Američani se lahko tolažijo le s tem, da je v Kazahstanu še huje

Borat 2, kvazidokumentarni trip (podnaslovljen Dostava nenavadne podkupnine ameriškemu režimu v pomoč nekoč slavni kazahstanski naciji), s katerim se skuša kameleonski Sasha Baron Cohen – tako kot Rusi in Iranci – vključiti v ameriško predvolilno kampanjo, se začne v Kazahstanu, kjer Tutar (Maria Bakalova), Boratova 15-letna hči (menda najstarejša neporočena ženska v Kazahstanu), ki se boji, da ne bo »nikoli živela v zlati kletki kot Melania«, gleda »Disneyjevo« risanko, ki jo intonira glas naratorja: »Nekoč je živela mala osamljena kmečka deklica Melania iz usrane luknje Slovenije, ki je sanjala o tem, da bi se poročila z bogatim starcem.«

Light Up the Sky

Če pa si hočete malce od bližje ogledati fenomen korejskega popa (K-Pop), potem si poglejte Blackpink: Light Up the Sky, doku o korejski dekliški skupini Blackpink, ki se je tako rekoč čez noč prelevila v najuspešnejšo korejsko skupino vseh časov in globalno senzacijo, saj je že lani nastopila na velefestivalu Coachella (pod kapo ima tudi duete z Lady Gaga, Cardi B ipd.). Kako ji je to uspelo? Dolgo bazično urjenje, mučeniške vaje, iztiskanje talenta, odpovedovanje (ne smejo piti, kaditi, se tetovirati), obvladovanje domotožja, prijateljstvo, sestrstvo, »solze sreče«, askeza (o fantih in seksu ni ne duha ne sluha), atraktivni videi, inovativni spletni driblingi.

Sestra Ratched je bila nepozabna. In fatalna.

Kaj se zgodi v Letu nad kukavičjim gnezdom, veste: Randle McMurphy (Jack Nicholson) zaradi uporništva, nonkonformizma, seksa z mladoletnico in norosti, ki jo le hlini, pristane v oregonski psihiatrični bolnišnici, kjer postane junak pacientov, toda Sistem, ki ga uteleša stroga sestra Ratched (Louise Fletcher), mu na koncu z lobotomijo ubije možgane.

Dick Johnson Is Dead

Tale doku o človeku, ki komaj čaka, da spet umre, vas bo zgrabil – in ne bo vas več pustil stran. Kirsten Johnson, režiserka odmevnega dokuja Cameraperson, ugotovi, da se njegovega ostarelega očeta, Dicka Johnsona, priljubljenega psihiatra iz Seattlea, loteva Alzheimer (demenca), kar jo tako zaprepade in potre, da mu reče: Ti si psihiater, jaz sem snemalka – zakaj ne bi posnela filma o tvojem umiranju? »Rekel je da.« Za začetek mu v cerkev prinesejo krsto, v katero se uleže – kot da je mrtev. Ni mrtev. Vrne se. A spet umre. Najprej nanj pade klimatska naprava – in ga zgazi. Mrtev. A se vrne. Pa se raztrešči po stopnicah. Mrtev. A se vrne. Gre po cesti in se zgrudi – infarkt. Mrtev. In ker je adventist (nič filmov!), gre v nebesa – kombinacijo kičaste tapete ter bleščic, pokovke in konfetov, ki letijo »z neba«. Kirsten s pomočjo kaskaderjev, scenografov in garažnih specialnih efektov ustvarja nove in nove »smrti« ter nove in nove verzije »nebes«.

Hubie Halloween

Robert Downey ima le 300 milijonov, pa je Iron Man – in Sherlock Holmes.

