Vrhunec

Vrhunec pokaže, kako veliko je treba, da nastane skupnost – in kako malo je treba, da razpade. Skupnost, ki razpade, je francoska eksperimentalna plesna skupina, ki se pripravlja na turnejo po Ameriki. Najprej vidimo “stare” posnetke z avdicije, tako da spoznamo plesalce (njihova upanja, njihove sanje, njihove ambicije, njihove strahove, njihove tesnobe, njihove spolne afinitete), potem pa se preselimo na zadnjo vajo, generalko, ki to plesno skupino – pod taktirko koreografinje Selve (Sofia Boutella) in producentke Emanuelle (Claude Gaujan Maull) – dokončno prelevi v strastno, bujno, živahno, poskočno, inkluzivno, evforično, dobro integrirano, harmonično, multikulti skupnost.

Eliot rešuje božič

Zdajle, že globoko v januarju, vam hoče vesel božič – in srečno novo leto – zaželeti še tale zadihani, derivativni animirani film o konjičku, ki hoče postati Božičkov jelenček. Sporočilo je na dlani: pojdi za svojimi sanjami! Nehajte: kdo pa še sanja, da bi vlekel vprego?

Družba ženskam na tisoč načinov preprečuje, da bi bile hkrati bojevnice in matere

Prizorišča spolne neenakosti so tako prostrana kot prizorišča ekonomske neenakosti – in pogosto se prekrivajo. Pred njimi je še boj. Kar čudovito obešenjaško naslovi islandski film Bojevnica, ki ga je posnel Benedikt Erlingsson, znan po Zgodbah o konjih in ljudeh: Halla (Halldóra Geirharðsdóttir), gospa srednjih let, je podnevi ugledna, umirjena, mandelovsko-gandhijevska tai chi učiteljica glasbe, ponoči pa se – skrivaj, se razume – prelevi v atletsko, furijozno, fantomsko “ekoteroristko”. Z bojno opremo, maskirko, lokom, žago in vsem, kar gre zraven. Helikopterji, droni in sateliti so ji nenehno za petami (pa čeravno po vsaki njeni akciji primejo istega latinskoameriškega turista!).

Tihotapec

Clint Eastwood, ki je bil vedno ekscesnejši od fikcije (spomnite se le moža-brez-imena, Dirty Harryja ali Williama Munnyja), zadnjih deset let snema le filme, ki temeljijo na resničnih dogodkih – Zamenjan, Invictus, J. Edgar, Jersey Boys, Ostrostrelec, Čudež na reki Hudson. Njegov zadnji film, The 15:17 to Paris (pri nas neprikazan), je bil hiperresničnosten – Aleka Skarlatosa, Anthonyja Sadlerja in Spencerja Stonea, ameriške vojake, ki so v Franciji na vlaku razorožili morilskega islamista, so igrali kar Alek Skarlatos, Anthony Sadler in Spencer Stone. Precej amatersko, leseno, težko gledljivo. Film je propadel. Zato ne preseneča, da je Eastwood zdaj v Tihotapcu, posnetem po resnični zgodbi, angažiral kopico zvezd – Bradleyja Cooperja, Michaela Peño, Andyja Garcio, Laurencea Fishburna, Dianne Wiest, Cliftona Collinsa. In sebe.

Marija Škotska

Škotska kraljica Marija Stuart (1542-1587) in angleška kraljica Elizabeta (1533-1603) se nista nikoli srečali, v temle filmu pač, toda šele proti koncu. Bili sta sestrični, sestri pa ne – med njiju so prišli moški. Oblastni, pohlepni, brutalni, zarotniški, toksični, morilski. Ko Marija (Saoirse Ronan) prevzame škotski prestol (1561), moških ne moti le to, da je katoličanka, temveč tudi to, da je ženska. Vsi ti moški – od Johna Knoxa, ustanovitelja škotske prezbiterijanske cerkve, do političnih veljakov, vojaških poveljnikov, svetovalcev, polbratov in ljubimcev – ji ne morejo odpustiti, da je ženska. Nočejo se ji podrediti. Da bi lažje preživela vse moške igre, mora igrati tudi sama, zato rodi sina, ki bi lahko nekoč prevzel angleški prestol, če bo Elizabeta (Margot Robbie), sicer bledična, zategnjena, paranoidna protestantka, ostala brez potomcev.

