Postali bomo prvaki sveta

Postali bomo prvaki sveta je film o tem, kako so Srbi omogočili, da je Jugoslavija leta 1970 v Ljubljani prvič v zgodovini postala svetovna prvakinja v košarki.

Citizenfour

Nekje na začetku tegale oskarjevskega dokumentarca imate arhivski posnetek iz ameriškega senata, kjer senatorji zaslišujejo direktorja Nacionalne varnostne agencije (NSA), ki na vsa vprašanja – ali NSA prisluškuje telefonskim pogovorom, ali prisluškuje mejlom ipd. – odgovarja: Ne! Ne! Ne! In stokrat ne. Kmalu zatem se preselimo v neki hongkonški hotel, kjer Edward Snowden, nekoč uslužbenec te agencije, zdaj živižgač, razkriva, da NSA počne natanko to: masivno, leviatansko, ilegalno vohlja, nadzoruje in prisluškuje. Ne le Američanom, ampak vsemu človeštvu. NSA lahko le z enim klikom simultano prisluškuje milijardi telefonskih in elektronskih seans. In Snowden pravi, da je ta “priprava” zdaj že zastarela, kar pomeni, da lahko NSA zdaj z enim samim klikom simultano prisluškuje kompletnemu človeštvu. Toliko o vitki državi!

Ljubezen na prvi pretep

Eastwoodovega Ameriškega ostrostrelca lahko razumete dobesedno, potemtakem kot biografijo Chrisa Kyla, razvpitega ameriškega ostrostrelca, ki je v Iraku pobil rekordno število “teroristov” in “divjakov”, kot jim je rekel, toda lahko ga razumete tudi alegorično – kot film o stresnem, nemogočem, neznosnem, ubijalskem življenju v kapitalizmu. Tu imate vojaka, ki gre v Irak, kjer potem pobija “sovražnike”. Mar ni to le alegorija moškega, ki gre zjutraj v službo, kjer potem ubija “konkurenco”, “tekmece”, pač sovražnike? Mar ni to le alegorija moškega, ki “odpušča” druge, da se med “odpuščenimi” ne bi znašel sam, ki torej dela vse, da bi “odpustili” druge, ne pa njega? Mar ni sodobno delovno mesto bojna cona, bojišče, klavnica, v kateri se vsi borijo za golo preživetje? Medtem ko ima Kyle na muhi “terorista”, se po telefonu povsem mirno in nežno pogovarja z ženo: mar ni to le alegorija menedžerja, ki takoj zatem, ko je odpustil 100 ali 500 zaposlenih, po telefonu sladko kramlja s svojo ženo in otroki? Kot da ni nič. Ameriški ostrostrelec torej pokaže, skozi kaj vse mora sodobni zakonski par, če hoče preživeti, ostati skupaj in najti srečo.

Kaj pa Mojca?

“Kaj pa jaz,” v drugem Kekcu dahne Mojca. “Tudi jaz bi šla v planine.” Mojca je kakopak slepa. Kekec, njen junak, se skuša na vsak način dokopati do Pehtinega tajnega, čudežnega eliksirja, ki bi ji vrnil vid. Toda Kekec je le moški – in moški niso ravno tisti, ki bi hoteli, da ženske spregledajo. Zakaj se skuša potem Kekec dokopati do tistega eliksirja? Zakaj hoče Mojci vrniti vid? Vid ji hoče vrniti zato, da bi ga lahko gledala, potemtakem zato, da bi lahko ob pogledu nanj tudi ona uživala tako, kot ob pogledu nase uživa on sam. In tam zgoraj, v osrčju pojočih gora, res hoče, da ga Mojca vidi, kajti videla ga bo v barvah – Srečno, Kekec je bil namreč prvi slovenski barvni film.

Mortdecai

Ker se Johnny Depp očitno še ni odločil, kako bo nadaljeval kariero, ga v tejle kremasti farsi najdete kot britanskega aristokrata (Charlie Mortdecai!), bon vivanta in ekspertnega tatu umetnin (z brki!), ki je pri državi tako zadolžen (davki!), da mora – na zahtevo tajne službe! – najti ukradeno Goyevo umetnino, ki vodi do nacističnega zaklada (Švica!), s katerim bi lahko fundamentalisti financirali naslednji 11. september (ali nekaj takega), toda film – inšpektor Clouseau v ritmu postkoitalnega spleena! – je tako mučno utrujen, da je bolj smešen tedaj, ko ne skuša biti smešen.

