Odbita šola

Da je ena izmed dijakinj videti kot mlada verzija Vesne Györkös Žnidar, je vse, kar lahko rečem o tejle gavnerski komediji, nadaljevanju nemških megahitov Fak ju, šola in J... se, profesor, ki je nad sabo tako navdušeno, da se kar ne neha – traja dve uri, vsi vici pa že videni in slišani v holivudskih »originalih« iz druge, tretje in četrte roke.

Z ljubeznijo, Simon

Simon (Nick Robinson), tipični ameriški najstnik, nam najprej pove, da je tak kot mi. Da ima starše (še kar liberalne) in sestro (Top Chef je njen greatest hit), da živi v predmestju (kje pa drugje?), da je priden v šoli, da ima prijatelje, da hodi k dramskemu krožku. Če bi živel v osemdesetih, v času Reaganove (kontra)revolucije, bi si ga živo predstavljali v najstniških komedijah Johna Hughesa, recimo v Šestnajstih svečkah ali Lepotici v rožnatem. Tam bi ga prevevala razredna nevroza (kot najstniško Lady Bird v istoimenskem filmu), tu – v času Trumpove (kontra)revolucije – pa ga prežema identitetna tesnoba: Simon je namreč gej.

Podedovano zlo

Podedovano zlo izgleda kot rimejk Rosemaryjinega otroka, ki ga je posnel M. Night Shyamalan. Ali pa Takashi Shimizu. Če povem drugače: po pol ure vas ima, da bi stekli domov in preverili, če je vse v redu. Annie Graham (Toni Collette), umetnica, stvarnica avtobiografskih dioram, poročena (Gabriel Byrne), mati dveh otrok, hormonskega najstnika (Alex Wolff ) in emo-trinajstletnice (Milly Shapiro), pokoplje svojo ostarelo, čudaško, dementno mater. Itak je ni marala. Potem se zgodi nekaj še hujšega – če se vam zdi seveda smrt male živali strašnejša od smrti človeka. In ker je to znak, da poti nazaj ni več, je povsem logično, da se zgodi nekaj še hujšega – če se vam zdi seveda smrt otroka strašnejša od smrti male živali.

Šum Balkana

Tomaž Grom, ki kontrabas in improvizacijo vrti kot kolt, je videti kot Yul Brynner (z lasmi), ko po Balkanu – po divjem vzhodu, od Maribora do Prištine, od Zagreba do Skopja, od Tuzle do Tirane – brez garmina nabira svoje »veličastne«, ulične godce (goslače, bobnarje, harmonikarje, klarinetiste ipd.), ki potem pričarajo ultimativni balkanski šum, v katerem – na koncertu v CD-ju, ki potrdi, da ni nič inspirativnejšega od dobrega šuma – konvergirajo povojna deklasiranost, brezposelnost, izgubljena odprtost, čas migracij, militarizacija mej, podcenjevanje življenja, precenjevanje smrti, jugonostalgija in Titov pogreb. (Kinodvor)

Grace Jones

»Ne vstajajte, gospodje, le mimo grem,« pravi Bob Dylan v štiklu Things Have Changed. Natanko to bi lahko rekla Grace Jones: le mimo grem! Vedno je namreč izgledala tako: kot da gre le mimo, kot da ni od tu, kot mistična migrantka, kot kozmična enigma, kot space oddity, kot Wonder Woman, kot modni krik z drugega planeta, kot vizualni précis. Časa imate le toliko, da lahko dahnete: čestitam! Če bi se poročila z Davidom Bowiejem, ki je prav tako ljubil glam, glitter in androginični imidž, bi bilo tako logično kot to, da se z njim ni poročila – vedno je izgledala divje, silovito, kruto, orkansko (»I am woman, I am sun«), pač tako, kot da je stopila iz filma.

