Diplomacija

Hitler avgusta 1944 svoji vojski ukaže: preden se umaknete iz Pariza, ga povsem uničite! Hoče eksplozijo, ki se bo slišala do Berlina – in še čez 50 let. In res, ko se zavezniške sile približajo Parizu, general von Choltitz (Niels Arestrup) sklene, da bo izvršil Hitlerjevo povelje, toda ko Pariz prepredejo s peklenskimi stroji, ki naj bi odpihnili Notredame, Louvre, Eifflov stolp, vse mostove itd., Seno pa prelevili v apokaliptični cunami, von Choltitza nepričakovano – tik pred zadnjim poveljem – obišče švedski konzul Nordling (André Dussollier) in ga skuša prepričati, naj tega ne stori.

Daleč od ljudi

Alžirija leta 1954 – sredi vojne za neodvisnost – izgleda kot podaljšek Divjega zahoda: robata pokrajina, osamljene farme, konji, plenilski banditi, revolucionarji, »federales« (okej, francoska vojska), pistolerosi, napadi, streljanje, obračuni, maščevanje, poskusi linča in potovanje – francoski učitelj (Viggo Mortensen), stoičen kot John Wayne, mora namreč na sojenje odpeljati arabskega morilca (Reda Kateb), stoičnega kot Clint Eastwood. Film Daleč od ljudi, ki bi ga lahko vrteli na double-billu z beduinskim vesternom Theeb, je tako prešpikan s »častjo« vesternov (3:10 za Yumo), da lahko spregledate, da je posnet po noveli Gost, v kateri je dal Albert Camus jasno vedeti, da so prave moralne odločitve strašne, potemtakem tiste, ki te stanejo življenje.

Messi

Ko je John Steinbeck, sloviti ameriški pisatelj, leta 1947 obiskal Sovjetsko zvezo, so ga peljali tudi v Leninov muzej, v katerem ga je najbolj presenetilo to, da je Leninovo življenje povsem dokumentirano: »V tem muzeju imaš občutek, da se je Lenin zavedal svoje zgodovinske vloge. Ne le da je shranil vsako svojo misel in vsak svoj zapisek, ampak je tam kopica njegovih fotografij.

Terminator: Genisys

Peti Terminator – paranoidni reboot korpulentne sage – izgleda kot apokaliptična reimaginacija Kralja Ojdipa, le da je mati mlajša od sina, kot tehno transfiguracija Biblije, le da čas ustvarjajo in brišejo mašine, in kot distopična verzija Igre prestolov, le da ima ženska možnost izbire.

Kaj počnemo v mraku

Če si vampir, potem utegneš imeti velike težave, ko posije sonce. Kar seveda pomeni, da se bolj držiš noči in nočnega lajfa, toda tudi pri vstopanju v nočni lajf utegneš imeti precejšnje težave. Če hočeš namreč ponoči v lajf, si moraš najprej urediti pričesko in potem to, ali si res dober za potopitev v noč, preveriti v ogledalu, toda vampirja se v ogledalu ne vidi.

Kapitan Sabljezobi in zaklad Lama Rame

Disneyjevi Pirati s Karibov so postali franšiza in prava industrija (filmi, računalniške igrice, knjige, disneylandska atrakcija), norveški film Kapitan Sabljezobi in zaklad Lama Rame – “norveški Pirati s Karibov” – pa je končni produkt takšne industrije: najprej so bile knjige o kapitanu Sabljezobem, ki jih je ob koncu osemdesetih let objavil Terje Formoe, pevec, glasbenik in vodja zabave v kristiansandskem živalskem vrtu, sledili so TV-serija, računalniške igrice, animirani film in zabaviščni park, ki so se zdaj zlili v igrano verzijo, v kateri karizmatični kapitan Sabljezobi (Kyrre Haugen Sydness), pirat vseh piratov, v družbi svoje odbite posadke in pogumne sirote (Vinjar Pettersen), standardnega člana otroških filmov, odpluje proti kraljestvu Rama Lami, otoku bajnih zakladov.

Ted 2

Holivudske komedije so polne vicev o tičih. Ted 2, nadaljevanje presenetljivega politično nekorektnega hita, je dolg vic o tičih, tako rekoč sarkastična parodija holivudskih vicev o tičih, preden ne postane film o boju za državljanske pravice in parada ponosa. Ted, medvedek z glasom Setha MacFarlana, in Tami-Lynn (Jessica Barth) se poročita, toda leto kasneje sta si že v laseh – kot zakonca Rose.

