Tesla

Da živimo v času filmskih biografij, potrjuje tudi Tesla, ki Nikolo Teslo dekonstruira: Tesla, veliki izumitelj, mistični revolucionar in genialni alien, ki ga igra Ethan Hawke (brez srbskega akcenta), nenadoma stopi pred mikrofon in začne peti novovalovski hit Everybody Wants to Rule the World (via Tears for Fears), Thomas Edison (Kyle MacLachlan), njegov tekmec, potegne iPhone, Anne Morgan (Eve Hewson), filantropska hči magnatskega bankirja J.P. Morgana, sicer naratorka filma in Teslova muza, pa sedi za MacBookom. Tesla, ki ga je nedavno igral Nicholas Hoult (The Current War), še malo prej pa David Bowie (Skrivnostna sled), ni nekaj preteklega, temveč nekaj prihodnjega, del našega časa, zato vas ne bi smelo presenetiti, če bi mimo pripeljal tudi kak Muskov tesla.

Capone

O Alu Caponeu ve vsak tole: da ga niso zaprli zaradi vseh tistih pokolov in umorov, ki jih je osebno zagrešil ali naročil, temveč zaradi utaje davkov. Običajno so filmi o njem postavljeni v čas, preden ga dobijo in zaprejo – Trankov Capone pa je postavljen v čas, ko se že vrne iz ječe, kjer mu je začel sifilis razžirati možgane. Ko so ga ob koncu leta 1939 izpustili, je bil mentalno na ravni 7-letnega otroka. Tu ga vidimo na Floridi, v zadnjem letu življenja, ko je zdaj na ravni 14-letnega, zdaj 12-letnega, zdaj 10-letnega, zdaj 7-letnega otroka. Dneve preživlja v pižami, razpada, se igra z otroki, razpada, blazni, razpada, se prepira s sabo in ljudmi, ki jih je dal pobiti, se utaplja v inkontinenci, demenci in paranoji, razpada, halucinira, razpada, gnije – v plenicah. Koža mu kar odpada.

Radioaktivna

Ko sta Marie in Pierre Curie odkrila radij, so ga začela podjetja naglo tržiti – dajala so ga v zobne paste in obrazne kreme. Ljudje, nič hudega sluteči potrošniki, so začeli pljuvati kri. Njihova telesa so se prelevila v Hirošimo – in Černobil. Marie Skłodowska Curie, dobitnica Nobelove nagrade za fiziko in kemijo, »nenehno obdana z radiacijo in smrtjo«, kot pravi zase, je umrla leta 1934, kar seveda pomeni, da je na znanstveno prizorišče stopila ob koncu 19. stoletja, ko je bil znanstvenik lahko le moški in ko so moški obvladovali vse vidike znanosti, zato je bilo njeno znanstveno delo boj proti predsodkom, diskriminaciji, seksizmu, šovinizmu in drugim zablodam patriarhalnega družbenega reda.

O neskončnosti

Moški in ženska sedita na klopi nad mestom. Nemo zreta predse. Pa ona vzdihne: »Je že september.« On doda: »Hm.« Tableau vivant – negiben, metafizičen in brez reza. Tako se začne film O neskončnosti, ki ga poganja vsevidni in vsevedni »božji« glas naratorke (Jessica Louthander). Potem se preselimo na ulico, kjer po stopnicah prikoraka moški, za njim pa sošolec, ki ga ni videl, že dolgo časa, a ga ignorira. Nekoč ga je prizadel. Preselimo se v restavracijo, v kateri moški – edini gost – bere časopis, natakar, ki je tam verjetno še od časa nemih filmov, pa mizo polije z vinom. Uide mu. Pa se preselimo v sobo, v kateri moški denar skrije pod vzmetnico – izgubil je zaupanje v banke.

