Zaljubljen v mojo ženo

Daniel Auteuil sreča starega prijatelja (Gérard Depardieu) in ga povabi na večerjo, ta pa potem pripelje 40 mlajšo punco (Adriana Ugarte), o kateri začne Auteuil takoj – kar tam, med večerjo, za obloženo mizo, ob svoji ženi – bujno fantazirati. Punca je krasna, seksi in v rdečem – zdi se mu, da ga vabi. Šur – toliko kot seksizem. Francoska komedija Zaljubljen v mojo ženo izgleda kot rimejk komedije Ženska v rdečem (1984), ki pa je bila itak rimejk francoske komedije Če skače slon čez plot (1976). Ali bolje rečeno: res je retardirana, res ne sodi v naš čas in res izgleda tako, kot da je nastala pred štiridesetimi leti.

Zvezda je rojena. Pa kaj?

Zgodba filma Zvezda je rojena je tako dobro znana, da je že kar pregovorna: anonimna igralka/pevka sreča zelo uspešnega igralca/pevca, ki jo prelevi v zvezdo, sam pa medtem mazohistično, napol mučeniško potone v alkohol in pozabo. Jasno, zvezdnik – Norman Maine v prvi in drugi verziji – na koncu umre, happy end – katarzični trenutek, da ne rečem money shot – pa napoči, ko zvezdnica – Vicki Lester v prvi in drugi verziji – na koncu prejme nagrado, rekoč: »Hello, everybody. This is Mrs. Norman Maine.« Po naše: »Pozdravljeni. Jaz sem žena Normana Mainea.« Ojoj. To je njen: »Jaz sem Spartak!« In ta film – dejansko le predelava Cukorjeve klasike Za kakšno ceno Hollywood? (1932) – je od leta 1937, ko so ga posneli prvič, doživel že toliko rimejkov, da so nekje vmes, leta 1985, posneli celo porno rimejk: A Star Is Porn. A tudi tale verzija, v kateri njo – anonimko – igra Lady Gaga (ki poje tako, kot je Marlon Brando igral), njega – zvezdniškega country rockerja – pa Bradley Cooper (ki ne poje slabo, a ni jasno, zakaj pri govorjenju napol infantilno imitira bas Sama Elliotta, ki igra njegovega brata), ne pade daleč od porniča. Kakovostnega, zglancanega, spevnega, to je že treba reči.

Los bando

Štirje prijatelji, polni družinskih prask in brazgotin, še šolarji, ki hočejo postati največji rock bend (s čelistko), ukradejo avtodom in krenejo na dolgo pitch-perfect potovanje, tako da lahko – če nič drugega – uživate v njihovem kljubovanju vsem tistim, ki jim govorijo, da nimajo posluha, da niso dovolj dobri, da ne bodo prišli nikamor in da je rock mrtev. Tale norveški otroški film se sicer lepo in veselo stegne v road movie, a potem sklene, da bo vendarle zgolj za otroke. (Kinobalon/Kinodvor)

Venom

Tom Hardy je Eddie Brock, zadnji pošteni raziskovalni novinar na svetu. Ne moreš ga podkupiti, brezdomki, ki hoče za brezplačni časopis pet dolarjev, da dvajset dolarjev, dr. Carltonu Drakeu (Riz Ahmed), »mesijanskemu« magnatu iz Silicijeve doline, ki opleta z vesoljskimi raketami in večnim zunajzemeljskim življenjem (samo človeka je še treba »simbiotsko« križati z zunajzemeljskim bitjem!), pa zastavi »težka« vprašanja, zaradi katerih v trenutku izgubi vse – službo, kariero in punco (Michelle Williams). Toda še preden rečete Deadpool, ga okužba prelevi v Venoma, antijunaškega superjunaka, dejansko burkasto, posttransformersko marioneto zunajzemeljskega stvora, ki izgleda kot kombinacija otroškega sluzija, Aliena, biomorfne želatine iz Bloba in Carpenterjevega Stvora – prenašalec tega parazita vmes postane tudi pes.

