Miles Davis

Miles Davis, sloviti džezist, veliki inovator in originalni milestone, ki je izraz cool poslal v prihodnost (Birth of the Cool, 1957), se je leta 1975 zavil in zabil v popkulturni molk. Iz javnosti je povsem mrknil, živel v svojem brlogu (“Nisem tu”), kot duh, pod radarjem, ves osamljen, maničen in staljen, v temi in krizi, brez navdiha in brez stikov s feni, mediji in producenti, ki so terjali njegov comeback. Po petih letih na njegova vrata potrka Dave Braden (Ewan McGregor), novinar revije Rolling Stone, ki hoče napisati zgodbo o njegovem comebacku, kar je seveda priložnost, da mu Davis, ki ga igra Don Cheadle, režiser Milesa Davisa (njegov prvenec), pojasni nekaj osnov. Recimo: njegova glasba ni džez, temveč družbena glasba, social music. Dalje: ko nimaš več kaj povedati, obmolkneš. O, še: ker je po horoskopu dvojček, pomeni, da je že od prvega dne modalen, pogojen – vedno je A in B hkrati. In končno: “Če boš povedal zgodbo, potem to naredi v slogu.” Pokaži držo. Ne spakuj se.

Čudež na reki Hudson

Letališče, posneto po bestsellerju Arthurja Haileyja, je leta 1970 sprožilo val bombastičnih all-star filmov katastrofe (Peklenski stolp, Potres, Pozejdonova avantura, Hindenburg, Ko se bliža konec), a dobilo tudi tri nadaljevanja – v drugem, Letališču ‘77, je potniško letalo pristalo na morju. Sully, posnet po resnični zgodbi o pilotu Sullyju Sullenbergerju, ki je leta 2009 po trku z jato kanadskih gosi s potniškim letalom – Airbusom A320 (US Airways, let 1549) – “čudežno”, pa vendar povsem mirno in tiho pristal na reki Hudson, bi lahko bil tak film katastrofe, pa ni. Posnel ga je Clint Eastwood, ki potnike komaj ošine. Ne brez razloga, saj so bili povsem irelevantni – le statisti, kosi prtljage, ki jih je bilo treba rešiti pred katastrofo. Še huje: vsi ti potniki so sti, kosi prtljage, ki jih je bilo treba rešiti pred katastrofo. Še huje: vsi ti potniki so sti, kosi prtljage, ki jih je bilo treba rešiti bili le slepi potniki – ker so bili zbiti v svojih sedežih (“brace for impact”), niso ničesar videli. Bili so tako blizu, pa tako daleč. Sully, čisti profi (vsak dan še vedno teče, telovadi), ki ga igra Tom Hanks (siv, še dodatno postaran), se je moral medtem v pilotski kabini odločiti, ali naj letalo preusmeri nazaj na letališče LaGuardia, s katerega je poletel, ali naj skuša pristati na bližnjem letališču Teterboro v New Jerseyju, ali pa naj zasilno pristane na reki Hudson.

Ovce in volkovi

Kot da nimamo že dovolj holivudskih animacij, v katerih mora najšibkejši člen kake živalske vrste dokazati, da je rojeni voditelj, smo zdaj dobili še rusko animacijo, v kateri mora nerodni, igrivi, otročji Griva, definitivno najšibkejši člen volčjega krdela, dokazati, da je volk št. 1, le da potem – ko se enkrat pofočka na vse klišeje tega pandastega podžanra – ne izgleda kot Putin, ki bi sosednje ovce (Krim) anektiral, temveč bolj kot Gorbačov, ki ovcam pusti, da se odcepijo.

Pete in njegov zmaj

Disney je pred skoraj štiridesetimi leti produciral film Pete in njegov zmaj, ki je bil napol igran, napol pa animiran, toda z razlogom – ker tedaj še ni bilo digitalne tehnologije in digitalnih efektov, so lahko zmaja, ki zares izgleda in deluje kot zmaj, pričarali le s klasično animacijo. Zdaj, ko so digitalni efekti nekaj povsem vsakdanjega, lahko risanka mutira v igrani film, v katerem zmaj Elliot izgleda tako živ kot oni orjaški ptiči v Avatarju.

