Pesem morja

Ko 10-letni Ben ugotovi, da je njegova nema sestrica Saoirse v resnici legendarno bitje, selki, pol človek, pol tjulenj, vsa irska mitologija čudežno oživi, kar tole ročno izrisano animacijo prelevi v mojstrovino minimalistične ekspresivnosti in fino dopolnilo Skrivnosti iz Kellsa, z vso eksperimentalno folkloro, miyazakijevsko nostalgijo in socialno pedagogiko vred – otroci, ki nimajo očeta in matere, so okej!

Peklenski val

Peklenski val, rimejk akcijskega filma, ki ga je leta 1991 posnela Kathryn Bigelow, izgleda kot moderni XXX mnogoboj.

Jastog

Jastog se dogaja v svetu, v katerem ni uspel le referendum o samskih ženskah, temveč tudi o samskih moških – nihče v tem distopičnem svetu ne sme biti samski. Strogo prepovedano.

Victoria

V času hude finančno-gospodarske krize, ki je zajela Španijo, je ogromno mladih Špancev emigriralo v Nemčijo.

Sestri

Amy Poehler in Tina Fey, ki sta skupaj previharili serijo Saturday Night Live, podelitve zlatih globusov in komedijo Najeta mama, sta sestri, ki jima starši sporočijo, da bodo prodali družinsko hišo, v kateri sta odraščali in prirejali famozne, očitno nenadjebljive zabave, zato skleneta, da tik pred prodajo priredita še zadnjo, res ultimativno zabavo, apokaliptični megažur, kar pa je žal le priložnost, da se njun uvodni, sitkomski, apatowski pas-de-deux prelevi v upehano imitacijo Projekta X, le da se s tiči in analnimi vici ne obmetavajo najstniki, temveč Petri Pani in Petre Panke, ki so pozabili odrasti (odrasteš pač, ko uničiš rojstno hišo!).

Vojna zvezd: Sila se prebuja

Če bi nova Vojna zvezd vso energijo, ki je šla vanjo, posrkala soncu, bi zdajle živeli v ledeni dobi. Že samo za neprestano mežikanje fenom bi izpraznila Zvezdo smrti. Nova Vojna zvezd – evforični reboot, okej, skoraj rimejk originala, Novega upanja, briljatni remiks vesterna, vojnega filma, samurajske epopeje in sci-fija, state-of-the-art pop, pilot, ki res leti, spektakel nostalgije po nostalgiji, bolj Iliada v vesolju kot Odiseja v vesolju – namreč demokratično prikima fenom, angažirani, interaktivni skupnosti, ki jo je v vseh teh letih ustvarila: ja, prav ste imeli – Jar Jar Binks, ki je grenil Lucasove prequele, je bil res nebodigatreba. In glej, ni ga več.

Božič pri Cooperjevih

Čas božičnega veselja je čas, ko ljudje postanejo nekritični, popustljivi in prizanesljivi. Zato tudi kupujejo reči, ki jih sicer ne bi – in zato drug drugemu podarjajo reči, ki jih ne potrebujejo. Problem božičnih filmov je, da izgledajo natanko tako – kot reč, ki je ne potrebujemo. Kot reč za ljudi, ki so jim kriteriji povsem padli. Tu imate ata (John Goodman) in mamo (Diane Keaton), ki sta pred ločitvijo, a to zamolčita, da bi svoji družini – osebkom s še hujšimi problemi od njunega, s psom vred – zagotovila vesel Božič. Božič pri Cooperjevih, ki je klišeje očitno dobil pod jelko, je tako ritualno dolgočasen, kot je na rojstnih dnevih dolgočasen štikel Happy Birthday to You.

Vsi na jug

Frane Milčinski, alias Ježek, je v Vesni igral slikarja, ki poleti slika Alpe, pozimi pa Dalmacijo, češ poleti gredo bolj v promet Alpe, pozimi pa gre bolj v promet Dalmacija. Milčinski je razmišljal kot Hollywood, no, kot francoski Hollywood. Francoska komedija Vsi na jug, sicer nadaljevanje velikega hita Babysitting, ni ravno ne vem kaj, toda v času zimske sivine, kratkih dnevov in mraza ponuja vsaj alternativo – dobro naježeno brazilsko »Dalmacijo«, kamor krene skupina evforičnih, hormonskih francoskih mladcev in mladenk, da bi podoživela svojo verzijo holivudskega Projekta X, namazano z žavbami Lova na zeleni diamant, Smaragdnega gozda, Jackassa in vseh tistih šokerjev, v katerih amazonska džungla vzame turiste, kar pa je še vedno zabavnejše od zimske sivine, kratkih dnevov in mraza.

