele Jackie O., Elizabeth, Sophia.« Ha. Ko odide, Paolo – sam, nepriznan, grotesken – krikne: »Jaz sem Gucci! Naredim lahko, kar hočem!« In potem to tu naredi: z gnusom prime šal, ga spusti na tla – in poščije.

Morilci

V zakotni Brentwood se ponoči pripeljeta poklicna morilca, ki sta prišla likvidirat Šveda (Burt Lancaster). Šved ve, kaj ga čaka, a ne zbeži, temveč povsem stoično pusti, da ga ustrelita. In potem se privrtijo flešbeki, ki pokažejo, kako se je ta nekdanji boksar zapletel s femme fatale (Ava Gardner), gangsterji in »popolnim« zločinom. Morilci, ki jih je po noveli Ernesta Hemingwaya posnel Robert Siodmak so klasični film noir, ki ga bodo v Kinodvoru zavrteli le enkrat, zato planite, saj jih je Hemingway videl več kot 200-krat.

Army of Thieves

Army of Thieves je zgodba o izvoru Ludwiga Dieterja (Matthias Schweighöfer), alias Sebastiana Schlencht-Wöhnerta, youtubskega vlomilca iz Potsdama, enega izmed protagonistov Snyderjevega zombijskega metaspektakla Army of the Dead, iritantnega kot Jar Jar Binks v Lucasovi Grozeči prikazni, toda ultrakinetične zombije, ki apokaliptično žrejo Ameriko, boste videli le v TV-dnevniku, saj Dieter ostane v dobri, stari, počasni Evropi, kjer mora pod okriljem Gwendoline (Nathalie Emmanuel) in njene bande, v kateri je tudi tip z imenom Brad Cage (!), v treh mestih – Parizu, Pragi in St. Moritzu – odpreti tri legendarne sefe, prave umetnine, zmodelirane po Wagnerjevi operi Nibelunški prstan (kdor je videl Army of the Dead, ve, da je sef, imenovan Götterdämmerung, parkiran nekje v Las Vegasu), tako da pričakujte veliko škrtanja labirintnih sefov, ki so očitno tako neprebojni, da stražarjev sploh ne potrebujejo, medtem ko ta generični, brezosebni film, ki rad koketira z Grand Budapest hotelom, Oceanovimi enajstimi, Italijansko misijo in drugimi boljšimi filmi, pa očitno ne potrebuje ne napetosti ne kakega tehtnega razloga za svoj obstoj. (Netflix)

The Velvet Underground

Doku The Velvet Underground, ki ga je posnel Todd Haynes, avtor treh sijajnih biomjuziklov, filmov o Bobu Dylanu (Bob Dylan: 7 obrazov), Davidu Bowieju (Žametne noči ) in K ar e n Carpe nte r ( Supe r -star: The Karen Carpenter Story), je videti kot ekstatični, psihedelični, disonantni, mozaični plaz asociacij, kot kontrakulturni, dobro nasičeni, nasekani, nezadržni kolaž, ki ga je posnel Andy Warhol ali pa kdo iz njegove Factory, a to je logično, saj vizualnih posnetkov benda The Velvet Underground obstaja tako malo (ali pa jih je tako malo preživelo), da Haynesu ni preostalo drugega, kot da se je zanašal na svojo imaginacijo, na svoj lucidni vizualni trans, na »nadomestni« jezik, ko je spletal zgodbo o tem, kako je nastal ta mračni, čudovito radikalni, kultni bend, kako sta Lou Reed in John Cale kombinacijo svojih garažnih obsesij, gotskih travm, napetega zeitgeista, voajerskega eksistencializma, urbane postnormalnosti, chandlerjevsko-burroughsovsko-ginsbergovskih verzov, brutalne sofisticiranosti, ustvarjalne črnine in transgresivnega art-rocka prelevila v hipnotični soundtrack ekstremne tesnobe in alternativni zvok prihodnosti ( ja, v fiks »Vseh jutrišnjih zabav«), kako je njihova »sanjska glasba« zvenela kot nikoli posnet film, kako se je bendu pridružila nemška ledenka Nico, kako se je nanje prilepila vsa tista mitologija in kako je vsak, ki je slišal njihov prvi – sicer finančno propadli, ignorirani – album (The Velvet Underground & Nico, 1967), takoj ustanovil bend, tako da je le vprašanje, koliko igralcev bi igralo Louja Reeda, če bi Haynes o bendu, ki je že sam izgledal kot svoja lastna dekonstrukcija, posnel igrani film. (AppleTV+)

