-
V ringu se včasih odloča o usodi sveta, če pomislimo na Rockyja 4, v katerem sta Rocky in sovjetski terminator Ivan Drago hladno vojno zvedla na to, kar je bila – petelinjenje.
-
Larry Gaye (Mark Feuerstein) je moški, ki odpravlja ostale moške, saj lahko sam pofuka vse ženske tega sveta. Larry Gaye je tudi stevard, ki odpravlja vse ostale stevarde in stevardese, saj bi lahko sam opravil njihovo delo.
-
Odvetnik (Zac Efron), ki je tik pred poroko, mora na Florido odpeljati svojega dedka (Robert De Niro), nekdanjega marinca, ki hlini, da je profesor, da bi lažje pofukal katero izmed številnih hormonskih, bikinskih študentk, ki jih naplavi spring break (rad bi le “Fukal, fukal, fukal in fukal”, pravi), kar tole vulgarno road farso spremeni v fantazijsko, karaoško, seksistično, homofobično nadaljevanje komedije Preden se stegneva, v peep-show politične nekorektnosti, ki moleduje za dovoljenje, da bi črncem rekel niggaz.
-
Brooklyn, posnet po romanu Colma Tóibína, je razglednica iz petdesetih let prejšnjega stoletja. Eilis (Saoirse Ronan) se z razgledniške Irske, kjer je premalo delovnih mest za punce, preseli v razgledniški Brooklyn, kjer je delovnih mest dovolj, recimo v deluxe veleblagovnici, kamor pride s pomočjo razgledniške katoliške cerkve in razgledniške irske diaspore.
-
“Totalno so nas razvrednotili,” pravi igralec Andrej Nahtigal: “Kdo igra igralce? Politiki, poslanci! Kdo bo lepše govoril, kdo ga bo bolj sral – za velike pare.”
-
Če pomislite na vse superjunaške filme, ki preplavljajo multiplekse, zlahka izračunate, da danes v komedijah pobijejo več ljudi kot v tragedijah. Šekspirjanske tragedije maščevanja so zamenjale marvelovske komedije maščevanja.
-
Alvin in veverički: Velika alvintura
Ko veveričkam – s falsettom na helij – kapne, da si je Jason Lee, njihov oče, skrbnik in prijatelj, omislil nevesto z zoprnim pamžem, začnejo delati vse, da bi preprečile razširitev svoje “nuklearne” družine, kar jih odpelje na trip, tako da srečajo številne znane obraze, med drugim tudi režiserja Johna Watersa, avtorja filma Rožnati plamenci, v katerem je masivni transvestit Divine požrl pravi, nepotvorjeni, nedigitalni pasji drek. Veveričke po drugi strani le prdnejo. Karaoke pač.
-
Temnopolta študentka (Kali Hawk) intervjuva temnopoltega magnata Christiana Blacka (Marlon Wayans). Ona je devica – on ima rdečo mučilno sobano.
-
Volčja druščina je dokumentarec o šestih dolgolasih bratih perujsko-ameriškega rodu, ki niso zrasli med volkovi, temveč med filmi.
-
Petrograjski muzej Ermitaž se je med II. svetovno vojno prelevil v kombinacijo bolnišnice in pogrebnega zavoda – v njem so zdravili ranjene in izdelovali krste.
-
Will Ferrell se poroči z žensko (Linda Cardellini), ki ima dva otroka še iz prvega zakona, zato dela vse, da bi ju čim bolj impresioniral in da bi ga sprejela kot novega daddyja, toda igro mu pokvari malce daljši obisk njunega biološkega očeta – seksi mačota na motorju (Mark Wahlberg). Očka proti fotru – karikatura moške panike – je komedija s tako tanko premiso, da bi se moral vsakih pet minut prikazati nov biološki oče, še impresivnejši in atraktivnejši od prejšnjega.
-
Albanski gorati predeli so ekstremno patriarhalni in represivni, polni arhaičnih, kanunskih “kodeksov časti”, zato se lahko ženska svoje podrejenosti znebi le tako, da postane moški. Moški pa lahko postane tako, da privzame moški look, da v celoti prevzame moško vlogo in da se ne odreče le materinstvu, temveč tudi seksu, da potemtakem ostane “zaprisežena” devica. To stori Hana (Alba Rohrwacher), ki je zdaj Mark. Toda ko pobegne v Milano, v “svobodo”, kjer ima možnost izbire in kjer se lahko ponovno “prelevi” v žensko, ugotovi, da je utesnjujoče eno in in drugo (nedrček ji prsi tako stiska kot trakovi, s katerimi jih je skrivala) in da je ženska identiteta tako neoriginalna kot moška, le učinek patriarhalnega reda, ki kliče po radikalni ženskosti.