Žaba

Zeko (Emir Hadžihafizbegović), sarajevski brivec, je moški, ki joče. Boril se je v vojni, ko pa je bilo vojne konec, se je boril z družino – ženo in otroka je pretepal, tako da je ostal sam, jezen in zjeban, v začaranem krogu, z bombo na mizi. Za bajram ga v brivnici obiščeta Braco (Aleksandar Seksan), njegov hazarderski brat, ki je izgubil službo (a to ženi in otrokom prikriva), in Švaba (Mirsad Tuka), njegov najboljši prijatelj, sicer taksist, ki je vojno preživel v Nemčiji (»Naj me bo sram, ker sem skušal preživeti?!«).

Prvi človek

Ko gledaš film Titanik, veš, kako se bo končal – Titanik bo potonil. Neizbežno. Tudi ko gledaš film Appolo 13, veš, kako se bo končal – astronavti zaradi okvare ne bodo stopili na Luno. Neizbežno. Tako predvidljiv je tudi Prvi človek, film o astronavtu Neilu Armstrongu, njegovem izkrcanju na Luni (20. julija 1969) in njegovi repliki »Majhen korak za človeka, velik skok za človeštvo«, toda pot do tja je tako intimna in tesnobna, tako polna dvomov, strahov in treme, tako antijunaška, da se bojiš, da mu ne bo uspelo. Ali bolje rečeno: občutek imaš, da gledaš alternativno verzijo, v kateri mu to ne uspe. Film, ki ga je posnel Damien Chazelle, avtor Dežele La la, zleze v Armstrongovo tesnobo – ne, ne domišlja si, da je na Luno odletel tako, kot je Bruce Willis v Armageddonu odletel na meteor. Saj veste – nonšalantno in nakurčeno, kot da to počne vsak dan. Ko Armstrong (Ryan Gosling), aeronavtični inženir in testni pilot, ki je izgubil hčerkico, izve, da bo šel na Luno, iz njegove psihologije izgine vsa samoumevnost – nič spektakularnega ni v njegovem emocionalnem procesiranju tega srhljivega skoka v neznano.

Večerna šola

Večerna šola je komedija o drugi priložnosti – Kevin Hart, dislektični luftar brez srednje šole, je prvo priložnost zapravil. Šlo mu je že dobro, imel je lepo službo, fejst avto in kul bejbo (odvetnico!), potem pa je »nehote« zamočil, tako da je izgubil službo, s tem pa sredstva, da bi »osrečeval« svojo odvetnico. Čas je, da se vrne v srednjo šolo – in jo dokonča. Humor, s katerim teži Večerna šola (ki jo je spisalo šest scenaristov!), je le za tiste, ki jim v šoli ni šlo.

Hiša čarobne ure

Še ena sirota – tokrat desetletni Lewis (Owen Vaccaro) – pristane pri odbitem, karnevalskem, čarovniškem stricu (Jack Black), ki živi v gotski palači. Še ena sirota odkrije, da »magija« res obstaja. Še ena sirota se prelevi v čarovnika. Še ena sirota si domišlja, da je Harry Potter.

Morilska mularija

Če hočete videti kvazitarantinovsko grotesko, v kateri Clouzotova klasika Krokar (1943), v kateri nekdo s »strupenimi« pismi razkriva umazane skrivnosti prebivalcev nekega malega francoskega mesta, sreča Millerjevo dramo Salemske čarovnice in DeMonacovo Očiščenje, si poglejte Morilsko mularijo, ki jo Lily (Odessa Young), salemska najstnica, intonira takole: »To je zgodba o tem, kako se je mojemu domačemu Salemu zmešalo!« In dobro vemo, kaj se zgodi, ko se Salemu – ja, tistemu Salemu! – zmeša: začne se grizlijevski lov na čarovnice. Začel se je ob koncu 17. stoletja, ko so obesili kopico žensk (in tudi nekaj moških), ki naj bi jih obsedel Satan, in začne se zdaj, v 21. stoletju, ko nekdo – ja, tipični Putinov heker, heh – najprej sheka računalnik homofobičnega in transfobičnega župana (izkaže se, da se skrivaj udeležuje transvestitskih orgij), potem računalnik ravnatelja gimnazije (izkaže se, da ima pedofilske nagibe) in kmalu zatem še računalnike praktično vseh prebivalcev Salema, z Lily in njenimi tremi sfantaziranimi prijateljicami vred. Zgodi se torej ultimativna perverzija: digitalna življenja ljudi – vse njihove intimne fotke, vsi njihovi skrivni posnetki, vsi njihovi teksti in sextingi, vsa njihova pretekla spletna iskanja, kompletna zgodovina njihovih brskanj, vse njihove fantazije – postanejo javna. In viralna. Vsi nenadoma vidijo vse. Ni več tabujev. Salem postane pornič, celo torture porn. Vsi lahko končno uživajo v koncu zasebnosti.

