Igre lakote: Upor, 2.del

Revolucija lahko uspe le še, če poteka v neposrednem prenosu – v slogu resničnostnega šova. Kar pomeni, da je le še komercialni produkt. In če je le še komercialni produkt, ali lahko sploh še uspe? Ko si Katniss (Jennifer Lawrence), junakinja “Iger lakote” in upornica št. 1, povrne izgubljeni glas (ki si ga mora povrniti, če se hoče opolnomočiti), s svojo brigado krene nad Capitol, da bi – jasno, v živo! – zrušila diktatorja in zamenjala režim, toda nič od tega, kar vidimo (z vsemi smrtonosnimi pastmi in mutantskimi alieni vred), nas ne more pripraviti na finale, v katerem Katniss ponudi res unikatni odgovor na vprašanje: kako zamenjati režim in obenem poskrbeti, da se “osvobojena” država ne prelevi v Irak? Vsaj to morate videti.

Ne pozabi

Simon Wiesenthal je rekel, da je treba vse nacistične vojne zločince pripeljati pred sodišče – to, kar so zagrešili, ne bo nikoli zastaralo. Ne pozabite! In triler Ne pozabi, ki ga je posnel Atom Egoyan, auteur številnih odličnih angažiranih trilerjev (Sladki poslej, Felicijino potovanje, The Captive), ta Wiesenthalov dictum potegne do absurda.

Zenit

Zenit, hrvaški film o domovinski vojni in njenih posledicah, je – tudi po zaslugi Marka Brdarja, slovenskega direktorja fotografije – posnet tako senzualno (in tako skalinadsko), da se vprašate: zakaj se ti ljudje dajejo v nič, namesto da bi se dajali dol? Bi se dajali dol, ne pa v nič, če bi dobili drugo priložnost? F. Scott Fitzgerald je nekoč – v nedokončanem romanu Zadnji magnat in še prej v eseju Moje izgubljeno mesto – opozoril, da “v ameriških življenjih ni drugih dejanj”. Kar pa ne velja za like, ki jih igrata Tihana Lazović in Goran Marković.

Steve Jobs

Steve Jobs, soustanovitelj Appla, je bil koncept, ki je hotel aplavz, reklama, ki je hotela povezati svet, korporacija, ki je hotela biti “Osebnost leta”, če vprašate film Steve Jobs, ki bi bil lahko gledališka igra. Vse se namreč odvrti v interierih – v pisarnah, sobah, konferenčnih salah, garderobah, na hodnikih.

Ups! Noe je odšel

Ko gledate holivudske filme, si včasih rečete: vsak animirani film je boljši, lucidnejši in duhovitejši od teh dragih popkornovskih spektaklov! Toda Ups! ni vau. Še zdaleč ne.

Do konca

“Jebeš življenje, če nisi pripravljen umreti zanj,” dahne na začetku 20. stoletja makedonski vstajnik, ki potem – ne brez pomežika vesternu Butch Cassidy in Sundance Kid – tudi res pokaže, da je pripravljen umreti ne le za življenje, temveč tudi za svobodo in neodvisnost svoje male domovine, ujetnice Otomanskega imperija.

Marijina zgodba

Članstvu ameriške Akademije, ki podeljuje Oskarje, običajno očitajo pristranskost do filmov hendikepa – ko zagledajo film o človeku s kakšno redko boleznijo, ga takoj zasujejo z nominacijami in Oskarji. Marijina zgodba je film hendikepa, ki je pobral nekaj festivalskih nagrad – pretežno nagrad publike. Kar pomeni, da je festivalska publika – ja, arty publika – iz podobnega testa kot članstvo Akademije. In če pomislimo, da so se filmi hendikepa že davno preselili na TV in postali domena “inspirativnih” televizijskih resničnih zgodb, je pravzaprav presenetljivo, da imata članstvo Akademije in festivalska publika tako televizijski okus. Marijina zgodba je resnična zgodba, le da si natakne kostum, ko pripoveduje o Mariji (Ariana Rivoire), gluhonemi in slepi 14-letnici, ki jo ob koncu 19. stoletja prevzame nova učiteljica, nuna Margareta (Isabelle Carré). Starši ne vedo, kaj bi z njo, za zdravstvene institucije je prehud zalogaj, javnega zdrav-