-
Soba, posneta po bestsellerju Emme Donoghue, je film o dečku, ki nenadoma in sunkovito odkrije življenje. “Joj, toliko je vsega, da je kar srhljivo, pa nič hudega,” dahne. Petletni Jack (Jacob Tremblay) ni “divji otrok”, temveč “fritzlovski” otrok.
-
Povratnik je velik film. Ne, za 12 Oskarjev res ni nominiran brez razloga. Toda veliki filmi ne padejo z neba. Običajno imajo dobre iztočnice.
-
“Navadno vsak dan srečuje nenavadno,” dahne Neil Walker (Bradley Cooper), menedžer popularnega nakupovalnega TV-kanala. Ob telefonih ždi kopica operaterjev in operaterk, ki sproti beležijo “klike” (no, naročila), s pomočjo katerih potem – v realnem času – odločajo, kateri artikel bodo še naprej prodajali in katerega bodo zavrgli. Banalne stvari – artikli, recimo novi detergenti ali čistilne metle – tu “kliknejo” ali pa ne. Zaživijo ali pa crknejo. Druge priložnosti ne dobijo.
-
Ko pride do evropskega filma, se težko s kom bolj ne strinjam, kot je Evropska filmska akademija, ki je recimo za najboljši evropski film leta 2015 nominirala šest filmov, o katerih čez 10 ali 20 let ne bo ne duha ne duha. Nihče se jih ne bo več spomnil. Kar velja tudi za Mladost, ki bo čez 10 let nepomembna.
-
Velika poteza je najboljša komedija lanskega leta. Toda to ni komedija, v kateri je to, kar se dogaja, brez posledic (v komediji imate vedno kak avtomobilski direndaj, ki povzroči orjaško gospodarsko škodo in kaos, toda že v naslednjem trenutku je vse tako, kot da se ni nič zgodilo), temveč komedija, v kateri ima vse, kar se dogaja, povsem jasne posledice.
-
V tejle norveški animaciji, ekranizaciji otroških zgodb Gunille Bergström, živijo ljudje, ki imajo le toliko las kot Gustav, legendarni junak madžarskih risank, a velike apetite in želje. Mali Albert – sramežljiv, zvedav ipd. – hoče psa. Ata pravi: ne! Premlad si! Pa Albert sreča čarodeja: hej, če iz rokava potegne zajca, bo tudi psa! Toda poanta tele – precej didaktične – animacije gre drugam: iluzije so slepa ulica! Od iluzij ne moreš živeti! Kdo pravi, da ne? V času, ko ljudje živijo le še od iluzij, je čudno, da si sploh še kdo želi psa, saj bi pričakovali, da si bodo vsi raje želeli kar čarodeja.
-
Ko so skušali ekologi pokazati na strašne posledice podnebnih sprememb, so rekli: Severni tečaj se tali! Vse manj ga je! Izginja! Nihče ni trznil. In zakaj ne? Ker tam nihče ne živi. Razen severnih medvedov. Če bomo podnebnim spremembam pustili prosto pot, bodo severni medvedi izumrli! Če nič drugega, so ekologi s tem pritegnili pozornost animacije Medo s severa, v kateri severni medved, ki ugotovi, da se severni tečaj tali in da je tam vse več turistov, emigrira v New York, kjer postane maskota multinacionalke, ki s svojo politiko onesnaževanja – in nasprotovanjem trajnostnemu razvoju – ubija severni tečaj. Čas je, da se medo – no, medvedji kralj – prelevi v žvižgača in da pokaže, kam sodijo pogoltne, brezvestne korporacije: v kanalizacijo.
-
V neki newyorški galeriji pripravljajo fotografsko razstavo Isabelle Reed (Isabelle Huppert), slovite vojne fotografinje, ki je pred nekaj leti umrla v slow-motion prometni nesreči in za sabo pustila užaloščeno, tesnobno družino – moža (Gabriel Byrne), ki ima zdaj že drugo žensko, in dva sinova, starejšega, poročenega (Jesse Eisenberg), ki se mu je pravkar rodil otrok, in mlajšega, anomičnega (Devin Druid), še gimnazijca, ki žge računalniške igrice in retro hite. Ne le da še vedno žalujejo in da jih “duh” karizmatične, skrivnostne matere še vedno obseda, temveč se zdi, kot da drug drugemu še vedno ne morejo odpustiti, da je mama umrla.
-
11. septembra 1973 je v Čilu počilo: general Augusto Pinochet je zrušil demokratično izvoljenega predsednika Salvadorja Allendeja, bombardiral La Monedo, predsedniško palačo, prepovedal vse politične stranke, zaplenil kongres, ukinil kakršnekoli volitve, uzakonil cenzuro, odpovedal demokracijo in sprožil teror, v katerem je “izginilo” na tisoče ljudi, nasprotnikov novega režima.
