Fahrenheit 11/9

Najprej vidimo serijo ameriških osebnosti, ki pred ameriškimi predsedniškimi volitvami v različnih oddajah in na različnih prizoriščih odločno ponavljajo: Donald Trump ne bo postal ameriški predsednik! Donald Trump nima nobenih možnosti! Donald Trump ne bo nikoli ameriški predsednik! Na dan volitev vidimo predvolilni štab Hillary Clinton – evforija! Hillary je že zmagala. In vidimo Trumpov predvolilni štab – pogreb! Trump je izgubil. Toda potem zmaga Trump. Zdaj zagledamo zgrožene, šokirane, zaprepadene obraze, ki kar ne morejo verjeti, da se je zgodilo to, kar se je zgodilo: Kako je to mogoče? “How the fuck did this happen?” In zaslišimo užaloščeni, jokajoči, patetični glas Michaela Moorea, ki prav tako ne more verjeti, da je zmagal Trump.

Smrtonosni stroji

Smrtonosni stroji, ki jih je – po romanu Philipa Reevea – napisal in produciral Peter Jackson, režiral pa njegov protežiranec Christian Rivers, so Vojna zvezd na Zemlji. No, na tem, kar je ostalo od Zemlje, ki jo je “60-minutna vojna”, produkt apokaliptičnega kvantnega orožja (“Meduza”), pred tisoč leti povsem opustošila. Vprašanje, ali bo kapitalizem preživel konec sveta, dobi tu nedvoumni odgovor: absolutno – le zavrtel se bo nazaj, v svojo originalno viktorijansko fazo! Ljudje živijo na grotesknih orjaških premičnih mestih, med katerimi prednjači mogočni preddigitalni London, ki je zgrajen iz old-techa, organiziran po gildah in razredih (klima je represivna, demokracije ni, odnosi so nečloveški, revni so spodaj, med dimom in smetmi), energetsko pa se preživlja tako, da darwinistično “žre” manjša premična mesta in naselja.

Suspiria

Dario Argento je leta 1977 posnel Suspirio, neogotsko grozljivko, v kateri na slovito freiburško plesno akademijo prispe ameriška plesalka Suzy Bannion (Jessica Harper), a jo okultna atmosfera, psihedelična dekadenca, halucinantne vizije in nevidno zlo z umetniškim imenom “Črna kraljica” kmalu prelevijo v Alico v čudežni deželi. Logika ne obstaja več, realnost privzame logiko sanj. Luca Guadagnino, avtor filma Pokliči me po svojem imenu, Suspirio preseli v Berlin, ki je leta 1977 – ja, v letu originalne Suspirie – prežet s punkom, terorjem skupine Baader-Meinhof, hladnovojno delitvijo in postnacističnim kičem, toda ne pričakujte rimejka, temveč reimaginacijo originala, ki ga režiser pokliče po svojem imenu. Susie Bannion (Dakota Johnson), plesalka iz konservativnega menonitskega okolja (Ohio), prispe na slovito plesno akademijo takoj zatem, ko “izgine” plesalka, ki je paranoidno oznanila, da to akademijo skrivaj vodijo “čarovnice”. In res, ko Susie – pod budnim, strogim, predirnim očesom karizmatične koreografinje, gospe Blanc (Tilda Swinton) – avdicijsko zapleše, začnejo njeni gibi “vuduistično” sukati, zvijati, lomiti, krotovičiti in pačiti telo plesalke, ki pleše v sosednji sobi. Body horror, kakršnega še niste videli – divji, morbiden, nasilen.

Največji dar

Španskemu režiserju, ki v Almeriji snema vestern, se zazdi, da je konec – tako kot konci večine vesternov – lažen, saj tisti The End v resnici sploh ne bo The End, še manj Happy End. Ko bo Jackson na koncu v revolveraškem obračunu ubil Wilsona, se bo resda prikazal napis The End, toda njuni potomci – sinovi, vnuki, pravnuki, prapravnuki – se bodo potem še stoletja pobijali. Sovraštvo se bo dedovalo – in vesterna ne bo nikoli konec. Idejo za boljši konec – okej, za res pravi konec – mu ponudi neki Francoz, ki ga je oče kot otroka tako pretepel, da je obtičal v komi. To nasilje ga je prelevilo v barabo, nasilneža, kriminalca – potem pa je, pravi, srečal “dobrega duhovnika”, ki mu je razodel smisel “Jezusovega odpuščanja”.

