Poslednji Srb na Hrvaškem

Hrvaška je v Poslednjem Srbu na Hrvaškem hudo “bolna”. Ne le da je pred sedmimi leti bankrotirala, ne le da se ljudje množično izseljujejo, tako da se je število prebivalstva prepolovilo, ne le da je ekonomska neenakost tako velika, da se ljudje delijo le še na zelo bogate in zelo revne, in ne le da zelo revnih sploh ne imenujejo več ljudje, temveč “spake” – za nameček je izbruhnil še virus, ki je začel Hrvate spreminjati v sestradane, popadljive, požrešne zombije. Mićo (Krešimir Mikić), ki izgleda kot posušeni cvet rockabillyja, ima srečo – ni le zelo bogat, temveč tudi imun.

Kaj boš storil, ko bo šel svet k vragu?

Orjaška moskovska dvorana je leta 1930 nabito polna – ljudje napeto in nemo spremljajo sojenje »izdajalcem« Sovjetske zveze. V vlogi sodnika nastopa Andrej Višinski, v vlogi tožilca Nikolaj Krilenko, v vlogi obtožencev pa skupina inženirjev in ekonomistov, ki jih boljševiške oblasti obtožujejo ultimativnih zločinov – ustanovitve »industrijske stranke«, rušenja sovjetske vlade, sodelovanja s tujimi agenturami (s Francijo, Britanijo ipd.), sabotaže sovjetske industrije, transporta in kmetijstva, uničevanja gospodarske rasti, zaviranja socializma in tako dalje.

Korgi

Tale animirani film – precej statičen, klišejski ipd. – ne bi bil nič posebnega, če ne bi v njem nastopila Melania Trump. Ko s Trumpom obiščeta britanski dvor, se njena psica prilepi na kraljičinega psa, ta pa – z vso silo – na Trumpovega tiča. Ko Trump, ki nenehno namiguje, da lahko žensko “zgrabiš za pičko”, od bolečine krikne, veste, da je bilo pravici poetično zadoščeno. Toda ko Trumpa izgineta, izgine tudi tale film.

Mia in beli lev

Mia (Daniah de Villiers), desetletnica, sicer mala upornica (ne sprašujte), se s starši iz Londona preseli v Južno Afriko, kjer se zaljubi v tipičnega prebivalca Južne Afrike – belega levčka. Z leti postaneta neločljiva, toda ko Mia ugotovi, da bo oče ob kmetijo, mora rešiti in osvoboditi svojega velikega “belca”, da ne bi padel pred puške bogatih turistov.

Colette

Virginia Woolf je v eseju Lastna soba (1929) famozno ugotavljala, da poezija strastno in brezmejno opeva žensko, v zgodovini pa je ženska povsem odsotna. Književnost slavi žensko, dejansko pa je le moževa lastnina. Zakaj ženske ne ustvarjajo literarnih del, kakršna je ustvarjal William Shakespeare? Ali bi jih lahko ustvarjale? Vsekakor, pravi Virginia Woolf: le svojo sobo bi morale imeti! Dajte jim sobo, lastno sobo, pa bodo ustvarjale umetnine in mojstrovine! Lastna soba jim daje svobodo. Ženske niso imele svoje sobe – bile so prerevne, finančno in eksistencialno preveč odvisne od moških, ki so jih preveč omejevali in ustavljali, tako da niso mogle ustvarjati.

High Flying Bird

Slovenci, obsedeni z Luko Dončićem in NBA, bi morali nujno videti film High Flying Bird, ki se dogaja v času stavke v ligi NBA (igralci hočejo večji delež) in ki ga Steven Soderbergh ni zaman posnel z iPhoneom 8 Plus: “telefonska” slika mu namreč daje večjo neposrednost, ostrino, imerzivnost in urgentnost, kar je še kako pomembno, če pomislimo, da govori o tem, kako lastniki velikih košarkarskih klubov izkoriščajo mlade – predvsem črnske – košarkarje, rookieje.