Vrvež v moji glavi

Kaj je vzrok največjih stresov, travm in drugih mentalnih vrvežev? Smrt bližnjega, izguba službe, ločitev – in selitev. V Vrvežu v moji glavi, Pixarjevem definitivnem – in res spektakularnem – comebacku, ki ga je režiral Pete Docter, avtor briljantnih Pixarjevih animacij Pošasti iz omare in V višave, za stres in travmo poskrbi selitev, navidez banalna družinska, tipično ameriška selitev, tokrat iz zakotne Minnesote v svetovljanski San Francisco, ki enajstletno Riley (Kaitlyn Dias) tako strese in presune, da njeno glavo preplavijo vsi odtenki psihičnega, emocionalnega vrveža.

Vohunka

Nerodnih, mehkužnih moških, ki na lepem padejo na mačistični, seksistični teren Jamesa Bonda, je bilo zadnje čase kar nekaj (Johnny English, Austin Powers, Ujemite Smarta ipd.), zato si lahko živo predstavljate, kaj se zgodi, ko na ta alfa teren – med tajne agente, vohune, trgovce z orožjem, teroriste in Jasona Stathama (!) – pade Vohunka, nižja uslužbenka Cie, manična, jezična in hiperaktivna Melissa McCarthy, trenutno najslovitejša filmska debeluška.

Joker

Simon West je kariero – če odmislimo videospote à la Never Gonna Give You Up (via Rick Astley) – začel spektakularno, z Letalom prekletih, toda po Lari Croft, sicer orjaškem hitu, se je nepričakovano zaplezal v TV-filme in serije, nič manj pa v rimejke (Ko pokliče tujec, Ledeni morilec), med katere sodi tudi Joker, rimejk ležerne, pozabljene noir kriminalke Heat (posnete po romanu in scenariju Williama Goldmana, scenarista klasik Butch Cassidy in Sundance Kid in Vsi predsednikovi možje), v kateri Burta Reynoldsa, originalnega tough guya, ki je bil tedaj, leta 1986, že tako plešast, da je nosil tisti famozni, komični, patetični lasni vložek (a mu ni rešil samsonovske kariere), nadomešča Jason Statham, tough guy nove šole (resignirani “svetovalec za varnost”, prosti strelec utrujenega pogleda, privatnik v mestu moralnega hazarda, plačanec z vedno pripravljenim sarkazmom, gardedama zavoženih talentov in rev), ki ne potrebuje več las, da bi razmetal, polomil in razsekal ošabne, prenapete, motene lasvegaške gangsterje (Milo Ventimiglia ipd.), ki so za štos posilili in iznakazili prostitutko (Dominik García-Lorido), revanšistično femme fatale, ampak že s kreditnimi karticami, pepelniki in jedilnim priborom, ki jih prelevi v smrtonosno orožje (ah, v njegovih rokah, kraljicah bondovske improvizacije, itak vse postane orožje), več kot nadoknadi vse izgubljene lase, tako da film na koncu vendarle izgleda kot tematski park Stathamove zelo fleksibilne pasivne agresivnosti, ki potrebuje kazino, da bi samoobčudovanje prelevila v koncept.

Zgodbe o konjih in ljudeh

Recimo, da ste nori na konje, še posebej na svojo belo kobilo, ki jo ponosno in elegantno jezdite po podeželski cesti. Toda nenadoma jo naskoči potrebni črni konj – nemočno sedite na kobili, paralizirani, ne morete se premakniti, medtem pa kobilo neusmiljeno žge črni konj.

Felix

Rasizem in revščina bi lahko ustavila Felixa (Hlayani Junior Mabasa), temnopoltega dečka iz Cape Towna, toda ko ga zaradi izjemnega glasbenega talenta sprejmejo na neko elitno, privatno šolo, postane problem in ovira njegova mama, ki v saksofonskem džezu vidi “Hudičevo glasbo”, še toliko bolj, ker je koktajl džeza, saksofona in alkohola pokončal njenega moža, Felixovega očeta. Brez panike, mami, se zdi, da ji z odra sporoča optimistični Felix: pozabi na Govekarjev roman V krvi in si raje poglej Billyja Elliotta!

Prdoprašek doktorja Proktorja

Vsekakor, naslov – Prdoprašek doktorja Proktorja – ni ravno obetaven, toda tale poskočna, obešenjaška norveška farsa, posneta po mladinskem romanu Joja Nesbøja, slovitega pisca kriminalk (in rockerja), skuša otroke navdušiti za obnovljive vire energije, ne toliko za sonce, vodo in geotermalne vrelce kot za veter, analni veter – prdenje.