Magične živali: Grindelwaldova hudodelstva

Tole poznate: če skušajo malopridnega jetnika v filmu iz točke A prepeljati do točke B (iz ene ječe v drugo), pomeni, da bo nekje vmes spektakularno pobegnil. Grindelwaldova hudodelstva, posneta po scenariju J.K. Rowling, so natanko tak film: jetnika – ja, malopridnega Grindelwalda (Johnny Depp) – iz New Yorka peljejo v Evropo ( jasno, v viharni noči), toda očitno le zato, da bi lahko pobegnil. Zavladati hoče svetu – s pomočjo “čiste” čarovniške rase. Ker pa se piše leto 1927, ne nadomešča le Voldemorta, temveč tudi Hitlerja. Newt Scamander (Eddie Redmayne), uglajeni metačarovnik in auteur knjige “Magične živali” (hita na Bradavičarki), bo naredil vse, da bi ga ustavil, kar pa ne preseneča – nadomešča namreč Harryja Potterja.

Vdove

Kdor je videl britansko šestdelno miniserijo Vdove, posneto davnega leta 1983, si je verjetno želel, da bi kdo – kak auteur, se razume – vse to, kar je bilo v sami miniseriji precej razvlečeno (ne vedno na najbolj spektakularen način), zbil v udarni, kleni, kompaktni triler, ki bi se po možnosti dogajal med strmimi ruševinami kapitalizma, idealnim socialnim kontekstom zgodbe o obupanih vdovah, ki izvršijo “veliki” roparski načrt svojih pobitih mož, profesionalnih roparjev. In res, zgodilo se je: Steve McQueen, auteur par excellence (Lakota, Sramota, 12 let suženj), je Vdove iz Londona prestavil v razsuti, socialno opustošeni, morilski Chicago (da ne rečem Sick-ago), tretje največje ameriško mesto, kjer le v flešbekih vidimo štiričlansko roparsko tolpo (Liam Neeson itd.), ki pade v boju s policijo ( ja, delo ubija!), njiho ve vdo ve – Viola Davis, Michelle Rodriguez & Elizabeth Debicki (Cynthia Erivo vleti za šoferko, medtem ko se četrta vdova, Carrie Coon, od tega “podjetja” naglo distancira) – pa začnejo potem na osnovi zabeležk in načrtov te tolpe pakirati svojo verzijo “ropa stoletja” (pet milijonov).

Kustosova soba

“Še pred kratkim se mi je sanjalo o Igorju,” pravi Bojan Zabel. “Sanjalo se mi je, da sem Sonjo, svojo ženo, vprašal: zakaj Igor nič ne pride v to stanovanje, v katerem sva zdaj?” Igor Zabel – umetnostni zgodovinar, kritik, kustos, potujoči kurator – je umrl na vrhuncu kariere – tik pred otvoritvijo še ene svoje triumfalne razstave modernosti (sklepni del njegove trilogije o slovenski umetnosti). Sedmega julija 2005, pripoveduje Mateja Kos Zabel, se je na Beethovnovi spotaknil ob štrcelj odrezane parkirne ure, padel in s kolenom treščil ob neko kovinsko ploščo. Zlom pogačice. Nič prav strašnega. Bolj ko ne rutinsko so ga odpeljali na travmatologijo, kjer je čakal na operacijo, ki sama po sebi ne bi bila nič posebnega, a ga niso takoj operirali – tisti dan je bilo nenavadno veliko prometnih nesreč, tako da so na kliniko pripeljali precej hudih ponesrečencev, ki jih je bilo treba hitro, prednostno operirati. Potem so operirali še njega. Vse je bilo okej.