DUFF – Dežurni bajs

Bianca (Mae Whitman), bistra in kul srednješolka, je “dežurna bajsa”, ne da bi to vedela, toda ko ugotovi, da jo “najboljši prijateljici”, tipični “najpriljubljenejši bejbi na šoli”, v svoji družbi trpita le zato, da sami izgledata bolje, atraktivnejše in urgentnejše, gre vase, s čimer pritegne pozornost sošolca, ki postane njen Pigmalion. DUFF je najstniška komedija, ki skuša ujeti svežino najstniških komedij Johna Hughesa, kar pomeni, da izgleda kot komična verzija Carrie v dobi hashtagov.

Chappie

Neill Blomkamp je spet tam, kjer je bil v Okrožju 9, ko je pokazal, da so imigranti – zunajzemeljska bitja, ki jih stlačijo v južnoafriški aparthajdski slum – bolj človeški od domačinov.

Banda punc

Banda punc je tipični francoski zeitgeistovski film. Tu imate banlieue, po katerem tava Marieme (Karidja Touré), osamljena najstnica, ki ji – v tem zavrženem, deklasiranem, brezperspektivnem miljeju – ne preostane drugega, kot da se zlije s tremi divjimi vrstnicami.

Cesar Chavez

V času, ko zlepa ne boste videli filma o kakem velikem sindikalistu ali borcu za delavske pravice, izgleda Cesar Chavez kot film, ki skuša popraviti krivice.

Žarišče

Will Smith je Nicky, karizmatični slepar, kralj prevar in goljufije, ki je trike – od žeparstva navzgor – prelevil v state-of-the-art umetnost in deluxe podjetje, toda ko pod svoje okrilje vzame Jess (Margot Robbie), mlado, nadarjeno prevarantko, zrelo za velike stvari, dobi sebi enako, tako da je vprašanje le še, kdo bo koga lucidnejše in elegantnejše nategnil.

Bacek Jon

Bacek Jon, že od leta 1995 stop-motion atrakcija studia Ardman (Kokoške na begu, Wallace & Gromit), ki dan za dnem tezgari na kmetiji, si s prijatelji končno vzame prost dan, toda ko se gospodar kmetije – po bližnjem srečanju s kamperjem in amnezijo – izgubi, ga morajo za vsako ceno najti. Privrženost “dobremu” gospodarju je tu odeta v tako duhovite gege in šarm, kot da ovc na kmetijah ne koljejo, ampak le strižejo.

Stanovanje

Pet najboljših prijateljev – zgledno poročenih, dobro situiranih, tipičnih sodobnih japijevskih profijev (Karl Urban, James Marsden, Matthias Schoenaerts, Eric Stonestreet & Wentworth Miller) – si domisli genialne ideje.

Avtošola

Inštruktor vožnje (Gregor Čušin), ki ga žena (Vesna Pernarčič) vrže iz bajte, sreča mladenko (Maruša Majer), ki ji tajkunski oče (Matjaž Tribušon) ne pusti, da bi delala vozniški izpit, toda kot se izkaže, inštruktorjevo ženo žge prav mladenkin oče.

V kleti

Patologija - skrite želje, fantazije, obsesije, iluzije, frustracije in identitete - spi v kleti. Ko hočejo biti ljudje sami, gredo v klet, kjer se lahko predajajo “hobijem”, ki jih zunaj, v vsakdanjem življenju, ne oglašujejo.

Ida

Predstavljajte si, da bi film češkega novega vala iz šestdesetih let posnel Robert Bresson, pa dobite Ido, 80-minutni črno-beli road movie o nuni, ki se dogaja leta 1962 na Poljskem in ki je pobral kopico, res trumo nagrad, tudi najprestižnejših (Oskar, evropski “Oskar”, Bafta itd.), ter se prelevil v pravo art senzacijo.

Velike oči

Filmske biografije so fenomen zase. Ko smo že mislili, da bodo pojenjale, da se bo trend obrnil in da se jih bodo ljudje naveličali, se je zgodilo ravno nasprotno: vse več jih je.