Neverjetni 2

V času, ko bujno cvetijo in svetijo filmski superjunaki, je prav, da se spomnimo, kako je superjunake v Mojem življenju videl Ivan Cankar, predvsem, kako je videl slovenskega superjunaka št. 1 – Petra Klepca. »Učitelj je rekel, da je Peter Klepec izruval drevo, zato da bi razkazal svojo moč in svoje junaštvo. Kakšna moč in kakšno junaštvo pa je, če človek izruje drevo tam na lepem, ko mu tega še treba ni? Kaj pa bi s tem drevesom? Ali naj si ga zatakne za klobuk? Junaško je in Petra Klepca vredno, če zamahne z roko, da bi spodil muho, pa izpuli mimogrede kar ves gozd, ves temni Raskovec ter se začudi: ’A tako! Nikar ne zamerite.’«

Jupitrova luna

Sirske begunce, ki bežijo pred brutalno vojno, pri poskusu »nezakonitega« vstopa na Madžarsko čaka nova vojna, nič manj brutalna od tiste v Siriji. Begunci, ki jih tovornjak ponoči pripelje do bližine madžarske meje, se skušajo s čolni prebiti čez močvirje, toda nenadoma se prižgejo žarometi in mejna policija začne streljati. Kot da je vojna. Reši se, kdor se more! Panika! Kaos! Omaha Beach! Čolni potonejo. Na drugi strani je Evropska unija (ultimativna civilizacija!), toda od nekaterih beguncev ostanejo le snikerji. Tisti, ki ves ta ogenj in svinec preživijo, bežijo skozi gozd, policija pa jih preganja kot stekle pse, kot teroriste – a natanko tako jih Evropska unija, še posebej njen višegrajski del, tudi vidi.

Jurski svet: Padlo kraljestvo

Padlo kraljestvo, nadaljevanje Jurskega sveta, ki je bil nadaljevanje Jurskih parkov (oh, in Izgubljenega sveta), je film o etiki. Že dinozavri, ki nastopajo v tem in prejšnjih filmih, so produkti velike etične dileme: naj z genetskim inženiringom ustvarimo »nova« živalska bitja, dinozavre (ipd.), ali pa naj kljub tehnološki možnosti (kloniranje), da to storimo (da ustvarimo »novo« življenje), tega ne storimo? V Padlem kraljestvu, ki se dogaja tri leta po padcu »Jurskega sveta« (ki ga je posnel Juan Antonio Bayona, avtor genialne Sirotišnice), state-of-the-art turističnega parka, nastopi druga etična dilema: naj dinozavre in druge kreature iz nekdanjega Jurskega sveta, bazirane na onem karibskem otoku (Isla Nublar), prepustimo vulkanu, ki apokaliptično izbruhne (eksplozije! ognjemet! lava!), ali pa naj jih rešimo pred kolektivnim izumrtjem? Naj dinozavre prepustimo naravi – ali pa naj s svojim posegom sam tok evolucije spremenimo? So kloni – klonirani zavri – le potrošno blago ali pa imajo iste pravice kot živali?

Ljubiti Pabla

Avtocesta na Floridi – leta 1982. Promet je gost, živahen, poskočen, toda orjaški tovornjak se nenadoma postavi čez en pas, tako da povsem blokira promet. Kmalu vidimo, zakaj to stori – da bi izpraznil pas, na katerem potem pristane veliko letalo (morda ga pilotira Tom Cruise, alias Barry Seal), polno kokaina. Pripeljejo avtomobili, ki naložijo kokain, letalo vzleti in promet spet normalno steče. Kot da se ni nič zgodilo. Policaji, ujeti v koloni, ki stoji, lahko le nemočno gledajo, kaj se dogaja. Ta prizor, ki se odvrti ob štiklu Let It Snow!, plastično poudari, da je lahko Pablo Escobar – kolumbijski »kralj kokaina« – počel, kar je hotel. Ne le v Kolumbiji, temveč tudi v Ameriki, kjer je – na svojem kreativnem in kariernem vrhuncu – s prodajo kokaina letno zaslužil 22 milijard dolarjev.