Ledeni morilec: Vrnitev

Poklicni morilci zelo pogosto – še posebej v sequelih – sklenejo, da se bodo upokojili in zaživeli mirno in spokojno, običajno na kaki eksotični lokaciji, toda vedno jih najdejo in pokličejo na zadnjo misijo, alias last job. Tudi Arthur Bishop (Jason Statham), alias Mechanic, alias Ledeni morilec, je poklicni morilec, ki se kani upokojiti in umakniti iz tega stresnega poklica, toda možnosti, da mu bo to uspelo, so neznatne, kajti njegova specializacija je vendarle prevelika redkost – umore zna namreč zrežirati tako, da izgledajo kot nesreče ali samomori. Takih, kot je on, na trgu ni prav dosti.

Vojna

Brian De Palma je leta 1987 posnel film Žrtve vojne, v katerem ameriški vojaki brutalno posilijo vietnamsko dekle, toda žrtve vojne, na katere aludira film, niso Vietnamci (s posiljeno Vietnamko vred), temveč ameriški vojaki. In to je bilo pravilo: v vietnamski vojni je umrlo tri milijone Vietnamcev, toda vietnamiade – od Lovca na jelene do Voda smrti, od Apokalipse danes do Full Metal Jacketa – so nas prepričevale, da so bile prave žrtve vietnamske vojne ameriški vojaki.

Učitelj Žaba

Frans (Jeroen Spitzenberger), učitelj v neki idilični, veseli, razsijani, precej monokulturni nizozemski vasi, je zelo priljubljen, otroci ga imajo radi, odrasli ga spoštujejo, kar pa ni čudno – res je dober učitelj, navsezadnje, njegovi učenci, mali šolarji, vedo, da je glavno mesto Latvije Riga. Toda Frans ima skrivnost. Kot zaupa neki svoji učenki: “Včasih sem takle – včasih pa sem zelen ... spolzek ... na štirih nogah.” Ja, Frans se včasih prelevi v žabo. “Tak sem. Ne šopirim se s tem. A ni me sram. Res ne.” Skoči lahko pet metrov. In če je veter, šest.

Poredne mame

Mila Kunis igra tipično sodobno mamo: zjutraj otroke razvozi po šolah, potem zdrvi v službo, potem otroke razvozi po krožkih, potem zdrvi po nakupih, potem zdrvi nazaj v službo, potem otroke razvozi na treninge, potem zdrvi domov pristavit juho, potem zdrvi na šolsko predstavo, potem zdrvi domov servirat večerjo, vmes pa se nekje na samem zjoče, saj ima občutek, da živi v peklu. “In vendar uživam v tem, da sem mama,” pravi. Film Poredne mame izgleda kot parodija ženskega mazohizma, preden ne izgleda kot parodija kulture, ki ženske sili v mazohizem – otroci, s katerimi je treba itak ravnati tako zaščitniško, kot da so ogrožena vrsta, morajo biti

Telo

Ko se ljudje digitalno povežejo, imajo občutek, da so se končno znebili telesa. Telo je za njih simbol realnosti, pred katero hočejo zbežati. Toda kdo pravi, da je telo sploh še kaj realnega? Je kaj bolj irealnega, fiktivnega in konstruiranega od telesa? Mar ni telo le še plen industrije imidža in korporacij, ki tržijo telo (modni kreatorji, dizajnerji, kozmetika, farmacija, plastična kirurgija, fitness, zdrava hrana, reklame), le še pasivni konzument, ki niha med anoreksijo in bulimijo, le še ogaben in srhljiv nebodigatreba, potreben stalnega retuširanja, stalnega redekoriranja in stalne higiene? Vsekakor, telo je le še podatek. Izgubilo je misijo, angažma – dobro je le še za tuširanje, aerobiko, vitamine, diete, silikon, bodybuilding, modo, steroide in retoriko korporativnih logotipov. Telo je inkorporirano. Signale dobiva z reklamnih panojev. Je dobro za seks? Ne, zaboga! Kaj pa aids, virusi, bolezni, viagra, strah pred fizičnim kontaktom, obsedenost z varnostjo? Telo je bolj panično, bolj strupeno, bolj sterilno in bolj nevarno kot kadarkoli. Ne zaupamo mu več. Razlog več, da se ljudje sprašujejo: je telo sploh še moje? Povsem upravičeno, kajti telo je le še bojišče ideologij, ki ga hočejo regulirati in ugrabiti, ideologij, ki hočejo človeku vzeti pravico do svobodnega razpolaganja s telesom. Zakaj bi še potrebovali telo, če pa nad njim nimamo več nobene kontrole? In da bi bila mera polna, ga jebejo še biologija, gravitacija in čas.