Hladna vojna

Wiktor (Tomasz Kot), sloki glasbenik, ki leta 1949, sredi hladne vojne, po poljskem podeželju išče pevce in pevke za svoj »ljudski« zbor, naleti na Zulo (Joanna Kulig), prevarantko z zlatim glasom in mračno, grozljivo preteklostjo – zaklala je očeta, ker jo je zamešal z mamo, pa je, kot pravi, »uporabila nož, da bi mu pokazala razliko«. S svojo kombinacijo neodvisne #MeToo erotičnosti, fuck-you odločnosti, samozavestne fatalnosti in sirenskega glasu je tako magnetna, da se Wiktor nanjo prilepi, tako da postaneta vročični, kompulzivni par, toda ko Wiktor iz Vzhodnega Berlina zbeži na Zahod, ne gre z njim. Ni prepričana, da bi vzdržala skupaj. Vsak njun stik, vsak njun seks kaže, da drug brez drugega ne moreta, obenem pa je tudi jasno, da bi se jima skupaj – v skupnem gospodinjstvu, v malem socialističnem stanovanju – zmešalo. Požrla bi se, morda pobila.

Pero Lovšin – Ti lahko

Pero Lovšin – »prva punk zvezda nekdanje vzhodne Evrope« – je punker z angelskim glasom, okej, punker z zgodovinskim glasom: njegov glas je Ljubljano sinhroniziral z Londonom (Pankrti), njegov glas je osamosvajal Slovenijo (Janez kranjski Janez), njegov glas je Slovenijo spreminjal v nogometno silo (Slovenija gre naprej), njegov glas je intoniral čas, ko se je Ljubljana preselila na vas. Ko je njegov glas – njegov folk punk – postal sprejemljiv za podeželje, je podeželje postalo sprejemljivo za Ljubljano. V temle dokuju pripoveduje, kako je s Sokoli in Vitezi o’bložene mize v devetdesetih letih zažigal predvsem »po deželi« in »še najmanj v Ljubljani« – ja, bil je urbani glas, ultimativni glas »bulane« urbanosti, ki pa mu je kariero rešilo podeželje. Šele tedaj, po Hiši nasprot sonca, je lahko pustil službo in postal samostojni kulturni delavec. In po dobrih štiridesetih letih je še vedno tu. V nasprotju z ostalimi punkerji, ki so že davno omagali, izginili, sprhneli. Bil je prvi – in očitno bo tudi zadnji.

Moj kuža Patrick

Mladenka (Beattie Edmondson), ki ne mara psov, podeduje psa, na katerega kakopak ni pripravljena (njeno življenje je kaos, tip je odšel, sestra jo meče v senco, starši nanjo gledajo zviška ipd.), a tudi na zvezo z novim moškim ni pripravljena, tako da »bitka« s psom postane simulacija njene »bitke« za opolnomočenje. Zakaj je potem glavni pes?

Milo za drago

Stephanie Smothers (Anna Kendrick), primestna mama in vlogerka, razširjevalka receptov, starševskih nasvetov in pozitivnega multikulti mišljenja, svojim redkim sledilcem na lepem oznani: Moja prijateljica Emily je izginila! Jo je kdo videl? Prosila me je le za simple favor: če v šoli poberem njenega sina. A potem ni prišla ponj. Tudi na telefon se ne oglaša. Ja – ni je več! Kot vidimo v flešbekih, je negotova, submisivna Stephanie, razočarana gospodinja, polna »zjebanih ženskih navad«, popolno nasprotje seksi, urbane, sofisticirane, elegantne, karizmatične, enigmatične, porschejske Emily, feministične vampice, polne same sebe, glamurja, iredente in visokih pet, njen »vonj« pa se po njenem izginotju le še stopnjuje. Ko se Stephanie prelevi v amfetaminsko verzijo gospodične Marple (ali pa Jessice Fletcher, če hočete), nas čakajo preobrati, ki se zdijo absurdni, toda le vsakič do naslednjega preobrata. Kaj je absurdnejše? To, da se izkaže, da je Emily mrtva in da sploh ni bila Emily, ni še nič.

