Pravičnik 2

»Vse vas bom pobil in žal mi je le to, da bom lahko vsakega ubil le enkrat,« sikne Robert McCall (Denzel Washington), nekdanji operativec Cie (kot Jason Bourne ali Ethan Hunt), ki podnevi živi bolj ko ne sam zase, tako rekoč fantomsko, in opravlja vljudno delo taksista (ne Uberjevega, temveč Lyftovega), ponoči pa plane iz sence ter se prelevi v divjega, ognjevitega, brutalnega, sadističnega pro bono vigilanta, multikulti filozofa nasilja, ki maščuje jude, muslimane, črnce, belce in svojo nekdanjo prijateljico (Melissa Leo). Nekemu negativcu najprej iztakne oko, potem ga nabode, potem pa ga s svetilnika vrže na ostre skale – ko čeznje bušne val, truplo odpihne. Kot da ga ni bilo. Poanta je na dlani: McCall človeka res izniči. Od zla ne ostane nič.

Račka, račka, gos

Tale animirani film – monotono pisan, lenobno generičen, “pixarski” – uči, da so ljudje, ki mislijo le nase, invalidi. Glavni je namreč gosak, ošabni egoist, ki zaradi poškodbe ne more leteti z jato. A potem dobi v skrbništvo dve rački, mali “siroti”, ki ga en passant – med begom pred shizomačko in drugimi dekadentnimi paraziti – zlagoma prelevita v solidarnega tribuna, kralja sharinga, že kar socialista, da ne rečem komunista. In glede na to, da je tale film, ki ga že nudi tudi Netflix, kitajski, ni dvoma, da je za svoje oglaševanje komunizma – politike “en pas, ena pot”, alias “letenja v jati” – aplavz požel vsaj v štabu kitajske KP.

Vohun, ki me je nategnil

Ko se Amerika odpravi na “turistični” trip v tretji svet, za sabo pušča trupla. Tale prekrokana farsa, po malem hommage bondiadi Vohun, ki me je ljubil, je alegorija ameriške zunanje politike, le da Amerika to, kar sicer počne v tretjem svetu, počne v Evropi – od Dunaja do Amsterdama, od Prage do Berlina. Ko Mila Kunis ugotovi, da je bil njen brutalno umorjeni eks v resnici agent Cie, se s prijateljico, Kate McKinnon, prav tako luzerko, znajdeta pred dilemo: Naj umreta, ne da bi videli Evropo, ali pa naj vidita Evropo in umreta? Ker je Evropo vendarle treba videti, magari v vlogi invazijskih vohunk z macguffinskim paketom pod pazduho, srečata vse običajne osumljence (ruske gangsterje, kretenske ameriške turiste, Uber, dvojne igre, diarejo, vice o tičih ipd.), nekaj feminističnih presežkov (ko ugotovita, da britansko tajno službo MI6 vodi ženska, Gillian Anderson, jo Kate razglasi za “resnično Judi Dench” in “Beyoncé vlade”), celo priložnost za impersoniranje moških in predvsem serijo bombastičnih, šokantnih, grizlijevskih, briljantno koreografiranih, a nepotrebnih akcijskih eksekucij, ki preveč očitno nadomeščajo poante vicev. Po malem izgledajo kot kosi zadnje Misije: Nemogoče (ali pa zadnjega Johna Wicka), še bolj pa kot opolnomočenje, saj “vohunki” ne moreta reči, da sta pri brutalnosti delovnih pogojev diskriminirani.

Megalodon: Predator iz globin

Megalodon izgleda tako, kot bi izgledalo Žrelo, če ga ne bi režiral Steven Spielberg – neobvezno, lahkotno, klišejsko, absurdno, pompozno, za lase privlečeno. Še imena junakov – Jaxx! – zvenijo kot meti iz obupa. Potapljaškega kapitana Ahaba, ki ima neporavnane račune z orjaško, nevidno, skrivnostno “jursko” podvodno pošastjo, strahom in trepetom azijskih voda (če vas je že ravno zanimalo, katere trge cilja ta šoker), tokrat igra Jason Statham, akcijski superjunak, tako da se ob reviziji Žrela in Moby Dicka obeta tudi reboot zgodbe o Davidu in Goljatu. Tom Cruise je bil na tem terenu v Vojni svetov, a v Megalodonu, ki izgleda kot nadaljevanje Velikega razdejanja, niti zdaleč ne pričakujemo, da bi lahko Statham pošast iz morskih globin – groteskno metaforo Donalda Trumpa – prepustil bakterijam. Nič, film, ki bo šokiral neplavalce.