Mala gospodična Dolittle

Tu imate deklico ( jasno, osamljeno outsiderko), ki je skriti talent: lahko se pogovarja z živalmi. Ups! Lažje razumete, zakaj si njeni starši ne želijo, da bi nastopila v šovu Nemčija ima talent. To ni ravno “talent”, ki bi ga hoteli oglaševati. A tudi če bi ga – tale nemški otroški film, prežet z legolandsko sladkobo, naivnostjo in nelogičnostjo, se namreč dogaja v svetu, v katerem skupni inteligenčni kvocient človeštva znaša 33, zato ne preseneča, da deklico motijo recimo ugrabitve v živalskem vrtu, ne moti pa je obstoj samega živalskega vrta.

Instant družina

Če nič drugega, je tale film boljši od naslova. Kar pa ni težko – naslov je res poceni, četudi po malem ironičen, kajti poanta filma je ravno nasprotna: pot dodružine je dolga.

Popolna kopija

Če ste videli Transcendenco, v kateri Johnny Depp, genij digitalne revolucije, svojo ženo in prijatelja prepriča, da njegovo zavest – po njegovi smrti, se razume – “naloži” v računalnik, potem ste videli tudi Popolno kopijo, v kateri Johnnyja Deppa nadomešča Keanu Reeves, alias Will Foster, genij futuristične high-tech korporacije, specializirane za transplantacijo človeške zavesti v robotska telesa.

O ljudeh in vaseh

Če ste videli Hladnikovo klasiko Ubij me nežno, potem se gotovo spomnite, kako je Duša Počkaj plesala v disku – v dokueseju O ljudeh in vaseh pa v disku pleše Agnès Varda. Še starejša, pri skoraj devetdesetih. A ta disko je le ena izmed uvodnih lokacij, na kateri se s slovitim francoskim uličnim umetnikom in fotomuralistom, imenovanem JR (in znanem po muralih navadnih ljudi na Panthéonu, favelah Ria ipd.), ne srečata. “Naključje je bilo vedno moj najboljši asistent,” dahne Agnès Varda, filmska legenda, kraljica novega vala, ki je prvi film – La Pointe Courte – režirala že davnega leta 1955 in ki jo je bilo vedno lepo videti: v šestdesetih, ko je briljirala s filmi Cléo od petih do sedmih, Sreča in Kreature, v sedemdesetih, ko je slavila ženski boj (Ena poje, druga ne), Kubo (Poklon Kubancem) in male trgovce svoje ulice (Daguerréotypes), v osemdesetih, ko je s filmom Brez strehe in zakona osvojila Benetke, v devetdesetih, ko je – v Jacquotu iz Nantesa – biografirala svojega pokojnega moža, velikega režiserja Jacquesa Demyja, avtorja Cherburških dežnikov, in zdaj, v novem stoletju, ko njeni filmi – Paberkovalci in jaz, Agnèsine obale, Cinévardaphoto, Agnès od tu do tam, Agnès by Varda – izgledajo tako vitalno in urgentno, kot da je tudi sama šla s časom in doživela prenovo, magari reboot.

Izbrisana

Nosečnicam se v filmih – če pomislim le na Rosemaryjinega otroka, Demonsko seme, Muho, Znotraj, Lačna srca, Mater!, Grace ali Tully – dogajajo strašne reči. Teror, mutacije, body-horror, satanizem, kanibalizem. Reči, ki ti res spremenijo življenje. Kot da ni že sama nosečnost dovolj strašljiva. Takšna nosečnica je leta 1992 tudi 36-letna Ana Ivanović (Judita Franković), Slovenka, rojena v Kragujevcu: ko pride v porodnišnico, da bi rodila, jo namreč obvestijo, da je sploh nimajo v sistemu. Ima zdravstveno izkaznico, a njenih podatkov v računalniku ni. In ker je ni v sistemu, je niti v porodno sobo ne morejo spustiti. Vsaj tako pravijo. Negotovost se strdi v tesnobo, ta pa v napetost, ki jo sprosti porod, a le za hip ali dva – ni vas v nobeni evidenci, ne najdemo vas, ji povejo. Vaš otrok sicer obstaja, vi pa ne!