Project Power

Moč – oblast – je droga. Jasno, figurativno. Moč iz naslova filma Project Power, Netflixovega robustnega akcijskega sci-fi ringelšpila, pa je dobesedno droga, čisto nova in bleščava droga (Power!), ki je zarotniško preplavila krizni, depresivni, rasno in razredno razbiti New Orleans, kjer trčijo detektiv Frank (Joseph Gordon-Levitt), originalen kot Clint Eastwood in derivativen kot sodobni superjunaški filmi, genetsko spremenjeni Art (Jamie Foxx), skrivnosten kot art, in Robin (Dominique Fishback), reperka, ki ji dilanje prinaša več kot njen prosti slog.

Boys State

Ker se že ravno bližajo ameriške predsedniške volitve (»najpomembnejše v zgodovini« ipd.), ni nič narobe, če si pogledate tale doku, ki vam bo pokazal, kako nastaja ameriški politični um in zakaj je ameriška demokracija takšna, kot je. Ameriška legija, konservativna, patriotska, antikomunistična organizacija, vsako leto organizira enotedenski kamp (najstnice imajo svoj kamp!), na katerem ameriški – no, teksaški – najstniki uprizarjajo lažne kampanje, lažna lobiranja in lažne volitve (eni so »nacionalisti«, drugi »federalisti«), pri čemer drug drugega mamijo in vabijo, zapeljujejo in osvajajo.

Človek s senco

O Človeku s senco – zgodbi o počasnem izgubljanju svobode, poglabljanju neenakosti, dresiranju življenja in normalizaciji fašizma – sem že pisal, ko je bil lani krstno prikazan v Cankarjevem domu, zato mi zdaj, ko prihaja na redni spored, preostane le, da poudarim, da gre za distopično reimaginacijo Kubrickove Odiseje v vesolju. Kar pa naj vas nikar ne zavede: pri Emi Kugler je vedno vse tako kinetično in estetizirano, da je lahko vsak prizor hkrati reimaginacija Odiseje v vesolju, Metropolisa in Iztrebljevalca. Smisel je morda izčrpan, toda podobe so neizčrpne. Emo Kugler imamo, da vidi namesto nas. Zgodovino sveta zaobjame aristotelovsko – z enim samim pogledom. Tragedija je zato neizogibna. (Kinodvor)

Izvor

Nolan Izvor praznuje 10 let, zato prihaja ponovno na spored. Ko je prišel pred desetimi leti, je v primerjavi z drugimi poletnimi blockbusterji izgledal kot Državljan Kane. Kot njihov intelektualec. Kot njihov mislec. Kot vizija – tudi kot vizija filmske prihodnosti. Kot nekoč Odiseja v vesolju. Za začetek, Izvor, akcijsko-špijonski interkontinentalni sci-fi, je nekaj takega kot Jason Bourne v Marienbadu. Filmom, ki so tako naspidirani, da se stalno gibljejo, vrtijo in valijo, pravimo rollercoasterji – tak je bil Bournov ultimat in tak je bil Nolanov Vitez teme, toda Izvor je rollercoaster, ki pade v labirint. Predstavljajte si Rubikovo kocko, ki jo vrti Freud – in predstavljajte si sanje, ki jih interpretira James Bond ali pa Jason Bourne.