Mary Shelley

Ko izide Frankenstein, nihče ne ve, kdo je avtor. Na knjigi ni njegovega imena, ker pa je uvod napisal sloviti poet Percy Bysshe Shelley (Douglas Booth), so vsi prepričani, da je avtor Frankensteina on. Nikomur niti na kraj pameti ne kapne, da bi bila lahko avtorica njegova žena, Mary Wollstonecraft Godwin, alias Mary Shelley (Elle Fanning). Ko ga že začnejo častiti in slaviti, pa si ne more kaj, da ne bi – precej patetično, to je že treba reči – priznal, da je sam navdihnil “le obupno osamljenost, ki določa Frankensteinovo kreaturo”. Percy Bysshe Shelley je sicer umetnik, svetovljan, libertin, literarni revolucionar in ultimativni romantik, toda njegov praktičen, dejanski odnos do žensk in Mary Shelley je vse prej kot romantičen – Percy kar poka od sebičnosti, narcizma in spolne vzvišenosti.

Čuvarke

V francoskem eposu Čuvarke, ki ga je po skoraj sto let starem romanu Ernesta Pérochona in v ritmu življenja na impresionističnih slikah posnel veliki Xavier Beauvois (Božji možje, Ne pozabi, da boš umrl), se ženske transformirajo v moške – v svoje brate, očete, sinove, može. Vsaj tako se zdi. Ko se namreč moški med I. svetovno vojno preselijo na fronto, kjer se potem brutalno in množično pobijajo (plinske maske ne pomagajo), s čimer kimajo duhu kapitalistične podjetnosti, učinkovitosti in storilnosti, kmetije in težaško ruralno gospodarstvo prevzamejo ženske (Nathalie Baye, Laura Smet, Iris Bry), ki jih vojna – odsotnost moških – tako osvobodi, da ne izgledajo več kot le plod moških fantazij.

Ne skrbi, peš ne bo prišel daleč

Film Ne skrbi, peš ne bo prišel daleč je pretenciozen, da ne rečem prevzeten: 44-letni Joaquin Phoenix namreč igra 21-letnega portlandskega striparja Johna Callahana. Ne kakopak ves čas, toda ravno dovolj časa, da si rečete – a je to res nujno za zgodbo? In če je že ravno nujno, zakaj ga pri enaindvajsetih ni igral raje kak mlajši igralec? Tu je problem: Phoenix igra človeka, ki je pri enaindvajsetih doživel tako hudo prometno nesrečo, da je ostal tetraplegik. In ne le tetraplegik, temveč totalno zapiti tetraplegik, tetraplegični pijanec. Film, potem popisuje njegovo dolgo treznenje, njegovo dolgo, po malem groteskno, po malem patetično prihajanje k sebi, z Anonimnimi alkoholiki in »12 koraki« vred. In zdaj pomislite: bi Phoenix pustil, da bi usodne, prestižne, transformativne trenutke v življenju lika, ki ga igra, odigral nekdo drug? Nehajte – Phoenix se jemlje tako smrtno resno, da bi se igral tudi pri petnajstih ali pri desetih. Vraga, sebe in lik, ki ga igra, jemlje tako smrtno resno, da celo »komični« trenutki – recimo pijanski padec z invalidskega vozička ali pa fantaziranje o medicinski sestri, ki bi mu sedla na obraz (Jack Black, njegov najboljši prijatelj, ki je zakrivil nesrečo in ki mu je – ojej! – ime Dexter, se ima za »kralja kunilingusa okrožja Orange«, če smo že ravno pri tem) – izgledajo kot »To be or not to be«. Še huje: Phoenix se jemlje tako resno, da misli, da ta film govori o njem.

Misija: Nemogoče – Izpad

Misija: Nemogoče – Izpad je šesti del franšize, ki je štartala leta 1996, a ne kaže let (kot jih ni kazala Millerjeva Cesta besa, četrti del Pobesnelega Maxa), obenem pa jih v nekem sublimnem smislu tudi ne skriva, saj ne le da liki, ki jih gledamo, niso brez preteklosti, ampak so antigravitacijski akcijski prizori, kaskade, napetost, ritem, pregoni z avti, motorji in helikopterji, pretepi, dvojne in trojne igre, iluzionizmi, reševanje sveta, bogastvo žanra in uglašenost tehničnih elementov produkt zgodovine, dolge filmske zgodovine, tega, kar je v njej najboljše. Film traja dve uri in pol, a niti za trenutek ne zavlačuje – nobenih »zadnjih besed« ali pa slavnostnih govorov. Le gibanje – vrtoglavo, vihravo, vratolomno, fluidno, permanentno.