Jurski svet

Vau! Jurski svet je huda obsodba kapitalizma. Ali bolje rečeno: stal je 150 milijonov dolarjev, toda težko boste našli hujšo, neposrednejšo in pikantnejšo obsodbo kapitalizma.

Mumin na Azurni obali

“Ljubo doma, kdor ga ima,” in “Ni vse zlato, kar se sveti,” sta pregovora, s katerima bi lahko oglaševali tole finsko analogno animacijo, ki mumine – naivna, mehka, ležerna, po finsko ekscentrična bitja, male patriarhalne romantike, ki bi jih v igrani verziji verjetno igrali nilski konji – zapelje na Azurno obalo, kjer pa kar poka od izumetničenosti, slave, blišča in zvezd, tako da se zdi v primerjavi s tem celo muminski patriarhat korak naprej.

Theeb

Lani je – očitno še pod vplivom zelo odmevnega Coen-Coenovega Pravega poguma – nastalo nekaj odličnih vesternov (Slow West, Homesman, Salvation), zato ne preseneča, da kot vestern – “beduinski vestern”, če vprašate režiserja Najija Abuja Nowarja, sicer debitanta – izgleda tudi Theeb, emiratsko-katarsko-jordansko-britanski joint-venture, le da Fordovo Monument Valley zamenja arabska puščava, ki je dovolj intenzivna, surova in nepredvidljiva, da lahko postane prizorišče, na katerem dobi beduinski deček (Jacir Eid Al-Hwietat), skavt, pistolero, izobčenec in maščevalec, obredno priložnost, da zraste v “pravega” moža, še toliko bolj, ker mu kulisa I. svetovne vojne in razpadanja Otomanskega imperija omogoča, da po malem pogleda tudi skozi oči Lawrenca Arabskega, ki si prav tako verjetno ni mislil, da lahko sredi puščave nastane toliko zgodovine. Tako kot to, kar mali Theeb sliši (pogovori med odraslimi, tujci, agenti ipd.), dobi smisel šele kasneje, je to, kar vidi (nastanek arabskih nacij), dobilo smisel šele kasneje, no, danes, kar pa je le razlog več, da si ga ogledate v paketu s Timbuktujem.

Poštarjeve bele noči

Ko je živel poet Pablo Neruda, še ni bilo interneta, zato je bil poštar – il postino, ki ga je igral Massimo Troisi – njegov edini link s svetom. V filmu Poštarjeve bele noči, reimaginaciji Shakespearovega Viharja, je poštar (Aleksej Trjapicin) edini link med svetom in rusko vukojebino, resda idilično, rustikalno in neokuženo, toda očitno brez interneta. No, internet v resnici celo imajo, a ga ignorirajo, ker hočejo živeti po starem, tako kot nekoč (domačine igrajo naturščiki), počasi, osamljeno, enolično, nestresno in irealno, v ritmu Gogolja, vodke, letnih časov, pogrebov, socialistične romantike in sanj o sivi mački, kot skupnost s svojimi malimi veselji, med katere sodi tudi ritualno čakanje na poštarja. Vukojebina hoče pač ostati vukojebina. Problem je v tem, da tisti magični “nekoč” – nekdanji življenjski slog – ne drži več skupaj, toda ko poštarju nekdo sune motor za čoln, s katerim vsak dan prinaša pošto, kar naj bi bil signal “novih” časov, postane jasno, kako pičle možnosti imajo: stari časi so jih prelevili v snapshot – novi jih bodo prelevili v snapchat. Ostalo jim je le še nekaj sekund. Morda 10, morda le ena.

Prelomnica svetega Andreja

V Prelomnici svetega Andreja se Los Angeles odpre. Tako se ni odprl že vse tja – oh, hotel sem reči od Potresa, ki ga je leta 1974 posnel Mark Robson, toda Los Angeles je nedavno kar lepo zazeval v farsi Konec je tu, v kateri konec sveta – večni pekel – pogoltne kopico holivudskih zvezdnikov, ki igrajo sami sebe in ki si to strašno apokalipso, kot nas prepričuje film, tudi zaslužijo.

Dežela jutrišnjega dne

“Ko sem bil mlad, je bila prihodnost drugačna,” dahne Frank Walker (George Clooney), nekdanji wunderkind in utopist, zdaj poklicni distopist, ki je izgubil vse iluzije o prihodnosti človeštva.

