Žurerka

Ali lahko 60-letna hostesa spremeni življenje, začne znova in najde srečo, sprašuje francoska Žurerka.

Asteriks: Domovanje bogov

Najnovejši Asteriks – ne igran, ampak animiran (3D), posnet po sedemnajstem albumu (via René Goscinny & Albert Uderzo, se razume), ozaljšan s Pixarjevim animatorjem (Louis Clichy) – je v Franciji vzletel še pred izbruhom pegidskega “boja proti islamizaciji Zahoda”, toda zgodba o zadnji galski vasici, ki se še upira romanizaciji, bo marsikomu dvignila kocine, še toliko bolj, ker vsemogočni Julij Cezar (Aleksander Golja) sklene, da te nezlomljive vasice ne bo romanziral na silo, z invazijo in okupacijo, ampak z infiltracijo oz. kolonizacijo, potemtakem tako, da bo zraven te galske vasice postavil Domovanje bogov, luksuzni kompleks, v katerega bo naselil Rimljane, ki naj bi Galce zapeljali, spreobrnili in romanizirali z materialnimi dobrinami, razkošnim življenjskim slogom in nalezljivim “civilizacijskim” bliščem, kar bi mu morda celo uspelo, če ne bi vskočila Asteriks (Mirko Medved) in Obeliks (Iztok Lužar), pompozna stebra francoske kulture, varuha francoske identitete, ogrožene in karikirane kot tisočletno zlo, tako da ta galska vasica – magari nehote – izgleda kot alegorija Francije, ki se upira islamizaciji, in obenem kot alegorija muslimanske dežele, ki se upira pozahodnjačenju.

Escobar: Izgubljeni raj

Ko se naivni zahodnjak odpravi v kako eksotično deželo, kjer pričakuje, da bo izživel vse svoje fantazije, se mu vedno zgodi kaj hudega, strašnega, pogubnega. Običajno ga tam namesto raja pričaka torture porn (Krvavi motel, Turistas, Borderland ipd.).

Mamica

Ko Steve (Antoine-Olivier Pilon) in Diane (Anne Dorval) bušneta v burne in bučne verbalne vojne, izgledata kot zakonca iz filma Kdo se boji Virginie Woolf. Ko drug pred drugim bežita in se skrivata, izgledata kot zakonca iz Vojne zakoncev Rose. Toda Diane in Steve nista zakonca niti ljubimca, ampak več kot zakonca in več kot ljubimca – mati in sin. Č

Teorija vsega

Stephen Hawking, avtor slovite Kratke zgodovine časa, velja za človeka, ki se je najbolj približal skrivnosti nastanka vesolja. Za človeka, ki ve, kako je nastalo vesolje. Za človeka, ki pozna izvor vesolja. Saj veste: vesolje je samozadostno, nima ne roba ne meje, ne začetka ne konca, ampak samo je. “Kje je potem še prostor za Stvarnika?“

Poročna priča d.o.o.

Josh Gad bi se rad poročil, a nima nobenih prijateljev, kar pomeni, da nima poročne priče in svatov. Kevin Hart pa vodi podjetje, pri katerem lahko najameš poročne priče in svate. Iskreno rečeno, bolje bi bilo, če bi vodil podjetje, pri katerem lahko najameš vice in gage, no, humor. Tale komedija je namreč tako “manično” lenobna, da pozna le vice o gejih in ženskah, medtem ko zgodbo – kolikor je pač je – najame pri komedijah iz prejšnje dekade (Hitch, Lovci na družice, Stari, rad te imam ipd.), ki so jih vsi že pozabili, tako da so spet zrele za reciklažo.

Rio, ljubezen moja

Tale omnibus je korežiralo dvanajst režiserjev, med njimi tudi nekaj prestižnih, zato je še toliko bolj čudno, da izgleda le kot reklamni projekt brazilske turistične zbornice, saj nam Rio predstavlja kot optimistično in svetovljansko velemesto, v katerem se lahko zaljubiš, v katerem imaš kaj videti, v katerem lahko trčiš ob Vincenta Cassela, Vanesso Paradis, Johna Turturra in Harveyja Keitela, v katerem lahko snemaš filme, plešeš, poješ, ližeš sladoled, letaš z zmaji in prosto plezaš na oni velikanski križ, v katerem lahko nosiš nogometni dres, v katerem grešnike kaznuje kar morje in v katerem brezdomci komaj čakajo, da lahko zarajajo v fontani. Ja, Padilhova Elitna patrulja in Meirellesovo Božje mesto sta bila le fikciji.

Sodnik

Kaj je narobe s Sodnikom? Tole: ko ga gledate, imate stalno občutek (in res stalno!), da je posnet po scenariju, ki je izdelan po napotkih priročnika “Kako napisati scenarij in ga potem tudi prodati”.

Ritem norosti

Ko sta Michael Powell in Emeric Pressburger leta 1948 posnela virtuozne Rdeče čeveljčke, se jima ni niti sanjalo, kako vpliven film sta posnela.