Ralph ruši Internet

Ralph (Lotos Vincenc Šparovec), razbijač in nekdanji bad guy, uživa življenje junaka arkadnih igric, dokler ne skoči v WiFi, novo pridobitev arkadnega emporiuma, ki ga – v slogu kubrickovskega psihedeličnega potovanja “onstran neskončnosti” – butne na internet, podoben futurističnemu velemestu, s katerim skušajo avtorji tele animacije otrokom, velikim in malim, ponazoriti delovanje interneta: spodaj je “piratski” darknet, zgoraj so monopolistične megakorporacije (Amazon, Google ipd.), vmes pa so reklame, socialna omrežja, reklame, viralni videi, reklame, appi, reklame, memi, reklame, gifi, reklame, algoritmi, reklame, avatarji, reklame, dirkaške igrice, reklame, pospeševalci tesnobe, reklame in situacije, ki jih bodo dojeli šele, ko bodo videli film Hitri in drzni 6.

Prijatelja za vedno

Tale holivudski rimejk francoskega hita Prijatelja za vedno izgleda kot vic Sare Silverman: “Nočem omalovaževati tega, kar se je zgodilo enajstega septembra; res je bilo pogubno, več kot pogubno, pa ne le za vse tiste ljudi, temveč tudi zame, kajti to je bil dan, ko sem ugotovila, da ima soy chai latte kar 900 kalorij.”

Igram, sem

So liki, ki jih ustvarijo igralci, res le fikcije? Kaj če so tako resnični kot resnične osebe, nemara celo resničnejši? Bi lahko Robert Redford vstopil v banko in jo – tako kot v filmu Starec in pištola – oropal? Bi mu uslužbenci banke izročili denar – ali pa bi mu rekli: nehaj, ti si le fikcija, le filmski lik! Bi ga zaradi poskusa ropa prijeli? In če bi ga, komu bi potem sodili – Redfordu ali Forrestu Tuckerju, ki ga Redford igra v Starcu in pištoli? Kje je meja? Ta dilema prežema črno-beli metafilm Igram, sem, v katerem igralci delajo vse, da bi čim bolj zlezli v like, ki jih igrajo.

Snežna kraljica: Dežela zrcal

Tiranski kralj vse, ki imajo magične moči, izžene v Deželo zrcal, kjer se znajde tudi najstnica brez magičnih moči, tale ruska animacija, mala himna ženskemu opolnomočenju (in derivat Disneyjeve Pogumne), pa nam to, da so vsi ljudje magični, vbija na ne ravno magičen način.

Zdaj ali nikoli

Lady Gaga v filmu Zvezda je rojena igra pevko, ki ji ni uspelo, tako da poje v zakotnem nočnem klubu. Je kaj bolj patetičnega? Oja, tole: Jennifer Lopez v vlogi ženske, ki ji ni uspelo. V filmu Zdaj ali nikoli je obsojena na isto službo v isti zakotni štacuni. Ne prebije se. Nihče je ne opazi. Ker ni nikoli študirala, jo drugi – posebej moški – prehitevajo in preskakujejo. Ker pa jih šteje že štirideset, na kak silni karierni preobrat ne more računati. In film to resno misli.

Mary Poppins se vrača

Disneyjeva Mary Poppins (1964) je klasika, a brez vseh tistih štiklov, ki so postali takojšnji megahiti, to ne bi bila, zato je že kar smešno, ko vas skuša nadaljevanje – Mary Poppins se vrača – “impresionirati” s tako povprečnimi štikli, da jih pozabite, še preden odidete iz kina. Jane (Emily Mortimer) in Michael Banks (Ben Whishaw), brat in sestra, sta zdaj kakih 20 let starejša kot v originalu, Michael je vdovec s tremi otroki, za katere skrbi nova, stroga, energična varuška, Mary Poppins (Emily Blunt), vsem skupaj pa grozi deložacija, saj plenilski londonski banki (Colin Firth!) ne morejo odplačati dolga. In kaj storijo?