Kavarniška gospoda

Woody Allen je bil poet New Yorka, preden ni pred leti sklenil, da bo postal poet še drugih mest, recimo Barcelone (Ljubezen v Barceloni), Londona (Zadnji udarec), Rima (Rimu z ljubeznijo), Pariza (Polnoč v Parizu) in San Francisca (Otožna Jasmine), celo Azurne obale (Čarovnija v mesečini), zato ne preseneča, da se je zdaj, v Kavarniški gospodi, po dolgih letih – po Holivudskem koncu – spet poklonil Hollywoodu, toda ne današnjemu, temveč nekdanjemu, tistemu“zlatemu” iz tridesetih let, v katerega pripotuje Bobby (Jesse Eisenberg), ki – naveličan New Yorka – išče nekaj, kar bi ga odlepilo od tal, najde pa le reči (blišč, koktejlske iluzije, nevroze, puhle zvezde, bujne tajnice ipd., hej, še celo muzo, Kristen Stewart, mu spelje mogočni agent, njegov stric, Steve Carell), ki ga prepričajo, da se vrne v New York.

Ben-Hur

Ko Hollywood snema rimejke starih filmov, bi bilo dobro, če bi snemal rimejke tistih filmov, ki vsaj niso stalno na sporedu in ki niso še vedno slavni, ki torej niso še vedno hiti, celo megahiti. Tak je Ben---HHHuuurrr ((11995599)),, vveeččnnii hhiitt,, ssttaallnnoo pprreeddvvaajjaann,, popolna, tako rekoč pregovorna klasika, epos tako rekoč svetopisemskih dimenzij, ozaljšan z enajstimi Oskarji. Iskreno rečeno: s takšnim originalom rimejk ne more tekmovati. Au contraire: lahko se le osmeši. Brez skrbi, tu imate vse, kar ste imeli v originalu: zgodbo o dveh prijateljih, judovskem princu Ben-Huru (Jack Huston) in rimskem častniku Messali (Toby Kebbell), ki ju ločita politika in rimska vojna proti terorju, tako da Ben-Hur pristane kot suženj na galeji, zgodbo o Jezusu Kristusu (Rodrigo Santoro), ki dobi nekaj priložnosti za citiranje najbolj znucanih fraz iz Nove zaveze, in finalno kolizejsko dirko konjskih vpreg, toda vse skupaj izgleda le kot hitro, birokratsko, telenovelistično naštevanje “največjih hitov” iz originala, ki je bil skoraj dvakrat daljši od rimejka, tako da si lahko živo predstavljate, da se ves čas zelo mudi.

Si upaš?