Bunkica

Revolucije so vseh vrst, zato imajo tudi Marxe, Lenine in Rose Luxemburg vseh vrst – Rosa Luxemburg revolucije v teksaškem Clover Cityju je Dolly Parton. V Bunkici slišimo številne njene stare in nove štikle, vidimo tudi njene impersonatorke (in impersonatorje, če smo že ravno pri tem), njene “modrosti” – pozivi k dekliškemu opolnomočenju – pa Willowdean (Danielle Macdonald), “bunkico”, debelušno, zmedeno, jezno, zaljubljeno najstnico, tako “revolucionirajo”, da se prijavi na lokalno lepotno tekmovanje (Miss Teen Bluebonnet), ki ga vodi njena mati, Rosie (Jennifer Aniston), nekdanja zmagovalka tega tekmovanja.

Berlin, ljubezen moja

“Sem ne prihaja veliko domačinov, v glavnem turisti,” dahne lutkarka (Dianna Agron) propadlemu holivudskemu producentu (Luke Wilson), ki si ogleduje Berlin. Tudi sama ni domačinka, temveč turistka. Film Berlin, ljubezen moja – zadnji v seriji filmov o “mestih ljubezni” (pred tem so prišli na vrsto že New York, Pariz in Rio) – izgleda kot stari holivudski filmi, ki so se dogajali v kakem eksotičnem mestu, v katerem so domačini le statisti. Tudi v Berlinu jih skoraj ni na spregled – Berlin, kamor pridejo ljudje sanjat, plesat in se zaljubljat, kot slišimo, je namreč tako odprto mesto, da so domačini izginili. Kot Benetke.

Srečen smrtni dan 2

Hitro – kaj je to: ženska na svoj rojstni dan umre in se vrne v življenje in spet umre in se spet vrne v življenje in spet umre in se spet vrne v življenje in spet umre in tako dalje do finalnega razkritja, zakaj se ji ponavlja ta Neskončen dan? Je to Netflixova serija Russian Doll, v kateri se Natasha Lyonne, hedonistična in egoistična dizajnerka računalniških igric, ujame v časovne zanke, ki jo – ob štiklu Gotta Get Up (via Harry Nilsson) – poganjajo v smrt in ponovno vstajenje? Ne, pač pa šoker Srečen smrtni dan, v katerem na svoj rojstni dan – serijsko, neumorno in ne povsem brez smisla za humor – umira in ponovno vstaja Tree (Jessica Rothe), ošabna, egoistična študentka (ultimativno “zadnje dekle”), ki jo ubija maskirani psycho (odmev Krika).

Šepet nežne ulice

Ona – Tish (KiKi Layne) – jih na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja šteje 19, on – Fonny (Stephan James) – pa 22, na ta magični, srečni trenutek, na skupno življenje (čakajte, da vidite njuno “opremljanje” stanovanja!), sta se pripravljala vse življenje, že od malega, ko sta se sprijateljila, toda ker sta temnopolta, jima vse pokvari rasistični policaj (morali bi videti njegov obraz, zemljevid belske jeze!), saj Fonnyju podtakne groteskno posilstvo (reboot linča, če hočete), ki ga ni zagrešil. In še preden dobro izgine napis, ki nas opozori, da “se vsak črnec, ki se rodi v Ameriki, rodi na Beale Streetu, v črnski soseščini ameriških mest, bodisi v Jacksonu (Mississippi) ali Harlemu (New York),” in da je “Beale Street naša zapuščina”, in še preden dobro sprhnijo ekspresivne arhivske črno-bele fotke segregacijskega, rasističnega nasilja, Tish – njen naratorski off pravzaprav – že dahne: “Upam, da ne bo treba nikoli nikomur tega, ki ga ljubi, gledati skozi steklo.” Ne brez razloga, kajti Fonnyja bo naslednja leta videvala le skozi zaporniško steklo. Najprej mu bo povedala, da je noseča.

