Dolga pot navzdol

Pierce Brosnan in še tri osebe se na silvestrovo srečajo na nekem nebotičniku – po naključju skušajo hkrati narediti samomor. Ker pa so že ravno tam, milostno sklenejo, da bodo samomor preložili na valentinovo. Tale dramedija, posneta po romanu Nicka Hornbyja, se loti nečesa tako kompleksnega, kot je samomor, potem pa v njem vidi le nekaj tako nekompleksnega, kot je klic na pomoč. Še huje: v samomoru vidi priložnost za nov začetek! Toda vsi ti “obupanci” sploh ne izgledajo kot samomorilci, ampak skušajo samomor narediti zato, ker tako piše v scenariju. Srečali bi se lahko tudi na križarjenju. Ali pa v tistem disku.

Ženska, ki si je otrla solze

Parižanka srednjih let (Victoria Abril) se nežno poljublja z najstnikom, ki postaja vse agresivnejši – hoče jo pofukati, posiliti. A se izkaže, da je to njen sin, ki ji razkrije, da ga je oče, njen mož, v otroštvu spolno nadlegoval. Potem z balkona skoči v smrt. Tako se začne tale feministična verzija korejskega šokerja Oldboy, v kateri pa je twist na začetku.

Na koncu mavrice

Rosie (Lily Collins) in Alex (Sam Claflin) sta že od malega prepričana, da sta si usojena, ko pa ju Alexova selitev v Ameriko loči, si spleteta vsak svoje gnezdo, toda ostaneta v stiku – sodobne komunikacijske tehnologije nam pač omogočajo, da si ostajamo usojeni, ne da bi se sploh videli in poznali. Vprašanje, ki je poganjalo romantično komedijo Ko je Harry srečal Sally, se je glasilo: ali lahko prijatelja – fant in punca – fukata in ostaneta prijatelja? Romantična komedija Na koncu mavrice, posneta po slovitem romanu v pismih (okej, romanu v mejlih in smsih), to vprašanje obrne: ali lahko ljubimca ne fukata in ostaneta ljubimca?

Medzvezdje

Le še vprašanje časa je bilo, kdaj se bo v Nolanu prebudil Kubrick. V Medzvezdju, lucidni transfiguraciji Odiseje v vesolju, pričara tako lepe, atraktivne, vizualno perfektne slike tujih, oddaljenih, neznanih galaksij, da si zaželiš, da bi jih videl tudi v živo, pa četudi le turistično, kajti življenje tam ne bi bilo nemogoče.

Preusmerjeni

Če bi hotel Guy Ritchie posneti litovsko verzijo svojih velikih hitov Pljuni in jo stisni in Morilci, tatovi in dve nabriti šibrovki, potem bi moral zelo garati, da bi izgledala tako poskočno, tako energično, tako nervozno in tako frenetično kot Preusmerjeni, litovska verzija njegovih hitov, ki pa kljub salvam šibrovk, obešenjaških gagov, prevar, brutalnosti ter idiotskih luzerjev, morilcev, tatov in gangsterjev, med katerimi kraljuje Vinnie Jones, izgleda tako retro, da bi se lahko komu zazdelo, da je bila posneta Ritchiejevimi pop groteskami.

Kdo mi ugrabi ženo

V komediji Kdo mi ubije ženo sta dva tipčka ugrabila magnatovo ženo, kar je perfektno – pokvarjeni magnat je itak noče videti, kaj šele da bi jo hotel nazaj. V farsi Kdo mi ugrabi ženo dva lopova spet ugrabita magnatovo ženo, kar je kakopak spet perfektno – pokvarjeni magnat se od nje itak ločuje. Trofejo igra Jennifer Aniston, ki pa ves film izgleda tako brezhibno, kot da je ravno prišla od frizerja. Nekaj teh likov ste spoznali že v Tarantinovi Jackie Brown, posneti po Leonardovi kriminalki Rum Punch. Ni čudno: Elmore Leonard jih je selil iz romana v roman. Ta film je posnet po njegovem romanu The Switch. Leonard je nedavno umrl. Nikoli ni kompliciral.

