Maščevalci: Ultronova doba

Maščevalci – Stotnik Amerika (Chris Evans), Iron Man (Robert Downey), Črna vdova (Scarlett Johansson), Hawkeye (Jeremy Renner), Thor (Chris Hemsworth) in Hulk (Mark Ruffalo) – so superjunaki, ki rešujejo človeštvo. To je njihov poklic, njihova služba. To počnejo 24 ur na dan, 7 dni na teden. Dopusta nimajo. Prostega časa tudi ne. Bolje da ga nimajo: ko rešijo človeštvo in ko si utrgajo čas zase, so namreč rahlo izgubljeni – ne vedo točno, kaj bi počeli.

Beli bog

Beli bog, zmagovalec sekcije Un Certain Regard na lanskem Cannesu, ni le film, ampak že kar dosežek, pa ne zaradi vseh tistih psov, ki jih je bilo treba preleviti v top igralce (via Teresa Miller), ampak zaradi tega, kar nam ti psi sporočajo, ne da bi govorili.

Spuži na suhem

TV-kanal Nickelodeon je animirano serijo o Spužiju Kvadratniku, poskočni, frivolni, evforični, entuziastični morski gobi, bližnjemu sosedu Disneyjeve male morske deklice in Pixarjevega malega Nema, lansiral davnega leta 1999 (vse, kar se je zgodilo pred 11. septembrom 2001, je pradavnina), tako da zdaj, v filmski verziji, svojo utrujenost, izčrpanost in pomanjkanje samozavesti maskira z multimedijsko marvelsko nadrealistično hiperaktivnostjo, legolandskimi burlesknimi non sequiturji, distopičnimi superjunaškimi šviganji skozi čas, skeniranjem Piratov s Karibov in iskanjem izgubljenega, ukradenega kuharskega recepta, kar pomeni, da se le parazitsko lepi na vse, kar je trenutno v rabi. Nič čudnega: sponge v angleščini ne pomeni le morska goba, ampak tudi parazit. Spuži nič ne more – vse se lepi nanj. Z Master Chefom vred.

Imperij robotov

Guniji srečajo Vesoljčka, ki sreča Enderjevo igro, ki sreča Transformerje, ki srečajo Super 8, ko roboti – androidi iz oddaljene galaksije – okupirajo Britanijo, ljudem pa zabičajo, naj ostanejo noter, v svojih stanovanjih in hišah, kar pomeni, da živijo v non-stop policijski uri.

Čudesa

Kako preživeti v svetu, ki je počečkan s sloganom “alternative ni”? Čebele so edina ekonomija ruralne, zelo tradicionalne, revne italijansko-nemške družine, ki živi nekje med Umbrijo in Toskano.

Brezčasna Adaline

Včasih ti ni treba srečati Mefista, da bi živel večno, ampak zadošča že, da strmoglaviš v ledeno hladno reko. To se zgodi Adalini (Blake Lively), ki se po padcu v to nepričakovano fontano večne mladosti ne postara več niti za trenutek.

Sol zemlje

Zahod se še vedno čudi, da Afričani tako vztrajno in odločno bežijo iz Afrike, da so pri prečkanju morja pripravljeni tvegati življenje in da jih spodletela prečkanja ne odvrnejo od ponovnih poskusov, toda ko jih gledate v Soli zemlje, zlahka ugotovite, da jim kaj drugega niti ne preostane. Fotografije, ki jih je posnel Sebastiao Salgado, brazilski fotograf (in ekonomist), in ki jih v dokumentarcu Sol zemlje slavita Wenders in Salgadov sin, niso fotografije sužnjev, ampak – kot je rekel sam Salgado – fotografije “sužnjev ideje bogatenja”. V svoji dolgoletni karieri je dokumentiral številna krizna, humanitarna, vojna žarišča (afriška, južnoameriška, zalivska), prav ta žarišča pa so bila tajni laboratorij in ground zero neoliberalnega programa, s katerim skušajo zdaj “pomagati” tudi nam. Obrazi, ki jih je na kriznih žariščih posnel Salgado, so zelo intenzivni in ekspresivni – kot naši.

Selma

Ne moremo reči, da Hollywood ni popisoval velikih epizod iz črnskega boja za državljanske pravice, toda popisoval je le tiste, v katerih so bili lahko glavni belci (Misisipi v plamenih, Duhovi Misisipija, Cesta slave, Dolga pot domov ipd.), medtem ko se je tistih, v katerih bi bili lahko glavni le črnci (npr. množičnih protestnih pohodov od Selme do Montgomeryja), izognil, tako da je to čudno – in v vseh smislih simptomatično – luknjo zapolnila šele Selma, ki je prišla ravno v času Fergusona (Missouri), policijskih likvidacij črncev in novih črnskih protestnih pohodov. Ko kukluksklanovci leta 1963 razstrelijo baptistično cerkev (Birmingham, Alabama), v kateri umrejo štiri afroameriške deklice, dr. Martin Luther King (David Oyelowo) sklene, da je čas, da Afroameričani preidejo v napad – brez nasilja.

