Noč v muzeju: Skrivnost grobnice

Ben Stiller je še vedno varuh zgodovine v newyorškem Muzeju naravne zgodovine, toda ko se zgodovini – med drugim tudi hologramskim prabitjem, predpotopnim skeletom in celo Teddyju Rooseveltu, ki ga igra precej depresivni Robin Williams – med otvoritvijo prenovljenega Muzeja zmeša, skuša “magični” artefakt, ki je povzročil to norenje, spojiti z njegovim manjkajočim delom, ki tiči v londonskem Muzeju naravne zgodovine. Vstajo zgodovine zaneti egipčanski artefakt, ki ga je v Muzej dostavil surogat Indiane Jonesa, toda tretja Noč v muzeju ni poziv k ameriški verziji “arabske pomladi”, ampak sporočilo, da v zgodovini vse po določenem času izgleda komično.

Medvedek Paddington

Paddington (Ben Whishaw) je džungelski medvedek – in ta medvedek je idealni imigrant.

Francozinje

Tale film o sodobnih Francozinjah, v katerem se gnete trop sodobnih francoskih zvezdnic (Isabelle Adjani, Alice Belaïdi, Laetitia Casta, Audrey Dana, Vanessa Paradis, Sylvie Testud ipd.), je verjetno namenjen moškim, ki neskončno uživajo v stereotipiziranih, komodificiranih ženskah. Pazite: ena je mati, druga najboljša prijateljica, tretja ljubica, četrta karieristka, peta lezbijka in tako dalje. In dalje: ena je histerična, druga nevrotična, tretja depresivna, četrta romantična, peta ljubosumna in tako dalje. Kot da bi jih kupili v supermarketu – na oddelku za karikature. In tudi vsi njihovi “estrogenski” problemi izhajajo prav iz tega, da so karikature.

Ženska v kletki

Ko detektiva Carla Mørcka (Nikolaj Lie Kaas), ki ima toliko kilometrine, da mu ni več do smeha, za kazen pošljejo v klet (oddelek Q), kjer naj bi reševal stare, pozabljene, nerešene primere, se – v družbi novega asistenta, svojega antipoda (Fares Fares) – zakoplje v primer obetavne političarke, ki je pred nekaj leti skrivnostno izginila.

Zimsko spanje

Turško Zimsko spanje, dobitnik Zlate palme, je epos o zimi, ki ji sledi zima. Epos o vojni spolov in banalnosti patriarhalnega zla. Aydin (Haluk Bilginer), nekdanji igralec, ki vodi anatolski jamski hotel, v katerem mu družbo delata dve ženski, njegova žena (Melisa Sozen) in njegova sestra (Demet Akbag), se navzven dela svetovljana in liberalca (piše kolumne, stalno je obdan s knjigami, polna usta ima teatra ipd.), toda navznoter je naivno zaplankan in zadušljivo konservativen, ošaben do žensk in vzvišen do vseh, ki mu “služijo”.

Eksodus: Bogovi in kralji

V bibličnem spektaklu Deset zapovedi, ki ga je leta 1956 posnel veliki Cecil B. DeMille, fanatični antikomunist, je Mojzes (Charlton Heston) s pomočjo Boga, alias gorečega govorečega grma, razprl Rdeče morje in izvoljeno ljudstvo, sicer talca faraonskega Egipta, odpeljal v obljubljeno deželo.

Ježek in vran pričarata Božič

Ko ježek in vran ugotovita, da v norveški vasici Flåklypa za Božič ne bo snega, angažirata “norega” izumitelja, ki potem ustvari preveč snega. Brez snega ni Božiča – povejte to klimatskim spremembam, pravi tale animacija, norveški megahit, ki ne spregleda, da so posledica klimatskih sprememb ekstremni vremenski pojavi, uničevalci delovnih mest.