Super fuzbalistični

Wim Wenders je pred davnimi leti posnel film Vratarjev strah pred enajstmetrovko – tale španski film pa bi bil lahko naslovljen Napadalčev strah pred enajstmetrovko. Pakete (Julio Bohigas-Couto) je namreč najslabši izvajalec enajstmetrovk na svetu. Osmešil se je že na vse načine, pa je star šele 11 let. Ko ekipo okrepi brhka Helena (Milene Mayer), ki igra kot Messi, dobijo njegovi strahovi nov spin, toda ko si s prijatelji zastavlja vprašanje, zakaj nenehno izgubljamo (urok? usoda? zarota? naključje?), trči ob vprašanja o porazih, trpljenju in preživetju skupnosti, na katera mu bo kasneje v življenju odgovoril Karl Marx. (Kinodvor/Kinobalon)

Tisti, ki bodo hoteli, bodo v novem LEGO filmu videli namig na Venezuelo

Prvi LEGO film je bil prevelik hit, da ne bi dobil dveh posrednih nadaljevanj (LEGO Batman film, LEGO Ninjago film), zdaj pa tudi neposrednega, a ta ni prav nič posebnega: to, kar je bilo v originalu dobro, je tu slabše – to, kar je bilo v originalu slabo, pa je še slabše.

Bog, le kaj smo spet zagrešili?

V francoski komediji Bog, le kaj smo zagrešili?, sicer orjaškem hitu, so se hčerke belskega, krščanskega zakonskega para Verneuil (Christian Clavier & Chantal Lauby) poročile multikulturno: prva z židom, druga z muslimanom, tretja z Azijcem, četrta pa s črncem. Zdaj, v nadaljevanju (“spet”), pa ti štirje možje – ali štirje svaki, odvisno od perspektive – sklenejo, da se bodo z ženami odselili v tujino, bolj ali manj “domov” (v Izrael, Alžirijo, na Kitajsko in Indijo), jasno, v duhu karikiranja dobro znane rasistične psovke “Črnci, spokajte v Afriko” (ali pa “Židje, spokajte v Izrael” ipd.), toda film skuša pokazati svoje veliko, mehko, svetovljansko, “progresivno” srce, zato sporoča: vsi v Franciji rojeni črnci, židje, Azijci in muslimani so doma v Franciji! Francija je njihov dom!

Alita: Bojni angel 3

Ridley Scott, ki zdaj bolj ko ne kanalizira slog svojega pokojnega brata Tonyja (poglejte si njegovo reklamo za Turkish Airlines), je leta 1982 posnel Iztrebljevalca, ki se dogaja leta 2019, ko Los Angeles izgleda kot orjaško smetišče. Iztrebljevalec, vizija prihodnosti, je stal na začetku neoliberalne “revolucije”, ki je v naslednjih desetletjih poskrbela za strašno poglobitev ekonomske neenakosti, kar so, še posebej zadnje čase, opazili številni filmi, v katerih velemesta prihodnosti izgledajo kot orjaška smetišča. Tak je bil Columbus v Spielbergovem Igralcu št. 1. In tudi Alita, cyberpunkovski remiks RoboCopa, Duha v školjki, Iger lakote, Popolnega spomina in drugega Terminatorja (oh, in Langovega Metropolisa), ki ga je Robert Rodriguez posnel po sloviti mangi Yukita Kishira (koscenarist in koproducent je James Cameron!), se – 300 let po “Padcu” – dogaja v distopičnem postapokaliptičnem velemestu (Iron City), ki izgleda kot orjaško, umazano, razsuto smetišče, kot neskončni slum.

Lepi fant

Timothée Chalamet, ki igra Nica Sheffa, lepega, mladega, bistrega, očarljivega fanta iz dobro situirane družine (s pogledom na Golden Gate Bridge), je videti tako, kot da je skočil iz filma Pokliči me po svojem imenu, le da tokrat ni gej, temveč džanki – Chalametov angelski obraz postaja zemljevid mučeniške melanholije. Kristali – metamfetamini – ga mučijo, kremžijo, pačijo, trgajo, zvijajo.