Prenovljeni Marvin

Marvin (Jules Porier) je trinajstletnik iz Vosgesa, francoske vukojebine ob nemški meji. V šoli ga vsi maltretirajo in brutalizirajo – ker ni dovolj »možat«, ga imajo za geja. Včasih ga skoraj posilijo. Kar pa naj vas nikar ne zavede – Marvin je res gej. In ja, življenje v tej zakotni, ruralni, hribovski, narodnjaški, represivni, šovinistični vukojebini je zanj – in njegovo identiteto – res pekel. Prenovljenega Marvina je režirala Anne Fontaine, ki je pred leti posnela Kemično čiščenje, Kako sem ubil očeta, Gemmo Bovery in Nedolžne – težke, mučne, zatežene filme. Kar je seveda signal, da tudi Marvinu življenja ne bo ravno olajšala. Au contraire! Marvin ni le iz vukojebine, temveč tudi iz revne, bedne, proletarske, razsute družine, ki bi jo to, da je gej, tako zgrozilo in šokiralo, kot jo zgrozi in šokira to, da hoče postati igralec.

Plesna terapija

Britanska romantična dramedija Plesna terapija, ki bo navdušila bolj fene Eksotičnih hotelov Marigold kot fene mjuziklov Mamma Mia! (feni mjuziklov Odpleši svoje sanje pridejo itak na vrsto šele, ko ostarijo), ima dve veliki sporočili. Prvo gre takole: nižji socialni sloji se imajo bolje kot aristokratske elite. Ko lady Sandra Abbott (Imelda Staunton) na slovesnosti v čast svojega ljubega, dragega, aristokratskega moža v grozi ugotovi, da jo taisti mož že leta vara z njeno najboljšo prijateljico (zakaj pa so najboljše prijateljice, bi lahko retorično dahnili v tem primeru), se iz podeželske palače zateče k svoji nonkonformistični sestri Bif (Celia Imrie), ki je ni videla že desetletja in ki živi v povsem drugačni skupnosti – med malimi, upokojenimi, »eksotičnimi« ljudmi, socialnimi outsiderji, ki uživajo, ki se veselijo, ki živijo na barkah, ki se ne zadržujejo, ki so neposredni, ki se zaljubljajo, ki fukajo, ki so svobodni, ki se vozijo s kolesi in ki se ne kopajo v razrednih privilegijih in etiketah, temveč v Temzi.

Whitney

Whitney Houston je leta 1992 igrala v Telesnem stražarju, velehitu, ki je vključeval tudi njen megahit I Will Always Love You. Štikel – tako popularen in tako globalen, da je Sadam Husein dve leti kasneje arabsko verzijo uporabil v svoji predvolilni kampanji – dejansko ni bil njen, še manj originalen (Dolly Parton ga je izvajala že leta 1974, leta 1982 ga je zapela tudi v filmu Najboljši mali bordel v Teksasu), toda Whitney Houston ga je zapela tako, kot da stoji sredi katedrale – in kot da je njen. Štikel se po dobrih treh minutah ustavi, Whitney obmolkne in nekaj sekund počaka, potem pa – bučno, evforično, orgazmično – plane s tistim »And I Will Always Love You«. In če ste videli njene koncertne izvedbe tega štikla, potem veste, kaj se je dogajalo – Whitney je tisto ustavitev, tisto napeto pavzo, infarktno tišino poljubno in taktično podaljševala. S to tišino si je publiko podredila. S to tišino je publiko obvladovala. S to tišino je postala gospodarica. A v tej tišini je bilo še nekaj več: zdelo se je, da je to zatišje pred verzom »And I Will Always Love You« njena ultimativna utopija – da so to edini trenutki, v katerih zares živi.

Hotel Transilvanija 3: Vsi na morje!