Passing

Če hočete videti popoln vihar konstruiranja spolne, rasne in razredne identitete, potem si poglejte delikatni črno-beli Passing, ki ga je slovita igralka Rebecca Hall, sicer mulatka (njen ded je bil črnec), posnela po romanu, ki ga je leta 1929 napisala Nella Larsen, mulatka, velikanka »harlemske renesanse«, in ki govori o dveh mulatkah, Irene »Rene« Redfield (Tessa Thompson) in Clare Kendry Bellew (Ruth Negga), nekdanjih sošolkah, ki se po dolgih letih spet nenadoma – v segregiranem hotelu – srečata. Irene, ki je poročena z doktorjem (André Holland), s katerim živita v prestižni harlemski hiši s služabnico (Ashley Ware Jenkins), ima svetlo polt, tako da tu in tam kdo misli, da je belka, kar ji sicer po malem imponira, a tega ne izkorišča, kaj šele zlorablja, zato je še toliko bolj zgrožena, ko ugotovi, da Clare počne natanko to – dela se, da je belka. Še več: poročena je z nič hudega slutečim rasistom (Alexander Skarsgård), seksističnim, patološkim, res toksičnim bogatašem, s katerim ima hčerko (Irena ima dva sinova) in ki nima pojma, da je njegova žena v resnici tudi črnka. Da ima torej dvojno identiteto, a se je odločila, da bo afirmirala svojo belsko identiteto, črnsko pa prikrila, potlačila. V nasprotju z Irene, ki afirmira svojo črnsko identiteto, a nima nič proti, če jo ima kdo za belko.

Morena

Po morju plavata 16-letna Julija (Gracija Filipović) in njen oče, Ante (Leon Lučev), ki se nenadoma potopita in naskočita moreno, za katero je znano, da se ne pusti ujeti – da bi se osvobodila, se je pripravljena celo požreti. Julija je morena, ki se skuša osvoboditi. Oče, ki obvlada vseh petdeset odtenkov patriarhalnega terorja, je avtoritativen, grob, zatiralski, posesiven, tiranski – primer toksičnega moškega. Mama Nela (Danica Ćurčić), prav tako njegova ujetnica, še vedno lepotica, ne govori veliko, Morena tudi ne – oče je ta, ki daje in jemlje besedo. Zaklenil ju je nekam na idilične, rajske Kornate, kamor pripotuje Javier (Cliff Curtis), živahni bogataš, Nelin nekdanji ljubimec, ki hoče tam kupiti zemljišče in ki ne prebudi le Nele, temveč tudi Julijo, ki je prepričana, da z materjo »zaslužita boljše življenje«, in ki iz svoje sobe z daljnogledom špega v tuja življenja, toda njena soba je ječa.

Spencer

V filmu Grace Monaška se v Monte Carlo pripelje Alfred Hitchcock, ki Grace Kelly (Nicole Kidman), zdaj monaški kneginji, nekoč filmski zvezdi, ponudi vlogo v filmu Marnie. »To bo tvoja življenjska vloga,« dahne. »A se ti zdim nesrečna,« vpraša Grace. »Ne, utrujena,« odvrne Hitchcock. »Boljšega od tega ni,« pravi Grace – in pokaže na stene palače, v kateri živi, toda malce kasneje, ko začne vendarle listati scenarij in ponavljati repliko »Če se me še enkrat dotakneš, bom umrla«, zveni kot Diana (Kristen Stewart), ki v filmu Spencer tridnevni božični vikend leta 1991 preživi v Sandringhamu, kjer je med stenami kraljevske podeželske palače in ledenimi obrazi kraljevske družine videti nesrečna in utrujena, napeta in izgubljena, depresivna in agonična – in če bi se je njen mož, princ Charles (Jack Farthing), še samo enkrat dotaknil, bi umrla. Itak se ločujeta – Charles si je že omislil drugo žensko. Ko si je drugo žensko omislil kralj Henrik VIII., je dal svojo ženo, Anne Boleyn, obglaviti.