Črno ali belo

Belo ali črno je Annie, le da ne pojejo, ampak se trudijo, da ne bi bušnili v smeh. Zgodba je namreč tako tenka in prisiljena, kot da so jo res sneli iz kakega mjuzikla.

Leviatan

Kakšna je razlika med Bogom in demokracijo? Bog ljudi stalno testira. Testiral je Abrahama. Testiral je Joba. In oba sta strašno trpela: Bog ju je prisilil, da sta počela strašne, nore, nečloveške reči. Koljo (Aleksej Serebrjakov), ruskega mehanika z Barentsovega morja, ne testira Bog, ampak država, leviatanski birokratski aparat, ki pa izgleda in deluje kot sekularna verzija Boga, kot božje kraljestvo na zemlji.

Ex-Machina

Spomnite se, kako je Harrison Ford v Iztrebljevalcu uletel k nekemu tehno tajkunu, da bi testiral njegovo asistentko: je živa ali umetna? Mesena ali sintetična? Človek ali android? Pravo vprašanje je: ali je on sam človek? Kaj če je on sam android?

Petdeset odtenkov sive

Anastasia Steele (Dakota Johnson), alias Ana, revna in naivna študentka, še devica, sreča Christiana Greyja (Jamie Dornan), mladega magnata, vsemogočnega lastnika telekomunikacijske multinacionalke, ki jo hoče pofukati do bolečine. Kdor ni videl Tarantinovega filma Reservoir Dogs, bo mislil, da se tu zgodi nekaj takega kot v Madonninem štiklu Like a Virgin, toda vsakdo, ki ga je videl, ve, da je punca v Madonninem štiklu dejansko nimfomanka, ki ji “pravi” fukač omogoči, da jo zaboli kot “prvič”. Ko gledate film Petdeset odtenkov sive, glorifikacijo romantičnih klišejev, ki so obtičali v slaščičarni 19. stoletja, se ne morete znebiti občutka, da Ana le hlini, da je devica. V resnici je še huje: težko se boste znebili občutka, da se oba, ona in on, ves čas le delata, da jima je do seksa. K seksu so očitno spravili igralca, ki se niti drug drugemu nista zdela seksi. Lahko si predstavljate, kako seksi je potem šele film, v katerem se traparije, o katerih v romanu le berete, tudi vidijo, in v katerem tisto, kar naj bi se videlo, zatemnijo.

Pobeg s planeta Zemlja

V tejle ne ravno žmohtni, družinsko intonirani intergalaktični animaciji o malem astronavtu (Sašo Prešeren), ki skuša rešiti svojega ošabnega, napihnjenega, precej slavnejšega astronavtskega brata (Mirko Medved) in svet, soočen z “globalno” zunajzemeljsko nevarnostjo, se boste nasmehnili le ob kratkem črnobelem interludiju, ki zavojevalskim alienom pokaže, kako je življenje na neodrešljivi Zemlji nazadovalo – od simpatičnih, prijaznih, miroljubnih dinozavrov do pogoltnega, sebičnega, destruktivnega, gensko in klimatsko spremenjenega človeštva, ki vedno glasuje proti svojim lastnim ekonomskim, socialnim in kulturnim interesom.

Annie

Annie, reboot slovitega broadwayskega mjuzikla, ki ga je leta 1982 ekraniziral že John Huston, je bil eden izmed tistih filmov, ki jih je pred kratkim shekal in spiratiziral Kim Džong Un. Očitno je hotel čim prej videti to pravljično, srce parajočo, poskočno, spevno, v vse jezike prevedljivo dickensiano o mali siroti Annie (Oliver Twist?), ki tako navduši mogočnega, sebičnega, trdosrčnega magnata (Scrooge?), da jo posvoji. Toda nikar ne pričakujte komunistične revolucije.

Jupiter v vzponu

Lana in Andy Wachowski, ki sta nekoč ustvarila Matrico, skušata ustvariti nov svet, sestavljen iz dveh svetov, zgornjega in spodnjega.

Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju

Film Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju, sklepni del Anderssonove trilogije o “stanju človeštva”, je film o ljudeh, ki do kapitalizma nimajo več nobenega veselja. Vsi so smešni, a nihče se ne smeji. In prav tu je poanta: ljudje so najbolj smešni tedaj, ko ni razloga, da bi se kdo smejal – tedaj, ko umirajo.

