Zmajček Kokos

Nemška 3D-animacija, ki predšolske otroke tako ljubi, da jim postreže z najbolj upehanim klišejem – z zmajčkom, ki ima premajhna krila, a dela vse, da bi bližnjim in daljnjim dokazal, da je konkurenčen. Zelo mehanično – in zelo nemško. Z Angelo Merkel v prvi vrsti.

Ribbit

Tole bodi-to-kar-si animacijo so pletli globalno, v malezijskih, indijskih in hongkonških studiih, a ne odskoči. Ni čudno: tudi samemu žabcu Ribbit se ne ljubi več skakati. Žabe skačejo, Ribbit pa misli, da je “drugačen”. Dajte mu čas, pa bo mislil, da je v resnici princ, začaran v žabca. In ko krene na “neverjetno” potovanje (jasno, skozi amazonski pragozd), s kakršnim nas skuša danes “presenetiti” že skoraj vsaka animacija, imate občutek, da hoče zbežati v kakšno drugo, boljšo, recimo Pixarjevo animacijo.

Prenašalec: Nasledstvo

Ker je geslo dneva reboot, ga je doživela tudi franšiza prenašalec – namesto Jasona Stathama za volan skoči Ed Skrein. Še vedno mu je ime Frank Martin. Še vedno prevaža “tvegane” tovore. Še vedno divja po francoski rivieri, ki jo terorizira vzhodnoevropska mafija. In še vedno se drži svojega samurajskega kodeksa, tudi tistega člena, ki pravi, da posla ne sme jemati osebno.

Mag – najboljša zgodba Paula Coelha

V poplavi filmskih biografij je na vrsto prišel tudi Paulo Coelho, avtor Alkimista, toda če vprašate tale film, v katerem ga igra Júlio Andrade, potem njegova najboljša zgodba ni bil Alkimist, ampak njegovo življenje.

Dajva se dol

Odkar je ameriški predsednik Bill Clinton rekel: “Nisem imel spolnih odnosov s tisto žensko, gospodično Lewinsky,” je vprašanje, kdo sploh še lahko reče, da ima spolne odnose.

Hiljadarka

Ko v Jugoslaviji leta 1955 v obtok pošljejo “hilijadarko”, nov bankovec za 1.000 dinarjev, sklenejo, da bo na njem obraz rudarja, proletarskega udarnika, ki ga po hitrem, tako rekoč udbaškem postopku najdejo v bosanskem rudniku Banovići, toda Atif Kurtović (Branislav Trifunović), sin rudarja, rudarski novinec, ki ne ve, kaj je kino, ni ravno udarnik, saj se mu v rudnik ne ljubi več – namesto v rudniku tako pristane na “hiljadarki” (s katero je mogoče kupiti prostitutko).

Moja sestra suhica

Stella (Rebecka Josephson), švedska dvanajstletnica, je popisana z outsidersko sramežljivostjo in tesnobnostjo. Noče izstopati, a prav zato izstopa – sošolcem se zdi čudaška, ker ne skuša biti za vsako ceno kul. Pa tudi njeno telo se še ni odločilo, kam bo krenilo.

Pan: Potovanje v deželo Nije

V Spielbergovi Vojni svetov so zunajzemeljski tripodi ljudi – in otroke tudi – ugrabljali tako, da so jih naglo potegnili navzgor (v Schindlerjevem seznamu in Žrelu otroke ugrabljajo povsem drugače, če smo že ravno pri tem). Vse skupaj je spominjalo na vnebovzetje, ki Spielbergu – vse tja od Bližnjih srečanj tretje vrste – ni nič tujega, navsezadnje, tudi sama Mothership, ki se je prisvetila na koncu, je izgledala kot bujno okrašeno božično drevesce.

Pripravnik

Zdaj, ko je 70-letni Ben (Robert DeNiro) upokojen in vdovec, se lahko vrne na delo. To je premisa komedije Pripravnik, ki bi jo lahko slovensko ministrstvo za delo vrtelo na shodih in izletih društva upokojencev.

Volčji totem

Če hočete videti, kako je izgledala kitajska “kulturna revolucija” Bogu za hrbtom, potem si poglejte Volčji totem, v katerem mladega, vnetega, partijskega študenta Chena (Feng Shaofeng) pošljejo v Mongolijo, da bi “kultiviral” in “revolucioniral” vsega hudega – divjine, odrezanosti, zakotnosti, nerazvitosti ipd. – vajene domačine.

Marsovec

Polet na Mars bo naslednja velika stvar, naslednji giant step za človeštvo. To bo podvig stoletja! Da se pripravljajo, smo slišali. Urijo jih – tu in tam. V podzemskih jamah, puščavskih kupolah, resničnostnih šovih. Slišali smo tudi, da bo to enosmerno potovanje – trip brez vrnitve. Tisti, ki bodo šli na Mars, se bodo morali sprijazniti s tem, da bodo tam, na Marsu, tudi umrli. Poti nazaj ni! Slišali smo, da že iščejo prostovoljce, ki bi bili voljni umreti na Marsu. Celo videli smo jih – drug za drugim so ponavljali, da se bodo s tem izpolnile njihove sanje. Videti Mars – in umreti!