Skrivnost njihovih oči

Skrivnost njihovih oči je holivudski rimejk argentinskega filma (El secreto de sus ojos), ki je leta 2010 pobral tujejezičnega oskarja. Dogajal se je v času argentinske “umazane vojne”, ko so izginjali ali umirali ljudje, jasno, v skrivnostnih okoliščinah. Rimejk se dogaja po 11. septembru 2001, v času “vojne proti terorju”. Ja, spet izginjajo in umirajo ljudje – in ja, v skrivnostnih okoliščinah.

Mladost

Mladost, ki misli, da Viscontijeva Smrt v Benetkah nujno potrebuje dopolnilo, je film o starosti. Dogaja se v švicarskem podalpskem letovišču, ki s svojo arkadijsko sterilnostjo, brezmadežno čistostjo, neskončno lepoto in fosilno grotesknostjo spominja na tista “okrevališča”, v katerih prosto lebdečim starcem ob kakšni kičasti ariji z “magično” transfuzijo zamenjajo blatno kri, tako da potem – vrnjeni v formo – izgledajo mlajši od mladcev, katerim so “spili” kri.

Sestrica

V sodobnem času lahko preživiš le tako, da si ustvariš samozadostno skupnost (neke vrste komuno ali zadrugo ali kooperativo), pravi Sestrica, ki jo je – po mangi – posnel japonski auteur Hirokazu Koreeda.

Sicario

Tisti, ki mislijo, da je bil zadnji James Bond ali pa zadnji Terminator intenziven, niso videli filma Sicario, ki se začne sredi arizonske puščave, kjer v stenah nekega kompleksa najdejo množico trupel.

Odi in pingvini

Kolonijo pingvinov, ki živijo pri nekem scenskem mestecu na avstralski jugovzhodni obali, vztrajno in sistematično desetkajo lisice, kar je priložnost za “čudaškega” perutninarja (Shane Jacobson), da svojega psa (Oddball, alias Odi), ki ga imajo vsi za nebodigatreba, prelevi v srditega zatiralca lisic in varuha pingvinskih pravic. Ker je film – Babe sreča Rumenka – posnet po resnični zgodbi, kliče po dokumentarcu (ekološki boj za ogrožene vrste à la Skriti zaliv, le da Japonce zamenjajo lisice), a tudi po animiranem filmu (veliki “magično” rešujejo male, pravljično prijateljstvo med “drugačnimi”).

Dobrodušni velikan

Kapitalizma si niso izmislile ženske, temveč so ga ustvarili moški, ki zdaj v grozi ugotavljajo, da jih je presegel in da od njih terja preprosto preveč. Tega pritiska, te tekme, teh vojn ne vzdržijo več, pa četudi izgledajo kot gore, ki bi lahko premikale gore. V resnici so kot gore le osamljeni.

Snoopy in Charlie Brown: Film o Arašidkih

Ko je Charles M. Schulz risal svoje kultne stripe o Arašidkih (Charlie Brown, Snoopy, Suzy, Linus, Sally, Patty, Marcie itd.), še ni bilo interneta, zato ne preseneča, da tudi v tejle poskočni, burleskni animaciji – delu studia Blue Sky, krivca za Ledene dobe (ja, tista veverička je bila njihov arašidek) – interneta še ni na spregled, tako da kar mrgoli analognih grozot (tipkalni stroj! spuščanje zmajev! Tolstojev roman Vojna in mir!), otroci – no, Arašidki – pa ne ždijo doma, med digitalnimi čudesi, temveč se igrajo zunaj, kjer prekipevajo od radovednosti, potenciala in življenja, še posebej Charlie Brown, ki po vsakem svojem neuspehu – in teh ne manjka! – poskrbi, da naslednjič spodleti še bolje, kot da bi skušal razočaranje, mrak in melanholijo, ki tlijo v ameriškem snu, poročiti z revolucijo, malo, izmuzljivo, nepristopno Rdečelasko, kraljico vseh imaginacij.

V srcu morja

Ob koncu leta 1820 je iz Nantucketa (Massachusetts), na odprto morje odplula kitolovka Essex, ki se je po dolgi, mučni plovbi ob južnoameriški obali prebila do Pacifika, do kitolovskega El Dorada, kjer pa je naletela na hujšega od sebe – na kita, ki jo je zlomil in potopil.

Ob morju

Brad Pitt in Angelina Jolie bi raje skupaj umrla, kot pa skupaj živela. Vsaj tako se zdi, ko v francosko obmorsko vasico nekje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja – ob štiklu Jane B. (via Serge Gainsbourg & Jane Birkin), B-strani singelce Je t’aime ... moi non plus – pripotuje ameriški zakonski par, ki je na najnižji točki odnosa.

