Nevidni fant

Michele (Ludovico Girardello), tržaški adolescent, občutljiv, vase zaprt, sramežljiv, neopažen in anonimen, v šoli stalno nadlegovan, skrivaj zaljubljen v sošolko Stello, je socialno neviden, dokler ne postane spletom okoliščin tudi fizično neviden, kar ga prelevi v Nevidnega fanta, superjunaka, ki lahko izginja, nemoteno vstopa v dekliške garderobe, “odstranjuje” šolske barabe in priteguje Stello, kar pomeni, da počne reči, o katerih lahko fantje, ki še niso mutirali, le fantazirajo.

Fantastični štirje

Fantastični štirje so Marvelova franšiza, ki je pred desetimi leti poletela, nekaj časa letela in potem strmoglavila, toda tale reboot, ki izgleda le kot dolg uvod v novo nadaljevanje in ki nam – kot da tega ni storil že leta 2005! – razlaga, kako so se štirje geeki po teleportaciji na planet Zero prelevili v superjunaške mutante (Gospod Fantastični, Nevidna bejba, Človeška bakla, Stvor), strmoglavi že kar takoj, tako da lahko upamo le, da ne bo pokopal Josha Tranka, ki je pred tremi leti debitiral s sijajno Kroniko.

Kar hočeš

John Emerich Edward Dalberg Acton, britanski zgodovinar in moralist, je leta 1887 nekemu škofu pisal: “Oblast človeka pokvari, absolutna oblast pa ga absolutno pokvari.” Ta fraza je postala tako pregovorna, da ni segla le v deveto vas, ampak očitno tudi v vesolje, kjer groteskni alieni, ki jih vokalizirajo Monty Pythoni (Terry Gilliam, John Cleese, Terry Jones, Eric Idle, Michael Palin), sklenejo, da jo bodo testirali na naključnem Zemljanu, britanskem učitelju (Simon Pegg), ki mu podelijo absolutno moč, tako da postane vsemogočen, kot Bog. Počne lahko, kar hoče.

Še ena priložnost

Strahovi levičarjev, ki so že tam ob koncu šestdesetih let svarili, da bo ob takšnem razmahu potrošniške družbe mogoče otroka zelo kmalu kupiti kar v nakupovalnem središču, kjer bo le blago med blagom, so se uresničili: danski policaj (Nikolaj Coster-Waldau), čigar novorojenček nepričakovano umre, kar njegovo depresivno postpartumsko soprogo (Maria Bonnevie) butne na rob živčnega zloma, sklene, da bo živega novorojenčka ukradel narkomanskemu, propadlemu, neprisebnemu parčku (Nikolaj Lie Kaas & May Andersen), obenem pa mu – “v zameno” – podtaknil trupelce svojega novorojenčka.

Poguba 2

Sredi tridesetih let prejšnjega stoletja so se stebri ameriške morale spravili nad film. Svet za raziskavo filmov (Motion Picture Research Council), ki je za svojo častno podpredsednico imenoval Saro Delano Roosevelt, mater predsednika Roosevelta, je celo objavil rezultate »sociološke« raziskave o vplivu filmov na otroke – rezultati, pridobljeni s »hipnografom« (otroke so po ogledu filmov uspavali in potem merili vpliv), so bili katastrofalni. Filmi so škodljivi, kvarni, nevarni in pogubni, ker da, kot je zagotavljala raziskava, otroke spreminjajo v kopiste zla, ki ga vidijo na platnu.

Slepa masaža

Kitajsko Slepo masažo bi lahko vrteli na double-billu z ukrajinskim Plemenom, v katerem so vsi gluhonemi – tu so namreč vsi maserji (Huang Xuan, Eric Qin, Qin Hao, Mei Ting itd.), vsi uslužbenci neke masažne klinike, slepi. Niso tako brutalni kot gluhonemi v Plemenu, toda kombinacija slepote, zaradi katere vidijo le tisto, kar ne obstaja, in masaže, s katero se preživljajo, jim ne daje le nervozne seksualne potence, ampak tudi utopični, zarotniški, emanipatorični potencial, celo do te mere, da klinika, na kateri službujejo slepi, izgleda kot mozaična metafora Kitajske, dežele, v kateri srhljivost neoliberalnega mraka vidijo le slepi.