Virginia Woolf je leta 1927 objavila roman K svetilniku, ki danes velja za modernistično klasiko in enega izmed najboljših romanov 20. stoletja – krasili so ga tok zavesti, igranje s percepcijo, stalno menjavanje naratorja, obsedenost z gledanjem, relativiziranje resnice. Roman že skoraj 90 let kliče film, a je dočakal le telefilm (nič posebnega), zdaj, v tehnotrilerju Si upaš?, ki sicer precej več dolguje Fincherjevi Igri, Gabriadzejevi Odklikani in najstniškim distopijam (Igram lakote ipd.), pa doživi product placement. Ko Vee, najstnica, ki jo igra 25-letna Emma Roberts, negotova kot gospa Ramsay v romanu K svetilniku (neki moški ji reče, da ženske niso sposobne niti slikati niti pisati), sicer igralka spletne pokémon-gojevske igre, ki jo poganja aplikacija Nerve, sprejme “izziv” (truth or dare), da bo v restavraciji poljubila naključnega fanta, poljubi najstniškega Iana (igra ga 31-letni Dave Franco), ki bere roman K svetilniku, toda Ian tam ni naključno, saj je resnici igralec, del igre, past, ki ga “usodno” spne z Vee, s katero se potem zaganjata v nove in nove “izzive”, vse hujše in strašnejše, celo smrtonosne, jasno, na splošno veselje globalne publike, ki to igro – ilegalno in strogo zaupno, cocktail voajerstva, ekshibicionizma, hipertrofiranega fenovstva, obsedenosti s slavo, izgubljene zasebnosti, sprogramirane anonimnosti, pornificirane drznosti, spletne krutosti ipd. – v realnem času gleda in vanjo kakopak tudi crowdsourcersko investira.

Nevarnost iz globine

Nancy (Blake Lively), študentka medicine, ima probleme, zato se odpravi na samotno, skrivno, idilično mehiško obalo, kjer kani srfati. Jasno, zdaj bo imela še hujše probleme. Narava – še posebej rajska, idilična, brezmadežna, utopična – je itak past. Vedno. Kar bi morala vedeti tudi Nancy, če bi seveda videla 127 ur ali Open Water (oh, ali pa nadaljevanje, Adrift), toda filmski liki žal ne gledajo filmov, tako da se zgodi le tisto, kar se mora zgoditi. Še preden rečete Žrelo, njeno srfanje prekine fantomski morski pes. Še preden rečete Backcountry, že ostane sama z morskim psom. Še preden rečete Moby Dick, se Nancy že zavihti na lebdečo crkovino belega kita, ki se ga potem oklepa kot kapitan Ahab. In še preden rečete Osmi potnik, že nihče ne sliši njenih krikov – okej, le neki idiotski srfer, ki zaplava proti njej, a nima šans, saj morski pes tu nastopa kot metafora posesivnega moškega, ki hoče osamljeno Nancy izključno zase (ne, noče je deliti), in to all-inclusive, zato njuno divje prerivanje po malem spominja tudi na posilstvo-na-prvem-zmenku.

Vojni psi

Zdaj, ko Hillary in Trump nepovedujeta nove vojne, vedno najprej pomislimo na to, kako zelo so se Američani ušteli pri prejšnjih dveh vojnah, afganistanski in iraški, ki sta se kljub silnim obljubam, da bosta le kirurška posega (ali pa v najslabšem primeru le sprehoda), tako zelo vlekli in obenem tako intenzivirali, da ameriške vojske niso mogli več sproti potešiti redni dobavitelji orožja in opreme, tako da so vskočili vsemogoči avanturisti in špekulanti, popolni outsiderji, čisti amaterji, totalni šlosarji, ki so se čez noč prelevili v trgovce z orožjem. Njihova edina referenca je bil brezmejni pohlep, toda hej – vojna je biznis, Afganistan in Irak, ki sta spominjala na divjino, v kateri je spet vse mogoče, sta prižgala pionirskega duha, napalm pa je zadišal po ameriškem snu, ki je obetal plačilo v gotovini. Ne, zgodb si tu ni treba izmišljati. David Packouz in Efraim Diveroli, prijatelja iz Miamija, glavna junaka Vojnih psov, ki ju igrata Jonah Hill in Miles Teller, sta resnična lika. Ko Packouza, za svoje dobro preveč pasivnega in defenzivnega podjetnika, zagledamo prvič, se skuša prebiti kot maser. Ko ga zagledamo drugič, se skuša prebiti s prodajanjem rjuh. Vse je že poizkušal, pa ne gre. Ameriškega sna ne odlepi od tal. Vstopi Diveroli, energični, gobezdavi, iznajdljivi, agresivni, lucidni hustler, ki ne vidi zakonov, temveč le luknje – in vse se spremeni. Boys are back in town! Ameriški sen je špekulacija – če hočeš uspeti, potem moraš nekoga nategniti. Diveroli in Packouz – no, bolj Diveroli kot Packouz – skleneta, da bosta nategnila Pentagon. Ko se začneta plaziti med trgovci z orožjem, ki ju itak ne jemljejo resno, ugotovita, da vse poberejo velike ribe, nekaj drobtin pa pustijo tudi malim ribam, saj veste, da so vsi srečni in da Bushevi administraciji ne more nihče očitati klientelizma ali korupcije. Packouz, ki sovraži Busha, a potrebuje denar, in Diveroli, ki tako ljubi denar, da mu vojna ne krati spanca, sta mali ribi, podgani, vojna ščeneta, ki šnofata po Pentagonovih spletnih straneh, kjer vedno najdeta kako ponudbo, “mrvico”, ki so jo vsi “spregledali” (okej, milostno prepustili v licitiranje malim ribam), tako da začneta hitro mlatiti obscene denarje (lahko si mislite, kakšne denarje je mlatil šele Halliburton!), pa četudi sta povsem clueless – ko tavata po Iraku, nimata pojma, da sta sredi “trikotnika smrti”. Logično: ameriška vojska je Afganistan in Irak prelevila v prosti trg, ki diši po smrti in ameriškem snu. Fanta pa itak rečeta le to, kar hoče slišati prosti trg.