Tisti čas leta

Božični filmi so dveh vrst: na eni strani so tisti, ki nas prepričujejo, da je božič družinski praznik, na drugi strani pa oni, ki nas prepričujejo, da je božič družinska psihodrama. Ko Katrine (Paprika Steen) in Mads (Jacob Lohmann) pripravljata veliko družinsko božično večerjo, slutite, da bo spodletela – za spoznanje preveč vesela in preveč zaljubljena sta, tisti, ki so povabljeni, pa na telefonski tajnici puščajo preveč entuziastična sporočila. In ko pokliče Patricia (Patricia Schumann), njena najmlajša sestra, ter najavi svoj prihod, postane jasno, da to družino, že itak precej pompozno in “razširjeno” (Katrinina starša sta ločena, ena njena sestra je duhovnica, psu je ime Kafka ipd.), čaka psihodrama.

Južni veter

Petar Maraš, ki ga igra Miloš Biković, globalni srbski zvezdnik (Big in Russia!), je negativec proti svoji volji – član srbskega podzemlja je le zato, ker v Srbiji ni alternative. Ali si gangster – ali pa živiš v revščini. Kot Petrovi starši. V turbokapitalizmu se pač zločin izplača. In ker je Petar dirkaški prvak (njegove stene so polne trofej), hitro najde nočno nišo – za Carja (Dragan Bjelogrlić), malega beograjskega “šefa”, krade drage avtomobile.

Vladar Pariza

Hočete videti Napoleonov Pariz? Postrevolucijski Pariz z začetka 19. stoletja? Tu ga imate, na dlani, brezhibnega in originalnega, realističnega in vrtoglavega, mesenega in kaotičnega (Slavolok zmage šele gradijo), toda Vladar Pariza ni Napoleon, temveč Eugène-François Vidocq (Vincent Cassel), legendarni bandit, karizmatični marginalec, pustolovski antijunak (samo v času Napoleona je iz ječe pobegnil 27-krat!), ki se – v zameno za trajno svobodo – prelevi v policijskega agenta.

Maria Callas

Ko Maria Callas (1923-1977), kultna ameriška sopranistka grškega rodu, ki je opero spremenila v alt-pop, zapoje Puccinijevo arijo O mio babbino caro (ali pa Bizetovo arijo L’amour est un oiseau rebelle), ni nobenega dvoma, da si vso tisto slavo res zasluži. In doku Maria Callas, spleten iz njenih intervjujev, nastopov, dnevnikov in pisem, je prav zgodba o njeni slavi – njenem menedžiranju te slave in tujem, moškem odzivanju na to slavo. Rudolph Bing, direktor Metropolitanke, jo je nagnal, ker je imel občutek, da Metropolitanko vodi ona, ne pa on (moškega ne more voditi ženska), ko je leta 1958 v rimski Operi po prvem dejanju Bellinijeve Norme zaradi bronhitisa odpovedala nastop, se je publiki – in svetovni javnosti – od ogorčenja zmešalo (bi ponoreli, če bi bila moški?), njenemu možu, Giovanniju Meneghiniju, sicer skoraj 30 let starejšemu od nje, pa je njena slava sploh stopila v glavo. “Ker sam ni bil nič posebnega, je hotel živeti moje življenje. Rad je imel to, kar sem predstavljala, hotel je videti La Divino.” Ja, poročena je bila s fenom, ki je bil tudi njen menedžer. Njuna ločitev je bila spektakel, pa četudi otrok nista imela.