Antebellum – zlo v meni

William Faulkner je famozno zapisal: »Preteklost ni nikoli mrtva. Še celo preteklost ni.« In Antebellum si domišlja, da je ekranizacija tega dictuma. Začne se med ameriško državljansko vojno, bolj na terenu filma V vrtincu kot pa filma 12 let suženj, na globokem sužnjelastniškem jugu, na veliki louisianski plantaži, na kateri belci – pod taktirko konfederacijskega firerja Jasperja (Jack Huston) – izkoriščajo, mučijo in zlorabljajo sužnje, a to počnejo tako evforično, tako orgazmično in tako pretirano, kot da bi se bali, da bodo kaj zamudili. Uživanje v dehumaniziranju druge rase je brezsramno in brezmejno. Dva sužnja pobegneta – moškega (Tongayi Chirisa) zgrabijo in uklenejo, žensko (Achok Majak) pa najprej ujamejo z zanko in potem hladnokrvno ustrelijo. Sežgali jo bodo v krematoriju. Belski vojaki – v slogu nacistov, rahlo »anahronistično« torej – nazdravljajo in prisegajo, da bodo do zadnje kaplje krvi branili južnjaški, plantažni, sužnjelastniški način življenja, da bodo torej Ameriko – no, vsaj njen južni del – še naprej delali veliko. Zemlja in kri! Ne, črnci jih že ne bodo zamenjali. Ah, dobri stari časi, bi vzdihnil Trump. Med sužnjami, ki jih rasistični belci sadistično brutalizirajo in ponižujejo, je tudi Eden (Janelle Monáe), načrtovalka pobega, ki pa se ji gospodar (Eric Lange) noče odpovedati, saj jo izrablja za spolno sužnjo. Tudi »tetovira« jo.

Spontaneous

Kaj se običajno zgodi na ameriških gimnazijah, veste – prikoraka dijak, potegne avtomat, pištolo in dvocevko ter začne streljati vsepovprek. Njegovi sošolci in sošolke bežijo, kričijo, padajo in se zvijajo v krvi, gimnazija se prelevi v bojišče, njega pa na koncu sklatijo. Včasih se na koncu raje kar sam ustreli. Spontano. V filmu Spontaneous, žmohtni obešenjaški najstniški komediji, posneti po mladinskem bestsellerju Aarona Starmerja, pa gimnazijci in gimnazijke eksplodirajo – spontano in serijsko. Kar naenkrat: samovžig. Samorazstrelitev. Nič hudega sluteča gimnazijka sedi v razredu in nenadoma se samorazstreli. Od nje ostane le packarija, le action painting. Tako kot le packarija ostane od gimnazijca, ki šofira avto. Pa tako simpatičen je. Videli ste ga v stotih najstniških romancah – to je tisti, ki skrbi za »komično sproščanje«. Nič ne pomaga. V zrak z njim! Kot dahne nekdo: »To je kot v Cronenbergovem filmu!« Ja, kot v Skenerjih. A v tej apokalipsi se oglašajo tudi najstniške komedije Johna Hughesa, pa Nimaš pojma, Heathers, Donnie Darko in Carrie.

Harold in Maude

Kontrakulturniki so leta 1968 svarili: Ne zaupaj nikomur po tridesetem! Odgovor na to je bila tedaj serija filmov, ki so demonstrirali, da obstaja zabava tudi po tridesetem in da so tudi ljudje »over thirty« rojeni nonkonformisti in kontrakulturniki. Taka je bila recimo črna, satirična, anarhična romantična komedija Harold in Maude, ki jo je leta 1971 režiral Hal Ashby, veliki hipi, avtor številnih klasik (Poslednja naloga, Hollywoodski frizer, Pot k slavi, Vojakova vrnitev, Dobrodošli, Mr. Chance), napisal pa Colin Higgins, čistilec bazenov in pometač teniških igrišč. Maude (Ruth Gordon), ekscentrična 80-letnica, ki je preživela holokavst (žig je ostal), se ob baladi Cata Stevensa – »Če hočeš biti svoboden, bodi svoboden« – zaljubi v tesnobnega, morbidnega, bogataškega najstnika Harolda (Bud Cort), kroničnega samomorilca. Njegove »inscenacije« samomorov so oblika komunikacije, poskusi komunikacije s staršema, ki ju je bogastvo spremenilo v sterilna, brezčutna in brezizrazna avtomata, toda ko sreča energično, igrivo Maude, ki prav tako ljubi pogrebe ljudi, s katerimi ni bila niti seznanjena, in ki še raje krade avtomobile, je to znak za napad – za trip in avanturo, za disidentsko pogozdovanje, za raztegovanje biopolitike, za popnihilistično smešenje inštitucij in avtoritet, za šarmantno, skoraj otročje nasprotovanje hladnemu, ciničnemu, skorumpiranemu svetu, ki še vedno brezmejno ljubi kletke, za pikareskno non-stop gibanje. In ja – za rapsodično utopično kopulo.