Spectre

Spectre, novi James Bond, je lep na oko, toda lahek, prelahek za srce. Bond (Daniel Craig) stalno dirja, divja in dirka, stalno se giblje, pada iz ene morilske situacije v drugo, države in kontinente menja s hitrostjo menjave prestav, rušijo se stavbe in helikopterji, v zrak letijo high-tech kompleksi, toda napetost je povsem birokratska – to, da se v ločenih akcijah zrušita dve stavbi in dva helikopterja, govori o tem, da jim je idej zmanjkalo prej kot bencina.

Program

Ste videli Pot do slave, Zemeckisov film o francoskem vrvohodcu Philippu Petitu, ki se je leta 1974 sprehodil po žici, napeti med dvojčkoma newyorškega Svetovnega trgovinskega centra? Če ste ga, potem se gotovo spomnite, da ste pred nekaj leti že videli dokumentarec o tem – Moža na žici.

Družina v najem

Družina v najem je lahkotna francoska komedija o bogatašu (Benoït Poelvoorde), ki ima vse – razen družine. Kot Batman. Zato sklene, da si bo družino najel, no, vsaj za nekaj časa, pač toliko, da začuti, kako je imeti družino. Obupanih, zadolženih samohranilk z več otroki se ne manjka (“She’s a lady”, pravi Tom Jones), tako da pride do “svoje” družine. Poanta je jasna: ker je bil tip tako zaseden s kariero in kopičenjem bogastva, ni imel časa za družino. Ali bolje rečeno: časa ni imel za seks. In tu je obrat: denar – nekoč ta, ki je potenco dajal – je očitno tako mutiral, da potenco jemlje. Kar pomeni, da je denar končno postal seks. Ljudi ne mami k seksu, temveč jih od seksa odbija.

Zadnji lovec na čarovnice

Pri osemstotih si verjetno že precej osamljen in vsega naveličan – razen če nisi na stalnem, večnem adrenalinu. Kot recimo Kaulder (Vin Diesel), srednjeveški lovec na čarovnice, ki je nesmrten, tako da zanj selitev v sodobni New York, kjer pazi, da se čarovnice ne bi posluževale “črnih” čarovnij, kug, insektov in sanjskih trikov, po kakršnih je slovel Freddy Krueger, ne pomeni ravno potovanja skozi čas, še toliko bolj, ker nesmrtnost, kot namigne njegov večni asistent (Michael Caine), ni življenje.

Skavti proti zombijem

Odraščanje je kanibalski ritual. Ko začneš prehajati med odrasle, imaš občutek, da te hočejo vsi dati iz kože in požreti. To izkusijo trije najstniki, ki krenejo na svoj zadnji skavtski žur: še tole, potem pa zresnitev! Toda ravno tedaj izbruhne zombijska apokalipsa – in odrasli jih skušajo požreti. Zombiji tu ne nastopajo v vlogi požrešnih konzumentov, ampak v vlogi groteskne večine, ki hoče vsrkati sfantazirane gike. Christopher Landon je napisal toliko delov franšize Paranormalno (enega je celo režiral), da se je očitno hotel znebiti vse tiste zatežene resnobnosti – in zombije soočiti z Ameriško pito.

Ti me nosiš

Film Ti me nosiš, ki mozaično prepleta usode različnih ljudi, predvsem žensk, potegne na Babilon, Usodno nesrečo in Kratke zgodbe, toda dejansko je hrvaški Nashville, le da zaodrje country festivala zamenja zaodrje telenovele “Ujetniki sreče”, kjer se vsi – od režiserke (Lana Barić) do noseče producentke (Nataša Dorčić) – na vse najartificielnejše načine trudijo, da bi ustvarili vtis “prave” sreče, “pravih” emocij, “pravih” poljubov, “prave” bolečine, “pravih” solz, toda tako kot se v Altmanovem Nashvillu izkaže, da so življenja ljudi tako kičasta kot pesmi, ki jih pojejo, se tudi tu izkaže, da je življenje le imitacija making-ofa telenovele, saj se morajo vse te ženske, od režiserke in producentke do desetletnice (Helena Beljan), ki bi najraje “posvojila” Zdravka Mamića, in njene mame (Nataša Janjić), ki pošlje svojega moža, gangsterja, delat, obnašati kot špartanske superjunakinje, kot nogometne menedžerke, da bi preživele kaotične odnose z izgubljenimi moškimi in sterilno družbo, v kateri lahko življenje postane telenovela, ne pa več življenje.