Začetek Hotela Transilvanija 3 izgleda kot napovednik za Hotel Transilvanija 3: Abraham Van Helsing vrtoglavo in neumorno, po sedanjosti in preteklosti, preganja grofa Drakulo, tako da v nekaj potezah – v slogu Jamesa Bonda ali pa Indiane Jonesa (spomnite se le uvodnega transportnega tobogana v filmu Indiana Jones in tempelj smrti) – zamenjata vsa prevozna sredstva, od vlaka do letala in avtomobila. A to je optična prevara: Hotel Transilvanija 3 skuša le na vsak način ustvariti vtis (glejte, kakšno količino zgodbe vam dajemo!), da je nekaj povsem drugega od Hotela Transilvanija in Hotela Transilvanija 2, da torej ni le bolj ali manj kopija prejšnjih dveh delov, temveč izvirno, izjemno, edinstveno delo. Pa ni.

Mamma Mia! Spet začenja se

Kar je tu dobrega, ni novo – in kar je novega, ni dobro. Še sreča, da nekje proti koncu vstopi Cher, alias Ruby Sheridan – Sophiejina lasvegaška babica. Ne, ne kopljite, v originalu pred desetimi leti je ni bilo. In tudi v življenju Sophie (Amanda Seyfried) je ni bilo. Ni ji bilo do tega, da bi bila babica – zdaj se je odločila, da je babica. Toda ko spusti glas in – v duetu s komaj slišnim in zato nemotečim Andyjem Garcio, alias Fernandom – zahrumi Fernando, velehit kvarteta Abba, imate vsaj za minuto ali dve občutek, da ne gledate le karaok, na katerih nastopajo – okej, »pojejo« in po malem tudi »plešejo« (ni kaj, Waterloo, ki je bil polom za Napoleona, je polom tudi za tale mjuzikl) – novi obrazi, ki so tako hormonski in obenem tako puritanski, da se jih naveličamo, še preden vstopi Cher.

Ukradena princesa

Tale ukrajinski animirani film je retroholivudski, kar pomeni, da potujoči igralec, nesojeni vitez, staromodno in pokroviteljsko rešuje “nemočno” princeso, ki se sicer dela, da je “Brave”, a ji nikar ne verjemite.

Budimfešta

Kar se zgodi v Budimpešti, ostane v Budimpešti, se glasi slogan, s katerim oglašujejo Budimfešto, francosko “grozljivo” farso, v kateri je Budimpešta za francoske fante to, kar je za ameriške fante Las Vegas – idealen kraj za fantovščine, ki jih organizirata dva podjetna prijatelja (Manu Payet & Jonathan Cohen). V Budimpešti lahko fantje počnejo to, česar doma, v Franciji, ne morejo niti ne smejo. Tu se lahko izživljajo – brez občutka krivde. Tu lahko izživijo vse svoje najbolj egoistične, najekscesnejše porno fantazije, Crazy Trips. Kot nekoč v Alžiriji. Ali pa Maroku, Tuniziji in drugih francoskih kolonijah. Film je posnet po resnični zgodbi. Viktor Orban bi strmel. Ali pa tudi ne – če svojo kulturno in nacionalno identiteto preveč ščitiš, slej ko prej postaneš porno fantazija.

Skrivnostno ogledalo

Če hočeš videti, kako nor, bizaren in dementen je svet, moraš v puščavo. Zakonca Ray (Nicolas Cage) in Maggie (Robin Tunney) hočeta po travmatični izgubi otroka začeti znova, zato se premakneta v anonimno puščavsko vukojebino, kjer prevzameta motel, saj si predstavljate, takšnega “scenskega”, ob cesti, z neonskimi napisi in klientelo, ki jima ne da spati, še toliko bolj, ker se izkaže, da si je prejšnji lastnik – enigmatičen in begav kot Harry Dean Stanton v Wendersovi klasiki Pariz, Teksas – omislil dvosmerno ogledalo, skozi katerega je špegal v sobo št. 10, ki je kakopak kozmični kristal norosti, bizarnosti in dementnosti. Če v njej ne seje potrebni tovornjakar (Ernie Lively), potem v njej žanje lokalna dominatrix (Kassia Conway) – ali pa maskirani “psycho”. In že v pesku najdejo žensko truplo, v motelskem bazenu pa odojka.