Toma

Robbie Robertson, član benda The Band, v Zadnjem valčku, Scorsesejevem slovitem dokuju o zadnjem, poslovilnem koncertu benda The Band, pove, zakaj se bodo razšli – ker so na turnejah že predolgo in ker so turneje smrtno nevarne. »Vzele so mnoge velikane. Hanka Williamsa. Buddyha Hollyja. Otisa Reddinga. Janis. Jimija Hendrixa. Elvisa. To je jebeno nemogoč način življenja.« Toma Zdravković (Milan Marić), priljubljeni srbski pevec, kralj narodnjaškega krila nekdanje jugoslovanske estrade, to logiko pervertira: ko ugotovi, da je staknil redko bolezen in da mu je preostalo le še nekaj mesecev, krene na zadnjo, poslovilno turnejo. Zdi se, da hoče umreti v boju.

Moj sin

Edmonda Murraya (James McAvoy), Škota, ki že leta dela na naftnih poljih (od Iraka do Savdske Arabije), nenadoma panično pokliče Joan (Claire Foy), nekdanja žena, ki mu pove, da je Ethan, njun sedemletni sin, med kampiranjem v škotskem višavju izginil. Še huje: nekdo ga je ugrabil. A kdo? Nessie? Inšpektorju Royu (Gary Lewis) se zdi sumljiv Edmond, Edmondu pa Frank (Tom Cullen), Joanin novi partner, ki je dal načrt nove hiše izrisati tako, da v njej ni Ethanove sobe.

Finch

Predstavljajte si, da živite v Ameriki, da je nenadoma konec človeštva in da ste prav vi zadnji človek na svetu. Ves svet je vaš, počnete lahko, kar se vam zljubi, nevarnosti ni nobene, o kakih zombijih ni ne duha ne sluha, ceste so prazne, elektrike je na pretek, popkorna je še več, baterije so večne, imate avtodom in bencina, kolikor hočete – mar vas ne bi mikalo, da bi šli v tajno vojaško bazo Area 51 vsaj pokukat, če so tam res skrivali zunajzemeljska bitja? Tom Hanks, alias Finch Weinberg, zadnji človek na svetu, ima boljšo idejo: ker po okoljski kataklizmi, ki so jo povzročile podnebne spremembe, ostane sam s psom, ki ne govori, in ker je tik pred tem, da umre (radiacija), izdela govorečega robota, ki bo po njegovi smrti skrbel za njegovega psa.

The Harder They Fall

Hej, pohecajmo se z vesternom, ultimativnim belskim filmskim žanrom, so si rekli avtorji tegale sarkastičnega, grotesknega, brutalnega, bujno stiliziranega, skoraj stomilijonskega – po malem tarantinovskega, po malem leonejevskega – vesterna o dveh črnskih bandah, ki pokažeta, zakaj je bil divji zahod divji. Prvo vodi Nat Love (Jonathan Majors), ropar roparjev, ki hoče maščevati smrt očeta in matere, drugo, v kateri sta tudi razvpiti Cherokee Bill (Lakeith Stanfield) in »Treacherous« Trudy Smith (Regina King), pa Rufus Buck (Idris Elba), Mefisto z zlatima koltoma, ki ga z Natom ne družijo le karizmatična samozavest, revolveraški žmoht in šekspirjanska vnema, temveč tudi številni vesterni, ki jih Jeymes Samuel, sicer pevec in glasbeni producent, pošlje pod oblake. Ob bajnem soundtracku.