Mama je ena sama

Mama je ena sama je igrivi dokumentarec o radijski voditeljici (Tatjana Knežević), ki hoče imeti slovenskega fanta, a ga ne more dobiti, ker so slovenski fantje – od Prešerna do Metoda Trobca, od Cankarja do Tita, od Naceta Junkarja do Zorana Jankovića, od narodnjakov do častilcev Device Marije – preveč zasedeni s svojimi materami, s katerimi živijo v “prikritem incestu”, kot pravi psihoterapevt Perko.

Phoenix

V razsuti, morbidni, zelo noir Berlin se takoj po koncu II. svetovne vojne vrne Nelly Lenz (Nina Hoss), mlada Judinja, ki so ji v Auschwitzu obraz tako iznakazili, da ji ga morajo s plastično operacijo rekonstruirati.

Takšna pač je

Peter Bogdanovich je zablestel na začetku sedemdesetih let (Zadnja predstava, Papirnati mesec, Kaj te očka pušča samo?), postal kralj novega Hollywooda, potem pa tako strmoglavil, da je zadnjih 20 let režiral le vnajprej sformatirane TV-filme.

Francoska suita

Trik zapeljivosti in erotičnosti fašizma, ki so jo eksploatirali številni filmi, recimo Angerjev Škorpijon vstaja (1964), Viscontijev Somrak bogov (1969) in Cavanijeve Nočni portir (1974), je bil v tem, da je vsa svoja mučna, srhljiva, morilska, genocidna »sporočila« nevtralizirala in estetizirala, kar je bil tudi razlog, da je fašistična, nacistična estetika vedno vzburjala tudi tiste, ki niso bili fašisti ali nacisti. Daniel, junak Sartrovega romana Smrt v duši (1949), si ob pogledu na nemške vojake, ki vkorakajo v Pariz, zaželi, da bi bil ženska, da bi jim lahko metal cvetje. »Kako so čedni!« In res, nacisti v Pariz – in Francijo – vkorakajo, kot da je maslo.

Velika igra

Tale finski film, v katerem z neba pade “mevžasti” ameriški predsednik (Samuel L. Jackson), parodija Baracka Obame, ki ga potem v finski divjini pred teroristi rešuje 13-letni Rambo (Onni Tommila), izgleda kot animirani film, preveden v retro generiko holivudskih akcijskih filmov iz osemdesetih in devetdesetih let (Ugrabitev ipd.), tako da za izvoz ostane bolj malo.

Prava nota 2

Janet Jackson je leta 2004 med nastopom v polčasu SuperBowla poskrbela za škandal, ko ji je – ob duetu z Justinom Timberlakom – nenadoma “zatajila” obleka, tako je publika – tako tista na houstonskem štadionu kot ona doma, pred ekrani, s predsednikom Bushem vred – videla več, kot bi smela.

Pogled tišine

V Indoneziji so sredi šestdesetih let pobili več kot milijon komunistov. Njihovi rablji, nekdanji gangsterji in člani paravojaških enot, so v dokumentarcu Teater ubijanja infantilno pokazali, kako so jih pobijali – in tega pobijanja se še vedno spominjajo z nostalgijo.

Pobesneli Max: Cesta besa

“Kaj je cilj tega konvoja,” vpraša TV-reporter šoferja enega izmed tovornjakov, ki v Peckinpahovem Konvoju (1978) drvijo čez ameriški jugozahod. Odgovor: “Cilj tega konvoja je, da se giblje.” Tak je tudi cilj konvoja, ki v Cesti besa drvi čez futuristične avstralske puščave: da se giblje.

Zvončica in legenda o Nikolizveri

Tale Disneyjeva animacija – šesta in očitno sklepna epizoda sage o Zvončici (brez Petra Pana) – je “magična” le v smislu, kot je “magično” vse, kar pade iz računalnika, s svojim fantaziranjem o strašnem, orjaškem, mutantskem, potentnem, kosmatem “barbaru” (alias Nikolizver), ki nehote ogrozi mesto žensk (okej, mesto vil, malih, poskočnih multi-kulti aktivistk), pa le napol birokratsko prikima dobro znani Disneyjevi mantri o odrešilni, inspirativni “drugačnosti”, ki ne uteleša seksa, ampak ga nadomešča.

Vroči pregon

Vroči pregon je road movie, v katerem se ubežnici, policistka (Reese Witherspoon) in mafijska nevesta (Sofía Vergara), prelevita v komični verziji Thelme in Louise.

Cena slave

Charlie Chaplin je vse življenje igral potepuha, malega človeka. Še več: z igranjem malega človeka je strašno zaslovel in bajno obogatel. Toda ob koncu leta 1977 je kljub temu umrl – v Švici.