Svet prihodnosti

Se vam je kdaj zazdelo, da se ta svet razvija prehitro? Saj veste – umetna inteligenca, genetski inženiring, tehnološke inovacije in take reči. Svet prihodnosti nam med najavno špico potrdi, da se je svet res razvijal prehitro – v resnici se je razvijal tako noro hitro, da se je velika sinteza mesij končala s strašno vojno, totalnim opustošenjem in izbruhom »rdeče vročice«, ki je okužila in pogubila človeštvo. A še preden se najavna špica konča, smo že na terenu Pobesnelega Maxa, tako Cestnega bojevnika kot Ceste besa, le da »mad« Maxa nadomešča »mad« James Franco, psihopatski šef postapokaliptične motoristične tolpe.

Sicario 2: Vojna brez pravil

Sicario 2 se začne tam, kjer se je začela Trumpova predvolilna kampanja – na mehiški meji, prek katere naj bi v Ameriko prihajali »morilci, posiljevalci in kriminalci«, ki bi jih Trump, vsaj tako je napovedal, ustavil z velikim, masivnim, »lepim« zidom. Ameriški helikopterji in policijski avtomobili ponoči obkolijo skupino beguncev, ki skuša ilegalno prebegniti v Ameriko – eden izmed njih nenadoma steče, odvrže nahrbtnik, poklekne, razširi roke, pogleda proti nebu, dahne »Alah je velik« in se razstreli. Takoj zatem v Kansas Cityju, ponosnem in patriotskem osrčju Amerike, v supermarket vstopijo moški »bližnjevzhodnega videza«, ki se drug za drugim – hladnokrvno, neusmiljeno – razstrelijo.

Grossmann ‘18

K neki španski družini se priklati groteskni pritlikavec, ki trdi, da je Bog, da bo naslednji dan uničil svet in da bo pri življenju pustil le dve osebi – družinski člani pa naj se zdaj sami odločijo, katera dva bosta preživela. Bog, stari cinik, jim obenem še razkrije, da nebesa in posmrtno življenje ne obstajajo. Tako se začne »šoker« Kako ubiti Boga, eden izmed številnih filmov, ki jih zdajle – od 10. do 14. julija – vrti lotmerški Grossmann, 14. festival fantastičnega filma (in vina).

Ant-Man in Osa

Scott Lang (Paul Rudd) je Ant-Man, mikroskopski superjunak, zato je idealen za penetracijo v kvantno infinitezimalno realnost, v kateri naj bi se na meji med življenjem in smrtjo – v nekakšnih altervicah, podobno kot Patrick Swayze v Duhu – nahajala izgubljena, subatomska Michelle Pfeiffer. Njen znanstveni, nanotehnološki mož, Michael Douglas, jo hoče nazaj, prav tako njena hči Hope (Evangeline Lilly), ki za potrebe te odrešilne penetracije mutira v superjunaško Oso ( ja, kapitalizem res, kot bi rekla Marx in Engels, trga in skruni družino), primer opolnomočene ženske, ki se sooči s »temno stranjo« ženskega opolnomočenja, okuženo, diabolično nihilistko, imenovano Duh (Hannah John-Kamen).

Coexister

Ko je Lou Pearlman, glasbeni producent, promotor in gangster (zaradi goljufij in Ponzijeve sheme so ga zaprli), sestavljal »magične« fantovske bende (Backstreet Boys, NSYNC), tega ni imel za dragocen prispevek k svetovnemu miru, vesoljni ljubezni in medverskemu dialogu, daleč od tega, toda vmes so se časi spremenili, tako da se je politična korektnost, cement svetovnega miru, vesoljne ljubezni in medverskega dialoga, prelevila v samostojen in mogočen trg, ki ga je mogoče pearlmansko eksploatirati, kar v komediji Coexister – francoski verziji britanskega hita Do nazga – potrdi propadli, obupani glasbeni producent (Fabrice Eboué), ki – po zgledu francoskega duhovniškega benda Les Prêtres, zmodeliranega po irskem duhovniškem bendu The Priests – sestavi bend, v katerem so angelski katoliški duhovnik (Guillaume de Tonquédec), degradirani rabin (Jonathan Cohen) in lažni – hedonistični, antisemitski – imam (Ramzy Bedia), ki postanejo velik hit.