Skrivno življenje hišnih ljubljenčkov

Kaj počnejo igrače, ko so same in ko jih nihče ne gleda? Ne boste verjeli, toda počnejo natanko to, kar počnejo hišni ljubljenčki, ko so sami in ko jih nihče ne gleda – govorijo! Če ste videli Svet igrač, potem ste videli tudi megahit Skrivno življenje hišnih ljubljenčkov, le da imate tu hišne ljubljenčke, ki se delajo, da niso igrače, toda preslabo, da bi jim nasedli. Kot da bi jim kdo rekel: če boste dovolj ljubki, bodo vsi mislili, da ste originali! In če že ravno niste videli Sveta igrač, potem ste gotovo slišali slovenski pregovor: Ljubo doma, kdor ga ima!

V senci žensk

Francoski filmi izgledajo globoki in arty, ker se v njih globokim in arty ljudem dogajajo globoke in arty reči, toda te globoke in arty reči so običajno tako banalne, da bi se lahko z njimi brez težav identificirali tudi ljudje, ki niso niti globoki niti arty. Stanislas Merhar, alias Čuki (okej, Chouki), francoski igralec slovenskega rodu, igra Pierra, globokega in arty človeka, anemičnega, frustriranega režiserja angažiranih dokumentarcev (npr. o odporniškem gibanju), ki jih snema v španoviji s svojo ženo Manon (Clotilde Courau). Resda nimata niti za najemnino, a imata “skupni projekt,” kar se zdi vsaj njej čudovito. “To je ljubezen!” Logično: njemu se zdi to premalo za happy end, zato iz sence ene ženske stopi v senco druge ženske, mlade arhivarke (Lena Paugam), kar ga prelevi v prešuštnika, toda ko izve, da tudi žena vara njega, se njegov obraz spodvije v agonični izraz “žrtve” – no, v izraz ljubosumnega moškega, ki izve, da ga žena vara.

Julieta

Katera je najslavnejša smrt v zgodovini slovenskega filma? Točno: smrt Mete v Klopčičevem Cvetju v jeseni. Pa ste se kdaj vprašali, zakaj Meta sploh umre? Zakaj ji poči srce? Zakaj skuša na vsak način zasenčiti smrt Grete Garbo v Cukorjevi Dami s kamelijami (1936) in Bette Davis v Gouldingovi Temni zmagi (1939)? Zakaj mora umreti?