Zeleni pekel

V slasherjih je prva žrtev ta, ki najbolj misli na seks – v kanibalskih filmih pa je prva žrtev ta, ki najbolj misli na hrano. V Zelenem peklu, reimaginaciji razvpitega Kanibalskega holokavsta (via Ruggero Deodato), amazonski kanibali najprej razsekajo debeluha – ostali njihovi ujetniki si oddahnejo, prepričani, da jih bodo kanibali zdaj, ko so ubodli tako lep kos mesa, pustili vsaj še nekaj časa pri življenju.

Yes Men se upirata

Elite vsako leto zapravijo milijone in milijone, da bi nas prepričale, da ni alternative premogu in nafti. In seveda: da ni alternative globalnemu segrevanju in izumrtju človeštva.

Šiška Deluxe

Ker Miha Hočevar ni posnel nadaljevanja hita Jebiga, ga je posnel Jan Cvitković, le da bi Šiška Deluxe lahko pila bratovščino tudi z Leighovo sijajno dramedijo Življenje je sladko, v katerem je družbica luzerjev v času thatcherističnih, neoliberalnih pozivov k just-do-it podjetništvu in privatništvu sklenila, da odpre deluxe francosko restavracijo – s predvidljivo ničelno možnostjo uspeha.

Psi brezčasja

Michael Caine se je v klasiki Ubijte Carterja oziral v gnevu, ko se je po dolgih letih vrnil v rojstni Newcastle, da bi ugotovil, kdo je umoril njegovega brata – Rok Osterberg (Primož Vrhovec) pa se v Psih brezčasja, posnetih po postneonoirski kafkiadi Zorana Benčiča, ozira v gnusu, ko se po dolgih letih vrne v rojstno mesto (morda Velenje), da bi ugotovil, kdo je umoril njegovega brata.

Hotel Transilvanija 2

Bo sin vampirke in človeka postal vampir ali človek? To je zdaj vprašanje. Kaj bo torej? Iskreno rečeno: koga briga! Hotel Transilvanija 2 je tako slaba pretveza za nadaljevanje animacije Hotel Transilvanija, da vam je povsem vseeno za muke, ki jih doživlja grof Drakula, ko ugotovi, da njegov vnuk ne kaže vampirskih nagnjenj. Še dobro, da ni vnuk Mumije – ali pa Nevidnega človeka. Oh, ali pa Frankenweenieja.

Nerazumen človek

Woody Allen je v svojih filmih – še posebej tistih težkih, morbidnih, eksistencialističnih – zelo rad kanaliziral Ingmarja Bergmana, zato je presenetljivo, da v Nerazumnem človeku, ljubezenskem pismu eksistencializmu, kanalizira Alfreda Hitchcocka, predvsem – tako rekoč izmenično – Vrv in Neznanca na vlaku, filma o popolnem umoru.

Jem in hologrami

“Vsi smo Jem”, krikne Jem (Aubrey Peeples). Niso. Jem je na odru, ostali pa so v parterju – v vlogi publike, njenih fenov in fenic. Jem je emo-manična punca iz neke ameriške vukojebine, ki jo YouTube – oh, in Vine, pa Tumblr, Snapchat in kar jih je še – prelevi v globalno senzacijo, “internetno skrivnost”. S svojimi tremi sestrami, članicami rock benda Jem and the Holograms, se v slogu Justina Bieberja preseli naravnost v ameriški sen, tako da za domišljijo ne ostane prav dosti. Ima pa tale mjuzikl, posnet po animirani TV-seriji (ali pa po filmu Odpleši svoje sanje, kakor hočete), intriganten podton: youtubski zvezdniki so le neizživeti alter egi menedžerjev, agentov in drugih Cruell de Vil. Ne da to kaj spremeni.