Pepermint: Angel maščevanja

Film Pepermint: Angel maščevanja ste že videli, ko ste gledali film Death Wish (1974), v katerem je Paula Kerseyja, arhitekta, ki ga brutalni napad na njegovo družino (žena umre, hči ostane v komi) prelevi v vigilantski morilski stroj, igral Charles Bronson. Tu, v Pepermintu, pa spol obrnejo, tako da Paul Kersey, ki je v žensko mutiral že prej (spomnite se le Zoë Tamerlis Lund v Ferrarovem Angelu maščevanja ali pa Jodie Foster v Jordanovi Neustrašni), mutira v Riley North (Jennifer Garner), bančno uslužbenko, ki jo brutalni, travmatični napad na njeno družino (mož in hči umreta) prelevi v iztrebljevalko morilskega mehiškega kartela in skorumpirane pravne države – ta namreč povsem očitnih morilcev, ki jih vodi tip z vzdevkom »Giljotina«, ni obsodila in zaprla, temveč jih je oprostila.

Rodin

Če bi leta 1880 obstajal rock, potem bi bil Auguste Rodin Jim Morrison. Rodin (Vincent Lindon) ni le kiparski bog, temveč tudi bog slave – v njegovem ateljeju si kljuko podajajo največji zvezdniki tedanje dobe, Victor Hugo (Bernard Verley), Rainer Maria Rilke (Anders Danielsen Lie), Claude Monet (Olivier Cadiot), Paul Cézanne (Arthur Nauzyciel), Octave Mirbeau (Laurent Poitrenaux) in drugi. Honoréja de Balzaca pa kleše, kadar ne kleše dantejevskih Vrat pekla, svojega največjega naročila (uvoda v Misleca, ki je bil uvod v Jurkovičevega Misleca-Cankarja). To, da je slaven, ga dela privlačnega, hipnotičnega, nujnega – katedralskega. Razlog več, da pri štiridesetih deluje tudi kot bog seksa – ženske komaj čakajo, da jih da dol. In to ne kar katerekoli ženske, temveč prav ženske, ki delajo zanj, ki so mu torej podrejene – njegovi modeli. Vsako zlahka zapelje in podre.

Gajin svet

Kdor se še spomni socializma, ve, da je bilo največ ideologije prav v navidez nedolžnih, naivnih, poskočnih, neobveznih otroških in mladinskih komedijah – v Kekcu, Sreči na vrvici in Poletju v školjki. V kapitalizmu ni nič drugače: v neobvezni, poskočni, svetovljanski sproščenosti Gajinega sveta namreč utripa trdo, konservativno srce. Za začetek, ker skuša biti trendovski, je v ospredju zdravniška družina, ki razpade. In ni skrivnost, zakaj razpade: očka (Sebastian Cavazza), internist, preveč dela! Gotovo ga najdete med 468 zdravniki, ki se stalno pojavljajo med tisoč najbolje plačanimi javnimi delavci – med tistimi, ki delajo po 17 ur na dan. Nina (Jana Zupančič), njegova žena, s katero se skoraj ne vidita več, se zato na lepem odseli v Afriko – med zdravnike brez meja. »Nekaj hočem naredit zase,« pravi, ko kanalizira Kramerco, Meryl Streep. »Nočem bit več gospa doktorica, v resnici pa služkinja.« Čas je, da služkinja postane očka – in čas je, da očka, »najboljši oči na svetu«, slovenski Kramer (Dustin Hoffman), spozna svoji hčerki, starejšo Teo (Neža Smolinsky) in mlajšo Gajo (Tara Milharčič).

Oče in sin na neslužbenem potovanju

Bolj ko se tale komedija trudi, da bi bila trendovska, bolj je banalna. Jeremy Irons igra Atticusa Smitha, ošabnega, pompoznega, pozerskega, zapitega filmskega igralca (igrano verzijo »Brazgotine«), trikratnega oskarjevca (Five Day Fuck?) in seksista (verjetno tudi serijskega spolnega nadlegovalca soigralk, garderoberk in tajnic režije), ki se ima za igralskega boga, zato je tik pred tem, da končno tudi zares zaigra Boga – v filmu, naslovljenem Bog.