Osebna zgodovina Davida Copperfielda

Armando Iannucci je pred nekaj leti moderniziral stalinizem (Stalinova smrt), zdaj, v Osebni zgodovini Davida Copperfielda, pa modernizira Dickensovega Davida Copperfielda, zgodbo o mučnem odraščanju in zorenju fanta, ki ga odrasli – od zlobnega, krutega očima (Darren Boyd), zadolženega, optimističnega, šarlatanskega Wilkinsa Micawberja (Peter Capaldi) in zvitega, pohlepnega, destruktivnega Uriaha Heepa (Ben Whishaw) do finančnega skrbnika Wickfielda (Benedict Wong), odbite tete Betsey (Tilda Swinton) in otročjega strica Dicka (Hugh Laurie) – pošiljajo od vrat do vrat, od preizkušnje do preizkušnje, od avanture do avanture, od drame do drame, od ene formativne epizode do druge, vse do happy enda, poroke z Wickfieldovo bistroumno hčerko Agnes in »plodovite« prihodnosti, a nikar ne pričakujte selitve v naš, sodobni, iPhonski čas, saj Iannucci Davida Copperfielda pusti v globoki viktorijanski preteklosti, le malce ga razmeče, saj veste, igrivo in vrtoglavo, burleskno in groteskno, farsično in metafilmsko (Copperfield, sicer narator filma, v gledališču bere svojo avtobiografijo, svojo avtofikcijo!), z igralsko »colorblind« subverzijo, ki pa niti ne deluje več tako subverzivno, kot bi delovala pred petimi ali desetimi leti – Davida Copperfielda namreč ne igra kak čistokrvni Britanec, temveč Dev Patel, Britanec indijskega rodu, medtem ko Agnes igra temnopolta Rosalind Eleazar.

Sputnik

In ker smo že ravno pri Scottovem Alienu, si – ne v kinu, temveč na platformi – poglejte film Sputnik, rusko reimaginacijo Aliena, alias Osmega potnika, ki tu v ritmu Solarisa mutira v tretjega potnika, saj se leta 1983 – na vrhuncu hladne vojne (Reagan vs. “imperij zla”) – iz vesolja vrne z dvema kozmonavtoma, mrtvim poveljnikom in živim, a povsem amnezičnim, vsem čudnim Konstantinom (Pjotr Fjodorov), ki ga vojska prepusti cinični znanstvenici (Oksana Akinshina), specialistki za takšne primere. Pošastna, morilska, požrešna, sluzasta, prometejska, falična kreatura, “tuja vrsta”, ki mu prileze iz ust, je za znanost kost (“Parazit ali simbiot?”), ki jo velja preučiti, za vojsko pa priložnost – spremenimo ga v orožje! Bi Sovjeti dobili hladno vojno, če bi aliena spremenili v svoje orožje? 

Zoe

Spomnite se Scottovega Iztrebljevalca: futuristični detektiv Rick Deckard (Harrison Ford) se zaljubi v Rachael (Sean Young), ki je v resnici replikantka, androidinja, umetna inteligenca, produkt korporacije Tyrell – in Deckard to ve, Rachael pa ne. Misli, da je “prava” ženska. Film Zoe predstavlja reimaginacijo te situacije: briljantni futuristični inženir Cole (Ewan McGregor) se zaljubi v Zoe (Léa Seydoux), ki je v resnici replikantka, androidinja, umetna inteligenca, “sintetično bitje”, produkt korporacije Relationist – in Cole to ve, Zoe pa ne. Toda Cole je glavni inženir, glavni inovator pri Relationistu, še več – Cole je ustvaril Zoe. Zoe je njegova kreacija. In ustvarjena je tako, da bo trajala – da ne bo nikoli odšla, da ga ne bo nikoli zapustila, da ga ne bo nikoli prevarala, da ga ne bo nikoli zavrnila, da bo vedno njegova, da ga bo večno ljubila, da bo torej vedno vedela, kdo je njen gospodar. Idealna, perfektna ženska. Relationist ustvarja “sintetična bitja”, ki čutijo, čustvujejo in sočustvujejo.

Razbijalka sistema

Benni (Helena Zengel) izgleda kot alien – svetlolasa, eterična, angelska, modrih oči, sijočega nasmeha, toda kar naenkrat jo popade strašen bes. In potem besni in rohni in divja in dirja in kriči in tolče. Vedno znova. In pred sabo vse ruši in uničuje. Nihče ne ve, zakaj. Nenehno jo pregledujejo, preučujejo in visisecirajo, dajejo ji tablete, povečujejo doze, a njenih bujnih, burnih, bučnih popadkov, njene manične, impulzivne, destruktivne agresivnosti, njene eksplozivne neinhibiranosti ne morejo in ne morejo obvladati. Benni se upira. Ne gre ne v kalup ne v kliše. Njena jeza je krčevit izraz njene neodvisnosti, njene samostojnosti in obenem njene odtujenosti, njene izgubljenosti.