Našel sem Felo Kutija

V McCarthyjevem Obiskovalcu ameriški profesor, ki se muči z afriškim bobnom, sreča mladega sirskega begunca, ki mu pove, da afriške glasbe ne bo nikoli razume, če ne bo poslušal Fele Kutija.

Kuhar na robu

Tu imate človeka, ki živi le za svojo umetnost. In da bi bila njegova umetnost res prava, potrebuje droge, napihnjen ego in overdose primadonske fuck-you arogance. Jim Morrison? Ne, chef. Jebeni kuhar.

Dvoboj stoletja

“Revni fant iz Brooklyna proti celotnemu sovjetskemu imperiju – to je tipična ameriška zgodba,” dahne patriotski menedžer, ki skuša Bobbyja Fischerja (Tobey Maguire), ameriškega šahovskega wunderkinda, prodati Ameriki kot odrešitelja, kot tega, ki naj bi ponižal in zlomil sovjetski imperij.

J... se, profesor

Michelle Pfeiffer je pred dvajsetimi leti v Nevarnih srcih igrala nekdanjo članico posebnih enot, ki pride za učiteljico v kaotično, “vedenjsko hendikepirano” gimnazijo – natakne si usnje, psovke in kung fu, pa osvoji srca divjaških dijakov, ki se v trenutku prelevijo v fene poezije. Nič drugače ni v nemškem hitu J... se, profesor, le da Zeki (Elyas M’Barek), ki spletom okoliščin postane učitelj, ni nekdanji vojak, temveč nekdanji zapornik, tako da je še bolj veselo, predvsem ko si natakne šmajser. Podton je na dlani: današnjo mladino lahko krotijo le učitelji, ki so hujši od nje. Če o tem, kar učijo, nimajo pojma, nič hudega – ko nastopiš kot sila, se začnejo otroci samoizražati. Za začetek se poščijejo v hlače.

Pot do slave

Pot do slave bi bila lahko tudi Sprehod. In Sprehod bi bil lahko kratkometražnik, kajti ilegalni “pučistični” sprehod, ki ga je 7. avgusta 1974 po žici, napeti med dvojčkoma Svetovnega trgovinskega centra, izvedel Philippe Petit, je bil kratek.

Kamenje v mojih žepih

Ko zaslišite Signe Baumane, newyorško Latvijko, naratorko lucidnega, mračnega, obešenjaškega animiranega eseja Kamenje v mojih žepih, ki bi ga lahko vrteli na double-billu s Perzepolisom, imate občutek, da slišite bodisi bujni, evforični, manični glas ženske, ki se je pravkar osvobodila, ali pa glas manične depresivke v manični fazi.

Črna maša

Ko se James “Whitey” Bulger (Johnny Depp) vrne domov, mu sin pove, da ima v šoli težave, ker je udaril sošolca. Bulger ga pouči: “Ne, težav nimaš zato, ker si ga udaril, temveč zato, ker si ga udaril pred drugimi. Udariti ga moraš tedaj, ko te nihče ne vidi.”

Legenda

Legenda je film o razvpitih britanskih gangsterjih, enojajčnih dvojčkih Kray, ki sta v šestdesetih kontrolirala in terorizirala londonski East End. O tem, da sta bila Ronald in Reginald – Ronnie in Reggie – divja, hladnokrvna, krvoločna, sadistična in sociopatska, ne pušča nobenega dvoma, toda vedno sta bila brezhibno oblečena, elegantna in grandiozna. Ne le da sta si pokorila swinging London, temveč sta izgledala kot trendsetterja, kot ekscentrična zvezdnika ekscentrične dobe, nič manj karizmatična in magnetna od tedanjih filmskih, modnih in pop zvezdnikov (The Last of the Famous International Playboys, je pred leti pel Morrissey, ko je mislil nanju).

Škrlatni vrh

Škrlatni vrh je vizualni kolos, v katerem se ljubezen, ljubosumje, incest in pohlep tako zgostijo, da bi jih lahko sekal z mačeto.

Utrip ljubezni

Ena izmed osnovnih filmskih formul se glasi: fant sreča dekle – fant izgubi dekle – fant dobi dekle nazaj.