Dobrodošli v Marwen

V Malmbergovem dokuju Marwencol smo spoznali Marka Hogancampa, nekdanjega ilustratorja, ki se je zelo rad sprehajal v ženskih oblačilih in ženskih čevljih, dokler ni v rodnem Kingstonu, sicer tipični ameriški vukojebini, ponoči naletel na mačistične barabine, ki so ga brutalno razbili in polomili. Ker je bil pijan, jih ni preprosto ignoriral, ampak se jim je uprl, zato so ga poslali v komo. “Še podpisati se nisem znal več,” pravi zdaj v Zemeckisovem igranem rimejku tega dokuja (Polarni ekspres + Forrest Gump + Brodolomec + Nazaj v prihodnost, če hočete), v katerem ga igra Steve Carell, ki pa deluje tako plastično, enolično, generično in utrudljivo kot lutke in figurice, s katerimi se igra. Hogancamp – asocialen in infantilen, prestrašen in paranoiden, patetično zagledan v “fantazijsko” visokopetno sosedo (Leslie Mann) – namreč travmo premaguje tako, da izdeluje fotorealistične lutke in figurice, ki jih na svojem vrtu napol eskapistično, napol terapevtsko seli nazaj v čas II. svetovne vojne, v okupirano belgijsko mestece Marwen, kjer sam nastopa kot Hoagie, sestreljeni pilot v ženskih čevljih (Ed Wood?), njegovi rablji – mačistični homofobi – pa so transfigurirani v sadistične nacistične vojake.

Najljubša

“Ja, živim v zasranem svetu. A sem vsaj živ. In ni me strah,” dahne na koncu Kubrickove klasike Full Metal Jacket vojak Joker (Matthew Modine). To bi lahko na začetku Lanthimosove Najljubše, ki se odvrti na terenu Kubrickovega Barryja Lyndona, dahnila Abigail Masham (Emma Stone), nekdanja lady, ki jo je oče pri štirinajstih zakartal, a je potem na srečo debelega Nemca s tankim curakom, svojega novega “lastnika”, prepričala, da ženske krvavijo 28 dni na mesec. Ko se na začetku 18. stoletja pripelje na angleški dvor, kjer naj bi služila kot služabnica, s kočije pade naravnost v drek, s čimer še dodatno poudari, da je na dnu, da nižje ne more, da nima več kaj izgubiti in da je pred njo lahko še vse. In kot se kmalu izkaže, hoče natanko to – vse! Spet hoče postati lady.

Starec in pištola

Forrest Tucker je bančni ropar, ki pa banke ropa brez nasilja: ko bančni uslužbenci pred sabo zagledajo ostarelega, uglajenega, galantnega gospoda z modrimi očmi in sijočim nasmehom, mu kar sami izročijo denar. Kot uročeni. Ne morejo se mu upreti. Tucker sicer namigne, da ima pištolo, a morda je nima. V resnici je niti ne potrebuje. Svoj lik je dobro naštudiral, saj je imel čas: večino življenja je namreč preživel v ječah, iz katerih je pobegnil 16-krat. Tucker, opremljen z dvema sodelavcema (Danny Glover & Tom Waits) in zaljubljen v Sissy Spacek, je ropar, ki bančne uslužbence – in celo svoje zasledovalce, recimo teksaškega detektiva Hunta (Casey Affleck) – spreminja v svoje fene. Vedno jim laska, nikoli ne odnese veliko, ropa male banke v malih mestih, seli se iz države v državo, piše pa se leto 1981, ko banke še niso obsedene z varnostjo (in ko še ni interneta), tako da lahko ostane fantomski.

Asterix: Skrivnost čarobnega napoja

Najnovejši Asterix – Skrivnost čarobnega napoja – je presenetljiv, pa ne zato, ker so serijo zelo uspešnih igranih Asterixov na lepem “presekali” z animiranim, navsezadnje, že animirano Domovanje bogov je pred štirimi leti “presekalo” igrani živ-žav. To, da je film duhovit in poskočen (oh, in prežgan s popkulturnimi referencami in aluzijami), ni presenetljivo – to, da je preciznejši od igranih Asterixov, pač. A to ni najbolj presenetljivo. Prejšnji Asterixi, z animiranimi vred, so bili posneti po albumih, tale pa je posnet po originalnem scenariju, ki ga je – jasno, po likih in v duhu Renéja Goscinnyja in Alberta Uderza – napisal Alexandre Astier (kreator in zvezdnik serije Kaamelott), kar je še kar presenetljivo, ne pa tudi najbolj presenetljivo. Glavna tokrat nista Asterix in Obelix – glavni je Čudomix (alias Panoramix), ostareli, vse bolj nerodni druid, ki se mu zdi, da je napočil čas, da si najde naslednika in mu preda formulo čarobnega napoja (ne, nihče ni večen, nihče – niti popkulturna ikona – ni nezamenljiv).