Da ne bomo presenečeni

Ob cesti, nekje pri floridskem Palm Beachu, se drug za drugim ustavljajo avtomobili. Ven stopajo ljudje. Vsi gledajo v isto smer. In vsi streljajo s telefoni – koga ali kaj snemajo? Kaj je ustavilo promet? Nimamo pojma, ker ne vidimo, kaj gledajo. Toda vsi so precej evforični. Potem pa kamera vendarle pokaže to obcestno atrakcijo – in zagledamo Airforce One, predsedniško letalo. Trump je obiskal svoje letovišče Mar-a-Lago. Tako se odvrti 10-minutna Obcestna atrakcija, eden izmed številnih briljantnih, lucidnih igranih, dokumentarnih in animiranih kvikijev (slovenskih, srbskih, hrvaških, ameriških, ruskih, vietnamskih, švicarskih itd.), ki jih bo med 17. in 22. avgustom zavrtel Mednarodni festival kratkega filma, alias FeKK.

Pod belimi pečinami

William Nicholson, britanski scenarist in dramatik, je pred leti napisal dramo Dežela senc, v kateri se je bil pisatelj in teolog C.S. Lewis, avtor Zgodbe o Narnii, prisiljen “ločiti” od ameriške pesnice Joy Gresham, ki jo je spoznal nekaj let prej in se vanjo nesmrtno zaljubil – bolezen mu jo je dobesedno odpihnila, pa četudi sta bila kot ustvarjena drug za drugega. Kaj tu Bogu ni bilo všeč? Zakaj sta mu šla tako na živce, ni jasno. Nicholsonovo dramo je leta 1994 ekraniziral Richard Attenborough (njo je igrala Debra Winger, njega Anthony Hopkins), v filmu Pod belimi pečinami, ki ga je režiral sam (po svoji drami The Retreat From Moscow), pa se vrača k ločitvi, le da Bog tokrat mizo obrne.

Medena dežela

Hočete videti žensko, ki dela za naravo? Potem si poglejte Medeno deželo, ki je dobila dve oskarjevski nominaciji, za najboljši doku in najboljši mednarodni film (Tamara Kotevska in Ljubomir Stefanov sta jo snemala tri leta, pogosto ob svečah), popisuje pa odročno življenje Hatidze Muratove, makedonske čebelarke, zavezane tradiciji in naravi (panje ima v skalah), a soočene z nepričakovanim prihodom brezobzirnega in zavojevalskega “podjetnika”. Hatidze, ki živi s svojo ostarelo, napol slepo, že precej obnemoglo materjo (Nazife), nima veliko stikov z ljudmi, pa četudi nima interneta – še celo elektrike nima. “Brezstičnost” zanjo pomeni čisto nekaj drugega – nič artificielnega, še manj virtualnega, temveč scela in povsem organskega. Še njena samota – da ne rečem osamljenost ali samskost – izgleda organsko. Hatidze živi od čebel – med prodaja v Skopje.

Greyhound

Greyhound, posnet po starem pomorskem bestsellerju C.S. Foresterja, izgleda kot Dunkirk iz druge roke. Tom Hanks – alias kapitan Ernest Krause – vodi odločni, neustrašni in junaški multinacionalni konvoj, ki skuša leta 1942 oskrbeti zavezniško vojsko v Evropi, toda na Atlantiku obstaja “črna cona” (Black Pit), kjer konvoj – kolektivni vojak Ryan – 50 ur ne more računati na zavezniško letalsko zaščito in kjer je prav toliko časa izpostavljen torpedom nemških podmornic, “volčjemu krdelu”, ki preži v hladni, divji, mučni temini globin.