The Boys in the Band

William Wyler je leta 1961, dve leti po Ben-Huru, posnel Obrekovanje (The Children’s Hour), kontroverzni film s happy endom: neka deklica dve učiteljici, Karen (Audrey Hepburn) in Martho (Shirley MacLaine), obtoži, da sta lezbijki. To naj bi bilo le obrekovanje (deklica se jima hoče le maščevati ipd.), a se izkaže, da je Martha res lezbijka – ker pa tega razkritja, tega pritiska in te »sramote« ne prenese, se na koncu obesi. Razumete, ne: sama si sodi! Prizna, da je grešila! Zato se »umakne«, s čimer Karen omogoči, da z možatim Jamesom Garnerjem zaživi »normalno« življenje.

Sinonimi

Tale briljantni izraelski film sem že recenziral, ko ga je vrtel Kinodvor, zato bi rad zdaj – v teh težkih časih za kino – opozoril, da prihaja tudi v Kolosej. Yoav (Tom Mercier), nekdanji izraelski vojak, pride v Pariz, da bi zamenjal svojo identiteto, skovano v državi nacionalne varnosti, a ugotovi, da so vse identitete v nekem smislu vojne in da te nobena ne osvobodi – vse so visoko intenzivni produkti nasilja, bojev, represije, konfliktov, protislovij, obsedenosti, črno-belih binarnosti, nacionalnih patologij, šovinizma, nestrpnosti in marseljez. Sinonimi so polemična novovalovska Polnoč v Parizu v času pornifikacije identitetnih politik, globalnih selitev in begunskih kriz. (Kolosej)

Bog obstaja, ime ji je Petrunija

Film Bog obstaja, ime ji je Petrunija, ki ga je posnela pri nas kar dobro uveljavljena makedonska režiserka Teona Strugar Mitevska (Ženska, ki si je otrla solze, Sem iz Titovega Velesa), pokaže, kako se v patriarhalnem, pobožnem, antifeminističnem Štipu vsi moški, s policijo vred, besno in krdelsko zapodijo za Petrunijo (Zorica Nusheva), brezposelno zgodovinarko, ki se na lastno pest udeleži letnega rituala (zimski skok v ledeno reko, kjer je treba ujeti leseni križ), pri katerem lahko sodelujejo le moški. To, da jo zaprejo, pa četudi ni kršila nobenega zakona, govori o tem, kako močni so virtualni, nenapisani patriarhalni zakoni.

Mignonnes

Ker filmi o otroški seksualnosti vedno dvignejo prah, še posebej na desnici, ne preseneča, da je tale francoski film sprožil pozive k bojkotu Netflixa (film ima na IMDB-ju oceno 2,7!), toda vse skupaj je daleč od kake pedofilske pornografije, saj se vključimo le v življenje Amy (Fathia Youssouf Abdillah), 11-letne Francozinje senegalskega rodu, male, radovedne, furijaste upornice, ki jo grabi puberteta, za njeno »dušo« pa se stepeta islamska tradicija, ki od ženske pričakuje zadržanost in zakritost, in zahodni modernizem, ki se ji zdi sprejemljivejši, zato se pridruži šolski multikulti plesni skupini Mignonnes, ki pomeni skok v »neznano« – v kulturo slave, kompetitivnost, dokapitalizacijo telesa, žensko »mistiko« in seksualizacijo. Na ta dva načina nastane ženska. Je to vse, se verjetno sprašuje Amy, ki bi sama poklicala odvetnika, če bi se ji tole zdelo pedofilsko. (Netflix)

Troli na svetovni turneji

Sodobni animirani filmi slavijo drugačnost in raznolikost, Troli na svetovni turneji – poskočno, kinetično, hiperaktivno, džuboksovsko nadaljevanje hita o plastičnih igračah z bujnimi, štrlečimi, gozdnimi, bartonfinkovskimi, eraserheadskimi pričeskami – pa opevanju drugačnosti in raznolikosti (»Če zanikamo razlike, ki so med nami, zanikamo resnico o sebi«) najdejo nov kontekst: glasbene žanre.

Enola Holmes

Pripadniki »moškega gibanja« in drugi antifeministi, ki so ponoreli, ko je Furiosa (Charlize Theron) v novem Pobesnelem Maxu zasenčila pobesnelega Maxa (Tom Hardy), imajo spet razlog za norenje: v Enoli Holmes, Netflixovi produkciji, posneti po mladostniškem bestsellerju Nancy Springer, namreč Sherlocka Holmesa (Henry Cavill), najpametnejšega moškega na svetu, zasenči Enola (Millie Bobby Brown), njegova mlajša sestra, ki je doslej v javnosti ni bilo, ker jo je mama Eudoria (Helena Bonham Carter) šolala doma – alternativno.