Kingsman: Tajna služba

Kingsman, ki se začne s štiklom Money For Nothing (via Dire Straits), je spektakel, v katerem eksplodira rekordno število človeških glav. In pokajo tako kot steklenice šampanjca. Ali bolje rečeno: pokajo tako, kot da so steklenice šampanjca. In to je v popolni rimi z alarmantnimi podatki o ekonomski neenakosti, ki se poglablja, in elitah, ki vse bolj bogatijo, kajti glave, ki pokajo kot šampanjci, so prav privilegirane glave zgornjega odstotka – in njihovih varuhov.

7. palček

Trnuljčica je na tem, da dopolni osemnajsti rojstni dan, ne da bi se zbodla. Če bi se do osemnajstega leta zbodla, bi kraljestvo padlo v stoletno temo, ledeno dobo, hja, hudo klimatsko spremembo. Toda pet pred dvanajsto se potem vendarle zgodi natanko to: vešča in njen “koristni idiot”, sedmi palček, poskrbita, da se vendarle zbode. In kraljestvo pade v ledeno dobo. S tole nemško animacijo, Disneyjem iz tretje roke, bi se strinjali le ameriški konservativci, ki trdijo, da klimatske spremembe niso produkt človeka, saj bi z veseljem pritrdili tezi, da če že, potem so klimatske spremembe nadnaravno, božje maščevanje za najstniško promiskuitetnost. Do klimatskih sprememb je prišlo zato, ker najstnice seksajo pred polnoletnostjo! Logično.

Še vedno Alice

Dr. Alice Howland (Julianne Moore), profesorici kognitivne lingvistike, ki zna z besedami, se zgodi najhujše: besede začne pozabljati. Sredi predavanja v odločilnem trenutku pozabi, kaj je hotela reči. Malce kasneje pozabi, kje je. Še malce kasneje pozabi, kako je ime sinovi punci. Ko zdravniki odkrijejo, da ima Alzheimerja, je jasno, da bo kmalu pozabila tudi to, kako je ime sinu (Hunter Parrish), obema hčerkama (Kate Bosworth & Kristen Stewart) in možu (Alec Baldwin).

Ugrabitev Michela Houellebecqa

Michel Houellebecq je literarni Charlie Hebdo: v svoji karieri je mnoge “karikiral” in en passant užalil, tudi muslimane, ko je leta 2002 izjavil, da je “islam najneumnejša religija.”

Birdman

Za Michaela Keatona je Birdman to, kar je bil za Johna Travolto Šund, za Mickeyja Rourka pa Rokoborec – druga priložnost. Priložnost za odrešitev. Priložnost za ponovno vstajenje. Keaton je blestel, se prelevil v globalnega zvezdnika, postal celo superjunak (Batman), potem pa omagal ter pristal v filmih, ki ga niso bili vredni, in kot glas v računalniških igricah, tako da se je zdelo, da bo tudi njegove vloge v igranih filmih kmalu prevzel kar računalnik. Toda če ne bi bil zvezdnik, ki je po strmem vzponu in strmem padcu kar klical po odrešitvi, ne bi nikoli pristal v Birdmanu, ki je prav to – film o nekdanjem zvezdniku, ki je po strmem vzponu strmo padel, tako da zdaj pripravlja odrešilni comeback.

Foxcatcher: Boj z norostjo

Družbena, ekonomska in socialna neenakost je nekaj patološkega, razredni zid je neprebojen, ameriški sen je le še iluzija, sporoča Foxcatcher, ki je tako morbidno leden, kot da je stanje, ki ga popisuje, zamrznjeno, nespremenljivo in večno. Tu imate Marka Schultza (Channing Tatum), proletarca, ki se fanatično predaja rokoborbi (čemu pa?), toda leta 1984 mu vendarle uspe – na olimpiadi osvoji zlato medaljo. Ne da to kaj spremeni – vrne se v svojo ruralno vukojebino, svojo podhranjeno telovadnico in sivino svojega deklasiranega življenja. Ko ga kakšna šola povabi, da učencem predava o svoji silni olimpijski izkušnji, dobi 20 dolarjev.