Sibyl

Boris je orjak – morali bi ga videti in slišati, ko mu Sibyl (Virginie Efira), njegova psihoterapevtka, pove, da ne bo več njen pacient. Konec sveta! Ja, ponori – prepričan je, da bo kar umrl. A brez skrbi – ne boste ga več videli. Boris je eden izmed številnih pacientov, ki jih Sibyl – sicer ozdravljena alkoholičarka – “odpusti”. Sklenila je namreč, da bo napisala roman (“Veliki tekst”). Da ji pacienti ne bi jemali preveč časa in energije, da torej ne bi ovirali njene nove kariere, njene redefinicije, se jih znebi. Kar je logično: da bi napisala roman, se mora najprej znebiti nekaj likov. Ker pa ji urednik (Aurélien Bellanger) reče, da je dobro, če pri pisanju romana črpa iz nečesa “realnega”, dva pacienta obdrži, toda to, da ju obdrži, ne govori o tem, kako adiktivna je realnost ali pa “resničnostnost”, ampak prej deluje kot simptom – njen simptom, no, simptom njene negotovosti, njene tesnobe, njene panike.

Palm Springs

Ko je izbruhnila pandemija in treščila tudi na naše obale, smo dobili občutek, da smo padli v Neskončen dan – v jebeni Groundhog Day. Življenje je postalo enolično, neprestano se ponavlja isti dan – danes je jutri, jutri je včeraj, včeraj je danes. Ni razlike. Ne moremo se premakniti. Omejeni smo. Zbujamo se v mučni, mračni, večni danes. Kot da smo se ujeli v časovno zanko. Palm Springs, ki je kakopak nastal pred pandemijo, se sijajno poda naši pandemijski “coni somraka”. Sarah (Cristin Milioti) na razkošni, ležerni, poskočni svatbi v Palm Springsu spozna Nylesa (Andy Samberg), ob katerem ima občutek, da pozna vse svate, od “njenih” do “njegovih”, a kmalu ugotovi, zakaj ima ta občutek – ker jih res pozna. In imel jih je čas spoznati: neprestano se mu namreč ponavlja isti dan – in to natanko ta dan, poročni dan v Palm Springsu. “Danes, jutri – vse je isto.” Ujel se je v časovno zanko, iz katere ne more, pa četudi se ubije. Kar stalno počne, a se vedno znova zbudi v ta dan, ki ga preživlja nonšalantno, hedonistično, ležerno, brezbrižno – leži v bazenu, se sonči, fuka (z vsemi po vrsti) in pije pivo. Sredi puščave. Brez obveznosti. Ni se mu treba spremeniti, postarati in ustaliti. Ni mu treba odrasti. Ja, ni se mu treba poročiti. Nyles, fant nevestine prijateljice, tipični ujetnik patriarhalnega dictuma, da ženska moškega ujame in ustavi, se lahko vsak dan znova prepusti brezskrbnemu uživanju – in podoživljanju poroke nekoga drugega. Ta dan živi res tako, kot da je njegov zadnji.

Proxima

Sari (Eva Green), mladi Francozinji, se bodo končno izpolnile otroške sanje – stegnila se bo proti zvezdam, globoko v vesolje, tako rekoč v nebesa. Hotela je postati astronavtka – in zdaj je astronavtka. Hotela je tja gor – in zdaj bo šla. Toda ne le na Luno, temveč na Mars. Ker je namreč neki astronavt zamočil, so med tiste, ki naj bi – pod taktirko Evropske vesoljske agencije – poleteli na Mars, izbrali njo, preden pa bo odletela na Mars, bo morala eno leto testno preživeti na mednarodni vesoljski postaji. Še pred tem pa mora skozi naporne, mučne, zelo fizične, ekstremne vzdržljivostne treninge v Kölnu in ruskem Zvezdnem mestu, kjer po malem izgleda kot Casey Seeger (Lisa Eilbacher), edina kandidatka med kandidati za vojaške pilote v Hackfordovi melodrami Častnik in gentleman, po malem kot napeti Neil Armstrong (Ryan Gosling) v Chazellovem Prvem človeku, po malem pa kot Ryan Stone (Sandra Bullock) v Cuaronovi Gravitaciji, samska ženska v vesolju.