Oceanovih 8

V času, ko so ženske Hollywood burno in nepozabno spomnile, da obstajajo (še vedno se kadi!), se je Hollywood spomnil, da se lahko ženskam hitro odkupi s filmom Oceanovih 8, vseženskim rebootom totalno moške franšize (Ocean’s Eleven, Ocean’s Twelve, Ocean’s Thirteen). Očitno so hoteli pokazati troje. Prvič, da lahko ženske povsem enakovredno opravijo moško delo – senzacionalni rop. Drugič, da ženske celo rop prelevijo v modno revijo, parado stilne preobrazbe (ne sprašujte). In tretjič, da so ženske učinkovitejše od moških, saj delo, ki ga je prej opravilo 11, 12 ali 13 moških, tu opravi pičlih 8 žensk.

Glasba je časovna umetnost 3, LP film Laibach

Ko Dejan Knez pripoveduje, kako so Laibachi – »otroci duha«, »bratje moči«, »inženirji človeških duš«, »self-made futuristi«, »prva televizijska generacija«, »najbolj nevaren bend na svetu« – v studiu Metro snemali svoj prvi LP (ki bi moral biti naslovljen Nebo žari, a je na koncu po zamenjavi založbe ostal brez naslova), ne pušča nobenega dvoma, da so ustvarjali »nekaj novega, neslišanega«. A tudi Mladen Dolar poudarja, da je iz Laibachove dolgočasne repetitivnosti – iz ritualnega ponavljanja industrijskih truščev – vzniknilo »nekaj novega, inovativnega«. In to »novo« je tedaj, na začetku osemdesetih let, vse presenetilo, šokiralo in zmedlo – nihče ni vedel, kaj naj si misli o bendu, ki se je, kot pravi Knez, »oblekel v represivni aparat«. Da je bila zmeda res huda, potrjuje Zlato Kreč, ki pravi, da so se mu prve pesmi Laibachov – verjetno misli na štikel Moj brat – zdele »čisto belogardistične«, medtem ko jih drugi danes vidijo kot »čisto partizanske«.

Začarani princ

Sneguljčica, Trnuljčica in Pepelka ugotovijo, da so zaročene z istim princem, toda poligamistično fantazijo, ki bi jo gibanje #MeToo videlo povsem drugače kot avtorji tele animacije, zelo hitro preglasi povsem rutinsko, politično korektno iskanje »prave« ljubezni (kot v Disneyjevi Začarani), okrepljeno z obveznim premagovanjem »nemogočih ovir, urokov in prekletstev, ki poudarijo komičnost romantike.

Družinska zadeva

»Svojemu sinu si dal svoje legendarno ime, ki ga dobro nosi,« dahne nekdo Giorgisu, glasbeniku s Krete, legendi lutnje, s čimer lepo nakaže, kaj se na Kreti najbolje nosi – tradicija. Giorgis, poročen z Avstralko, ki je njegova menedžerka, nadaljuje tradicijo prejšnjih rodov in jo prenaša na naslednje rodove, na svoje sinove, tako da izgleda kot reinkarnacija Grka Zorbe, le da ne pleše, temveč igra – in dokler igra, ostali plešejo. A igrati ne neha. Neprestano igra. Zorba, kot veste, ni nehal plesati. Še boljši naslov tegale grškega dokuja bi se glasil: Čakajoč Zorbo. Giorgis in Zorba bi bila kot Fred Astaire in Ginger Rogers. (filmska gledališča; Kinodvor)