Parkelj

Tik pred Božičem se v trgovino z božičnimi darili zapodi množica pogoltnih kupcev: dirjajo sem ter tja, se grebejo za artikle, si jih trgajo iz rok, hodijo drug po drugem, se pretepajo. To ni ravno dobra reklama za Božič, toda alternativa je še hujša, svari Parkelj, v katerem mali Max (Emjay Anthony) izgubi vero v “duha Božiča” – pismo, ki naj bi ga poslal Božičku, besno raztrga. Kazen je huda: za začetek zmanjka elektrike, potem pritisne žledokaliptični mraz, ko se prikaže parkelj, pa Max in njegovi najbližji, odsekani od sveta, doživijo svojo verzijo Napada na policijsko postajo (ali pa Slamnatih psov, če hočete). In to samo zato, ker je mali izgubil vero v vero. Z vero ni šale.

Kurja polt

Kurja polt je grozljivka za otroke, v kateri R.L. Stine (Jack Black), avtor Kurje polti, slovite serije grozljivk za otroke, živi povsem mirno, dokler najstnik, ki se z mamo preseli v sosednjo hišo, ne “prebudi” njegovih strašnih knjig, iz katerih potem v slogu Jumanjija skočijo pošasti, demoni in kreature vseh vrst, bolj ali manj ekstatične alegorije otroških strahov, tesnob in travm, ki zelo jasno pokažejo, kaj so bavbavi, viri groze – recimo to, da se preseliš v drugo mesto, ali to, da se ne vklopiš v novo šolo, ali to, da moraš spoznavati nove ljudi, ali to, da ti umre oče oz. mati, ali to, da živiš s samsko materjo, ali pa to, da si outsider, kot je Stine, stvarnik pošasti, ki so za malo delawarsko mesto to, kar je teror za Pariz, le da imajo več smisla za humor, družinske vrednote in digitalni tutti frutti.

Fazanarji

Če bi radi videli film, ki prikima splošni tezi, da so družbene elite zarotniške, da si lahko dovolijo vse, da so obsedene s svojimi privilegiji in da so pravno državo prelevile v zaščitnico svojih interesov, potem si poglejte Fazanarje, napet proceduralni triler, sicer danski megahit, v katerem se morata Morck (Nikolaj Lie Kaas) in Assad (Fares Fares), “alkoholik in Arabec”, detektiva iz policijskega oddelka Q, specializiranega za zastarele, nerešene primere in redke nasmehe (spoznali smo ju v Ženski v kletki in romanih Jussija Adler-Olsena), prebijati med znojem in krvjo polpreteklosti, dekadenco elit, težko noir atmosfero, izpranimi barvami, mučeniškimi ženskami, torture pornom, angažiranimi trupli in melanholično brutalnostjo vsakdanjega življenja, da bi prišla do odgovora, ki bi bil samoumeven in že davno znan, če elite ne bi prižigale sveta, v katerem umor ni še nič. Življenje je še hujše. Če si radoveden.

Svobodna šola

Svobodna šola – dokumentarec o levičarskem projektu, ki se “sfiži” – nas odpelje v svobodno šolo (Teddy McArdle Free School v New Jerseyju), v kateri si učitelji in učenci pravila in učno snov izmišljajo sproti (demokratično, z debatiranjem in glasovanjem, stalnimi sestankovanji ipd.), toda bolj ko otroci svobodno odločajo, kaj bodo počeli, bolj prevzemajo oblast in bolj tiranski, kaotični, destruktivni, “gangsterski” postajajo. Učitelji tele svobodne šole (zmodelirane po španskih “anarhističnih” šolah), naivni liberalci, predpostavljajo, da je demokracija brez zgodovine in brez drila in da lahko nastane sproti, v igrivem dialogu, prepojenem z “dobrimi nameni”. Otrok je preprosto preveč, toda svoje moči se zavedajo – in če bodo vso to anarhično energijo in vso to eksperimentalno nevrozo odnesli naprej, v zrelejša leta, bodo lahko alternativa družbi, ki slavi le varnost, disciplino in asimilacijo.

Dobri dinozaver

Kaj če bi nacisti dobili II. svetovno vojno? Kaj če Japonska leta 1941 ne bi napadla Pearl Harborja? Kaj če bi komunisti leta 1917 oblast prevzeli v Ameriki? Kaj če I. svetovne vojne ne bi bilo? Kaj če Evropejci ne bi kolonizirali Amerike? Kaj če bi ameriški atomski bombi leta 1945 zatajili? Kaj če bi Martin Luther postal papež? Kaj če bi atentat na Johna F. Kennedyja spodletel? To so tipične kontrazgodovinske špekulacije, ki jim Pixarjeva animacija Dobri dinozaver doda novo: kaj če bi tisti apokaliptični asteroid pred petinšestdesetimi milijoni let Zemljo zgrešil? L

Macbeth

Macbeth – posnet po najkrajši Shakespearovi tragediji, ki je v zadnjih letih doživela kopico ekranizacij – je robusten film o robustnih temah (pohlep, politične ambicije, sla po oblasti, tiranija, megalomanija, maščevanje), toda tako stiliziran, kot da je robustnost zadnje estetsko doživetje, ki nam je še ostalo.