Hrestač in štiri kraljestva

Tale Hrestač je po malem Alica v čudežni deželi, po malem Harry Potter, po malem Čarovnik iz Oza, po malem Zgodba iz Narnije, po malem Lepotica in zver, po malem Somrak, še najmanj pa je Hrestač. Od Čajkovskega ne ostane prav dosti, toda – ironično! – prav baletna točka še najbolj spominja na film, medtem ko vse ostalo, od pompozne fantasylandske mistike in male princese (Mackenzie Foy), tipične disneyjevske sirote, ki jo magični portal z božične zabave katapultira v paralelne svetove (“štiri kraljestva”), do “odbitih” bitij, ki jo čakajo v tem “pravljičnem” kiču (neprepoznavna Keira Knightley, postapokaliptična Helen Mirren ipd.), spominja na lepo dizajnirani, lepo kostumirani, lepo posneti “magični” dolgčas, ki izgleda tako, kot da je nagačen. Verjetno so ga skušali spremeniti v igračo.

Grinch

Ameriška mesta imajo prečudna imena, recimo: Truth or Consequences (Nova Mehika), Rough and Ready (California), No Name (Kolorado), Why (Arizona) ali Whynot (Severna Karolina). Nič čudnega, da se animirana burleska Grinch – posneta po otroški klasiki Kako je Grinch ukradel Božič (via Dr. Seuss) – dogaja v mestecu Whoville. Itak zveni kot prečudni – a resnični – Hazardville (Connecticut). Prav tako ni nič čudnega, da Whoville izgleda kot božično drevesce – vanj se namreč vključimo pet dni pred Božičem. Mestece je okrašeno od glave do peta, izložbe so polne, povsod se cedijo voščila in lepe želje, božične lučke utripajo, božični zvončki cingljajo, božične pesmi žgejo, ljudje divje nakupujejo. To so good guys.

Dekle v pajkovi mreži

Računalniški genij Frans Balder (Stephen Merchant) je izdelal program “Firefall”, s katerim je mogoče vdreti v vsak jedrski sistem, ga predal ameriški Nacionalni varnostni agenciji, zdaj pa si je premislil, zato hoče, da ga Lisbeth Salander (Claire Foy) – švedska hekerka iz Larssonove trilogije Milenij (Dekle z zmajskim tatujem itd.) – ukrade. In še preden rečete Misija nemogoče, na oder že skočijo švedski, ruski in ameriški agenti, teroristi, mož brez obraza (dobesedno, a ne Javier Bardem!) in “Madame X” (ne sprašujte!), ki svet pahnejo na rob apokalipse. Eksplozije, dirka s časom in konec sveta? Kaj se je zgodilo s fascinantno Lisbeth Salander?

Bombardiranje

Le kdor res slepo ljubi dogfights, zračne dvoboje vojaških letal, bo tu, vsaj prvih deset minut, ploskal, pa četudi bo imel občutek, da gleda le računalniško igrico, ki je ne more igrati, medtem ko se bodo vsi ostali brezmejno dolgočasili ob hrupu, ki ga leta 1939 nad Chongqingom – okej, Chungkingom – zganjajo japonska letala, otročje naivnem prikazovanju boja za preživetje na tleh in v ruševinah ter bebavih replikah, ki jih vsake toliko časa izdavi Bruce Willis, ameriški polkovnik, svetovalec kitajske vojske. “Proslavimo to, da smo vojaki!” Ali pa: “Borili se bomo do prekletega konca!” Ali pa: “Naj svet pomni!” In logično: “Pojejmo torto!” A ta zelo dragi “spektakel”, ki so ga posneli že davnega leta 2015 in pri katerem je kot svetovalec sodeloval Mel Gibson, ni torta. Na Kitajskem ga sploh niso predvajali – zaradi finančnih škandalov in davčnih utaj, s katerimi so bili povezani stvarniki te katastrofe.

Hiša, ki jo je zgradil Jack

Ženski, ki jo igra Uma Thurman, na avtu poči guma, dvigalka pa je pokvarjena. Moškega, ki ustavi, prosi, če jo pelje do kovača, ki bi popravil dvigalko. In res, moški – ime mu je Jack, igra pa ga Matt Dillon – jo malce nejevoljno odpelje tja. In potem – nič manj nejevoljno – še nazaj do avta. Ženska je vsiljiva, vzvišena in ošabna, za nameček pa še pravi, da tvega, ker se vozi z neznancem, ki izgleda kot serijski morilec. Jacku celo pove, kako bi jo lahko ubil in kje bi lahko pokopal njeno truplo. Ironija je v tem, da ima prav – Jack je res serijski morilec. Ženski razbije glavo – z dvigalko. “To je bil dober dan,” dahne. In doda: “Čudovit dan.” To je “prvi incident”, ki ga opisuje skritemu glasu (Bruno Ganz), svojemu nevidnemu, fantomskemu “terapevtu”. Sledijo še štirje takšni “incidenti” – brutalni, ekscesni, sadistični, grizlijevski. Čakajte, da “svojo” družino – ženo (Sofie Gråbøl) in dva sinčka – odpelje na lov. Čakajte, da ga vdova (Siobhan Fallon Hogan) spusti v hišo. Čakajte, da mu Riley Keough pusti, da jo sleče. In čakajte, da sreča račko.