Novi mutanti

Tole nadaljevanje serije o Možeh X, ki je očitno hotelo sprožiti svojo podserijo, se začne z ognjemetom – vse leti v zrak. Z ljudmi vred. Nekaj zunajzemeljskega ali pa nadzemeljskega je napadlo ameriško staroselsko skupnost. Dani Moonstar (Blu Hunt), staroselska najstnica, se zbudi v podeželskem sanatoriju, kjer ji dr. Dr. Reyes (Alicia Braga) dahne: »Le ti si preživela strašno tragedijo.« Dani se zgrozi. Še bolj se zgrozi, ko ji doktorica pove, da je »mutantka« in da bo morala odkriti svojo »pravo naravo«, a da ni sama.

Grenlandija: Poslednje zatočišče

Malopridne sile spet napadejo in spet je vse odvisno od Gerarda Butlerja, le da tokrat ne napadejo Bele hiše, temveč Florido, Ameriko in svet. Še huje: globalni apokaliptični napadalec je brezoseben – kot virus. A ni virus, temveč komet. Njegovi »delčki« že gazijo človeštvo. Svet postaja ground zero, pa so rekli, da ga bo komet – pravijo mu Clarke – zgrešil. Jebeš znanost! Toda Butlerja, alias Johna Garrityja, inženirja, ne tajnega agenta, vendarle pokliče Bela hiša – izbran je bil, da ga z ostalimi srečnimi izbranci, z ostalimi »preživelimi«, evakuirajo in pošljejo na varno. Sami dobro veste, kam – prebrali ste naslov.

The Devil All the Time

Film The Devil All the Time, ki si ga lahko ogledate na Netflixu, je videti tako, kot da je posnet po virtuoznem romanu Cormaca McCarthyja. Neogotski je – ruralen, zatohel, morbiden, krvav. Dogaja se v petdesetih in šestdesetih letih v dveh apalačijskih vukojebinah, polnih domačijskih, »avtentičnih« moških, ki se imajo za pridigarje. Willarda Russella (Bill Skarsgård) je to, da je v vojni – na Pacifiku – videl, kako so Japonci ameriškega vojaka pribili na križ, prelevilo v fundamentalista, njegov sin Arvin (Tom Holland) podeduje ta mentalni format, v mesto pride nov pridigar (Robert Pattinson), ultimativni šarlatan, še ekstremnejše »pridige« prakticira Roy Laferty (Harry Melling), sel »božjega gneva«, serijska morilca (Riley Keough & Jason Clarke), ki prežita na štoparje in druge »turiste«, pa sta prav tako neke vrste Božja sla. Vsi prežijo na grešnike in grešnice. Vsi so v večnem boju s Hudičem.

Mladi Ahmed

»Pravi musliman se ne rokuje z žensko,« pravi Ahmed (Idir Ben Addi), »pravi musliman« iz malega belgijskega mesta. Sestri teži, ker se oblači po zahodno, prijateljem, ker navijajo sekularno glasbo, materi pa, ker pije alkohol. Star je šele 13 let, a pravi, da ni otrok. Šola ga ne zanima, doma hoče govoriti arabsko, ne bere stripov, temveč Koran. Ahmed je v puberteti, razvojni fazi, v kateri otroci mutirajo – nekaterim mutira glas, njemu mutira ideologija. Brata Dardenne, ki sta posnela Mladega Ahmeda (in še prej Otroka, Sina in Rosetto), diskretno – hladno, naturalistično – opazujeta, kako se Ahmed radikalizira, kako se torej spreminja v islamskega fundamentalista, paranoidnega džihadista, malega mučenika (in antisemita), ki je svojo vero voljan podpreti z nasiljem.