Igra imitacije

Igra imitacije je moralka, ki nam v doživetem ritmu wikipedijskega gesla pokaže, kako je Alan Turing (Benedict Cumberbatch), genialni britanski matematik, kriptograf in logik, med II. svetovno vojno prebil kodo Enigme, nemškega šifrirnega stroja, ki je veljal za neprebojnega in nezlomljivega (Nemci so kodo, ki je imela 159,000,000,000,000,000,000 kombinacij, spreminjali vsak dan), kako je s tem vojno skrajšal za dve leti in rešil 14 milijonov življenj, kako je po vojni zaradi gejevstva padel v nemilost (dva britanska tajna agenta, Guy Burgess in Donald Maclean, sicer geja, sta leta 1951 prebegnila v Moskvo), kako so mu potem “panične” britanske oblasti dale na voljo dve možnosti, ječo ali “hormonsko terapijo” (kemično kastracijo), kako je potem izbral slednjo in kako si je kmalu zatem, leta 1954, vzel življenje.

Šuplje priče

Šuplje priče – no, Pulp Fictions – so slovenska gverilska, slowlywoodska, subtarantinovska farsa, ob kateri bodo lahko “pravi” Slovenci še enkrat premislili, koliko od tega, kar vidijo v “drugih” (priseljencih, “južnjakih”, “čefurjih”), je dejansko le v njihovih zblojenih, skriziranih, bolnih glavah.

Veličastnih 6

Superjunaški filmi, ki jih zadnje čase kar mrgoli (če ne originalov, pa nadaljevanj, rebootov in rekombinacij), so očitno tako brutalni, da najmlajši potrebujejo svojo superjunaško floro in favno.

Višja sila

Višja sila nam izriše kristalno jasno, snežno belo, sončno razsijano, estetsko čisto, vivaldijevsko sliko sodobne patriarhalne družine: ženska misli na otroke, moški misli le nase.

Zgodbe iz hoste

Pravljice so obsedene s srečnim koncem. Ko se pravljica konča, vemo, da junaka čaka večna sreča. In potem sta živela srečno do konca svojih dni. Alternative ni. Mar res ne? Je happy end res znanilec večne sreče? Je happy end sploh začetek sreče? Ne, nasprotno: v happy endu je vedno nekaj dvoumnega in nelagodnega, kot da bi se vanj stegovala neka senca – kot da bi se vanj stegovala prihodnost.

Heker

Ko se je Michael Mann spustil v noč ameriških velemest, smo dobili Vročino, Miami Vice, Stranske učinke, Lovca na ljudi in Ulice nasilja, stilizirane, kontemplativne, antirealistične, melvillske trilerje, ki so izgledali kot melanholične meditacije o nočeh, v katerih se rojevajo trilerji.

Veliki hipohonder

Veliki hipohonder je himna alternativni medicini – dokaz, da homeopatija deluje. Zdravilo redčiš toliko časa, da postane voda – in potem prime. In nikoli ne bi uganili, kdo v tej francoski farsi igra vodo.

Ugrabljena 3

Ugrabljena 3 je film, ki neskončno uživa v svoji predvidljivosti. Nepredvidljiv je le v eni sami točki: nihče ni ugrabljen. Tokrat nekdanje Millsove žene (Famke Jannsen) ne ugrabijo, ampak jo umorijo (Rusi!), umor pa podtaknejo kar Millsu (Liam Neeson), nekdanjemu pripadniku posebnih enot, ki se tako prelevi v Begunca, le da ni amater kot dr. Richard Kimble, ampak profi, ki obvlada vse trike (npr. waterboarding), tudi dirkaške, kot da je bil kaskader v Hitrih in drznih. Medtem ko se za njim podi Tommy Lee Jones, hočem reči Forest Whitaker, skuša odkriti, kdo je umoril njegovo eks. Sam film je hiter (ja, Non-Stop na tleh), toda za gledalca prepočasen – vse, kar skriva, namreč vnaprej izda.

Marina

Zadnje čase so nas preplavile filmske biografije, nekatere odlične (G. Turner), druge katastrofalno slabe (Grace Monaška ali Jobs). Marina, biografija slovitega pevca Rocca Granate, je nekje vmes. Toda to je le navidez biografija Rocca Granate – bolj ko namreč gledate ta film, bolj se zdi, da gledate nostalgično biografijo Marine, štikla, s katerim je leta 1959 zaslovel.

Neuklonljiv

Neuklonljiv je epos o dveh moških. Prvi je Američan, drugi Japonec. Prvi je mazohist, drugi sadist. Rojena sta drug za drugega. Usojena sta si – kot fant in punca. Kakšna sreča, da sta se našla, boste rekli. In res je pravo naključje, da sta se našla – še toliko bolj, ker je film posnet po resnični zgodbi.