Mali princ

Ko 8-letni Fahim Mohammad (Assad Ahmed) z očetom iz revnega, nasilnega Bangladeša zbeži v Francijo, postane ilegalec (azila ne dobi), socialni obupanec, a je na srečo tako dober šahist, da ga pod svoje okrilje vzame Sylvain (Gérard Depardieu), avtoritativni, karizmatični šahovski trener, ki ga “disciplinira”.

Avdicija

Če vam je vroče, pa bi se malce ohladili, si poglejte Avdicijo, v kateri skuša Anna (Nina Hoss), učiteljica violine, kanalizirati Eriko Kohut (Isabelle Huppert), učiteljico klavirja iz Hanekejeve Učiteljice klavirja, le da mazohizem zamenja sadizem. Anna – stroga, rezka, hrapava, ledena, prestižna profesorica na berlinski glasbeni akademiji, “perfekcionistka” s francoskim možem (Simon Abkarian), ki je ne poteši, čelističnim ljubimcem (Jens Albinus), s katerim izživlja mehko verzijo hanekejevskega grotesknega torture porna, in sinom (Serafin Mishiev), ki je ne čuti in ki bi bil rajši hokejist kot violinist – namreč odkrije Alexandra (Ilja Monti), mladega, nadarjenega violinista, ki sicer nima osupljive tehnike, a v njem vidi material, ki bi ga lahko klesala in pilila in disciplinirala in mučila in zastraševala in zlorabljala in pripravljala na avdicijo.

Zlati časi

Kje so romantične komedije? Zakaj jih ni? Kaj se je zgodilo z njimi? Nič, obtičale so v preteklosti, pravijo francoski Zlati časi, v katerih Victor (Daniel Auteuil) sklene, da bo skočil v romantično komedijo, ki je nekje v preteklosti. Že njegovo ime je laž – Victor namreč ni zmagovalec, temveč kronični luzer. Bil je časopisni karikaturist, a je delo izgubil, ker se ni prilagodil novi tehnologiji. Čas ga je povozil. Nove tehnologije – s telefoni in socialnimi omrežji vred – mu gredo na živce. Marianne (Fanny Ardant), njegova žena, psihoanalitičarka, ki ga je že davno “prebrala”, ki se zvečer v postelji mirno prepušča VR-okolju, ne pa branju knjige (kot on), in ki ga itak vara (s tipom, ki ga je odpustil), mu dahne: “Živel si predolgo.” Strast je zamenjal dolgčas.

Zlata rokavica

Ko gledate Zlato rokavico, posneto po bestsellerju Heinza Strunka, se počutite zelo nelagodno – po eni strani zato, ker gledate film o Fritzu Honki (Jonas Dassler), brutalnem, odvratnem, grotesknem, neznosnem hamburškem serijskem morilcu z začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja (prijeli so ga leta 1975), po drugi pa zato, ker imate občutek, da gledate rahlo zakamuflirano zgodbo o slovenskem serijskem morilcu Metodu Trobcu (sopotniku Teda Bundyja in Davida Berkowitza, alias “Samovega sina”). Še huje, film je tako morbidno neznosen (če ste kdaj videli Buttgereitov Schramm, potem veste, o čem govorim), da si rečete: ja, tako bi moral izgledati film o Metodu Trobcu!

Šokerji, ki zasenčijo covid-19

Če se zdajle, v tem trenutku, zapodite v Ljutomer, lahko še ujamete zadnje filme letošnjega Grossmanna, kultnega, vedno urgentnega festivala fantastičnega filma (in vina), če pa se ne boste, potem naj vam povem, kaj vse ste letos zamudili. Za začetek, zamudili ste comeback velikega Richarda Stanleyja, ki je na začetku devetdesetih zablestel s sci-fijem Hardware in šokerjem Dust Devil, po Otoku dr. Moreauja, s katerega so ga leta 1996 nagnali že po treh dneh, pa ni več posnel niti enega igranega celovečerca – do Barve iz vesolja (Color Out of Space), v kateri se Nicolasu Cageu, patriarhu osamljene družine, zgodi to, kar se v Kubrickovem Izžarevanju zgodi Jacku Nicholsonu. Pod vplivom meteorita, ki trešči nedaleč stran, začne mentalno mutirati. Med vrsticami bi lahko tudi prebrali: če nas je že virus tako groteskno spremenil, kako nas bodo spremenile šele podnebne spremembe, ko bodo udarile z impaktom meteorita?