Zimske muhe

Zimske muhe je film o road tripu, na katerega v ukradenem avtu kreneta dva češka fanta, 14-letni Mara (Tomáš Mrvík), obritoglavec z izgledom lažnega huligana in pogledom utrujenega cinika, in 12-letni Heduš (Jan František Uher), buckasti Huckleberry Finn, ki sanja o tujski legiji. Očitno sta zbežala od doma. Zakaj? Oh, to se bo spraševal le ta, ki ni videl prvih dveh Omerzujevih filmov, Mlade noči in Družinskega filma, v katerih starši odpotujejo, otroke pa pustijo same doma. Starši za otroke vedno naredijo premalo – v nekem smislu jih ni. Ugrabili so jim jih “TV, Facebook in Kaufland,” slišimo v Zimskih muhah, ritualni, formativni odiseji zorenja. Zato otroci pustijo starše doma, sami pa odpotujejo.

Vili Bremza

Tale malezijska animacija je le evforično dolgočasni derivat: govorečemu taksiju nevesto spelje govoreči tovornjak. Ja, Avtomobili srečajo Pošastne tovornjake.

Božiček in druščina

Božička doleti predbožična mora, saj mu kompletno čredo palčkov – na tisoče glav! – podre huda epidemija. Razlog več, da skoči v Pariz. In razlog več, da govori francosko. Božička tokrat ne igra Tim Allen, temveč francoski komik Alain Chabat. Na severnem tečaju ima tovarno igrač, imena vseh otrok, ki si “želijo” njegove igrače, pa zna na pamet, kar libidinalno ekonomijo Božiča le še dodatno začini. Čakajte, da policajem pove, kako zelo “obožuje otroke”.

Mala Italija

Nikki (Emma Roberts) in Leo (Hayden Christensen), v otroštvu neločljiva prijatelja, bi bila tudi zdaj, pri dobrih dvajsetih, neločljiva ljubimca, če ne bi bila njuna stereotipna italijanska očeta – oba picerista v stereotipni Mali Italiji (Toronto), velika rivala – v tako hudi vojni kot nekoč – v dobri stari Veroni – Capuleti in Montegi. Nikki in Leo naj bi bila nekaj takega kot Romeo in Julija v dobi Master Chefa, toda romantika je tu tako utrujena kot humor. Le še stereotipi – Italijanov in Indijcev – so bolj neužitni.

Kot da se film sramuje, da je bil Freddie Mercury gej

Zadnja leta smo videli ogromno filmskih biografij. Zakaj? Verjetno zato, ker od filmarjev ne terjajo kakega silnega napora – dovolj je, da kliknejo wikipedio, saj veste, to ali ono biografsko geslo (“Serge Gainsbourg”, “Hannah Arendt”, “Margaret Thatcher”, “Steve Jobs”, “Nelson Mandela” ipd.), in že imajo scenarij. In vse te filmske biografije izgledajo bolj ali manj enako – kot ekranizacije wikipedijskih gesel, kot greatest hits nekega življenja, kot brezosebna kronološka naštevanja “ključnih” dogodkov in dosežkov biografiranca.