Knjigarna

Piše se leto 1959, vojne je že davno konec, Britanijo je zajel večni mir. In Hardborough je malo, mirno, čisto, idilično, zaspano, dolgočasno britansko mesto, ki leži ob morju, tako da izgleda še bolj fiktivno. V resnici tudi je fiktivno, kot so bila fiktivna ona mala, mirna, čista, idilična, zaspana, dolgočasna mesta v kriminalkah Agathe Christie, zato čakamo le še na umor. Toda zgodi se nekaj hujšega od umora – Florence Green (Emily Mortimer), osamljena vdova srednjih let, odpre knjigarno! To šokira mestece. Umor ga ne bi tako šokiral. Mestni stebri, ki jim poveljuje gospa Gamart (Patricia Clarkson), sicer ricochet Bradburyjeve distopije Fahrenheit 451, vedo, da so knjige hudič – da spodjedajo status quo ter kličejo seks in spremembo, celo revolucijo.

Oto

Klicali so ga Oto. Niso vedeli, kako mu je zares ime. Niso vedeli, od kod se je vzel. Videti je kot slovenski Kaspar Hauser. A kot se izkaže, je bil zlorabljen otrok, ki ga je center za socialno delo pozabil vzeti staršem (ali pa dedku in babici, če hočete). Oto zraste v naivnega, dobrodušnega, rahlo hendikepiranega dobričino, slovenskega sanjača, ki tezgari za drobiž, da bi si kupil poltovornjak, dokler mu lokalna neonacista namesto z denarjem ne plačata s kovčkom, polnim stare robe, ki je nihče več ne potrebuje. Oto bi kriknil od gnusa in groze, če bi bil slika Edvarda Muncha, ne pa radgonski original. Vsaj tako se zdi, kajti v kovčku je tudi Munchov Krik, jasno, ukraden – kot že tolikokrat. Krik pač stalno kradejo. Če ga ne ukradejo tatovi, ga ukradejo grozljivke. Oto – bolj režanje kot grozljivka – bi bil lahko naslovljen tudi Krik.

Tovarne niča

»Mihovi so se preselili na klanec, tja, kjer so gledale umazane koče z mrkim in zavidnim pogledom dol na bela poslopja. Na klancu jih je stanovalo mnogo, ki so živeli prej doli v tistih lepih hišah; skrili so se in so se borili v temi za življenje. Strašen boj je bil – lica so plahnela, oči so se vdirale, gledale so iz globokih jam nezaupno in pričakovale so strahoma, ko se je bližalo poslednje zlo, goli, ostudni, neusmiljeni glad. Velika družina je bila, v tesno ogrado jih je nagnala ista skrb, nič ni bilo skritega med njimi. Življenje je bilo enako, tudi obrazi so si bili podobni in, kar so govorili, je bilo zmerom isto – ena sama strašna skrb v tisočerih besedah ... Propali obrtniki, kmetje, ki so jim bili prodali kočo in zemljo, pijanci, ki niso bili za nikakršno delo in so sami čakali, da poginejo kakor živina, v jarku, za plotom – vsi so se skrili na klanec, v nizke koče z nizkimi okni in slamnatimi strehami. Klanec se je vil po kameniti grapi; na obeh straneh se je dvigalo nevisoko pusto hribovje, poraščeno samo z neplodnim grmičevjem in posuto z belim kamenjem, tako da je bilo podobno od daleč velikanskemu pokopališču.«

Klub zadovoljnih žensk

Štiri stare prijateljice iz Santa Monice – Diane Keaton, Jane Fonda, Candice Bergen in Mary Steenburgen – se redno srečujejo in razpravljajo o literaturi, toda ne o Gravity’s Rainbow ali Infinite Jest, temveč o Petdesetih odtenkih sive, tako da je kmalu jasno, zakaj tako vztrajajo pri literaturi: ne zato, ker bi bila dobra za razmišljanje, temveč zato, ker je dobra za seks. Vse štiri se skušajo namreč na “varen” način prebiti do seksa, ki na koncu vedno izgleda le kot vic. Kar pa je logično: romantika je ta, ki te zadovolji! Seks te le umaže. Čudno sporočilo za film, v katerem Klub vražjih babnic sreča Seks v mestu in ki pravi: za seks ni nikoli prepozno!