Zakaj (ni)sem pohrustal svojega očeta

Predstavljajte si Levjega kralja, le da odstranijo Simbo, ne pa njegovega mogočnega očeta, levjega kralja – in dobite francosko animacijo Zakaj (ni)sem pohrustal svojega očeta, 40-milijonska ekranizacija kultnega bestsellerja Roya Lewisa (1960), režijski prvenec Jamela Debbouza, francoskega komika maroškega rodu.

Nočni lov

Če je junak zelo osamljen, melanholičen, pomečkan in zapit, če je bil v prejšnjem življenju specialist za ubijanje, če rešuje svojega otroka, če mimo pritečejo Albanci, če se prelevi v maščevalca in če nekje vmes barabi po telefonu zelo natančno razloži, kako neusmiljeno ji bo polomil kosti, potem je zelo velika verjetnost, da ga igra Liam Neeson, zadnjih sedem let – vse tja od Ugrabljene – novi akcijski junak.

Odklikana

Zadnja leta smo videli kopico grozljivk, v katerih bi junake brez kakšnega silnega problema rešil mobilnik, toda v usodnem trenutku ni signala ali pa zmanjka baterije. V Odklikani bi lahko junake zlahka rešile številne digitalne funkcije, a v usodnem trenutku odpovejo.

Domov

“Vsi drugačni, vsi enakopravni,” “Družina je vse,” “Bodi to, kar si,” “Na napakah se učimo,” “Nasprotja se privlačijo, “Prijatelji so za vedno”, “Ljubo doma, kdor ga ima” – to so sporočila, s katerimi nas skušajo presenetiti holivudske animacije.

Let domov

Jamie Dornan je bil v Petdesetih odtenkih sive tako bogat, da je zlahka zapeljal devico, v Letu domov pa šele skuša obogateti, zato zapeljuje arabskega šejka (Ali Suliman), ki se hoče dokopati do šampionskega goloba, ostarelega belgijskega rejca golobov (Jan Decleir), ki svojega šampiona noče prodati, in rejčevo vnukinjo (Charlotte De Bruyne), verjetno devico. Puščave, potniško letalo med oblaki, prhutanje golobov in spomeniki I. svetovne vojne so atraktivni, toda problem so ljudje, ki so tako predvidljivi in neatraktivni, da bi jih devištva odrešilo le brezmejno bogastvo.

Človeški kapital

“Človeški kapital” je izraz, s katerim neoliberalci zamahnejo, ko skušajo poudariti, da je delavec le privesek kapitala – in da lahko kapital z njim počne, kar hoče.

Pasolini

Pier Paolo Pasolini – režiser, scenarist, pisatelj, pesnik, esejist, intelektualec, auteur, antiburžuj, predkapitalist, komunist in gej – je bil vedno kontroverzen in transgresiven, oseben in angažiran. Snemal je udarne, prepovedane, preklete, blasfemične filme, kot so Berač, Teorema, Svinjak, Dekameron in Salo ali 120 dni Sodome.

Deček in svet

Ameriške animacije – Disneyjeve, DreamWorksove ipd. – nas vedno prepričujejo, da bi morali stremeti k boljšemu, lepšemu, naravnejšemu, ekološko neoporečnejšemu svetu, toda nikoli ne povedo, zakaj. Brazilska animacija Deček in svet – ročno izdelana, briljantno intenzivna, kalejdoskopsko pastelna, eksperimentalno igriva slikanica – nam razkrije ta zamolčani, utajeni razlog.

Kosec

Spomnite se psihotrilerjev, šokerjev in slasherjev, v katerih se žrtev, ki beži pred psihopatom, nehote zateče prav v naročje psihopata. V hrvaškem Koscu, ki ga je koproducirala tudi Slovenija, se zgodi natanko to, le da na bolj zadržan in atmosferski način.

Hitri in drzni 7

Saga Hitri in drzni je svet spremenila v dirkališče, pri čemer je svarila: tega ne počnite doma! Paul Walker, zvezdnik te sage, je to počel doma – in se leta 2013 smrtno ponesrečil. Film Hitri in drzni 7 je zato nekaj med komemoracijo, mašo zadušnico in pogrebno slovesnostjo (hej, 50 milijonov so porabili le za to, da so Walkerjev obraz prilepili na dvojnike!), toda na holivudski način – brez zavor.

Nikogaršnji otrok

Za razliko od animacije Deček in svet, ki nam pokaže, kaj se zgodi, ko otrok nenadoma odkrije kapitalizem, nam film Nikogaršnji otrok pokaže, kaj se zgodi, ko otrok nenadoma odkrije družbo – in družba njega.

Eksotični hotel Marigold 2

Edini čar Eksotičnega hotela Marigold je bilo seznanjanje z liki – razkrivanje njihovih malih posebnosti in ekscentričnosti. In ko jih enkrat spoznate, le čakate, da se bo film odvrtel do konca – za nadaljevanje ostane bolj malo ali skoraj nič, le brisanje prahu s stare kolonialne nostalgije, ki naj bi imela pomlajevalne učinke.