Ujemi Božička

Kaj se zgodi, ko božični film posname režiser, ki je do sedaj snemal grozljivke a la Črna smrt, Creep in Trikotnik? Tole: Božiček (Jim Broadbent), ki strmoglavi (z jeleni vred), pristane v ječi (nekaterim se celo zdi, da je v resnici le pedofil, ki hlini, da je Santa), njegovo vlogo pa prevzame bančni ropar (Rafe Spall), ki so ga ravno spustili iz ječe. V liku Božička je torej nekaj nelagodnega, delinkventnega, transgresivnega.

Preden zaspim

Ženske imajo “probleme”, ko se postarajo, nam kažejo nekateri filmi (npr. Oblaki nad Sils Mario), spet drugi filmi pa nam kažejo, da imajo ženske “probleme”, še preden se postarajo.

Poti k zvezdam

David Cronenberg se izkrca v Hollywoodu, da bi nam povedal, da tam ni nič novega: odpadle zvezde upajo, da bodo drugim zvezdam crknili otroci (Julianne Moore), holistični guruji bi sami potrebovali pomoč klasične medicine (John Cusack), new kids in town se ožgejo, še preden zažgejo (Mia Wassikowska), otroški zvezdniki pa so tako izrojeni, da se pri trinajstih že prvič vrnejo z rehabilitacije (Evan Bird). Vsi ti vulgarni sijamski obsedenci s famo bi najraje fukali sami s sabo, in če že to ravno ni mogoče, pa vsaj s svojo krvjo. Cronenberg nanje pogleda skozi oči klinike za cinike, toda nič ni prehudo za kozmopolis, v katerem je vsaka izprijenost v nekem smislu le priprava na vlogo.

Oblaki nad Sils Mario

Filmi nam že od nekdaj dopovedujejo dvoje: prvič, da se igralki – filmski ali gledališki – ne more zgoditi nič hujšega od tega, da se postara, in drugič, da ni nič hujšega in grozovitejšega od igralke, ki se postara. Spomnite se le filmov Vse o Evi (Joseph L. Mankiewicz), Mila ptica mladosti (Richard Brooks), Premiera (John Cassavetes), Persona (Ingmar Bergman) in Ameriška noč (François Truffaut). Valetina Cortese je bila v Ameriški noči tako zapita in nevrotična, da si ni mogla zapomniti niti teksta, Gena Rowlands je bila v Premieri na robu živčnega zloma, Liv Ullman je v Personi obnemela, Geraldine Page je v Mili ptici mladosti zbežala iz kinodvorane, ko je na svojem vratu zagledala gubo. Vse so igrale “ostarele” igralke.

Hobit: Bitka petih vojska

Bitka petih vojska, sklepni del trilogije Hobit, se začne z zmajevim apokaliptičnim napalmiranjem Jezernega mesta, ki izgleda kot Vietnam v času ameriškega napalmiranja (Apokalipsa danes redux), samo napalmiranje pa kot alegorija dronovskega ali daisy-cutterskega cvretja “malopridnih” režimov, nadaljuje s formiranjem petih vojska (orki, vilinci, škratje, ljudje, orli), ki se prelivajo v načelne in nenačelne koalicije voljnih (kot da je Srednji svet nekje na Bližnjem vzhodu), in konča z veliko bitko za Samotno goro, kjer se nahaja srce teme in terorja, najlepše in najdragocenejše izmed vseh naravnih bogastev – zlato.

Božičkov vajenec in čarobna snežinka

Božičku se zazdi, da je prestar za to sranje, zato za svojega naslednika določi 7-letnega Nicolasa, s čimer ga prisili, da naglo – po hitrem postopku – odraste in prevzame “težka” bremena, toda Božiček, ki hoče biti Božiček, mora ostati tudi ravno dovolj otročji. Tale francoska iniciacijska animacija leti naravnost v usta sodobne družbe, ki odrasle sili, da se obnašajo kot otroci, otroke pa, da se obnašajo kot odrasli.

Pingvini z Madagaskarja

Pingvini so po zaslugi Potovanja kraljevskega pingvina in Veselih nogic preveliki zvezdniki, da bi lahko obtičali v seriji Madagaskar, zato se odcepijo in gredo na svoje, kar pomeni, da izvedejo pučistični reboot (dovolj imamo tega, oznanijo na začetku), potem pa krenejo na frenetično globalno reševanje pingvinov, ki jih hoče malopridna, zlovešča, megalomanska hobotnica, maskirana v znanstvenika, preleviti v ostudne pošasti.