Kako izuriti svojega zmaja 3

Ko je George W. Bush pred leti dahnil, da lahko človek in riba sobivata, so se vsi režali, toda v resnici je le – na svoj idiotski način – povzel Jurski park, ki je razkril, da lahko človek in dinozaver sobivata. A kdor je videl animacijo Kako izuriti svojega zmaja in njeno prvo nadaljevanje, ve, da je to oznanjal tudi Viking Viki: človek in zmaj lahko sobivata! In zdaj, v drugem nadaljevanju Dreamworksovega megahita, ljudje in zmaji na Berku res sobivajo, toda le do trenutka, ko se med njimi pojavi Grimmel, grizlijevski lovec, tipični etnonacionalist, ki se hoče priseljencev – zmajev – na vsak način znebiti.

Soba pobega

Šestim neznancem – študentki, ki je preživela letalsko nesrečo, stravmatizirani iraški veteranki, stresnemu borznemu posredniku, maničnemu alkoholiku, fizičnemu delavcu in odvisniku od interaktivnih iger, kot je “Escape Room” – se zgodi Kocka. Ne, zgodi se jim Brez povratka. Ne, ne, zgodi se jim Žaga. Ne le prva, temveč tudi šesta. Preden se jim ne zgodi Koča v gozdu. In Krvavi hostel 2. Vraga – zgodijo se jim vsi ti šokerji hkrati.

Posledice kompletnega razpada družbe in ekonomske neenakosti

Neoliberalni kapitalizem se zdaj, ko je krize konec, vse bolj ekstremizira in levi – kot pošast. Bejrut je v Kafarnaumu videti, kot da ga je pohodila pošast. Kar nas pripelje do Zaina (Zain Alrafeea), dvanajstletnega dečka, ki se upre, in sicer tako, da toži svoja starša. In zakaj ju toži? Logično: ker sta ga rodila! Rodila sta ga namreč v tako umazano, tako odurno, tako podhranjeno, tako nemarno, tako peklensko bedo, da ga sploh niso registrirali.

Misterij filma

Najslavnejša devica na svetu, zmagovalka natečaja za miss Sveta, utelešenje čistosti, se poroči z ameriškim magnatom, najbogatejšim človekom na svetu, ki mu ni le ime Kapital, ampak ima tudi zlatega tiča, ki jo zalije z zlatim tušem. Ne, to ni parodija Donalda Trumpa, temveč uvod v Sweet Movie, ki ga je Dušan Makavejev, genij filma, posnel davnega leta 1974, a to ne pomeni, da ta metafilm ne izgleda tako, kot da prihaja iz prihodnosti. O svobodi ima tako malo iluzij kot o kapitalizmu in komunizmu, še manj kot o ljudeh, ki fanatično sledijo poti, v katero ne verjamejo več.

Zelena knjiga

V času, ko je bila Amerika še “velika”, potemtakem v času rasne diskriminacije in segregacije, so črnci težko potovali, zato je začel Victor Hugo Green leta 1936 izdajati Zeleno knjigo (Green Book, alias Negro Motorist Green Book), turistično-potovalni vodnik, ki je črncem povedal, v katerih mestih so varni, v katerih hotelih jih bodo sprejeli, v katerih restavracijah jim bodo postregli, v katere klube jih bodo spustili, v katerih mehaničnih delavnicah jim bodo popravili avto, v katerih poletnih kampih so dobrodošli in tako dalje.

Taksi bluz

Marko (Andrija Milošević) je nesojeni beograjski scenarist in taksist, ki še vedno bere stripe – brez Zagorja, nepremagljivega junaka Bonellijevih stripov, ne more. “Zakaj še vedno bereš Zagorja,” ga vpraša osemletni fantič (Todor Jovanović), ki pobegne iz sirotišnice in se ponoči infiltrira v njegov taksi: “Še jaz sem ga prerasel!” “Kaj pa manjka Zagorju,” vpraša Marko. “Ženska,” odvrne mali. Še celo otroci vedo, kaj manjka Marku.