Mož iz agencije U.N.C.L.E.

Preteklost ni nekaj mrtvega, še manj preteklega – preteklost je naložba. Zato si lahko živo predstavljate, kaj bodo počeli filmarji čez 50 let, ko bomo mi preteklost: multiplekse bodo zasuvali z akcijskimi spektakli, posnetimi po “naših” TV-serijah. Lost – The Movie. Sopranos – The Movie. Americans – The Movie. Homeland – The Movie. Breaking Bad – The Movie. CSI – The Movie. Dexter – The Movie. Mad Men – The Movie. Prison Break – The Movie. Sons of Anarchy – The Movie. In tako dalje.

Marseillska naveza

Jeana Dujardina poznate – če nič drugega, ste ga videli v Hazanaviciusovem Umetniku, ki mu je leta 2012 prinesel oskarja. V vlogi zvezdnika nemega filma, ki mu kariera odpotuje na jug, je bil tako nepozaben kot v vlogi šarmantnega tajnega agenta OSS 117, alias Huberta Bonisseurja de la Batha, ki ga je igral v dveh Hazanaviciusovih kvazibondiadah, posnetih po romanih Jeana Bruca, francoskega Iana Fleminga. In ja, v Scorsesejevem Volku z Wall Streeta je kratkočasil Katarino Čas. Prav tako nepozabno. Vsaj za nas.

Straight Outta Compton – Zgodba o N.W.A.

Če ne bilo bilo gangsta rapa, v katerega so ameriški črnci prelili svoj bes, potem bi Amerika danes izgledala kot Rusija leta 1917 ali pa Francija leta 1789 – ves tisti črnski bes bi se pač slej ko prej razlil po ameriških ulicah in trgih ter bušnil v revolucijo.

Piksli

Življenje Amerike spet obvisi na nitki. Spet je napadena, in to strašno, katastrofalno, kot običajno pač, kot vedno, le da je tokrat ne napadejo islamisti, kaj šele komunisti, ampak dobre, stare, precej retro arkadne igre, v katere se “preoblečejo” zunajzemeljska bitja.

Darilo

Ker minioni en passant služijo tudi vsemogočnemu faraonu, je prav, da omenimo, da je vsemogočnega faraona – samega Ramzesa – v Scottovem Eksodusu igral Joel Edgerton, ki smo ga zadnja leta videli v številnih prestižnih filmih (Veliki Gatsby, 00:30 – Tajna operacija, Bojevnik, Stvor, Živalsko kraljestvo), zdaj pa je debitiral tudi kot režiser, in sicer z elegantnim, impresivnim psihotrilerjem, v katerem se japijevska zakonca, Simon (Jason Bateman) in Robyn (Rebecca Hall), vrneta v Simonov rojstni kraj.

Minioni

Minioni, rumene tubaste kreature, izgledajo kot gensko spremenjene banane, oblikovno prilagojene evropskim direktivam, ki omogočajo optimalen transport – očala, anarhične tendence in žlobudranje, ki je kakofonični koktajl francoskih, angleških, španskih, italijanskih, indonezijskih in japonskih glasov (no, predvsem francoskih in italijanskih, ker se najbolje podajo rumeni barvi), volumna ne povečajo.

Bela ptica v metežu

Ko Kat (Shailene Woodley) dopolni 17 let, ko se torej prelevi v meso in hormone, njena mati (Eva Green) na lepem izgine. Brez besed. Ni je več. Policija je brez idej: je jemala kakšne tablete? Nič posebnega, to se dogaja – ženske izginjajo. Izparijo – kot sen.

Zlo za petami

Ko Zlo za petami obseda izgubljeno devištvo “zadnjega dekleta”, izgleda kot Noč čarovnic. Ko postavi pravila, po katerih se mora ravnati ta, ki hoče ubežati smrti, izgleda kot Krik.

Misija: Nemogoče – Odpadniška nacija

Ethan Hunt (Tom Cruise), neuničljivi, nepremagljivi, kameleonski, houdinijevsko eskapistični in daleč, daleč, daleč najbolj tajni ameriški agent, končno naleti na sebi enakega – in to ni moški, ampak ženska, Ilsa (Rebecca Ferguson), britanska tajna agentka.