Monica Z

Monica Z je biografija švedske pevke Monice Zetterlund, ki jo je rešilo in naredilo to, da je džez – po barskem nasvetu Elle Fitzgerald – začela peti v švedščini. Tu imate vse, kar je iz filmov bolj ali manj izginilo: seks, frontalno goloto, droge, tobak, transgresivnost – in občutek, da imajo ljudje tudi svoboščine, ne pa le dolžnosti.

Macondo

Macondo je avstrijska produkcija, posnela jo je iranska režiserka Sudabeh Mortezai, popisuje pa Čečene, ki se stiskajo v svoji dunajski “soseski” (Macondo), da ne rečem begunski enklavi, kar pomeni, da gre za film outsiderke o še večjih outsiderjih, toda v tejle zgodbi o kaotičnem, dislociranem, prikrajšanem odraščanju vse – od 11-letnega čečenskega dečka (Ramasan Minkailov), precej izkušenejšega od odraslih zahodnjakov, sina padlega “heroja” čečenskih vojn, čigar status edinega moškega v družini ogrozi nepričakovani prihod očetovega soborca, do negotovosti, kulturnih šokov, ilegalnih skušnjav ter napetosti med čečensko folkloro in asimilacijskimi pritiski – tako lepo in fluidno klikne, kot da gledate skrito kamero, ki ne potrebuje prevoda.

Ljubezen je popolni zločin

Tu imate čudovito, popolno lokacijo: modernistično univerzo, ki se pod švicarskimi Alpami koplje v soncu, eleganci, glamurju, spokojnosti in miru. Nobenega kaosa, nobenega stresa, nobenega divjanja.

Rdeča raketa

Nasprotniki izenačitve pravic istospolnih z ostalimi pravijo: Otrok mora imeti očeta in mamo! No, to zanju ni ravno nujno dobro. V Rdeči raketi se namreč oče in mama zaradi hiperaktivnega pamža ločita. Zakaj? Ker gre preveč po svoje. Z vrstnikom in vrstnico krene na morje – z oslovsko vprego. Ne pride daleč, le nekaj metrov, a to je že razlog za ločitev. Ko postane najstnik (Aljoša Bregar), ponavlja verzije te oslov-

Strelec: Krvava pogodba

Liam Neeson (Ugrabljena), Keanu Reeves (John Wick), Josh Brolin (Oldboy), Denzel Washington (Pravičnik) in Plačanci so pokazali, kako dobro se znajo maščevati moških srednjih let. Spopadajo se z armadami profijev, pistolerosov, plačancev in kar jih je še, toda na koncu vedno zmagajo izkušnje. Če se hočeš dobro maščevati in potolči tako količino negativnosti, moraš znati sovražiti – sovraštvo pride z izkušnjami. Kot maščevanje.

Timbuktu

Kaj se zgodi, ko začnejo džihadisti posnemati nekdanje zavojevalce tretjega sveta, lahko vidite v mavretanskem Timbuktuju. Timbuktu (Mali), osamljeno, puščavsko, nemočno, melanholično afriško mesto, v katerem ljudje komaj shajajo, namreč okupirajo džihadisti: maskirani, s šmajserji, v toyotah. Okupirajo ga zato, ker ga lahko.

Sosedov fant

Sosedov fant je še eden izmed holivudskih filmov, ki žensko pošlje domov. Še eden izmed filmov, ki ženski pokaže, kaj sme in česa ne. Jennifer Lopez igra učiteljico, ločenko z otrokom, ki se ji zgodi Usodna privlačnost, le da je sosedov sin – njen homme fatal (Ryan Guzman) – star šele kakih 19 let.

Pepelka

Disneyjeva Pepelka izgleda kot odgovor na vse tiste revizije Pepelke, ki smo jih videli zadnja leta. Še bolj dramatično: Disneyjeva Pepelka izgleda kot odgovor na Disneyjevo Zlohotnico, ki je subvertirala in modernizirala “klasično” interpretacijo Pepelke. Pred nami je torej revizija revizije, reboot reboota, ali bolje rečeno, vrnitev h koreninam – k Disneyjevi risanki Pepelka (1950).

Burgundski vojvoda

Peter Strickland je debitiral s filmom Katalin Varga, v katerem se je skušala ženska maščevati moškemu, ki jo je pred leti posilil, v filmu Berberian Sound Studio – nič manj briljantnem od prvenca – pa je tonskega tehnika leta 1976 poslal med italijanske filmarje, ki snemajo giallo, brutalne, erotične psihotrilerje, toda novega psihotrilerja, ki ga ozvočuje, ne vidimo, ampak slišimo le ženske krike, očitne posledice moškega nasilja, mučenja, teroriziranja in poniževanja.

Neupogljivi

Ja, film Neupogljivi je drugi del trilogije Razcepljeni, posnete po popularni distopični sagi, v kateri skušajo izbranci, ki jih vodi junaška, karizmatična, “feministična” najstnica (Shailene Woodley), odpraviti suženjstvo, ustaviti apokaliptični cunami in rešiti svet. In ja, film Neupogljivi je tipični drugi del trilogije. Kar pomeni troje. Prvič, tu je le zato, ker mora imeti trilogija tri dele (ha!).