Predator: Vrnitev

Leta 1987 sta na velika platna treščila – res treskoma! – dva prelomna akcijska filma, Smrtonosno orožje in Predator: prvega je napisal Shane Black (scenarij mu je vrgel milijon dolarjev!), ki je zdaj posnel »rimejk« drugega, v katerem je sicer sam tudi igral in grizlijevsko umrl. Od njega ne ostane kaj dosti – le krvavi zdriz. Še celo Arnold Schwarzenegger je šokiran: »Za božjo voljo – kje pa je njegovo truplo?« V resnici ne veš: je Arni res tako zgrožen ali pa zobe tako stiska le zato, ker komaj zadržuje smeh? Natanko tako izgleda »rimejk« Predatorja – kot parodija originala, kot hommage, ki nas stalno prepričuje, da je pametnejši od originala.

Fantastično popotovanje fakirja, ki je obtičal v Ikeini omari

Če ste videli Revnega milijonarja, potem vas ne bo presenetilo, da Aja (Dhanush) odrašča v mumbajskem slumu, toda rešitve ne vidi v kvizu Lepo je biti milijonar, temveč v Ikei – katalog Ikee je namreč njegova otroška fantazijska slikanica ( ja, vse artikle si zapomni!). In če ste videli Pijevo življenje, vas ne bo presenetilo, da Aja, ko zraste, krene na potovanje, toda ko pripotuje v Pariz, ne zdrvi v Louvre ali pa na Eifflov stolp, temveč v Ikeo, ki ga iz turista prelevi v begunca.

Na obali Chesil

»Ni spolnega razmerja,« je oznanil francoski žižkovec Jacques Lacan. Film Na obali Chesil, posnet po romanu Iana McEwana, mu prikima. Violinistka Florence (Saoirse Ronan) in zgodovinar Edward (Billy Howle), deviška, dobro izobražena, zaljubljena in srečna mladoporočenca, skušata leta 1962 – ob vznožju seksualne revolucije – v idiličnem obmorskem hotelu »konzumirati« odnos, a se jima katastrofalno ponesreči. Represija tu ne deluje kot afrodiziak – seks je problem. Flešbeki in flešbeki v flešbekih pokažejo, kako sta tja prišla nedolžna in kako sta od tam odšla. Vmes razpakirata veliko prtljage, razredne in kulturne.

Bergman: eno leto, eno življenje

Ko je Ingmar Bergman leta 1953 snemal Noč klovnov, se je do medveda, ki je imel manjšo vlogo, obnašal tako žaljivo, da ga je njegov lastnik odpeljal, vrniti pa ga je bil pripravljen le pod pogojem, da se veliki Bergman medvedu opraviči. Natanko to pa se je potem tudi zgodilo: Bergman se je opravičil medvedu! In to v letu, ko ga je Poletje z Moniko prelevilo v globalno senzacijo. Bergman je bil za film voljan storiti vse. Čisto vse: ni se le opravičeval medvedom, ampak je med snemanjem Obhajancev zdravnika prepričal, da je glavnemu igralcu Gunnarju Björnstrandu, ki se mu ni zdel dovolj prepričljivo depresiven, rekel, da je njegova bolezen precej hujša, kot se je zdelo. Panični Björnstrand je vzel tablete in postal tako depresiven, da je lahko prepričljivo odigral duhovnika, ki je izgubil vero v Boga.