Milost

»Ostala je le še revščina,« dahne Yakoub Daoud (Roschdy Zem), šef policije v Roubaixu, socialno razdejanem in posušenem francoskem mestu na belgijski meji, »najrevnejšem francoskem mestu« – 45 odstotkov prebivalcev živi pod pragom revščine. Ogromno je brezposelnih. Ljudje bežijo. Tudi Daoudova družina se je raje vrnila v Alžirijo, kjer je bolje kot tu. V Roubaixu, rojstnem kraju Arnauda Desplechina, mestu duhov, nekoč cvetočem industrijskem mestu, ki so ga neoliberalne politike, globalizacija ter selitev tekstilnih tovarn in delovnih mest na Kitajsko prelevile v distopično puščavo, ni več mogoče živeti. Kjer je bilo nekoč življenje, je zdaj smrt. Daoud – stoičen, hladnokrven, zenovsko razumevajoč, sočuten – to še najbolje ve: kriminal je že davno preglasil ekonomijo, zato je na policijski postaji živahno.

Lassie

Lassie, ki je na velikih platnih debitirala leta 1943, je z leti – in vsemi tistimi filmi in knjigami in serijami – postala tako znana, da je filme dobesedno paralizirala, saj od gledalca pričakujejo, da vse že ve in da se zato ni treba pretegniti, tako da je treba pripeljati le še psico in otročka (tokrat Nemčka, Floriančka), ki jo bo objokaval, ko bo – zaradi socialne in stanovanjske stiske (pihalci stekla so v recesiji) – krenila na mučeniško #MeToo potovanje, a ko krene na trip, bolj ko ne izgine in gledalec ostane z liki (in internetom in telefoni), do katerih mu je toliko kot do pasjega laježa.

Vojna z dedkom

Nedavno sem spet gledal Lovca na jelene. Še vedno mi v ušesih donijo štikel I love you, baby!, ruska ruleta, možgani Christopherja Walkena in tisti »en strel« Roberta De Nira. Prvič sem ga videl pred štiridesetimi leti. Če bi mi kdo tedaj rekel, da bosta Walken in De Niro nekoč, čez toliko in toliko let, v trenirkah skakala na trampolinu in objestne froce z žogo ciljala v jajca ter na pogrebu v odprti krsti panično iskala telefon, s katerega na polno žge rep, in se za nameček še delala, da pri vsem skupaj neskončno uživata, bi ga vrgel v Logaščico, zdaj, ko smo tega že vajeni (Dedek uide z vajeti), pa lahko le skomignem – DeNiro je po vseh teh letih in filmih upravičen do upokojenskih regresov.

Besen

Russell Crowe, zavaljen, bradat in brezimen, sedi v avtu. Nekje v primestju. Pred neko lično, dično, mično hiško. Potem pa odpre vrata, s sekiro in kanistrom zakoraka proti hiši, vdre noter, razseka zakonski par, zažge hišo in odpelje v noč. Novi avanturi naproti. Potem se pojavi naslov – Unhinged. Crowe – manijak, psycho, Joker, toksični moški, večna žrtev, ločenec – je Besen, toda to, kar sledi, je – logično! – le dolg antiklimaks. Naslednji dan se namreč spravi nad Rachel (Caren Pistorius), nervozno frizerko, mater samohranilko: potrobila mu je, ker se ob zeleni luči ni premaknil. Ajs! Hoče opravičilo, a ga ne dobi.

Mulan

Mulan, Disneyjeva igrana verzija Disneyjevega animiranega filma, ni pijanka, ki se drži plota. Ne, ne preslikava animirane verzije, tako kot je recimo igrani Levji kralj zgolj preslikaval animiranega Levjega kralja. Tudi številni štikli odpadejo ali pa se prelevijo v nevsiljive instrumentale. Toda pri tem se zgodi nekaj bednega: Mulan se pretvarja, da je progresiven film, v resnici pa je regresivna. V ospredju je umno in pogumno dekle, Mulan (Liu Yifei), mala feministka, ki se – namesto svojega obnemoglega očeta – pridruži cesarjevi vojski in pripomore k odločilni zmagi. Njeno opolnomočenje je brezmejno, a da bi se opolnomočila, se mora pretvarjati, da je fant, Hua Jun.