Mož iz ozadja

Če ste videli Bes pod kontrolo, potem veste, kakšne težave je imel Adam Sandler – alias Dave Buznik – z obvladovanjem svoje jeze. No, takšne težave z obvladovanjem svoje jeze je imel tudi Dick Cheney, nekdanji ameriški podpredsednik, alias Vice, alias Mož iz ozadja, ki ga igra povsem transformirani Christian Bale (poglejte si film The Machinist, če hočete videti njegovo obratno – shujševalno – transformacijo). Ko se leta 1963 vključimo v njegovo življenje, je zguba in falirani študent in fizični delavec, ki kar poka od jeze (in frustracij), pije, pijančuje, bruha in se pretepa, dokler po dveh aretacijah zaradi vožnje pod vplivom alkohola in ženinem ultimatu svoje odvisnosti od jeze in alkohola ne zamenja z odvisnostjo od oblasti, ki jo osvaja polagoma – v Nixonovi administraciji postane stažist Donalda Rumsfelda (Steve Carrell), ki mu razkrije, da je politika le boj za oblast in nič drugega (pozabi na služenje naciji! pozabi na načela!), sledijo kabinet Geralda Forda (Bill Camp), kongres in vlada prvega Busha, ki ga imenuje za obrambnega ministra, na koncu pa – leta 2001 – postane ameriški podpredsednik.

Metulj

Le kdor je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja hodil v ljubljansko Kinoteko ali pa mimo nje, ve, kakšne vrste so se vile po Miklošičevi, ko so tam vrteli kultnega Metulja, ki ga je leta 1973 – po spominih Henrija “Metulja” Charrièrja – posnel Franklin J. Schaffner, avtor Planeta opic in Pattona. Tale rimejk – posnet v Črni gori! – je ravno dovolj slab, da nas spomni, kako dober je bil original, v katerem sta igrala Steve McQueen in Dustin Hoffman. Prvi je igral “Metulja”, pariškega vlomilca, ki mu podtaknejo umor, drugi pa Louisa Degaja, nervoznega ponarejevalca obveznic – oba leta 1931 pošljejo v Francosko Gvajano, zloglasno francosko kazensko kolonijo, ki jetnike povsem razčloveči in iz katere je nemogoče zbežati.

Vedrina

Vedrina izgleda kot film noir, v katerem Baker Dill (Matthew McConaughey) izgleda tako, kot da je hkrati padel v noirje Dvojno zavarovanje (1944), Gilda (1946), Križ-kraž (1949) in Veliki obrat (1952). Za začetek, ves napet je in tesnoben, mizantropski in avtodestruktiven (tipični jezni, skrizirani belski moški), dalje, nenehno živčno kadi (blow-job ga ne pomiri), dalje, muči ga preteklost ( ja, zbuja se v znoju), dalje, na nekem karibskem otoku se preživlja z ribištvom (bogataše kakopak vozi tudi na “velike”, “pustolovske” ribolove), dalje, biznis mu ne cveti (živi v kontejnerju ob morju), in končno, pred njim se nenadoma – tako kot Rita Hayworth v Gildi ali Yvonne De Carlo v Križ-kražu – nenadoma pojavi lascivna, zarotniška, fatalna Karen (Anne Hathaway), njegova eks, ki ga začne mamiti, zapeljevati in nagovarjati, naj umori njenega novega moža (Jason Clarke), čigar družinsko nasilje njunega sina – njenega in Bakerjevega! – poganja v trepet, trpljenje in računalniške fantazije.

Stekleni

M. Night Shyamalan rad manipulira, rad se igra z gledalci, zato tudi svoje filme zelo rad konča nepričakovano – s preobratom, finto, twistom. Ne, Igre solz – ona je on! – ni režiral on, Šesti čut pač: Bruce Willis je mrtev! In Znamenja: Bog res obstaja! In Vas ob gozdu: film se ne dogaja ob koncu 19. stoletja, temveč danes! In Dogodek: za vse so krive rastline, jezne na človeštvo, ki zastruplja in uničuje planet! In Obisk: dedek in babica sta v resnici morilska mentalna pacienta!