Overlord

Ko se je razvedelo, da J.J. Abrams – producent številnih serij in filmov (od Skrivnostnega otoka do Cloverfielda in novih Vojn zvezd) – producira Overlord, film o II. svetovni vojni in čudnih, grotesknih, pošastnih kreaturah, so se hitro pojavile špekulacije, da je vse skupaj verjetno nekako povezano s Cloverfieldom, da bo torej Overlord neke vrste prequel Cloverfielda, v katerem New York zgazijo skrivnostne, čudne, velikanske pošasti, toda zdaj, ko je pred nami, lahko rečemo, da izgleda bolj kot prequel Svetovne vojne Z, v kateri svet preplavijo hitri, manični, elastični zombiji. Šestega junija 1944 – navsezgodaj, še tako rekoč ponoči, v temi, le nekaj ur pred zavezniško invazijo na Normandijo, alias operacijo Overlord – v Franciji, za nemškimi linijami, pristanejo štirje ameriški komandosi (Jovan Adepo, Wyatt Russell, John Magaro, Iain De Caestecker), ki naj bi razstrelili nacistični motilnik radijskega signala, s čimer bi tovarišem olajšali invazijo, toda peklenski, kaotični, bombastični, adrenalinski razčefuk, ki jih pričaka že v zraku, je le uvod v pekel, ki jih čaka v cerkvi, na kateri je parkiran motilnik.

Johnny English spet v akciji

Ker Jamesa Bonda že lep čas ni in ni na spregled, je vskočil Johnny English (Rowan Atkinson), infantilni, lunatični anarhist, ki resda izgleda kot Bondov idiotski brat, a je času, v katerem idioti hlinijo superjunake (pomislite le na Trumpa!), več kot primeren, dela pa se v tem novem, hladnem, brexitskem svetu itak ne manjka, navsezadnje, britanska premierka (Emma Thompson) – Theresa May via Margaret Thatcher – načrtuje veliko privatizacijo države, za katero naj bi poskrbel ameriški tehnotajkun, ki Britanijo – okej, to, kar je ostalo od “britanskega Imperija” – s pomočjo digitalnega mrka – kiberterorističnega napada, ki kompromitira vse Jamese Bonde – pošlje v analogno preteklost (nazaj k faksu!), s čimer naredi Britanijo spet veliko. Ja, Johnny English ima antibrexitski, antineoliberalni spin. Pa kaj?

Stefan Zweig: Slovo od Evrope

Stefan Zweig (Josef Hader), sloviti avstrijski pisatelj in biograf judovskega rodu, globalni zvezdnik in ljubitelj žarometov, v tridesetih letih prejšnjega stoletja – po Hitlerjevem prevzemu oblasti – s svojo drugo ženo Lotte (Aenne Schwarz) emigrira v multikulti Brazilijo, kjer ga slavijo in častijo kot boga. Tu in tam odpotuje na turnejo po Ameriki (New York, Buenos Aires ipd.), vse pa leta 1936 preseneti in že kar šokira, ko na tiskovni konferenci Pen kluba ne obsodi niti nacizma niti Hitlerja.

Lovec ubijalec

V Lovcu ubijalcu hladna vojna divja tam, kjer je najhladneje – v arktičnem krogu, okej, pod njim, kjer se ameriške in ruske podmornice igrajo, zalezujejo in razstreljujejo. Podmorničarji vedo, kdaj jih bo zadelo. Ne, to ni več Lov na Rdeči oktober, temveč geopolitična računalniška igrica. In ker se zdi, da jo dobivajo Rusi, Američani vpokličejo svojega najboljšega in obenem najbolj samosvojega podmorskega volka, poveljnika Joeja Glassa (Gerard Butler), ki ga glas patriotsko-testosteronske trobente zanese vse do ruskega oporišča, kamor pride ravno pravi čas, da se lahko aktivno vključi v reševanje ruskega predsednika, ki so ga ugrabili pučisti.

Noč čarovnic

Michael Myers, popfreudovska pošast, robotski koktajl seksizma, mizoginije in antifeminizma, po štiridesetih letih zbeži iz ječe, zbije britanska podkasterja, ki ga hočeta spremeniti v trač, si natakne masko in krene v Haddonfield (Illinois), kjer ravno praznujejo noč čarovnic, ki ga tako silovito prižge in podžge, da se prek številnih trupel totemsko sprehodi do hiše, ki jo je Laurie Strode (Jamie Lee Curtis), “zadnje dekle”, spremenila v bunker, da bi se lahko s hčerko (Judy Greer) in vnukinjo (Andi Matichak) ubranila pred vrnitvijo pošasti, ki jo travmatizira že 40 let. Točno, ultimativno moško pošast pričakajo vse generacije gibanja #MeToo. Kar je sicer hvalevredno, ni pa kdo ve kako napeto.