Bill & Ted Face the Music

Ker se je s svojim novim filmom vrnil Christopher Nolan, veliki zvijalec časa, je povsem logično, da sta se hkrati vrnila tudi Bill (Alex Winter) in Ted (Keanu Reeves), nič manjša zvijalca časa, ultimativna nostalgika, večna adolescenta, neuničljiva metalca, kralja kadenc, idiotska Sokrata, postmetafizična zadetka, anticipatorja Waynovega sveta, utopista, fantazista, revizionista, nadrealista, kultista in hiperaktivna zabušanta iz San Dimasa, ki sta na svoje prvo veliko potovanje – s pomočjo časovnega stroja v obliki telefonske govorilnice – krenila že leta 1989 (Bill & Ted’s Excellent Adventure) in ki tokrat – kot bi ju poganjal Nolanov Tenet – odpotujeta v prihodnost, da bi »ujela« štikel, ki sta ga že napisala (in ki bi združil človeštvo, rešil realnost, spremenil svet ipd.), a potem na vsaki postaji prihodnosti srečujeta svoje starejše, prihodnje »jaze«, kar pa ju ne ustavi, tudi Smrt (William Sadler) ne, še toliko bolj, ker njuni hčerki, Thea (Samara Weaving) in Billie (Brigitte Lundy-Paine), obenem kreneta na potovanje v preteklost, da bi sestavili ultimativni garažni bend (Jimi Hendrix, Mozart, Beethoven, Louis Armstrong ipd.), tako da vas ne bi smelo presenetiti, če bi se vsi skupaj slej ko prej dotaknili nalezljivega temelja vseh sodobnih puzzleov, neskončnih »jazov« in kozmičnih žurk, tudi Teneta – Zemeckisove serije Nazaj v prihodnost. (Amazon Video)

Corpus Christi

Duhovniki je v filmih zadnje čase niso ravno dobro odnesli – če niso bili pedofili, so na koncu pristali z apokaliptičnim eksplozivom okoli pasu. Spomnite se le Schraderjeve mojstrovine First Reformed. Poljaki, največji izvozniki duhovnikov v Slovenijo, pa imajo hud problem z lažnimi duhovniki – z osebami, ki se pretvarjajo, da so duhovniki. Saj veste – z goljufi in prevaranti. Daniel (Bartosz Bielenia), fant vdrtih modrih oči, protagonist poljskega filma Corpus Christi, hrbtne strani mjuzikla Nune pojejo, ni ne goljuf ne prevarant, temveč delinkvent, ki je sedel zaradi nečesa strašnega, toda v ječi – neke vrste prevzgojnem domu, med divjimi, brutalnimi, destruktivnimi fanti – je med nedeljsko mašo nekajkrat ravno dovolj intenzivno ministriral duhovniku, očetu Tomaszu (Lukasz Simlat), da po pogojni izpustitvi nima namena delati na žagi (ne, življenja nima namena preživeti za mukotrpnim, depresivnim tekočim trakom), ampak se Elizi (Eliza Rycembel), punci, ki jo spozna v cerkvi, na vprašanje, kaj počne, raje kar zlaže: »Duhovnik sem!« Dekle mu ne verjame (»In jaz sem nuna!«), a Daniel je po drugi strani vendarle tako zapeljiv in prepričljiv in karizmatičen, da mu obenem tudi verjame, zato ga odpelje k lokalnemu vikarju (Zdzislaw Wardejn), ki ravno potrebuje zamenjavo za bolnega, odsotnega duhovnika.

10 dni brez mame

Gotovo se še spomnite francoske komedije Trije možje in zibelka, v kateri morajo trije prijatelji, »pravi« moški”, nenadoma skrbeti za dojenčka – njegova mati odpotuje na počitnice. Sporočilo je bilo na dlani: naj moški izkusijo, kako je biti ženska! Logično, komedija je kmalu dobila holivudski rimejk.

Ostržek

Roberto Benigni je leta 1998 zablestel s filmom Življenje je lepo. Naslednje leto je dobil še oskarja. Dva – za glavno vlogo in režijo. Svet je bil njegov. Lahko bi počel, kar bi hotel. In natanko to je tudi storil – režiral je Ostržka. Še huje: Ostržka je tudi igral. Bolj ne bi mogel zgrešiti. Ko ste ga gledali, ste si rekli: oh, ko bi igral vsaj Pepeta, rezbarja, ki izdela Ostržka, ne pa Ostržka! Matteo Garrone, avtor Gomore, Resničnosti in Dogmana, to zdaj popravi – Benigni igra Pepeta, otročjega stvarnika lesene lutke (Federico Ielapi), ki hoče postati deček.