Christopher Robin

Ko zlomiš fašizem, te čaka veliko dela – niti dihati ne moreš. Ali natančneje: odprava fašizma te prelevi v brezčutnega kapitalističnega stahanovca, okej, workaholica. To se po koncu II. svetovne vojne in zlomu fašizma zgodi Christopherju Robinu (Ewan McGregor), Britancu srednjih let, vojnemu veteranu, ki menedžira segment neke tovarne – ženo komaj vidi (nič seksa), hčerko zanemarja (poslal bi jo kar v internat), družinskih vrednot ne ceni, ves je otrdel in brez čustev (nobene igrivosti), in pika na i: ko se tovarna znajde v krizi, odpusti večino delavcev! »Sanje niso zastonj!«

Nuna

Če ste videli Priklicano zlo 2, potem se spomnite nune, ki zdaj, z Nuno, dobiva svojo franšizo – tako kot jo je Annabelle, še ena stranska oseba iz Priklicanega zla, dobila z Annabelle (in nadaljevanjem). V Priklicanem zlu sta zakonca Warren, Ed in Lorraine, preiskovalca paranormalnih fenomenov, kanalizirala Dano Scully in Foxa Mulderja, preiskovalca paranormalnih fenomenov iz Dosjejev X, ki ju zdaj, v predvidljivi in upehani Nuni, prekanalizirata eksorcistični duhovnik (Demian Bichir) in bodoča nuna (Taissa Farmiga), ki ju Vatikan leta 1952 pošlje v romunski samostan, v katerem se je obesila neka mlada nuna. Jasno, atmosfera se takoj stemni in napne, stene začnejo ječati, vrata škripati, začne se teror, tu in tam se prikaže »demonična« nuna, toda to, da se lahko Vatikan leta 1952 povsem mirno sprehaja po Romuniji (tam »kjer se konča Bog«, si vrtijo tudi štikel You Belong to Me via Jo Stafford!), je bolj neverjetno od vseh neverjetnosti, ki polnijo Nuno in cinematic universe Priklicanega zla.

Vsi vejo

Laura (Penélope Cruz) se po nekaj letih s svojima otrokoma, sinom in hčerko, vrne v rodno vinorodno špansko vas, in sicer na sestrino poroko, toda film Vsi vejo, ki ga je posnel Asghar Farhadi, avtor Ločitve, Preteklosti in Trgovskega potnika, ne skriva, da je Laurino življenje kolekcija napak, o čemer pričata že vrezani inicialki »L« in »P«, ki ju na začetku zagledamo na cerkvenem zvoniku. L pomeni Laura, P pa Paco (Javier Bardem), ki je zdaj uspešni vinar. Ergo: Laura je naredila napako, ko je zapustila Paca, dalje, napako je naredila, ko se je odselila iz Španije (v Argentino), dalje, napako je naredila, ko se je poročila z Argentincem (Ricardo Darín), in končno, napako je naredila, ko se je vrnila v Španijo. Na sestrini poroki – sicer velikem, sočnem, bučnem, scela idiličnem slavju – namreč najprej izgine elektrika, potem pa še njena hči, Irene (Carla Campra), najstnica, ki se je takoj po prihodu zapletla s Pacovim nečakom.

Codelli

Baron Anton Codelli je leta 1913 v Togu, tedanji nemški koloniji, financiral nemški film Belka med ljudožerci (Eine Weisse unter Kannibalen), toda ko ga njegovi potomki, slikarka in modna dizajnerka, v projekcijski dvorani studia Babelsberg gledata, ga ne vidimo. Izgubljen je. Kasneje vidimo le nekaj fragmentov, očitno posnetih v Togu (alias Togolandu). A tudi to, kar vidimo (»pohotni« črnci – podobno kot v Griffithovem Rojstvu naroda – preganjajo »čisto« belko, ki jo igra Meg Gehrts), ne pušča nobenega dvoma, da je šlo za tipični rasistični film tedanje dobe.

Skrivno življenje mačk

Če ste videli animirani ameriško-kitajski film Račka, račka, gos, potem ste videli tudi animirani ameriško-kitajski film Skrivno življenje mačk, zato pričakujte monotono pisani, upehano lenobni, kvazipixarski generik, ki nekaj sune Skrivnemu življenju hišnih ljubljenčkov, nekaj pa Iskanju malega Nema. Mali Cape (maček), ki nadomešča malega Nema, sestavi raketo, s katero odleti v utopično deželo, njegova pustolovščina pa je metafora kitajskega gospodarskega »prodora«, no, kitajske formule 16+1, z »enim pasom, eno potjo« vred.