Noč grozljivk

17:00 Rosemaryjin otrok (Rosemary’s Baby)

Park groze

Leta 1981 – v zlati dobi slasherjev (tri leta po Noči čarovnic, leto po Petku trinajstega) – je Tobe Hooper, avtor Teksaškega pokola z motorko, posnel Hišo strahov, v kateri hormonski najstniki sklenejo, da bodo obiskali karnevalski, groteskni lunapark, kjer pa jim je potem tako všeč, da sklenejo, da bodo tam – jasno, skrivaj – ostali tudi ponoči (in špegali v zakulisje te “hiše strahov”), kar je seveda slaba ideja, toda brez te slabe ideje ne bi bilo ne Hiše strahov ne Parka groze, ki izgleda kot Hiša strahov v času Trumpa, postresnice in fake news. Šest hormonskih mladeničev in mladenk, bolj ali manj že študentov, med katerimi je tudi razsvetljena, “drugačna” Natalie (Amy Forsyth), ki se je vrnila domov, se odpravi v karnevalski, groteskni tematski park groze (“Hell Fest”), ki slovi po tem, da skuša obiskovalce – no, žrtve – res na smrt prestrašiti.

Luis in vesoljčki

Tole je Disney po nemško, kar pomeni, da je Luis, sramežljivi, outsiderski, ljubki, stalno šikanirani – ja, povsem generični – enajstletnik, skoraj sirota (mame nima, oče pa je ufolog, ki sanjari, namesto da bi se tržil), ki se ne sprijatelji le z enim itijem, ampak s tremi, zato tudi Spielbergove klišeje kmalu dopolni s klišeji iz nemške Nedokončane zgodbe.

Ko izgubiš vse

Da neoliberalni status quo ne trga le družbe, temveč tudi družino, vemo. Kako to počne, pa lahko vidimo v številnih filmih, v katerih družine postanejo žrtve kapitalistične tekme: tako kot kapitalizem delavce in podjetja sili v to, da tekmujejo med sabo, v medsebojno tekmovanje sili tudi zakonce, ki jih čaka le darwinistični boj za obstanek. V francoskem filmu Ko izgubiš vse – napetem, naturalističnem, zelo učinkovitem, srhljivejšem od ločitvene klasike Kramer proti Kramerju – se zakonca Besson, Miriam (Léa Drucker) in Antoine (Denis Ménochet), tako stresno in tako brutalno ločita, da Julien (Thomas Gioria), njun dvanajstletni sin, doživlja martirij, teror in horror, pravi torture porn, ki pa je le uvod v njuno poločitveno tekmo zanj – v vojno živcev, laži, frustracij, negotovosti, resentimentov, tišin in interpretacij “normalnosti” in bolečine.

Mala noga

Mala noga je še en animirani generik o fantu, ki na lepem ugotovi, da je svet večji od skupnosti, v kateri živi, le da je fant tokrat jeti z imenom Migo ( ja, velik, bel, kosmat ipd.), kar seveda pomeni, da ta »utopična« skupnost živi nekje na Himalaji, toda na tisti strani, ki je pod vplivom Kitajske – jetiji namreč živijo v »urejeni«, rigidni, že kar totalitarni skupnosti. Vse svoje zakone so vklesali v kamen. »Linija« je jasna. Odstopanj ni. Kamni vladajo. A jetiji, ki živijo v svoji verziji Vasi ob gozdu, so veseli – ko se zbudijo, najprej pojejo o tem, kako uživajo v tem omejenem in zamegljenem življenju. Potem pa Migo sreča Malo nogo, človeško bitje, fanta iz drugega sveta, ki mu pokaže, da življenje ni kamen. Film pač. Vse je predvidljivo in nepresenetljivo. In to je ironično: film, ki poziva k odprtosti, kritičnosti, uporu proti dogmam in disidentski subverziji oblasti, slepo sledi žanrski megli, vklesani v kamen. Film na liniji.