Božiček in jaz

Videz vara, še posebej na predbožični večer, ko pariški fantič na balkonu zagleda Božička, misleč, da je pravi Božiček, ki pa je v resnici le vlomilec, našemljen v Božička. Toda fantičeva vera je neomajna, tako da se ga potem Božiček vso noč ne more znebiti. Tale francoska bajka, ki jo pilotira Tahar Rahim, eks Profet, sicer sporoča to, kar običajno sporočajo božični filmi, da je namreč Božič čas, ko se zmehčamo in humaniziramo (s kriminalci vred), obenem pa tudi, da je Božič le variacija “stockholmskega sindroma”.

Kako se znebiti šefa 2

V komediji Kako se znebiti šefa so trije non-stop poniževani podrejenci – Jason Bateman, Jason Sudeikis in Charlie Day – sklenili, da bodo pobili svoje šefe, in sicer tako, da bodo umore izmenjali (ti mojega, jaz tvojega), pač kot Danny DeVito in Billy Crystal v farsi Vrzi mamo z vlaka (parodiji Hitchcockovih Neznancev z vlaka), zdaj, v nadaljevanju, v katerem sklenejo, da bodo sami postali šefi, ustanovili svoje podjetje in lansirali “viralni” produkt (samodejni šampon!), pa v grozi ugotovijo, da kapitalizem pri življenju držijo prav njegove slabe, destruktivne, sociopatske plati, saj ima mogočni tajkun za uničenje start-upa, ki mu ga nočejo prodati, dovolj drugih poti (naročiš, a ne plačaš!), nemoralnih, a legalnih.

Večna najstnica

Megan (Keira Knightley) je najstnica, ki je ravno dopolnila 28 let. Ne, ne pade v časovno zanko, niti se ji ne zgodi Peggy Sue se je omožila, ampak v trenutku, ko jo fant zasnubi, preprosto zbeži in se zateče med najstnike (Chloë Grace Moretz ipd.), kjer se počuti bolje in svobodnejše kot med odraslimi.

Medena koža

Če je film animiran, še ne pomeni, da je veselica. Spomnite se le Valčka z Baširjem, Folmanovega avtobiografskega animiranega dokumentarca, v katerem se skuša nekdanji izraelski vojak spomniti, kaj je leta 1982 počel v bejrutskih palestinskih begunskih taboriščih Sabra in Šatila, kjer so falangisti pobili 2.000 palestinskih civilistov. Animirani film je bil tu medij, ki je naredil strašno travmo znosno in sploh predstavljivo.

Ljubezen je čudna reč

Ljubezen je čudna reč – melanholični nokturno v ritmu Chopina – se začne s happy endom: ostarela newyorška geja, George (Alfred Molina) in Ben (John Lithgow), oba umetnika, se lahko po štiridesetih letih skupnega življenja končno tudi poročita. Toda ko se poročita, ne moreta več živeti skupaj.

Amaterji

Norveška vendetta Amaterji izgleda kot Fargo, ki ga je posnel Quentin Tarantino, ali pa kot Ugrabljena, ki sta jo posnela brata Coen. Le da ugrabljena ni ugrabljena, ampak ugrabljeni – in ugrabljeni v resnici sploh ni ugrabljen, ampak mrtev. Beitostølen je norveška vukojebina, v kateri vedno zapade ogromno snega, ki kar kliče po stalnem in vztrajnem pluženju – tega zagotavlja mirni, prizadevni, predani, neutrudni Nils Dickman (Stellan Skarsgård), steber družbe, švedski priseljenec, alias “povsem integrirani priseljenec”.