Zvezdne steze: Onkraj

Ko gledate Onkraj, tretji del nove serije Zvezdnih stez, se vprašate: koliko napadov na ladjo Enterprise bo še moralo uspeti, preden bodo malega Kirka, malega Spocka in druge “nove menedžerje” zamenjali s sposobnejšimi? Malo verjetno – Zvezdne steze so preveč čistunske, da bi opustile Kirkovo ojdipsko mežikanje očetu, originalnemu kapitanu Kirku.

Odred odpisanih

Ko Gotham, prepojen z dekadenco, kriminalom in korupcijo, opustoši žareči, predatorski, apokaliptični alien z Dollarhydovo glavo, oblasti ne pokličejo policije ali vojske, temveč še hujše pošasti, ki jim ni treba reči niti hvala. V Aldrichevem Ducatu umazancev (ki je pognal Castellarijev film Pet zaznamovanih, ki je pognal Tarantinove Neslavne barabe), so kriminalce, obsojene na smrt , poslali na samomorilsko reševanje II. svetovne vojne, v stripovskem, sarkastičnem, metaciničnem Odredu odpisanih, ki nekaj trikov dolguje tudi obema Carpenterjevima Pobegoma (iz New Yorka in Los Angelesa), pa kriminalce iz celic smrti – serijske morilce, teroriste, psihopate, sociopate in frike s krokodiljim obrazom (igrajo jih Will Smith, Jay Hernandez, Adewale Akinnuoye-Agbaje, Margot Robbie, Jai Courtney, Common itd.) – pošljejo reševat Gotham in Ameriko. Batman, ki ga hipno impersonira Ben Affleck, jim ne seže do kolen.

Jason Bourne

Jason Bourne je tako ekstremno, tako blazno in tako bajno kinetičen, da si težko predstavljamo, da bi bil lahko posnet po fiksnem scenariju, ali bolje rečeno – scenarij je lahko nastal šele naknadno, potem ko so ga že posneli, v montažni sobi, zato ne preseneča, da je kot koscenarist podpisan tudi montažer, Christopher Rouse.

Rojeni za ples

Ste videli mjuzikl Odpleši svoje sanje ali pa katerega izmed njegovih nadaljevanj? Potem ste videli tudi Rojene za ples, ki svoje sanje odplešejo na Novi Zelandiji. Filmi iz serije Odpleši svoje sanje so imeli strukturo porniča: vse tisto, kar se zgodi pred finalno tekmo, pred money shotom, če hočete, je tam le pro forma, ker pač film ne more trajati le 15 minut.

Komuna

Thomas Vinterberg nam je že v Praznovanju, ki ga je posnel pred skoraj dvajsetimi leti (v okviru asketske Dogme, tako sam ni bil niti podpisan), pokazal, da so rituali – recimo družinska praznovanja, okrogle obletnice – le priložnost, da si ljudje povedo to, česar si sicer – na suho – ne bi.

Izganjalci duhov

V originalnih Izganjalcih duhov, posnetih leta 1984, tik pred ponovno izvolitvijo Ronalda Reagana, so New York napadli duhovi, neke vrste poltergeisti (Poltergeist, ki ga je nekaj let prej produciral in “duhovno” režiral Steven Spielberg, je bil orjaški hit), ki mutirajo v apokaliptične pošasti, toda na pomoč niso poklicali niti Supermana niti Batmana (ali kakega drugega utelešenja individualizma in podjetnosti), temveč javni sektor, znanstvenike (Bill Murray & the gang), ki so morali svojo strokovnost in družbeno koristnost pokazati tudi na prostem trgu – kot izganjalci duhov. To je bila pač Reaganova doba – čas neoliberalne reaganomike, privatizacije, vitke države in razbijanja javnega sektorja. Znanstveniki, ki verjamejo v obstoj paranormalnih duhov? Ni nujno, da to verjamejo, toda ker morajo na trg (vlada jim vzame denar za raziskave!), morajo verjeti to, kar pravi trg. Trg je stvar vere. Še huje: trg terja vero. In če trg pravi, da se danes najbolje prodajajo duhovi, potem morajo vsi prodajati in kupovati duhove – celo tisti, ki v duhove ne verjamejo.