Kako se znebiti bivše

Max (Anton Yelchin), mevžasti aficionado filmov groze, gorja & gravža, se naveliča posesivnosti in politične korektnosti svoje punce (Ashley Greene), okoljsko osveščene, veganske blogerke, zato sklene, da jo bo pustil, toda še preden ji to lahko pove, jo zgazi avtobus. Omisli si novo punco (Alexandra Daddario), ki je do njegovih gikovskih obsesij tolerantnejša, tako da si skupaj ogledata celo Romerovo Noč živih mrtvecev. Ti o volku – volk iz lesa. Kar seveda pomeni, da se tudi njegova eks vrne od mrtvih – po svoj kos mesa. Joe Dante je znal nekoč grozljivke briljantno osvežiti (Piranha, Rjovenje, Gremlini ipd.), toda film Kako se znebiti bivše, v katerem romantična komedija sreča zombije, je le antiantiseksistični anahronizem, ki je preveč lenoben, da bi ugriznil.

Morilka

Če bi sodobni akcijski filmi znali šepetati ali meditirati, bi morda izgledali kot Morilka, ki jo je tajvanski auteur Hou Hsiao-Hsien – po osmih letih filmske abstinence – potopil med brezhibne kostume, senzualne tančice, mistične meglice in state-of-the-art arhitekturo vse bolj hirajoče dinastije Tang, prepričane, da lahko njene geopolitične tegobe razreši Nie Yinniang (Shu Qi), ki so jo v otroštvu ugrabili in – s pomočjo karizmatične nune – prelevili v ubijalski stroj, kombinacijo prežečega tigra in skritega zmaja, spretno, lucidno, neuničljivo, pantersko, poetično fuzijo borilnih veščin (wuxia), delikatno asketsko in elegantno distancirano kot Hsiao-Hsienovi filmi, pa četudi misija, ki jo dobi, ne izgleda kot njena Hiša letečih bodal, temveč kot njena Apokalipsa zdaj – v oddaljeni regiji mora namreč likvidirati uporniškega, nepokornega generala (Chang Chen), sicer svojega sorodnika, ki mu je bila nekoč obljubljena in ki zdaj plava proti toku Imperija.

Bojna sekira

V vesternih, ki so nekoč – z Johnom Waynom v velikem planu – preplavljali velika plana in male ekrane, ni bilo nobenega dvoma: Indijanci so pošasti. Belske družine, ki so potovale na Divji zahod, so mučili, terorizirali, masakrirali, žive odirali, sežigali, skalpirali, tomahavkirali.

Na robu izumrtja

Kot kaže, bomo spet potrebovali Noetovo barko – tokrat bi morali nanjo naložiti vse vrste, ki so trenutno tako ogrožene, da so tik pred izumrtjem, in jih prepeljati nekam na varno. Ali še bolje: preživetje in življenje bi jim morali zagotoviti tam, kjer živijo. V nasprotnem primeru nas čaka potop.

Srednješolci

“Če bi danes umrl, večina izmed vas sploh ne bi vedela, kako mi je bilo ime,” dahne eden izmed dijakov srbske izgubljene generacije, ki bi med potjo na ogled taborišč smrti brala eseje o ljubezni, če ne bi maskirani huligani ponoči napadli njihove razredničarke (Hristina Popović), sicer levičarske učiteljice zgodovine, in če ne bi posnetki napada nanjo potem pristali na telefonih njenih bučnih, razgrajaških, delinkventnih, arogantnih dijakov.

Most vohunov

FBI leta 1957, v času prvega Sputnika, v Brooklynu prime amaterskega slikarja Rudolfa Abla (Mark Rylance), dejansko sovjetskega vohuna, ki potem ne taji, da je sovjetski vohun. To pa je tudi vse, kar je voljan povedati ali izdati.

Mali princ

Mali princ, ekranizacija – no, reimaginacija – Saint-Exupéryjeve klasike iz leta 1943, ni le ena izmed boljših animacij zadnjega časa, temveč že kar dosežek, saj nam na čudovito – okej, magično – nevsiljiv način pokaže, da ni treba pristajati na neoliberalni status quo in da obstajajo tudi alternative.