Mali Budo

Črnogorski kirurg med operacijo zamoči, tako da pacient, sin lokalnega mafijca, umre, zato svojega sina Buda (Petar Strugar) iz strahu pred vendetto spravi na varno, v Beograd, kjer Budo potrdi, da je v resnici Buda. Sam je čist, vsi ostali – moški in ženske, starši in otroci, ravbarji in žandarji, uradniki in civilisti – pa so tako pokvarjeni, da kar kličejo po ponovnem odprtju Golega otoka. Budo je naivni sandlerski idiot, gospod Chance v beograjski noči, ki ne šteka, da se kriminal in korupcija izplačata bolj kot lenoba. Mali Budo je vic o srbski tranziciji, povedan na dolgo, a po drugi strani – Srdjan Dragojević ga je začel pripovedovati že leta 1992 (Mi nismo angeli).

Bes

Bes je briljantni dedič Reševanja vojaka Ryana in miniserije Band of Brothers, ki sta pokazala, kako so Američani – no, The Greatest Generation – med II. svetovno vojno prodirali proti Nemčiji, le da v Besu to prodiranje gledamo skozi oči posadke tanka, ki ga vodi karizmatični Don Collier (Brad Pitt), alias “Wardaddy”.

Drevo

V slovenskem Drevesu se junaki – mati (Katarina Stegnar) in njena sinova, starejši Alek (Jernej Kogovšek) in mlajši Veli (Lukas Matija Rosas Uršič) – prižigajo in ugašajo. Zbujajo se – in potem spet zaspijo. Njihovi dnevi so tihi kot njihove noči.

Čebelica Maja

Čebelnjak v Čebelici Maji, nemško-avstralski animaciji, ekranizaciji slovite TV-serije (brez Karla Gotta!), izgleda kot replika sovjetske tovarne: vse poteka po logiki tekočega traku, čebele so le številke, vsaka ima svojo vlogo, kršitve pravil so strogo prepovedane, delo je stahanovsko (“čebela je pridna in vedno uboga”), užitek – ples, petje, smeh ipd. – pa ne pride v poštev.

Vloga za Emo

Vloga za Emo je slovenski regionalni samizdat, ki je krenil na turnejo po večjih slovenskih mestih in ki bo hit verjetno le v Celju, kjer je bil posnet, pa četudi je zgodba o Emi, težavni najstnici (“največja luzerka na šoli”), ki jo pogled na lepe, seksi, popularne sošolke, alias “carice”, tako deprimira, da se pridruži šolski televiziji (Pozitiva TV), ki svet šokira s samimi dobrimi, pozitivnimi novicami (mediji so tako zlimani s kapitalom, da je prostor le še za slabe, negativne novice, če naj parafraziram Manco Košir v vlogi Mance Košir), dovolj univerzalna, da bi lahko tudi letela, če je auteur ne bi motil in povozil s svojimi težkimi motivacijskimi sporočili. Lara Safran, ki igra Emo, je dobra novica tega filma, toda še pred premiero je sama postala slaba novica, najslabša – 13. septembra 2014, v času velikega deževja, se je smrtno ponesrečila.

Grad v Italiji

Svet, ki ga slikajo sodobni festivalski filmi, je svet samskih ljudi – osamljenih in samotnih, atomiziranih in nepovezanih, ločenih od sveta, brez stika z družbo. Kot da se je izpolnila znamenita prerokba Margaret Thatcher: “Družba ne obstaja več.” Obstajajo le še posamezniki, osamelci, ki morajo živeti s posledicami divje konkurence in tega, da družbe ni več. Živimo v dobi osamljenosti – in ta nas ubija, je nedavno zapisal George Monbiot. In dodal: socialna osamljenost je fatalnejša od cigaret, alkoholizma, prometnih nesreč, demence in previsokega pritiska.

Ouija

Ko so Rdeče brigade leta 1978 ugrabile Alda Mora, nekdanjega italijanskega premiera in voditelja krščanskih demokratov, ga policija ni in ni mogla najti. Toda iskala ga ni le policija, ampak vsa Italija. Ni ga mogla najti. Iskali so, brskali, obrnili vsak kamen, potrkali na vsaka vrata, pregledali vsako stanovanje – pa nič.