Elitni klub

Vladajoče elite si lahko privoščijo, kar si hočejo. Kje je njihov boot camp? Kje jih mojstrijo v vladanju, snobizmu, vzvišenosti, pomembnosti, občutku večvrednosti, strupeni ošabnosti, pretencioznosti in veri, da jim je vse dovoljeno? Na Oxfordu – specifično: v elitnem, ekskluzivnem, “tajnem” Riot Clubu.

Vatikanski trakovi

Marc Neveldine je mali Michael Bay: energičen, pompozen, robusten, adrenalinski, testosteronski, a strašno derivativen. Stalno le nadaljuje: posnel je nadaljevanje Cranka, pa nadaljevanje Ghost Riderja. Rekli boste: mar ni posnel tudi prvega, originalnega Cranka? Res je, toda Crank je bil v resnici le nadaljevanje Hitrosti, v kateri bi avtobus razneslo, če bi hitrost znižal pod 50 milj na uro – v Cranku pa poklicnemu morilcu vbrizgajo strup, ki bi ga ubil, če bi mu srčni utrip padel. Ohraniti mora adrenalin, hitrost. Kot tisti bus.

Razuzdanka

Romantične komedije so do žensk pokroviteljske. Sporočilo je vedno isto: če je ženska sama in samska, potem nujno potrebuje pomoč – “pravega” moškega. In če pri seksu ne komplicira, če torej ne prisega na monogamijo, prav tako nujno potrebuje pomoč – ja, “pravega” moškega.

Amy

Amy je doku o vzponu in padcu Amy Winehouse, zato ne more nihče reči, da ne ve, kako se konča. Tudi ko je pela, se je vedno zdelo, kot da je vsega že konec in kot da se je vrnila od mrtvih, da bi ugotovila, zakaj je umrla. Le ta, ki se vrne od mrtvih, ima tako precizen glas in tako neprecizen obraz.

Ant-Man

Spomnite se Disneyjeve komedije Draga, pomanjšal sem otroka, v kateri “odbiti” znanstvenik svoja otroka nehote – s pomočjo novega izuma – pomanjša na velikost insekta. V Ant-Manu, novem produktu studia Marvel, se na velikost insekta skrči mali, nepomembni vlomilec (Paul Rudd), ko mu “odbiti” znanstvenik (Michael Douglas) natakne high-tech kostum, ki bi se lahko v napačnih rokah prelevil v orožje za množično uničevanje. Tale antigravitacijska pomanjševalnica, ki svari pred velemočjo korporacij in absurdnostjo novih tehnologij, res nenehno tvega, da bo marveliano pomanjšala na velikost insekta, toda njeno sporočilo je optimistično: vsakdo lahko postane superjunak – tudi mali, najmanjši ljudje. Tudi mravljinci. Kje je Woody Allen, ko ga najbolj potrebujemo?

Iz/sebe

Film Iz/sebe je triler, toda lahko bi bil tudi komedija, rimejk farse All of Me (1984), v kateri si odmirajoča magnatka (Lily Tomlin), ki hoče živeti večno, zaželi, da bi njeno dušo preselili v voljno telo njene seksi asistentke, a potem zaradi transmutacijske okvare pristane v telesu svojega odvetnika, ki ga igra Steve Martin.

Medeas

Na neki oddaljeni ameriški farmi – tako idilični, da je lahko le zakotna, tako nedolžni, da je lahko le dolgočasna, in tako naravni, da je lahko le absurdna – se tam nekje v osemdesetih letih zgodi grška tragedija, le da vloge Medeje ne odigra ženska, ampak moški, Ennis (Brían F. O’Byrne), rigidni patriarh, ki svoji družini – ženi Christini (Catalina Sandino Moreno) in petim otrokom – vztrajno in neumorno vceplja biblične replike, red in disciplino.

Eden

House – glasbeni slog, elektronski disko, ki je sredi osemdesetih let bušnil iz Chicaga – je bil za Francijo res eden, če naj sodimo po francoskem filmu Eden, ki za house, okej, francoski house, naredi to, kar so Haynesove Žametne noči naredile za glam, in to, kar so Stillmanovi Zadnji dnevi diska naredili za disko.

Lažna mesta

Quentin (Nat Wolff), najstnik, ki odrašča v “zlaganem” floridskem primestju, je že od nekdaj obseden z Margo (Cara Delevingne), svojo sosedo.