Bumblebee

Kaj so že očitali Transformerjem? Tole: da so predolgi, da so pretrdi, da so seksistični, da nimajo zgodbe, da nimajo emocij, da imajo neskončne, utrudljive, povsem nepregledne akcijske sekvence, da so montažno kaotični in da je tistih bombastičnih “transformiranj” preprosto preveč. Bumblebee, ki ga ni posnel Michael Bay, temveč Travis Knight, avtor Kuba in dveh strun, vse te očitke upošteva, tako da je več kot reboot – remont! Bumblebee, ki bolj kot prequel Transformerjev izgleda kot rimejk Birdovega Železnega velikana, je krajši in mehkejši, “transformiranj” je manj, akcijske sekvence so preglednejše, manj kaotične in ne trajajo v nedogled, o kralju Arthurju in egipčanskih piramidah ni ne duha ne sluha, Bumblebee – rumeni Avtobot, begunec s tujega planeta – pa pristane natanko v Reaganovih osemdesetih, dekadi zgodb in emocij.

Spider-Man: Novi svet

Čas je za nove obraze! Ta filozofija se je zavlekla tudi v filme o junakih, ki so večji od življenja. Popkulturni junaki so utrujeni, njihov čas je potekel – Luke Skywalker ima v Zadnjem Jediju vsega dovolj, Čudomix se hoče v Skrivnosti čarobnega napoja umakniti, Peter Parker pa v Novem svetu, briljantno animiranem Spider-Manu, noče biti več Spider-Man. Dovolj ima. Naveličal se je. Stalno reševanje sveta te utrudi! A sreča v nesreči: ko je Parker tik pred tem, da Spider-Manov kostum obesi na klin, v Brooklynu toksični pajek piči Milesa Moralesa, temnopoltega najstnika ( ja, znajde se v novi šoli, ja, muči ga pubertetniška negotovost, ja, njegovi starši so še živi, in ne, v igranih filmih ga še ni bilo), ki dobi “mučne” nadnaravne – superjunaške – sposobnosti in zlagoma mutira v Spider-Mana. Logično: njegov mentor postane Parker. Novi svet je film o zamenjavi straže – in zamenjavi generacij. Kar je po svoje cinično: že prej, v igranih verzijah, so se igralci, ki so igrali Petra Parkerja oz. Spider-Mana, večkrat zamenjali (Tobeyja Maguira je zamenjal Andrew Garfield, Garfielda pa Tom Holland), toda to niso bile zamenjave generacij, temveč le rebooti. Peter Parker je dobil le nov obraz – ali pa doživel osvežitev. Kakor hočete.

Roma

Alfonso Cuarón je pred nekaj leti posnel Gravitacijo, ki je bila tako dobra, da je ni mogla pokvariti niti Sandra Bullock, zato si lahko živo predstavljate, kako dobra je šele Roma, v kateri ni Sandre Bullock. Roma, dobitnica beneškega zlatega leva, je film brez zvezd, brez specialnih efektov, brez superjunakov, brez trušča in hrušča. Ni rimejk, ni sequel, ni prequel, ni reboot. Ne rešuje sveta. In ne trudi se, da bi izpolnila vaša “pričakovanja” ali vaše glasbene želje. Ni sintetična. In ne jebe kiča. Tistim, ki prisegajo na specialne efekte, zvezde, trušč in popkorn, bo izgledala kot antifilm. Tistim, ki se hočejo od vsega tega trušča malce odpočiti, bo izgledala kot čisti film. Roma, ki se – na začetku sedemdesetih let – dogaja v Romi, predelu Mexico Cityja, je film o razrednem prepadu: na eni strani je relativno premožna družina (oče Antonio, mama Sofia in štirje otroci), na drugi strani pa je Cleo (Yalitza Aparicio), njihova mlada služkinja (staroselskega rodu), ki je že del družine in vendar outsiderka. Včasih jo vzamejo v kino, toda običajno je prepuščena svoji tišini – in svoji samoti. Ko zanosi, njen tip izgine, a tudi družina, pri kateri službuje, začne razpadati – gospod, moški v krizi srednjih let, namreč izgine z drugo. “Ženske so vedno same,” dahne Sofia.