Hotel

Tale švedski film se začne tako smrtno resno, da gre na koncu celo njemu samemu na smeh (Bergmanu se to zlepa ni zgodilo), toda zgodba o Eriki (Alicia Vikander), kontrolfrikici, ki je svoje življenje in svojo dizajnersko kariero splanirala do zadnjega detajla, pa potem rodi prezgodaj, kar jo butne v hudo, mučno depresijo, zveni itak kot kozmični vic, tako da uvodoma potrebuje res veliko mazohističnega psihiranja, spiralnega travmatiziranja, agonične kakofonije, fantazijskega kaosa, naturalistične panike in eksorcistične improvizacije, da bi izgledala resno, potemtakem kot drama, ne pa le kot sitkomska farsa, recimo sestrična norveške obešenjaške Umetnosti negativnega mišljenja, čeravno Eriki do spoznanja, da je življenje kot hotel (nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo, nikoli ne veš, koga boš srečal, vedno si lahko nekdo drug, nikoli se ti ni treba odjaviti ipd.), pomaga prav terapevtska skupina, v kateri mrgoli umetnikov negativnega mišljenja, ki živijo vsak v svoji hotelski sobi, komični, a legitimni.

Sprehod med nagrobniki

Tako kot zna Liam Neeson barabam povedati, da jih bo dobil in zlomil, ne zna nihče. In običajno to barabam pove po telefonu, kar ga naredi še silnejšega, še karizmatičnejšega. Kar izgubi z leti, pridobi s telefonom. Drugi pravičniki – recimo Steven Seagal – to počnejo v živo, mano a mano, v direktnem kontaktu. Tudi Sylvester Stallone je to najraje počel mano a mano, full-contact, toda če je kje našel kak tokivoki, je znal barabo kar dobro prestrašiti: Lahko bežiš, a ne moreš se mi skriti! Dobil te bom in zmlel! Ti si bolezen – jaz sem zdravilo! Tako je izgledal še silnejši – in strašnejši.

Dobrodošli v New Yorku

In vi ste mislili, da je pravi volk z Wall Streeta Jordan Belfort, ki ga je igral Leonardo DiCaprio! Ne, ni. Spoznajte Georga Devereauxa (Gérard Depardieu), pravega volka z Wall Streeta. Devereaux je francoski megafinančnik, kralj visokih financ, ki deluje v New Yorku.

Iskanje Pernatega kralja

Zgodovina filmov je zgodovina šokov: tuširanje v Psihu, levitiranje Linde Blair v Izganjalcu hudiča, gola plavalka v Žrelu, glava Gwyneth Paltrow v filmu Sedem. To so bili šoki, ki so stresli svet. Toda nič ni bilo šokantnejšega od prizora v Bambiju, v katerem umre Bambijeva mati – in seveda, nič manj šokanten ni bil prizor v Levjem kralju, v katerem umre ata Mufasa.

Bettie gre

Catherine Deneuve igra Bettie, nekdanjo lepotico, zdaj lastnico vaškega bistroja, ki sklene, da bo odšla. Dovolj ima. Njeno življenje ni več to, kar je bilo. Njena lepota ni več to, kar je bila. Njen bistro ni več to, kar je bil. Njena mati ni več to, kar je bila. Njeni bližnji niso več to, kar so bili.

Drakula: Skrita zgodba

Kako je grof Vlad postal Drakula? Kako se je iz ljubečega, benevolentnega princa prelevil v nerazumljeno, nesmrtno vampirsko pošast? Zelo preprosto: vsi Evropejci so po malem Fausti, nagnjeni k temu, da svojo dušo v zameno za večnost in nadnaravno moč prodajo Mefistu – in grof Vlad je bil le Evropejec.

Labirint

Najstniki – “mladi odrasli”, “odrasli mladi”, “young adults”, “YA” – imajo vse razloge, da živijo v strahu. Če namreč gledajo distopije, posnete po YA-bestsellerjih (ki so jih itak že prebrali, no, požrli), potem vedo, da živijo v totalitarnem svetu, da jih čakajo hude preizkušnje in gladiatorske tekme (Igre lakote, če hočete), da si bo treba ponovno priboriti svobodo in da lahko vse ovire premaga le elitni, genialni izbranec, novi mesija.

Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil

Življenje je škatla z eksplozivom – nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo. Hej, lahko rešiš življenje fašističnemu generalu Francu! Lahko srečaš “Manhattan Project” – in Einsteinovega idiotskega dvojčka! Zgodovino lahko stalno mečeš v zrak – in kljub temu dočakaš 100 let in sodnikov podaljšek!

Pravičnik

Robert McCall (Denzel Washington) ne trzne, ko strelja, tolče in in lomi. Svoje tarče pobija hladnokrvno, tako rekoč birokratsko, profesionalno, po vojaško – to so likvidacije, eksekucije. Precizne, rutinske. Izbiro orožja prepušča naključju. Vse lahko ubija, tudi odpirač.