Solo: Zgodba Vojne zvezd

V času, ko cvetijo Hitri in drzni, je nemogoče pričakovati, da se bo intergalaktični spektakel, kot je Solo: Zgodba Vojne zvezd, začel kako drugače kot z dirko po ulicah zelo, zelo oddaljenega neoliberalno-neokolonialnega planeta (Corellia), na katerem živi in ustvarja Han (Alden Ehrenreich), ki še ni Han Solo. Svoj vzdevek – Solo – si mora šele priboriti: in Solo: Zgodba Vojne zvezd, ki izgleda kot fan fiction, je film prav o tem, kako je Han postal Han Solo in kako je Han Solo potem postal HAN SOLO, pilot »Milenijskega sokola« in kralj »parsekund«.

Stalinova smrt

Kako je umrl Stalin? Tale politična satira, posneta po grafičnem romanu (via Fabien Nury & Thierry Robin), si domišlja, da so ga ubile besede. Ali natančneje: da ga je 5. marca 1953 kap, ko je prebral sporočilce pianistke (Olga Kurylenko), ki je zapisala, da je izdal nacijo in uničil ljudstvo in da moli za njegovo smrt. Človeka, ki je dal pobiti na milijone ljudi, torej ubije nekaj tako malega in bakterijskega, kot so besede. Stalinova smrt, ki skuša biti ironična kot Vojna svetov, v kateri orjaške intergalaktične staliniste – ja, tudi neke vrste gulage postavijo! – na koncu pobijejo mikroorganizmi, Stalina (Adrian McLoughlin) najprej predstavi kot ljubitelja kavbojskih filmov, vulgarnega humorja, nočnega bromansiranja s Hruščovom, Žukovom, Molotovom, Kaganovičem, Mikojanom, Malenkovom in Berijo, mistike svojega kulta osebnosti, klasične glasbe in množičnih likvidacij, navsezadnje, ko ga zagledamo, med večernim poslušanjem radijskega prenosa koncerta klasične glasbe ravno sestavlja spisek ljudi, ki jih je treba zapreti ali likvidirati.

Fantastična ženska

Hitchcockov Psiho nas najprej »prepričuje«, da je glavna junakinja Marion Crane (Janet Leigh), tatinska tajnica iz Phoenixa, ki pa to ni, saj jo iz filma kmalu vržejo, tako da kot glavni junak – in kot vir gledalčeve identifikacije – nastopi prijazni motelir Norman Bates (Anthony Perkins), v resnici morilski travestit, za katerega na koncu ugotovijo, da je »pošast«. Kaj je to, se sprašujejo. In Fantastična ženska, čilski film, dobitnik oskarja za tujejezični film, se začne kot Psiho: najprej nas »prepričuje«, da je glavni junak Orlando (Francisco Reyes), priletni lastnik tekstilne tovarne, ki pride v hotelski bar, kjer ponoči nastopa – poje – Marina (Daniela Vega), njegova transspolna muza, mujer fantástica. Nor je nanjo. Zaradi nje se je ločil od družine. Toda ljubezen je vzajemna. Tudi Marina je nora nanj.

Deadpool 2

»Deadpool 2 je družinski film,« pravi Deadpool (Ryan Reynolds), manično-depresivni, anarho-cinični, burleskno-narcistični, brutalno-agonični, vigilantsko-iznakaženi, stravmatizirani, mutirani, ne ravno čisto heteroseksualni superjunak, ki umira za redko boleznijo, a izgleda kot tip, ki je izumil cool. Toda če hočeš izgledati cool, moraš najprej pobiti nekaj ljudi. Je to kapitalizem? Ali družinski film? V družinskih filmih na začetku vedno nekdo umre – spomnite se le Bambija (mama) ali pa Levjega kralja (oče). In Deadpool ne bi bil genialni jackass popkulture, če temu spisku ne bi dodal še Žage 7.