The Old Guard

Kako se je vse obrnilo na glavo: v multipleksih – v filmskih arenah – vrtijo male, intimne arty filme, pretočne platforme, kot so Neftlix, Amazon in Disney+, pa ponujajo drage, eksplozivne, pompozne, karnevalske akcijske filme, ki so ukrojeni za multiplekse. Tak je recimo film The Old Guard, v katerem specialce (Matthias Schoenaerts, Luca Marinelli & Marwan Kenzari), ki jih vodi ženska, Andromache the Scythian (Charlize Theron), alias Andy, pošljejo v Južni Sudan, kjer naj bi rešili ugrabljena dekleta, a se izkaže, da so padli v past – vse štiri, z Andy vred, brutalno prerešetajo. Nič hudega – čez nekaj trenutkov se že regenerirajo in ponovno vstanejo. Superjunaki! Rekli boste: oh, kakšen kliše! To smo že tolikokrat videli!

Šivi

Ana Ostojić (Snežana Bogdanović), Beograjčanka srednjih let, glavna junakinja Šivov, posnetih po resnični zgodbi, je pred osemnajstimi leti – leta 1989, ko je razpadala Jugoslavija – rodila sina, ki pa je ob porodu umrl. Ana, sicer šivilja, tega ni verjela tedaj – in tega še vedno ne verjame. Še vedno prihaja v porodnišnico, sprašuje, sitnari, teži, zalezuje, vohlja. Vsem gre na živce. Šikanirajo jo, demonizirajo, ignorirajo. Pravijo, da je nora. “Včasih le sedi, molči in potem odide.” Tudi Jovan (Marko Baćović), njen mož, njena najstniška hči (Jovana Stojiljković) in njena sestra (Vesna Trivalić) so zaskrbljeni, ker ne odneha in ne odneha. “Poslal te bom v norišnico,” krikne Jovan. In res, kot izvemo, je bila pred časom že na psihiatriji, ker si domišlja, da njen sin ni umrl.

iHUMAN

iHUMAN je doku, a popolna grizlijevska grozljivka. Različni programerji, eksperti, profeti, futurologi in distopisti – Michal Kosinski, Max Tegmark, Jürgen Schmidhüber, Ilya Stuskever ipd. – pripovedujejo o tem, da smo sredi največje transformacije v zgodovini. Nastaja nova kreatura, nova oblika življenja, toda ni več odvisno od nas, kakšna bo. To, da Google pozna naše spolne, politične in nakupovalne preference ter naše bolezni, naše strahove in naše perverzije, je še najmanj. Vse bolj smo “narejeni iz podatkov”. Podatki pa so “nova nafta”, zato ne preseneča, da so prav tehnološka podjetja – Amazon, Google, Facebook in Microsoft (oh, in ne pozabite kitajskih, Baiduja, AliBabe in Tencenta) – tako zelo bogata, celo bogatejša od kateregakoli podjetja v zgodovini človeštva. Njihovi algoritmi odločajo, kaj bomo izbrali, a to je šele začetek. Algoritmi nas stalno gledajo, opazujejo, nadzorujejo – in prepoznavajo naše intimne poteze. Prepoznajo lahko, da ste gej ali liberalec – v Savdski Arabiji to pomeni smrt. “Neprijetna resnica se glasi: zasebnosti je za vedno konec!” Dobrodošli v postzasebni dobi! AI izriva človeka. Nastaja nekaj, kar je pametnejše od nas – nekaj, kar rešuje probleme, ki jih mi ne moremo.