Varuh spominov

Varuh spominov, posnet po najstniški senzaciji à la Igre lakote in Razcepljeni, nam da že po nekaj kadrih vedeti, da je enakost nekaj slabega in represivnega. Amerika se namreč po veliki vojni preseli v Utopijo, ki temelji na enakosti. Vsi imajo enake hiške, enake zelenice, enaka kolesa. Razlike niso dovoljene, zato imajo vsi enake spomine, kar pomeni, da spominov nimajo.

Zapelji me

Luka (Janko Mandić) je mladenič, ki se skuša osamosvojiti, zato ga socialna delavka iz mladinskega doma, v katerem je preživel zadnja leta, preseli k neki starejši ženski, pri kateri naj bi bil podnajemnik. Zaposli se v obratu za predelavo mesa, toda ne kot mesar, ampak kot čistilec. Le zakaj bi rezal meso, če pa bi to lahko dalo njegovemu liku spin?

Ni je več

Zakonska zveza je le še predstava, ki od zakoncev terja, da preigrata vse dobro in zlo. In publika – starši, prijatelji, znanci, tudi mediji, če hočete – od zakoncev terjajo le še dobro predstavo, dobre alibije, dobro hlinjenje nedolžnosti in dobro igro, ki jo morata igrati, dokler ju smrt ne loči. Še več, publika dobesedno terja, da ju smrt loči. In ko ju loči, vse skupaj ponovita.

Moje poletje v Provansi

Ko Jean Reno zagleda svoje tri vnuke, ki jih – zaradi starih družinskih zamer – ni še nikoli videl, ga v trenutku mine vsa medgeneracijska solidarnost, toda ko na njegov obraz sede led, veste, da ga bo takoj stopilo provansalsko sonce, kajti Provansa vedno reši vse probleme, kar ve vsakdo, ki je kdaj videl dobre stare filme Marcela Pagnola. Moje poletje v Provansi je peresno lahka počitniška komedija, v kateri so druge priložnosti dobrodošle, v kateri že štikli, ki bobnijo s soundtracka, povedo vse (tu lahko ostaneš “Forever Young”, ko “sije sonce, so vsi srečni”, magari ko že “trkajo na nebeška vrata”, le “sonce spusti vase” ipd.), v kateri modernosti še niso odkrili in v kateri bi Renojev gluhonemi vnuk čudežno spregovoril, če ne bi bil tam le zato, da bi se lahko film začel s štiklom Sounds of Silence (via Simon & Garfunkel).

Čarovnija v mesečini

Woody Allen vedno izgleda kot vernik, ki je izgubil vero v Boga, zato je zadnji, ki bi verjel v nadnaravne reči, toda do zdaj je režiral že 44 filmov, kar pomeni, da ima zelo močno vero v iluzije, iluzionizem, čarovnije ipd., potemtakem v vse tisto, kar filme drži skupaj. Čarovnija v mesečini, postavljena v dvajseta leta prejšnjega stoletja, je film o iluzionistu, klubskem čarodeju, ciničnem mizantropu, ki je izgubil vero v iluzije, iluzionizem in čarovnije.

Mesto greha: Ženska za umret

Če bi Ameriko po islamističnih obglavljenjih ameriških reporterjev preplavila taka patriotska histerija, kot jo je po 11. septembru 2001, potem Mesta greha 2 zdajle po svetu ne bi vrteli v integralni, ampak v porezani, cenzurirani verziji: film se namreč začne z obglavljenjem – bad guy z nožem zareže v vrat, ki kar eksplodira. Ta prizor bi letel ven.

Alabama Monroe

Težko boste našli film, ki bi popisoval ljubezensko kalvarijo dveh bolj protislovnih bitij, kot sta Elise (Veerle Baetens) in Didier (Johan Heldenbergh), zakonca iz flamske prikolice, člana belgijskega bluegrass benda, toda Elise in Didier nista le v protislovju drug z drugim, ampak tudi sama s sabo.

Popotovanje tisočerih okusov

Lasse je spet tam, kjer je najraje – tam, kjer je udobno, mehko, sladko, čokoladno. In predvsem nekontroverzno. Ne le da Lasse vsa družbena protislovja vedno posladka, ampak jih vedno utopi v pudingu. Če ženska beži pred svojim posesivnim, psihopatskim možem (kot recimo v Zavetju), ne izgleda kot ženska, ki beži moškim (in kakopak pred nasiljem v družini), temveč kot ženska, ki išče moškega – pravega moškega, potemtakem vdovca z dvema otrokoma, z ready-made družino.