Ledena doba: Veliki trk

Lahko se imamo še za tako ogrožene (podnebne spremembe, ekološka katastrofa), magari za najbolj ogroženo edicijo človeštva, pa ne moremo niti zdaleč tekmovati s predzgodovino, kjer je človeštvu – no, živalstvu, mamutom, tigrom in lenivcem – vsak dan grozilo novo izumrtje.

Mesto zločina

Adrien Brody se s svojim skrivenčenim obrazom, pritajenim glasom in solznimi očmi odlično poda turobni, mračni, deževni, anemični, depresivni atmosferi anonimnega avstralskega mesta, nad katerim visijo duhovi preteklosti, ki žre svetlobo, spomine in življenje. Pokopališča tu sploh ne potrebujejo, saj je samo mesto videti kot pokopališče.

On + ona

Claude Lelouche je pred petdesetimi leti posnel Moškega in žensko, romanco romanc, v kateri sta se moški (Jean-Louis Trintignant) in ženska (Anouk Aimée), Jean-Louis in Anne, vdovec z enim otrokom in vdova z enim otrokom (simetrija med njima je bila res chic, tako rekoč dizajnerska), srečujeta in razhajata, stiskata in ločujeta, objemata in odrivata, pa ne zato, ker bi ju tako zelo žrli dvomi, temveč zato, ker skušata biti novovalovska in originalna.

Andron: Črni blodnjak

Deset oseb, popolnih neznancev, se prebudi v orjaškem kompleksu, ki spominja na zapuščeno skladišče. Ne vedo, kdo so – niti kje so. Amnezija. “Nismo več v Kansasu,” dahne nekdo, ki kljub amneziji ni pozabil Dorothy in Čarovnika iz Oza. Točno: ugotoviti morajo, kdo so in kje so – v nasprotnem primeru bodo umrli. Vas je strah? Nehajte: filmi so ta trik obdelali že do nezavesti, začenši kakopak z danes kultno Natalijevo Kocko, v kateri se je v orjaškem kompleksu – ja, labirintu, “črnem blodnjaku”, daleč od Kansasa – prebudilo šest oseb, popolnih neznancev. Niso imeli pojma, kdo so – niti kje so. Kocka je dobila še dve nadaljevanji, a tudi številne imitatorje, tako da je kmalu variiralo le še število amnezikov, ki se prebudijo v istem kompleksu, daleč od Kansasa.

Maggie ima načrt

Romantične komedije so konservativne. Kaj že sporočajo? Tole: ženska ne more biti samska. Romantične komedije žensko vedno prisilijo v zvezo. Jasno: v heteroseksualno zvezo. Pa četudi gre za ženske, ki jim heteroseksualne zveze ne ležijo. Že tolikokrat so se opekle, da so nad moškimi obupale. To ni zanje!

Ryuzo in sedem veličastnih

Film Ryuzo in sedem veličastnih je komični otrok Kurosawove klasike Sedem samurajev, le da samuraji niso samuraji, temveč gangsterji – in to ostareli, upokojeni yakuze (Tatsuya Fuji itd.), ki ne znajo več vihteti ne pištole ne meča, a dobijo priložnost, da obešenjaško razstrelijo tetovirani žanr, v katerem so nekoč briljirali in ki je bil itak vedno tako smrtno resen, tako brutalno ciničen in tako ledeno mizantropski, kot da bo zdaj zdaj bušnil v smeh.

Kako najti zmenek za poroko

Tole je parodija moške predupravičenosti in glorifikacija ženske neobvladljivosti. Zac Efron in Adam Devine sta brata, ki vse obračata, toda Bog obrne. Bog je tokrat ženska, no, dve dekleti, Anna Kendrick in Aubrey Plaza, ki se javita na njun spletno-viralni oglas: fanta – gavnarja, žurerja, fakina, idiota in ludista, ki vsak družinski dogodek prelevita v Japonsko (sama sta pri tem kakopak v vlogi Godzile) – namreč nujno potrebujeta poročni spremljevalki.