Moj lažni mož

Garry Marshall je leta 1987 posnel Overboard, tipično staromodno romantično komedijo. Pomeni: tipično seksistično himno patriarhalni ureditvi. Goldie Hawn je igrala Joanno, bogato, sebično, ošabno, zoprno dedinjo, ki nenehno ponižuje in žali tesarja (Kurt Russell), vdovca s štirimi otroki, toda ko pri padcu z jahte izgubi spomin, se ji tesar predstavi kot njen mož – in Joanna ga objame z vsemi štirimi. Jasno, pripelje ji tudi svoje štiri otroke: To so najini otroci! Joanna jih objame z vsemi štirimi. Overboard je sporočal dvoje. Prvič, žensko je treba ukrotiti – neodvisnost le škodi njenemu značaju, saj jo dela sebično, ošabno in zoprno. In drugič, ženska je rojena za moža in otroke – patriarhat je njen raj. Le patriarhat lahko žensko prelevi v perfektno ženo! Rekli boste: ampak Joanna je v to prisiljena, ker je amnezična in ne ve, kaj se dogaja!

Tri sekunde

Leta 1972 – na olimpiadi v Münchnu – smo verjetno prvič videli košarkarje (orjake, dvometraše), kako se po koncu tekme katarzično, orgiastično valjajo po tleh. Drug po drugem, se razume. Kar je bilo presenetljivo, magari šokantno – vse skupaj je bilo videti zelo holivudsko, toda po tleh so se valjali sovjetski košarkarji, ki so veljali za pojem zadržanosti, stoičnosti, discipliniranosti. Nič, zgodil se je čudež – sovjetska reprezentanca je premagala ameriški »dream team«, ki je bil na olimpiadah nepremagan 36 let! 63 tekem – 63 zmag. In običajno so se z Američani v finalu pomerili prav Sovjeti – jasno, vedno so izgubili.

LBJ

Trump pravi, da je najboljši pogajalec in najboljši deal-maker, obenem pa bi rad Ameriko naredil tako veliko – tako belo in tako belsko –, kot je bila nekoč, še preden je predsednik Lyndon B. Johnson leta 1964 skozi kongres spravil zakon o državljanskih pravicah (Civil Rights Act), ki je odpravil rasno segregacijo in politično diskriminacijo. Živo si lahko predstavljate, kako dober pogajalec in kako dober deal-maker je moral biti, še zlasti če pomislite, da je moral od rasizma odvrniti ljudi, ki so bili sveto prepričani, da so črnci sami izbrali suženjstvo.

Zadrži dih

Ko se je Matevž Lenarčič vrnil s svoje zadnje podnebne misije, je sporočil, da je »najbolj zasvinjana država na svetu Kitajska«. Moral bi videti Pariz. V filmu Zadrži dih, francoskem sci-fiju, ki se dogaja v rahli prihodnosti (praktično neločljivi od sedanjosti), namreč Pariz zalije gosta, težka, mlečna, strupena megla, ki pokonča večino prebivalstva. Najprej se zdi, da se je privalila iz Carpenterjeve Megle, potem pa se izkaže, da je bušnila iz Darabontove apokaliptične Skrivnostne megle, ki ji je pot pokazal Cloverfield. Nihče ne ve, kaj se je zgodilo. Le počilo je. Pariz se je stresel. In že so se začeli ljudje obnašati tako, kot da so v kakem filmu M. Nighta Shyamalana, recimo v Dogodku, v katerem prav tako nihče ne ve, kaj je sprožilo nenadno katastrofo, samomorilsko epidemijo.