20.000 dni na Zemlji

“Ob koncu 20. stoletja sem prenehal biti človeško bitje. To ni nujno slabo. Tako pač je. Zbudim se, pišem, jem, pišem, jem, gledam TV. To je moj dvajsettisoči dan na Zemlji,” pravi Nick Cave, neogotski apokaliptik, pevec, skladatelj, pisatelj, scenarist in igralec.

Gemma Bovery

Don Kihot, bistroumni vitez iz Manče, je prebral toliko pustolovskih romanc, da ni več ločil med realnostjo in fikcijo. To se zgodi tudi Martinu (Fabrice Luchini), bistroumnemu peku iz Normandije, ki je prevečkrat prebral Flaubertovo Gospo Bovary.

John Wick

John Wick (Keanu Reeves) žaluje – pravkar je pokopal ženo. Kmalu je še huje. Ruski gangsterji mu ukradejo mustanga (avto), ki ga je imel najraje. Takoj za ženo. Obenem mu ubijejo še psa. Ja, imel ga je najraje. Takoj za ženo in mustangom. En passant obdelajo tudi njega. Sebe pa ljubi tako, kot bi ga lahko ljubili le žena, mustang in pes skupaj. In da bi bila mera polna, mu gangsterji potem še težijo po telefonu.

Za kraljico in domovino

Glavni junak tegale filma je Bill (Callum Turner), fant, ki je odraščal med II. svetovno vojno.

Annabelle

Če ste gledali paranormalni, eksorcistični šoker The Conjuring, potem ste v drobni stranski vlogi opazili tudi porcelanasto punčko, ki pa zdaj, v prequelu, postavljenem na začetek sedemdesetih let, ko si Los Angeles še ni opomogel od Charlesa Mansona, dobi glavno vlogo.

Sedmi sin

Sedmi sin je fantazijski epček, ki skuša z vami deliti dobro in zlo srednjega veka srednjega sveta. Predstavljajte si Sherwoodski gozd s čarovnicami, uroki, prekletstvi, zmaji in odvratnimi beštijami, ki izgledajo kot mutacije Shreka – ali pa mutacije že itak mutiranega Hulka.

Najboljše smo!

Frazo “Punk je mrtev” poznate. Nič novega ni. Stara je skoraj kot punk. Ta fraza je bila namreč v obtoku že na začetku osemdesetih let, ko se je številnim zdelo, da je punk še živ.

G. Turner

“Ali sončni zahod slikate drugače kot sončni vzhod,” vpraša neka fina gospa J.M.W. Turnerja (Timothy Spall), angleškega slikarskega genija. “Seveda, gospa,” ji odvrne: “Enkrat gre sonce gor, drugič pa dol.” Gospa nima pojma o slikarstvu in umetnosti, ima pa denar, s katerim Turnerjeva platna kupuje – Turner, “slikar svetlobe”, mora svoje umetnine prodajati takim, kot je ona. Takim, ki imajo denar. In takih ni prav dosti.

Alan Partridge: Alfa samec

Kaj se zgodi, ko medijska korporacija kupi malo norfolško radijsko postajo? Točno: najprej zniža stroške. Plus: napove odpuščanje. Odpustila bo enega izmed obeh didžejev, bodisi grandomanskega, egocentričnega Alana Partridga (Steve Coogan), velikega bleferja, ki misli, da je utelešenje kulizma, ali Pata (Colm Meaney), njegovega obupanega prijatelja. Alan, poročen s slavo, naredi vse, da bi odpustili Pata, ki potem ugrabi radijsko postajo, toda vse vice, gage in non sequiturje, zaročene z Monty Pythoni, utrudi upehanost enonotne premise.

Samba

Omar Sy igra Senegalca, ki je že 10 let v Franciji, toda državljanstva ne dobi, kar pomeni, da je ilegalec. Da bi ostal nad vodo, je v vseh teh letih zamenjal že toliko služb in identitet, da ne ve več, kako mu je ime. Recite mu Samba – ker se mora stalno gibati, da bi se izmaknil deportaciji. In da bi se ji izmaknil, mora biti dober igralec – zapeljiv, iznajdljiv in prevedljiv v romantične ideale osamljene, outsiderske socialne delavke (Charlotte Gainsbourg). Življenje imigrantov ni cilj tele dramedije, ampak le sredstvo, s katerim Nakache & Toledano, avtorja megahita Prijatelja, ustvarita še en “neobičajni” par, čeprav ta svojo “neobičajnost” dolguje predvsem Zeleni karti.

Hector in iskanje sreče

Hector (Simon Pegg) je londonski psihiater, ki krene po poti Walterja Mittyja: ker dobi občutek, da je njegovo bajno življenje brez smisla (in da je nesmisel tudi njegova žena, Rosemund Pike), se odpravi na self-help potovanje okoli sveta. Hector je patetični kolonialni kliše, prepričan, da ima predpravico do sreče in happy enda in da ga morajo vsi ljubiti, tudi afriški otroci, kitajske “hostese” in azijski menihi, ki pa morajo biti srečni tam, kjer so. Njihovo iskanje sreče bi se itak končalo v Sredozemskem morju.