Pleme

Če bi radi videli filmski unikat, potem si poglejte ukrajinsko Pleme, v katerem govorijo, a ne slišite niti besede, ker so vsi gluhonemi. Zato tudi ne veste, kako je komu ime, še toliko bolj, ker podnapisov ni.

Zasvojena s seksom

Mož in žena se pofukata. Sopihata, stokata in ječita, obema tudi pride, toda ko mož po dveh rundah zaspi, žena še nekaj časa poležuje, potem pa vstane, sede k računalniku, klikne na pornič, zgrabi dildota in si možgane pošlje na jug. Ona je Zoe (Sharon Leal), uspešna galeristka, on pa je Jason (Boris Kodjoe), uspešen arhitekt. In ko že mislite, da gledate garažno verzijo McQueenove Sramote, v kateri se je s “seksualno odvisnostjo” bodel newyorški japi (Michael Fass-

Divje življenje

Todd Haynes, danes znan po filmih Daleč od nebes in Bob Dylan: 7 obrazov, je pred dvajsetimi leti posnel Na varnem (Safe), film o primestni gospodinji (Julianne Moore), ki jo začnejo nenadoma mučiti čudne alergije – alergična je na izpušne pline, hrano, dišave, kemikalije, pohištvo, okolje in tako dalje. Reči, na katere je alergična, se kar kopičijo, vse jo psihosomatsko zastruplja in deprimira, vse težje diha, njen imunski sistem vse očitneje popušča, tako da jo zaskrbljeni – in tudi vse bolj zgroženi – mož pošlje k zdravniku, ki ugotovi, da je gospa alergična na 20. stoletje.

V višavah

Film V višavah bi se lahko dogajal v Peruju, v glavni vlogi pa bi lahko igrala Magaly Solier, toda s tem bi le bolj ali manj ponovila svojo vlogo iz impresivnega Mleka žalosti, ki je Claudii Llosa pred leti v Berlinu prineslo zlatega medveda, zato jo v rahlo distopični Manitobi, nadomestku Peruja, nadomešča Jennifer Connelly, alias Nana, mati dveh otrok, ki jo nenadno odkritje »paranormalnih« sposobnosti prelevi v (o)kultno zdravilko, prepuščeno arktični atmosferi, bombastičnim simbolom in – 20 let kasneje – randiju s sinom Ivanom (Cillian Murphy), ki nima nobenih razlogov, da bi verjel v njen hokus pokus, kakor tudi gledalec nima kakega posebnega razloga, da bi v »magičnem realizmu« tega filma videl kaj več kot le zadušljiv prevod originala.

Vroči Mike XXL

Slačifantje – »Kralji iz Tampe« (Channing Tatum itd.), izgubljeni moški, žrtve recesije (od dela so ostale mišice), pornificirani vitezi, nekoč »nadarjeni« pustolovci, danes »obdarjeni« prodajalci svojega telesa, mistično povezano homosocialno pleme (à la Hitri in drzni), enainpetdeseti odtenek sive – gredo na slačitekmovanje, vmes pa srečajo apatične trgovke, južnjaške belles, zdolgočasene monogamistke in »hiše fantazije«, tako da se dajejo pod ceno. V času, ko internet takšno sranje ponuja brezplačno, res težko pritegnejo pozornost. A po drugi strani: tudi Mikiju Miški v Disneylandu ni več lahko.

Nevidne oči

Nick Chambers (Elijah Wood), osamljeni tehnofrik, postane kastrirani Big Brother, ko mu »menedžer« filmske zvezde (Sasha Grey), sicer njegove velike obsesije, sporoči, da bo namesto nagradnih warholovskih petnajstih minut z njo dobil neposredni vpogled v njeno življenje, ne da bi ona sama to vedela. Nadzorne kamere, Skype, Facetime in streamingi vseh vrst se spreminjajo v okenca na Nickovem računalniku: Nick vse vidi, a – tudi ko njegovi muzi strežejo po življenju – nič ne more, za nameček pa še vse tisto, kar vidi, stalno spreminja identiteto. Nicku se zgodi Hitchcockova Vrtoglavica, le da ga ne paralizira vrtoglavica, ampak računalnik, vrtoglavica digitalne dobe, past za anonimnost, fantazije, frustracije, pogled, realni čas in življenje.