Gozdovi so še vedno zeleni

Marko Naberšnik, avtor Petelinjega zajtrka in Šanghaja, je za tale film o I. svetovni vojni dobil le 200.000 evrov – ne v Sloveniji, ampak v Avstriji. Kar je logično: I. svetovna vojna – kljub vsem tistim ponarodelim srhljivkam o soški fronti – slovenskega filma ni nikoli zanimala. Res nikoli. Ni slovenskega filma o I. svetovni vojni.

Amazonija

Ko je padel berlinski zid, se je sprostila brezmejna količina svobode, ki pa je šla potem v nič. Nekaj takega se zgodi v Amazoniji, francoskem “igranem” dokumentarcu, v katerem kapucinska opica, ki je vse življenje preživela v zoološkem ujetništvu, na lepem – po letalski nesreči – pristane v amazonski džungli, v svobodi. Jasno, svoboda je potovanje skozi pekel, v katerem opico pričaka pravi ringelšpil ovir, groženj, nevarnosti, strupov in anakond, ki ji strežejo po življenju. Svoboda je stalni in brutalni boj za preživetje. In opica igra tako dobro, da s svojim obrazom prezrcali vse nianse strahu pred svobodo.

Jauja: Raj na zemlji

Jauja izgleda kot predelava Iskalcev, kultnega, perverznega, kontroverznega Fordovega vesterna, v katerem je John Wayne iskal svojo mladoletno nečakinjo, ki so jo ugrabili Indijanci.

Igre lakote: Upor, 1. del

Protestno gibanje Okupirajmo! je trdilo, da nima voditelja – organizirano je bilo horizontalno, ne pa vertikalno. Gibanje je potem zamrlo.

Boj za

Boj za, zmagovalec letošnjega Festivala slovenskega filma, je odpiranje oči, listanje po revoluciji, serija dobro tempiranih vklopov v okupacijo Ljubljanske borze, “institucije finančnega kapitalizma, ki nam je ukradel prihodnost,” kot pravi eden izmed protestnikov, ki kampirajo pred borzo (“Dobrodošli v novem svetu,” pravi drugi).

Škatlarji

Pod mestom prebivajo nečloveške kreature, ki živijo od drobtin, odpadkov in smeti, nad njimi pa ljudje, elitni “beli klobuki”, ki živijo od privilegijev in ki v teh nočnih kreaturah vidijo pošasti, nad katere pošljejo eksterminatorja, ki – medtem ko se skuša socialno prebiti – tuhta: sem junak ali bedak? Bedak.

Butec in butec DA

Ko posnamejo nadaljevanje kakega hita, junaka pogosto zagledate v eksotični deželi, kjer v meniški samoti meditira, kot recimo Rambo v tretjem Rambu.

Smeti

Film Smeti, ki ga je posnel Stephen Daldry, avtor prestižnih, oskarjevskih filmov (Bralec, Ure do večnosti, Billy Elliot), se dogaja na terenu, na katerem se je dogajal Meirellesov film Božje mesto, v brazilski faveli (Rio de Janeiro), med revščino in kupi smeti, po katerih kopljejo in brskajo odrasli in otroci, toda ko bolj ko ga boste gledali, bolj se vam bo zdelo, da Daldry brazilskih favel ni nikoli videl in da si jih predstavlja precej po svoje.

Spomenik Majklu Džeksonu

Spomenik Majklu Džeksonu je srbski film o ljubezni v času demokracije. Če bi posneli slovenski rimejk, ne bi bilo treba kaj dosti spreminjati. Tu imate naivno, zakotno srbsko mestece, ki se mu zgodi Točno opoldne, le da ga ne ogroža banda pistolerosov, ki prihajajo, da bi se maščevali šerifu Willu Kanu, ampak izumrtje.

Skoraj policaja

Zabušanta (Jake Johnson & Damon Wayans, jr.), ki se za potrebe neke fešte našemita v policaja, ugotovita, kakšno moč ima uniforma, zato nadaljujeta z impersoniranjem policajev, kar pa ju utopi v upehanih infantilnih klišejih, ki govorijo predvsem o tem, kako zelo vsi pogrešajo Policijsko akademijo, kako zelo mali ljudje uživajo v represiji in kako huda kriza identitete muči sodobne moške.