Čarobna zima v Mumindolu

V tejle animaciji – za svoje dobro prestatični, prepočasni in predolgi (če bi trajala toliko kot “epski” youtubski napovednik, bi bilo ravno prav) – smisel Božiča odkrivajo buckaste, bajskaste, trolaste kreature, ki ga običajno preskočijo, ker pozimi spijo (manjka le štikel Do they Know It’s Christmas), toda glede na to, da njihovi obrazi niso animirani, moramo njihovemu doživljanju Božiča verjeti na besedo. (Kinobalon/Kinodvor)

A je to! Pat in Mat znova v akciji

Medtem ko se bosta prijatelja Pat in Mat, legendi češke animacije, v novem skupnem domu borila z vsiljivci, kot so krti in čebele, in delala vse, da bi živela čedno (kosilnica), varno (varnostne kamere) in sodobno (sončna energija), se boste vi spraševali, kako to, da ju skupnost LGBTQ ni že davno posvojila, saj izgledata kot geja. Njun molk je priznanje – coming out.

Kursk: prekletstvo globine

Kursk je kot Titanik – vnaprej veste, kaj se bo neizbežno zgodilo. Ali natančneje: vnaprej veste, da bodo vsi ruski oficirji in mornarji z ruske jedrske podmornice Kursk, ki je veljala za nepotopljivo in ki je 12. avgusta 2000 potonila, umrli, da bosta večino pokopali dve eksploziji, tisti (23), ki se bodo zatekli v še varni, nezaliti prekat podmornice, pa bodo zaman čakali na pomoč – ruska vojska, katere vrhovni poveljnik je tedaj že bil Vladimir Putin, ni imela tehnologije, s katero bi jih lahko rešila, zahodnim reševalcem, ki so jo imeli, pa si tega ni upala priznati. Thomas Vinterberg, danski eks “dogmatik”, specialist za zaprte, napete, stresne skupnosti (Praznovanje, Komuna, Draga Wendy), je bil vsaj navidez kot ukrojen za zaprto, napeto, stresno skupnost potopljenega Kurska, toda na koncu odpove: tiste strašne, mučne, krčevite agonije, ki bi jo pričakovali od mornarjev, ki se totalno zavedajo, da so živi pokopani in da bodo umrli (in da dejansko ne čakajo na pomoč, temveč na smrt), ni na spregled.

Kapitan Morten in kraljica pajkov

Če bi rekli, da je Kaspar Jancis “estonski Tim Burton”, ker so njegovi animirani stop-motion liki groteskni, bizarni ipd., potem bi morali reči, da je tudi “estonski Jack Arnold”, saj se desetletni Morten pod vplivom “kužnega” prahu – podobno kot junak filma The Incredible Shrinking Man (1957) – tako zelo pomanjša, da lahko postane kapitan svoje barčice, ki ga odpelje v svet ( ja, onstran mavrice), s čimer se mu izpolnijo sanje. Morten se premakne – ne ostane le frustrirani, nedojebani talec svojih fantazij, le tovarna toksičnega resentimenta, ki se slej ko prej – tako kot recimo pri njegovi tiranski teti, alias “kraljici pajkov” – prelevi v tovarno sovraštva, nestrpnosti, rasizma in fašizma. (Kinobalon/Kinodvor)