Sodnica

V filmu Na obali Chesil, posnetem po romanu Iana McEwana (videli smo ga nedavno), imate zakonca, ki še nista fukala – nikoli, z nikomer. V Sodnici, prav tako posneti po McEwanovem romanu, pa imate zakonca, ki ne fukata več. Ko Jack (Stanley Tucci), profesor filozofije, svojo ženo Fiono (Emma Thompson), eminentno sodnico in po malem tudi koncertno pianistko, vpraša, kdaj sta nazadnje fukala, ta odvrne, da se ne spomni. Seks ni njena prioriteta – preveč je zatopljena v svoje delo, v svojo sodniško kariero. Primeri, o katerih razsoja (naj siamska dvojčka pustijo skupaj, tako da bosta oba umrla, ali pa naj ju z operacijo ločijo in s tem omogočijo preživetje vsaj enemu?), so težki, mučni, stresni, v nekem morbidnem smislu tudi »boljši« od seksa. A po drugi strani: dileme, v katerih se znajde, so tako kompleksne (običajno gre za vprašanje življenja in smrti), da bi jih misel na seks – ali pa sploh na zasebno, vsakdanje življenje – le dekoncentrirala. Odgovori na »poslednja« vprašanja terjajo celibat.

Težave v motelu El Royale

Predstavljajte si, da bi Hitchcock Dvoriščno okno posnel v Batesovem motelu, ali da bi Agatha Christie tja postavila roman In potem ni bilo nikogar več, pa dobite hiperaktivni noir, ki ga je Quentin Tarantino pozabil posneti. Film Težave v motelu El Royale, ki ga je posnel Drew Goddard, scenarist številnih prestižnih filmov (Cloverfield, Marsovec, Svetovna vojna Z) in režiser briljantne, kultne Koče v gozdu, se dogaja leta 1969, ki je omara, iz katere padajo okostnjaki (Hooverjev FBI skrivaj prisluškuje slavnim in vplivnim, da bi jih lažje kompromitiral ali izsiljeval, Richard Nixon, ki naj bi vietnamsko vojno končal, jo zaostruje, Los Angeles terorizira sekta Charlesa Mansona, Phil Spector širi »zvočni zid«, toksični šovinizem in svoj božji kompleks), odvrti se v nekoč slavnem, zdaj precej zapuščenem, odpisanem, mejnem, kalifornijsko-nevadskem motelu El Royale (ob jezeru Tahoe), nekdanjem skrivališču finančnih in političnih elit, ki je omara, iz katere padajo okostnjaki (ko bi videli, kar so videla zrcala v motelskih sobah, bi lažje razumeli, zakaj to, kar se zgodi v El Royalu, ne ostane v El Royalu), vanj pa se natepejo liki (podlih sedem!), ki so omare, iz katerih padajo okostnjaki: dementni duhovnik (Jeff Bridges), ki je v resnici nekdanji ropar, trgovski potnik (Jon Hamm), ki je v resnici FBI-jevec, soul pevka Darlene Sweet (Cynthia Erivo), črnka med belci, ki poje predobro, da bi lahko večno ostala Darlene Sweet, fatalna fuck-you hipica (Dakota Johnson), ki v prtljažniku pripelje zvezano sestro (Cailee Spaeny), in karizmatični vodja sekte (Chris Hemsworth), ki hoče igrati ameriško verzijo ruske rulete, vse skupaj pa servisira nervozni, panični, tamasti Miles (Lewis Pullman), receptor in deček za vse, grešnik, ki noče umreti neodrešen (in nespovedan, če smo že ravno pri tem), edini uslužbenec te ekscesne, neonske, apokaliptične puščavske luknje, metronomske kombinacije hiše strahov, hiše iger, tajnega programa, konspirološkega mindfucka in izgubljenega zaklada ameriške zgodovine.

Krč, skozi katerega mora slovenski gej, da bi se osvobodil

Posledice so deželi, času, žanru in temi primerne – grobe, surove, nervozne. Andrej Podobnik (Matej Zemljič), atletski, mišičasti, testosteronski mladoletnik, noče hoditi v šolo, noče delati, ne oglaša se na centru za socialno delo, doma pa krade, da bi lahko žuriral. Tako pravi sodnica. In ko pretepe še punco, ki se posmehuje njegovi impotenci, ga udomijo – pristane v zavodu, v kakršnem so problematični, delinkventni najstniki pristali v Pogačnikovi »črni« klasiki Grajski biki (1967). Če bi ga vprašali, komu ali čemu se upira, bi verjetno tako kot Marlon Brando v Divjem (1953) odvrnil: »Whaddya got?« V očeh mu itak piše: a mislite, da si ne upam?