Jamski človek

Jamski človek, britanska plastelinska stop-motion animacija, je napovednik za letošnje svetovno prvenstvo v nogometu. Tu imate pleme, ki živi v kameni dobi in izumi nogomet, a ostane v kameni dobi, tako da se potem v nogometno velesilo prelevi »bolj razvito« pleme (s francoskim akcentom!), ki je tehnološko že v bronasti dobi. Spopad med »bronastimi« profiji in »kamenimi« amaterji je neizogiben, toda najprej je treba »kamene« amaterje ponovno naučiti nogometne genialnosti. Jamski človek, remiks Kremenčkovih, Sedmih veličastnih, Milijona let pred našim štetjem, Jurskega parka in Zaporniškega kroga (oh, in »ljubke« homofobične panike), je žalovanje za nogometom, nacionalnim športom, ki so ga Britancem speljali zavojevalski »tujci«.

Nevesta

Nastja ( Viktorija Agalakova), mlada Rusinja, je tik pred poroko z Ivanom (Vjačeslav Čepurčenko), sanjskim fantom, da bi poroka – sveti zakon! do smrti! – res prijela, pa se poročita pri njegovih, nekje v ruskem ruralnem zakotju, kjer ženske še vedno vidijo tako, kot so jih videli leta 1839, ko se ta ruski šoker – s »tradicionalnim« fotografiranjem mrtve neveste – začne in ko morbidno, arhaično prekletstvo – v slogu japonskih grozljivk – migrira drugam, tokrat v prihodnost Putinove Rusije, slavilke patriarhata (le družina je družina!), moškega šovinizma (Putin kralj!) in antifeminizma (Pussy Riot v zapor!).

Nikoli zares tukaj

Lynne Ramsay je do sedaj – v dvajsetletni karieri! – posnela le štiri filme, toda štiri odlične, briljantne, urgentne, Podganarja (1999), Morvern Callar (2002), Pogovoriti se morava o Kevinu (2011) in Nikoli zares tukaj. Škoda, da je posnela le štiri. A po drugi strani: še dobro, da je posnela le štiri – ker je vedno počakala, da se ji malce »nabere«, vsak izgleda tako, kot da je prvi, potemtakem kot sunkovita zgostitev vsega, kar ve o filmu, domu, politiki in svetu. Vsak njen film prevevajo vrtoglavica, strast in osuplost nekoga, ki pravkar evforično odkriva film. Tako kot ga je odkrival Orson Welles, ko je snemal Državljana Kanea.

Babica

Babica je film o Béatrice (Catherine Deneuve), ženski, ki ne gugla. Če bi guglala, bi vedela, da je njen ljubimec pred davnimi leti naredil samomor, in sicer takoj zatem, ko ga je brutalno zapustila. Če bi guglala, bi tudi vedela, da ga je mrtvega našla Claire, njegova 13-letna hčerka. In če bi guglala, bi verjetno vedela, da Claire, zdaj pri skoraj petdesetih (Catherine Frot), slovi kot odlična porodničarka (na javni kliniki, ki je tik pred zaprtjem), kar pomeni, da je del zdravstveno-skrbstvenega sektorja.

Maščevalci: Brezmejna vojna

Rečeno heglovsko: Thanos se je v Marvelovem filmskem vesolju že pojavljal (Maščevalci, Maščevalci: Ultronova doba, Varuhi galaksije), a ni bil bistven – zdaj, v skoraj triurnem spektaklu Maščevalci: Brezmejna vojna, v katerem mora zbrati šest »kamnov neskončnosti«, ki naj bi v slogu Big Banga ustvarili nov vesoljski red, pa je bistven na način, kot je bistvena Smrt v šokerju Brez povratka (in številnih nadaljevanjih) ali pa Prekletstvo v šokerju Krog (in številnih nadaljevanjih). Thanos, ki ga vokalizira Josh Brolin (bolj digitalni efekt kot človek), je kozmični nihilist s Titana, ultimativno Zlo, ljubimec Smrti, njen prerok, intergalaktični psihedelik, apokaliptični alien, znanilec Terorja, Kaosa in Konca, grobar človeštva. Vprašate se, kaj je počel do sedaj – zakaj je čakal in ždel v ozadju?