Pokvarjeni pliškoti

Kreacionisti verjamejo, da so ljudje in dinozavri nekoč živeli skupaj in sočasno, tale film pa verjame, da lahko skupaj in sočasno živijo ljudje in lutke, saj veste, tako kot recimo v filmu Muppetki, v katerem je lutkam življenje – njihov holivudski studio, njihov vir preživetja – ogrožal pohlepni, zlovešči naftni magnat. Da bi rešili studio, obnovijo nekdanji šov, ki postane tak hit kot balada Man or Muppet?. Ta dilema – Man or Muppet?, Človek ali Lutka? – pa zdaj poganja sterilno, apatično, duhamorno komedijo Pokvarjeni pliškoti, v kateri nekdo serijsko in grizlijevsko pobija zvezdnike slovitega lutkovnega šova The Happytime Gang, kar združi losangeleškega noir detektiva, ki je lutka (z glasom Billa Barrette), in policistko, ki jo igra Melissa McCarthy.

Louise pozimi

»O, čisto sive lase imam,« zgroženo dahne Louise (Dominique Frot), ko se pogleda v ogledalo. »In vse te gube. O, Louise, kako si se postarala.« Ni vedela, da se je postarala – ker se ni ničesar spominjala. Kot da bi skušala s potlačitvijo spominov ustaviti ali preprečiti staranje. Če se ničesar ne spominjaš, ostaneš za vedno mlad, si je mislila. In Louise pozimi, ki ga v Kinodvoru »uvaja« Kasteličeva Celica, kviki o brezdušni množici in disidentski dušici, zakoreninjencih in alternativcu, rudarjih in striparju (ekranizacija fraze »To think outside of the box«), je prav to: animirani film o ženski, ki nenadoma in v hripavi grozi ugotovi, da je osivela, dobila gube in se postarala. »Morda pa so zaradi tega odšli. In ne zaradi plime.«

Črni KKKlanovec

»Čas je, da Amerika ponovno pokaže svojo ... veličino,« po telefonu razlaga David Duke (Topher Grace), razvpiti ameriški rasist in šef KKKlana. No, na drugi strani telefonske linije je črnec, Ron Stallworth (John David Washington), policijski detektiv iz Colorado Springsa, ki se zelo prepričljivo pretvarja, da je totalni rasist, »pravi belec« in rojeni klanovec. Duke, »Veliki čarovnik«, ki je prepričan, da belci izginjajo, in ki se boji okužbe z »nižjo raso«, nima pojma, da se pogovarja s črncem, »lažnim belcem« (bi rekel Trump), a tudi ostali klanovci, člani koloradske podružnice Klana, v katero se je včlanil Ron Stallworth, nimajo pojma, da se je mednje infiltriral črnec – Stallworth namreč navdušenega klanovca igra le po telefonu, potemtakem le tedaj, ko se ga ne vidi, »v živo«, na klanovskih sestankih, ceremonijah in strelskih vajah, pa to vlogo prepusti belemu obrazu, svojemu policijskemu kolegu Flipu Zimmermanu (Adam Driver), sicer Judu, ki je za to tajno operacijo zelo motiviran, saj Klan sovraži tako črnce kot Jude.

Slender Man

Spletni forumi so veliko obetali, a kot veste, so se prelevili v blodnjake in smetnjake – tja se že leta zliva vsa patologija, ki jo premore digitalna doba. Groteskni paranormalni, spektralni, histerični povzetek te digitalne patologije in paranoje je Slender Man, alias Slenderman, prva »originalna« pošast spletnih forumov – forumski Krueger-Myers-Voorhees-Leatherface-Skellington-Hatchet--Candyman-Samara-Babadook-It, da ne rečem forumski Superman. Slender Man, ki ga je leta 2009 lansiral Eric Knudsen, alias »Victor Surge«, in ki dejansko izgleda kot »kolektivno delo«, kot mrežna kreatura, kot frankensteinovski bastard mnogih očetov (od H. P. Lovecrafta do Stephena Kinga), kot photoshopska vrnitev potlačenega (»tu je že stoletja«), ima dolg, tenak trup, bledo glavo brez obraza in brez potez, dolge okončine, temno obleko, kravato, ljubi gozdove in mrak, terorizira, ugrablja in travmatizira pa predvsem otroke in mladino. Zelo hitro je postal mem, spletni mit, refren, ikona, urbana legenda in senzacija, morbidni demon spletne folklore, viralni predator odprte kode, Id digitalne divjine.