Zgodbe iz sekreta

Leta 1991, ko so bili Azra (Tijana Zinajić), Jurček (Gregor Zorc) in pesnik (Primož Pirnat) še najstniki, so si obljubili večno zvestobo, toda 20 let kasneje Zemlje niso ustavili – Azra, konceptualna umetnica, joče, Jurček, zdravnik, bi bil raje gej kot oče, pesnik, še vedno pesnik, pa je prekarec.

Idila

Idila je kot Slovenija: stalno letijo glave, čreva, perje in možgani, stalno so si vsi v laseh, stalno si gredo vsi na živce, stalno bi vsi najraje vse pobili, vmes so pa tudi mirni, lepi trenutki, saj veste, sprehodi v prečudoviti naravi. In ko pride čas za sprehod po gozdu in soočenje z grozo slovenske idile, ne more nihče reči, da je nedolžen, še najmanj štirje mestjani, modni fotograf (Sebastian Cavazza), altruistična stilistka (Manca Ogorevc) in dve manekenki, cinična alternativka (Nina Ivanišin), in clueless blondinka (Nika Rozman), ki se – iščoč “top lokacijo” za svoj fotošuting – pasejo v osrčju samobitnih planjav, pojočih gora in šumečih gozdov.

Mun, varuh Lune

Otrokom, ki se sprašujejo, kdo naredi noč in kdo prižge sonce, bo odgovorila francoska animacija Mun, varuh Lune, v kateri noč – in sanje, se razume – varuje Mun, mali favn, ki pa dinamiko dneva in noči nehote poruši, tako da mora poskrbeti za sanacijo, ki jo dodatno ogroža Nekros, pošastni ugrabitelj sonca, kršitelj naravnega reda in znanilec podnebnih sprememb, tako vsiljiv, kot je tale elegantna superprodukcija nevsiljiva.

Labirint: Pogorišče

Ko Thomas (Dylan O’Brien), glavni junak Labirinta in lider apokaliptične multi-kulti druščine, ki se skuša prebiti iz labirinta, postoka, da ima dovolj bežanja, vemo, da so to le prazne marnje, približno tako kot fraza “Prestar sem za to sranje”, ki jo je v franšizi Smrtonosno orožje ponavljal Danny Glover, alias Roger Murtaugh.

Temačni kraji

Nekatere obsedajo sličice bejzbolistov, druge trači, tretje pa umori. In Libby Day (Charlize Theron), edino preživelo družinskega pokola, ki se je pred skoraj tridesetimi leti zgodil v neki kansaški vukojebini, obiščejo člani “Morilskega kluba”, nočni friki, amaterski detektivi, obsedenci s skrivnostnimi, šokantnimi, grizlijevskimi morijami, konspirologi, ki jih vodi mali entrepreneur, lastnik dveh laundromatov (Nicholas Hoult), in ki ne verjamejo nobeni “uradni” verziji, zato tudi ne verjamejo, da je Libbyjino družino – mater in dve sestri – tisto noč pobil Ben (Corey Stoll), Libbyjin “satanistični” najstniški brat, ki zdaj, že skoraj 30 let, trohni v ječi.

Popoln dan

Ko se začne vojna, ni razloga za paniko – pomoč je že na poti. Toda ko humanitarci dospejo, se izkaže, da kaj dosti ne morejo – vojna jih presega, življenj ne morejo rešiti.

Sprehod po gozdu

Ko intervjuji postanejo pogrebi, je treba na pot.

Everest

Kdor ni alpinistični insajder, je pa pred leti videl film K2, ki ga je posnel Franc Roddam, ve, da je sestop s K2 zahtevnejši in nevarnejši od vzpona nanj. Ko po vseh mukah prideš do vrha, se muke šele začnejo.

Nova prijateljica

Če bi radi vedeli, zakaj pravijo, da spol ni nekaj biološkega, ampak družbeni konstrukt, tako rekoč stvar odločitve, in zakaj pravijo, da spolna identiteta ni nekaj fiksnega, ampak fluidnega, celo vrtoglavega, potem si poglejte Ozonovo Novo prijateljico, v kateri moški (Romain Duris) po nenadni ženini smrti ostane sam z dojenčico, da pa otrok ne bi bil prikrajšan za mater, se začne oblačiti in maskirati v žensko.

Obisk

Obisk je psihotriler, ki gori počasi, delikatno, tesno, duhovito, metafilmsko – drgeta in drhti, nas prižiga in ugaša, šelesti in prhuta, nam prikimava in odkimava, šumi in prasketa. Kot atmosfera ali pa noč v strašihiši. Tudi sama slika prasketa: found footage.

Julija in alfa Romeo

Za najstniško romanco ne potrebuješ veliko – le nekaj replik, za katere si gledalec želi, da bi si jih sam izmislil, in nekaj likov, za katere si gledalec ne želi, da bi jih pobil prvi psycho, ki pride mimo.