-
Tole je eden izmed tistih filmov, v katerih policijska akcija izgleda kot fantovščina, magari Prekrokana noč, in v katerih se imajo fantje bolje od moških in žensk.
-
Leta 1976 je vzletela kopica slovitih holivudskih filmov: Taksist, Naslednja postaja Greenwich Village, Vsi predsednikovi možje, Dvoboj na Missouriju, Odpadnik Josie Wales, Maratonec, TV mreža, Carrie in Pot k slavi, toda Oskarja je presenetljivo pobral Rocky, film o filadelfijskem proletarcu, ki ga stahanovsko ugonabljanje – kri in znoj – prelevi v boksarskega prvaka, utelešenje ameriškega sna, dokaz, da ima trdo delo transformativno moč.
-
Thierry (Vincent Lindon), tovarniški delavec, ki ga odpustijo, vidno ponižajo in deklasirajo, je prisiljen sprejeti bedno plačano službo varnostnika v orjaškem supermarketu, kjer naj bi – ob asistenci trume varnostnih kamer – prežal na zmikavte, ki pa, kot se izkaže, kradejo zato, da bi preživeli, saj so tako brezposelni, ponižani, obupani in deklasirani, kot je bil on. Kapitalizem ne dela za ljudi, temveč proti njim, ali bolje rečeno: kapitalizem – arhipelag nakupovalnih središč, ki kar pokajo od izobilja – ne more preživeti vseh. V nakupovalnem središču lahko umreš od lakote.
-
Predstavljajte si film, v katerem profesorja zaprejo na Goli otok, od koder po desetih letih zbeži, a ga hči, prepojena s partijskim agit-propom, izda, tako da ga vrnejo na Goli otok, toda ko ga tri leta kasneje izpustijo, se ga žena, že vsa amnezična, ne spominja več, medtem ko hči – v spremenjenih okoliščinah, ne več balerina, temveč tovarniška delavka – išče pot do sprave.
-
Leta 1970 je zablestela Zgodba o Christine Jorgensen, holivudski film o ameriškem fantu, ki mu leta 1953 kirurško spremenijo spol – George Jorgensen postane Christine Jorgensen.
-
Margherita (Margherita Buy) je režiserka, ki hoče snemati “pomembne” filme, toda “pomembnega” evropskega filma očitno ni več mogoče posneti brez holivudskega zvezdnika – v njenem novem filmu, “pomembnem” kakopak, igra John Turturro. Moja mama bi bila dopolnilo komičnega Dragega dnevnika, v katerem se je Nanni Moretti zgražal nad “kultnimi filmi” à la Henry, portret serijskega morilca in invazivnostjo televizije, če je ne bi umiranje Margheritine matere prelevilo v dopolnilo tragične Sinove sobe, v kateri je Moretti izgubil sina, pa tudi Hanekejeve Ljubezni, le da tu agonično umiranje bližnjega sovpada z umiranjem proletariata, ki – v filmu v filmu – protestira proti svoji prekarnosti. Mehki, “materinski” kapitalizem, ki je vključeval socialno državo, izginja, toda to, da ženska režira in da moški – njen brat, ki ga igra kar sam Moretti – kuha, budi upanje, saj zveni kot vzklik: Imamo papeža! Brez heca. Stvari so tako resne, da niti Morettiju – večnemu satiriku – ni več do smeha.
-
Za New York pravijo, da je poln taksistov, ki imajo pod sedežem scenarij – vsi newyorški taksisti so nesojeni filmarji. V Teheranu je ravno nasprotno: vsak iranski filmar je na tem, da postane taksist. Od tega, da postane taksist, ga loči le en “napačen” film.
-
Ali Bog obstaja? Absolutno! In kje živi? V Bruslju! Logično. Ne, ni mrtev, pravi Čisto nova zaveza, bujna, pikantna, satirična, sarkastična reimaginacija svetopisemske Geneze, ki jo je posnel Jaco Van Dormael, avtor klasike Toto heroj. Bog – ki ga igra Benoît Poelvoorde – res živi v Bruslju.
-
24. 12. 2015 | Mladina 52 | Kultura | Film
“Božični filmi” so iz leta v leto slabši, tako da imajo očitno že tako slabo reputacijo, da so v njih voljni igrati le še brezposelni – nekdanji nekdanji zvezdniki. V temle so na voljo Tom Arnold, Chevy Chase in Rob Schneider, ki daje glas “magičnemu” psu. Rekel bom le to: to ni film za ljubitelje psov niti za ljubitelje Roba Schneiderja, temveč izključno za ljubitelje psov, ki jih igra Rob Schneider. Točno, če bi pes igral Roba Schneiderja, bi bila tržna niša večja.
Iskanje brez piškotkov ni možno