Terminal

Če hočete videti, kako se Singerjevih Osumljenih pet, McGuiganov Srečnež Slevin in De Palmova Femme fatale potapljajo v dobro staro Siodmakovo noir klasiko Mračno zrcalo (1946), v kateri detektive in psihiatre vrtita enojajčni dvojčici (Olivia De Havilland & Olivia De Havilland), potem si poglejte Terminal, film noir s tako toksično, difuzno in zadušljivo atmosfero, da bi jo lahko rezali s skalpelom. Ljudi je malo, svetlobe še manj. In skozi to wonderlandsko – večno, neskončno, neonsko, velemestno, anonimno, retrostilizirano, blazno, bizarno, morasto, brezčasno, antirealistično, v skrajni liniji irelevantno – noč pridrsa karizmatična femme fatale, ki skrivnostnemu moškemu, neke vrste »duhovniku«, razkrije, da bo dva plačana morilca izigrala drugega proti drugemu. V zameno naj bi ji »duhovnik« prepustil vse njune »pogodbe«.

Nebotičnik

Nebotičnik je B-film z A-budžetom, kompakten in ekspeditiven, non stop kinetičen, akcijski perpetuum mobile, a tako čudovito – kompulzivno, že kar ritualno – predvidljiv, da je lahko glavni junak, Will Sawyer (Dwayne »The Rock« Johnson), tudi brez ene noge. Zgodi se namreč vse tisto, kar bi se zgodilo, če bi imel obe nogi. Sawyer, vojni veteran, ki noge ni izgubil v Iraku (ali Afganistanu), temveč v Ameriki, med pogajanjem z nekim sociopatom, ki je svojo družino vzel za talko, se zdaj preživlja kot nadzornik nebotičniških varnostnih sistemov, kar ga z družino – ženo (Neve Campbell) in dvema otrokoma – pripelje v Hongkong, kjer naj bi preveril varnostni sistem najvišjega nebotičnika na svetu (225 nadstropij!), nebeškega spomenika sodobni tehnologiji, toda še preden se dobro razgleda, se nebotičnik že vname, požar pa mračne sile podtaknejo njemu, tako da kmalu izgleda kot kombinacija dr. Richarda Kimbla in Johna McClana. Ja, Begunec sreča Umri pokončno. In ja, Sawyerjeva družina obtiči v gorečem nebotičniku, s katero se začne dogajati to, kar se je 11. septembra 2001 dogajalo z dvojčkoma Svetovnega trgovinskega centra.

Ti loviš!

Farsa Ti loviš! potrjuje, da so ameriški moški v tako hudi krizi, da Trumpa res potrebujejo – če bi jih odpeljali na urgenco, bi jim doktor predpisal Trumpa. In to štirikrat na dan. Na tešče. Pet prijateljev – Jeremy Renner, Jon Hamm, Ed Helms, Hannibal Burress in Jake Johnson – se gre že od malega igrico »Ti loviš!« (alias »Tag), kar pomeni, da vsakega maja, ko odprejo vrata svojega malega, zasebnega pekla, nekdo izmed njih lovi in da se mora – kakor ve in zna, v poštev pride vsak trik, vsaka impersonacija, vsaka infiltracija, vsak teater absurda – dotakniti enega izmed ostalih štirih, razen Jerryja (Jeremy Renner), za katerim se je nesmiselno stegovati, ker je nezgrabljiv in nedotakljiv (kot Jason Bourne, Hawkeye ali Hansel, bi lahko dodali). V vseh teh letih namreč še ni lovil – nikomur se ga ni uspelo dotakniti. Zato se ostali zdaj, ko so že v srednjih letih, spravijo nanj. In ker se ženi, bo lahek plen, si mislijo.

Izgubljena med valovi

Ko se nekje vmes nad nemočno, zdelano, omotično barko zgrnejo orjaški, srhljivi valovi (ali pa orjaški, srhljivi specialni efekti, če hočete), vzkliknete: o, Vihar viharjev. In ko se Tami Oldman (Shailene Woodley), energična Kalifornijka, trudi, da bi – z enim očesom na zemljevidu, z drugim pa na sekstantu – preživela morasto divjino morja, dahnete: o, Vse je izgubljeno.