Tenet

Nabito polno kijevsko operno hišo ugrabijo teroristi (s plinskimi maskami!), v reševalni operaciji pa sodeluje tudi brezimni agent Cie (John David Washington), ki ga zajamejo in mučijo, a se s skrajnimi napori odreši tako, da z usti plane na cianidno kapsulo in jo požre. Stori natanko tisto, kot so ga učili: ne smejo te dobiti živega! Toda agent na svoje veliko presenečenje ne umre, ampak ugotovi, da so vsi živi in da je bila cianidna kapsula fejk – celotna »operacija« je bila le test. Ker se je izkazal, ga povežejo s tajno organizacijo Tenet in znanstvenico (Clémence Poésy), ki ga seznani s kroglami, s katerimi ni šale – zaradi obrnjene entropije ne letijo naprej, ampak skozi čas nazaj. Sled ga najprej odpelje do Priye Singh (Dimple Kapadia), indijske trgovke z orožjem, potem pa do ruskega tajkuna Andreja Satorja (Kenneth Branagh), ki pravi, da komunicira s prihodnostjo, in ki se hoče dokopati do plutonija, s katerim bi tej prihodnosti zagotovil prihodnost.

I’m Thinking of Ending Things

Izvirnejšega, edinstvenejšega in nepredvidljivejšega filma zlepa ne boste videli, pa četudi je zaplet povsem banalen. Jake (Jesse Plemons), melanoholični narcis, egocentrični erudit in ruralni genij, ki je ostal genus (ne, ni se prebil), in Lucy (Jessie Buckley), ki pravi, da je slikarka, pesnica, natakarica, študentka kvantne fizike ali gerontologije (težko je reči, kaj je zares), hodita šele nekaj tednov, a že potujeta k njegovim staršem – na spoznavno večerjo nekam daleč na hladno, osamljeno, zapuščeno podeželje. Lucy je v Jakeovih očeh očitno dekle, kakršno pripelješ staršem, sama Lucy pa Jakea svojim staršem ni niti omenila. Kot da ga ni. Zima je in noč, pot je dolga, kamera pa se prilepi nanju – zamuditi noče nobene njune replike, nobene njune grimase, nobene njune zadrege. Nanju se prilepijo tudi William Wordsworth, Lev Tolstoj, Bette Davis, Anna Kavan, David Foster Wallace, Benito Mussolini, Andrew Wyeth, Guy Debord, mjuzikl Ohlahoma! in Cassavetesova Ženska pod vplivom, ki jih citirata in premlevata, medtem ko se z avtom prebijata skozi oklahomski snežni vihar. Road trip ju prelevi v filozofa. Toda ko prideta do njegovih staršev, imate občutek, da sta prišla v hišo duhov. Brbljavi oče (David Thewlis) in manična mati (Toni Collette), groteskna ujetnika svoje ustavljenosti, žalosti in osamljenosti (kapital ju je izgnal v »Sibirijo«), se namreč med večerjo povsem spremenita – najprej se pomladita in potem postarata. Mutirata. Brez pojasnil, brez opravičevanj – kar naenkrat.

The Burnt Orange Heresy

V filmu Skoraj popularni, ki se dogaja na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja in ki popisuje turnejo fiktivnega rock benda Stillwater, menedžer tega benda – nove senzacije – dahne: »Če mislite, da bo Mick Jagger pri petdesetih še vedno skušal biti rocker, se žal motite.« Ker so film posneli pred dvajsetimi leti, je ta replika vse hujši anahronizem. Morali bi jo digitalno ažurirati: »Če mislite, da bo Mick Jagger pri sedeminsedemdesetih še vedno skušal biti rocker, se žal motite.« In ne le da pri sedeminsedemdesetih še vedno skače po odrih (četudi zdajle ne), ampak skače tudi po filmih. V filmu The Burnt Orange Heresy, posnetem po romanu Charlesa Willeforda (kultni Cockfighter, posnet v času, ko se dogajajo skoraj popularni, je bil prav tako posnet po njegovem romanu), igra zbiralca umetnin, ki uglednemu umetnostnemu kritiku Jamesu Figuerasu (Claes Bang) obljubi, da mu bo na jezeru Como zrihtal ekskluzivni intervju s slovitim, skrivnostnim, nedostopnim slikarjem (Donald Sutherland), če mu en passant sune neko sliko. Figueras plane in zgrabi priložnost, toda pade v živi pesek trgovine z umetninami, kjer ni nikoli povsem jasno, kaj je res in kaj ne, kaj je dejstvo in kaj mit – kaj je original in kaj le fejk.