Aquaman

Aquaman je hiter in ringelšpilski – toda na enoličen način. Bombastičen – toda na dolgočasen način. Epski – toda na enodimenzionalen način. Napetosti ne pozna, toda vse, vsako situacijo, predstavlja kot Dogodek – na trumpovski način. Ne, Aquaman ni tako dober kot Črni panter ali Čudežna ženska. Pa vendar ni tako slab kot Odred odpisanih ali Batman proti Supermanu. In glede na to, da sta oba filma, Odred odpisanih in Batman proti Supermanu, Warnerjevi produkciji, je to že kar kompliment – tudi Aquaman, 350-milijonski behemot, ki ga je najprej videla Kitajska, je namreč Warnerjeva produkcija. Aquaman – alias Arthur Curry (Jason Momoa), supersonični plavalec, sin podmorske kraljice Atlanne (Nicole Kidman!) in tuzemskega svetilničarja (Temuera Morrison), dedič atlantidskega kraljestva, v katerem vse solze odnese morje – se je epizodno pojavil že v filmu Batman proti Supermanu in takoj zatem še v Ligi pravičnih, kjer je en passant obsedel na “lasu resnice”, magičnem rekvizitu Čudežne ženske, tako da je ostalim superjunakom nehote priznal vse svoje strahove in negotovosti (“Nočem umreti, mlad sem, velike reči me še čakajo”), zdaj, v Aquamanu, prvem solo projektu, pa svoje superjunaške sposobnosti demonstrira tako, da ugrabljeno rusko podmornico iz prekletstva morskih globin dvigne na površje. Kot Superman.

Tatiči

“Ko je blago v trgovini, še ne pripada nikomur,” slišimo v japonskem filmu Tatiči, ki je letos v Cannesu osvojil zlato palmo, ki izgleda kot izliv prejšnjih Koreedovih “družinskih” filmov, Sestrice, Fantomske svetlobe, Nihče ne ve, Še vedno združeni, Po nevihti in Kakršen oče, takšen sin, in ki se začne v supermarketu, iz katerega oče in sin, Osamu (Franky Lily) in Shota (Kairi Jyo), dobro uigrana zmikavta, odkorakata s polnim nahrbtnikom špecerije. Tudi Juri (Sasaki Miyu), petletna deklica, ki zmrzuje ob cesti, ne pripada nikomur (starši se očitno ne zmenijo zanjo), zato jo odpeljeta k sebi, v revno, tesno, precej razsuto stanovanje, v katerem živijo Osamujeva mama (Kilin Kiki), njegova žena (Sakura Ando) in hči Aki (Mayu Matsuoka).

Robin Hood

Tale Robin Hood je prepozen – revolucijo je že davno zamudil. Ko se Robin Loxley (Taron Egerton) vrne s križarske vojne (Sirija!), v grozi ugotovi, da se je vse spremenilo: skorumpirani etnonacionalistični nottinghamski šerif (Ben Mendelsohn), napol Bush, napol Trump, mu je zaplenil posestvo, Marian (Eve Hewson) mu je speljal Jamie Dornan, rudnik, ki so ga odprli v Nottinghamu, pa pustoši lepote narave in ugonablja “99 odstotkov”. Robin postane Hood, no, Hoodie – maskirani superjunak, ki krade manjšini in daje večini. To je njegov park Zuccotti. Njega samega imajo za mrtvega, dokler ga nimajo spet za živega, a bolje bi bilo, če bi ostal mrtev.

Hannah

Charlotte Rampling, nekdanja seks bomba (zdaj pri dvainsedemdesetih), igra Hanno, ustavljeno žensko – žensko, ki molči. In molči povsod – tako na vajah gledališke skupine kot doma z možem (André Wilms), tako na metroju kot pri kopanju svojega psa. In ko svojemu vnuku speče torto in mu jo potem odnese, ostane pred vrati. Ne sme naprej. Sin ji vrata brutalno zaloputne. Tu so se zgodile strašne, neizrekljive reči. Kot v kakem filmu bratov Dardenne – ali Michaela Hanekeja. Hannah je inverzija Myrtle Gordon, gledališke igralke, ki jo v Cassavetesovi Premieri (1977) igra Gena Rowlands: Myrtle agonično, panično, stresno, obupano, jezno kriči, Hannah pa agonično, panično, stresno, obupano, jezno molči. Nič dramatičnega ni v njenem življenju, a po drugi strani – prav molk je njena drama, njeno življenje. O čem molči? Oh, o dolgi zgodovini ženskega molka, ženske socialne osamljenosti, ženskega minimalizma, ženskega protesta. Z eno besedo: Hannah je ostarela igralka, za katero ni več vlog – ja, Hannah je alegorija ženske, ki ji je patriarhat predpisal le eno vlogo.