Prvo očiščenje

Saga o Očiščenju, ki jo je leta 2013 spočel James DeMonaco, je anticipirala Donalda Trumpa, zato ne preseneča, da se zdaj, ko je izvoljen, nadaljuje, navsezadnje, zdaj je lahko še bolj to, kar je bila. Prvo očiščenje, ki ga je DeMonaco zgolj napisal, se dogaja pred originalnim Očiščenjem, potemtakem v času, ko trumpovski Novi očetje Amerike, poveličevalci ameriškega sna, sklenejo, da bodo izvedli pionirski socialni eksperiment: prebivalcem Staten Islanda – relativno zaprti skupnosti – bodo eno noč dovolili, da izživijo ves svoj bes, vse svoje frustracije, vso svojo patologijo, vso svojo morilsko slo. Nekaznovano bodo lahko ubili kogarkoli. Tistim, ki bodo sodelovali, obljubljajo denar, slogan »Nocoj smo vsi Staten Island« daje »očiščenju« status dneva neodvisnosti, ljudje se prijavljajo, nekateri protestirajo (proti tej »monetizaciji umora«), črnske tolpe sumijo, da hoče policija kuliso »očiščenja« izkoristiti za obračun z njimi, organizatorji »očiščenja« govorijo o »družbeni katarzi«, ki bo sledila zmanjšanju kriminala ( ja, Ameriko bodo naredili spet veliko), toda prava agenda je na dlani: revne in brezposelne prisiliti, da se pobijejo med sabo.

Nevarne igre

Rusi pridno snemajo imitacije holivudskih spektaklov. Nočna straža je Matrica po rusko, Zaščitniki so Maščevalci po rusko, Koda apokalipse je James Bond po rusko, Nevarne igre pa so Mojstri iluzij po rusko. Michael (Miloš Biković), briljantni in arogantni prevarant, kralj manipulacij, trikov in novih tehnologij, ki se infiltrira v jet-set kazino, da bi naštudiral sistem in elitno klientelo, noro na visoke stave, se po treh mesecih priprav spusti v partijo pokra, s katero naj bi dobesedno slekel nekega magnata, toda veliki dobitek, pet milijonov dolarjev, mu izpred nosu – z majhno pomočjo »magičnega« Antonia Banderasa – spelje skrivnostni hazarder, očitno con-artist, mojster iluzij, ki mu, kot vidimo, spremeni vizualno percepcijo, tako da »vidi« boljše karte, kot jih pa dejansko ima. Ja, prevarant prevara prevaranta.

Križanje

Pri tejle eksorcistični grozljivki, ki jo je Xavier Gens, avtor ekstremnega šokerja Frontiere(s), posnel po resničnih dogodkih, niste ravno prepričani, da bo prišla do konca, tako utrujeno deluje, ko mlado ameriško novinarko (Sophie Cookson), ki je po materini smrti izgubila vero v vero, pošlje v Romunijo, nekdaj pojem brezbožne dežele, kjer se zdi, da je neko žensko ubila prav vera – vera duhovnika, ki je skušal iz »obsedene« nune izgnati hudiča, a se mu je ilegalni eksorcizem ponesrečil, tako da je nuna umrla.

Legenda o konkubini

Predstavljajte si Poejevo Črno mačko, toda napihnjeno v zgodovinski spektakel, 170-milijonski vizualni puzzle, nadrealistični whodunit, prežet s scenerijo, seti, kostumi, rekviziti, tantro in zenom, ki terjajo podaljšani aplavz (kot showstopperji v holivudskih mjuziklih), pa dobite Legendo o konkubini, najdražjo in najrazkošnejšo kriminalko v zgodovini, v kateri črna mačka seje prekletstvo in smrt na kitajskem dvoru, ali bolje rečeno – žre zgodovino v dobi dinastije Tang, ki je vsaj tako legendarna kot božanska imperialna konkubina Yang Guifei (Sandrine Pinna), prva žrtev te govoreče, maščevalne, demonične mačke ( ja, Kaige Chen – član pete generacije kitajskih režiserjev – je leta 1993 zablestel s spektaklom Zbogom, moja konkubina).

Whitney Houston

Whitney Houston, princesa iz newjerseyskega geta in produkt dobe, ki je dala Princa, Madonno in Michaela Jacksona, je leta 1986 gostovala na francoski televiziji – najprej nekaj zapoje, potem pa prisede k voditelju oddaje in drugemu gostu, ostarelemu, čedno opravljenemu, rahlo zmečkanemu, pijanemu pevcu Sergu Gainsbourgu, ki jo začne božati in nadlegovati, rekoč: »Rad bi te pofukal!« Whitney, tedaj pri dvaindvajsetih, obnemi, voditelj pa skuša rešiti situacijo: »Rekel je, da ste mu všeč.« »Ne,« pravi Gainsbourg: »Rekel sem, da bi jo rad pofukal!« Gainsbourg belki tega ne bi rekel – vsaj ne na odprti sceni.