Legenda o Sarili

Inuitsko skupnost, ki živi na globalnem severu, udari strašanska lakota – šamani, mistični uroki in magične sile poskrbijo, da vsa živina izgine, s potencialnimi “pleni” vred.

Ljubezenska odiseja

Tatjana Božić, režiserka Ljubezenske odiseje, kombinacije dokumentarca, avtobiografije, eseja, ženske študije, selfieja, terapevtske spovedi in youtubskega resničnostnega ekshibicionizma, gre zelo daleč, da bi ugotovila, zakaj so jo vsi prejšnji fantje pustili, kar pomeni, da jih zdaj, po vseh teh letih, ko je z nizozemskim filmarjem in dvema otrokoma obtičala v eni sobi (ženska brez svoje sobe nima šans, bi rekla Virginia Woolf), v slogu Billa Murraya iz Jarmuschevih Strtih cvetov obišče na originalnih lokacijah (Moskva, London ipd.), drugega za drugim, od mističnega Rusa, ki jo je pustil zaradi druge Tatjane, do Nemca, ki jo je pustil zaradi ekstazija, Angleža, ki jo je pustil zaradi mame, in jeznega Rusa, ki jo je pretepal, toda odgovori, ki jih dobiva (ta tvoja balkanska trma! hotela si biti žrtev! preveč je bilo odvisno od tebe!), so tako naivne parafraze razpadanja Jugoslavije, da skoraj zasenčijo njene dokaj staromodne romantično-pravljične fantazije o “perfektni ljubezni” (najboljša mati, najboljša žena ipd.), ki nehote zvenijo kot parodija tega, kar gledamo, in ki se nepresenetljivo lepo podajo nasvetom njene ruske prijateljice, samozvane ekspertke za ljubezen (problem je v tebi, ljubezen in svoboda ne gresta skupaj, ženska mora moškega obvladovati s seksom, tvoja pička je zaklad), kar nas le utrdi v prepričanju, da ženski, ki je tako obsedena s sabo, odgovorov, ki itak le potrjujejo njeno pravico do obsedenosti s sabo, ne bi bilo treba iskati tako daleč.

Yves Saint Laurent

Saint Laurent, epos o slovitem modnem kreatorju Yvesu Saint Laurentu, kralju elegance, ki ni nikoli stopil v supermarket, je eleganten. Kot da je imel Bertrand Bonello sploh kakšno izbiro.

Jenny se poroči

Jenny (Katherine Heigl) je lezbijka, toda njeni katoliški starši (iz “slovenskega” Clevelanda) so prepričani, da je še vedno samska le zato, ker skrivaj hodi s poročenim moškim.

Nore počitnice: Nova generacija

Road-tripaške Nore počitnice, ki so poletele leta 1983 (s Chevyjem Chasom v vlogi nerodnega “patriarha” Clarka W. Griswolda), potem pa dobile še prgišče nadaljevanj (ameriška družina si je morala res odpočiti od brutalne reaganomike), so zdaj dobile rimejk, no, reboot, ki pa verjetno ne bo dobil nadaljevanj (tako kot jih ne bodo dobili najnovejši rebooti, Fantastični štirje, Mož iz agencije U.N.C.L.E. in Agent 47), kajti road trip, na katerega svojo družino – apatično ženo (Christina Applegate) in clueless sinova – odpelje Clarkov sin Rusty (Ed Helms), karikatura “pozitivnega mišljenja” in moškega, ki je izgubil patriarhalno potenco, avtoriteto in socialni status (ja, spet jih pelje v disneylandski Walley World), je le pretveza za vice o sranju, pedofiliji, incestu in posilstvu, kar naj bi seveda potrdilo, kako zelo ogrožena in izgubljena je nuklearna družina, če moški nima več moči, kakršno je imel nekoč, recimo v 19. stoletju.

Dežela tujcev

Bolj nejasno kot to, zakaj mestjani mislijo, da so v ruralnih, prašnih vukojebinah dobrodošli, je le to, zakaj mestjani mislijo, da lahko v takšnih vukojebinah zbežijo pred preteklostjo. Mar niso videli nobenega izmed številnih filmov, ki svarijo: selitev v vukojebino ni rešitev!

Hitman: Agent 47

Hitman je posnet po videoigrici, a – podobno kot njegovi številni predhodniki, recimo Max Payne, Tomb Raider, Mortal Kombat, Street Fighter in Doom – tudi izgleda kot videoigrica, ki pa je ne moreš igrati, temveč lahko le gledaš, kako jo igra nekdo drug. Za videoigričarje, ciljno skupino teh filmov, je to kakopak frustrirajoče: hej, bolje je igrati Hitmana, kot pa gledati nekoga drugega, ki ga igra. Ostali te filme itak preskočijo.

45 let

V ledu himalajskih vršacev je izginilo – in tam za vedno ostalo – kar nekaj slovenskih alpinistov, zato preseneča, da se ideja, ki je pognala 45 let, ni že prej utrnila kakemu slovenskemu filmarju.