Irresistible

Film Irresistible, ki ga je posnel ameriški komik Jon Stewart, dolgoletni voditelj Daily Showa, se začne leta 2016, ko demokrati na predsednikških volitvah doživijo hud, boleč, zastrašujoč, ponižujoč poraz (zmaga Donald Trump), nadaljuje pa se “danes”, ko Gary Zimmer (Steve Carrell), zvezdniški, narcistični in dobro naoljeni, a ponižani in razžaljeni strateg demokratske stranke, ki je več kot očitno potreben odrešitve, trči ob viralni video, v katerem Jack Hastings (Chris Cooper), upokojeni konservativni polkovnik, nekdanji marinec, zdaj kmet iz malega, zakotnega, idiličnega, domačijskega Deerlakna (Wisconsin), na mestnem shodu zagovarja pravice ilegalnih, “nedokumentiranih” priseljencev.

Prevajalci

Tole situacijo poznate: roman, ki postane globalni bestseller, dobi nadaljevanje, ki ga hočejo na velikih trgih izdati hkrati, zato prevajalce nepredušno zaprejo v “bunker”, totalno in strogo varovano karanteno, v kateri roman prevedejo. Tako so prevedli Brownov Inferno. V Prevajalcih, ki se začnejo s požigom knjižnice, se Inferno zgodi devetim evropskim prevajalcem (Olga Kurylenko, Riccardo Scamarcio, Sidse Babett Knudsen, Alex Lawther, Eduardo Noriega, Anna Maria Sturm, Manolis Mavromatakis, Maria Leite), ki jih kruti, pohlepni, makiavelistični francoski založnik Eric Angstrom (Lambert Wilson) zapre v karantensko, bunkersko, precej sterilno podeželsko palačo, v kateri naj bi – obdani s telesnimi stražarji, brez stika z zunanjim svetom – prevedli Moža, ki ni hotel umreti, sklepni del trilogije Dedalus, ki je postala globalni fenomen (no, Dedalus je tudi lik v Harryju Potterju, če smo že ravno pri tem), toda še preden rečejo Uliks, se že zgodi nemogoče – prvih 10 strani se znajde na spletu.

Ema

Najprej zagledamo ulični semafor, ki sredi noči – v čilskem Valparaísu – gori. Zažgala ga je Ema (Mariana Di Girolamo), ki zdaj tam stoji in gleda svojo nočno “instalacijo” – z metalcem ognja na hrbtu, peroksidno pričesko in hladnim, stoičnim, nezajezljivim, piromanskim pogledom. Ni dvoma: semaforja ne bi zažgala brez metalca ognja, toda toksični patriarhalni red (“rdečo”), ki ga ta semafor predstavlja, bi zažgala že s svojim pogledom. Ema je Carrie, ki pleše (in zažiga in fuka), kot da je padla iz Suspirie ali Vrhunca. Koreografira jo Gastón (Gael García Bernal), njen mož, s katerim sta posvojila dečka, Pola (Cristián Suárez), ki pa je prevzel Emin piromanski “tik” (zažgal je njihov dom in iznakazil njeno sestro), tako da jima ga je center za socialno delo vzel in predal v posvojitev drugemu paru, toda Ema – divji, jezni, energični, požrešni, antisocialni, hipnotični emocionalni stampedo, pravo nasprotje Larraínove Jackie, ki je morala svojo izgubo moža, Johna F. Kennedyja, prenesti “dostojanstveno” (in dopolnilo Larraínovega Tonyja Manera, morilskega impersonatorja Travoltovega Tonyja Manera iz Vročice sobotne noči) – ga hoče nazaj, pa naj stane, kar hoče. In res, uporabi vsa sredstva – seks, ples, reggaeton, punk, obsedenost, kaos, kriminal, blaznost, teror, ogenj in potresno osvajalsko matematiko iz Pasolinijeve Teoreme.