Novembrski mož

Pierce Brosnan zelo pogreša Jamesa Bonda. V Novembrskem človeku, posnetem po vohunskem trilerju Billa Grangerja (There Are No Spies), se znajde na njegovem terenu – na “divjem” vzhodu, med eksplozijami, dirkami, intrigami, komplikacijami, dvojnimi in trojnimi igrami, plačanci, tajnimi agenti, atentatorji, prebitimi arterijami, tajkunskimi politiki, korupcijo, brezobličnim bojem za oblast, trgovino z belim blagom, vojnimi zločini in špijonkami z akcentom, v katerega bi lahko spravil vso sodobno geopolitiko.

Jimmyjev dom

Ken Loach, veliki politični naturalist in portretist delavskega razreda, je letos poleti dopolnil 78 let. In svet so obšle govorice, da bo filme obesil na klin. Ne bo jih več snemal. Jimmyjev dom naj bi bil njegov zadnji film.

Pot v raj

Slovenski filmski junak je lahko depresiven brez razloga. In lahko je depresiven z razlogom. Žak (Klemen Janežič), glavni junak Poti v raj, je depresiven z velikim, težkim, strašnim razlogom – oče in mati umreta v prometni nesreči. Izsili ju tovornjak. Zelo slovensko. Toda to je sreča v nesreči. Ta “težki” razlog namreč prihrani veliko časa – vse je jasno, tako da ni treba na dolgo in široko razlagati, zakaj je Žak tak, kot je.

Inferno

Slovenski filmi so imeli vedno probleme z realnostjo. Imeli so jih v socializmu. In imajo jih zdaj, v kapitalizmu. V socializmu so imeli največje probleme prav s temeljno celico socializma – delavcem. Tistim iz neposredne proizvodnje. Iz realnega sektorja, bi rekli danes. V slovenskih filmih namreč delavca ni bilo na spregled. Kot da ga ni. Slovenski film ni vedel, kaj naj z njim počne. Če pa se je delavec že ravno pojavil, potem je šlo za Neslovenca, ki je posilil Slovenko (Zgodba, ki je ni) – ali pa za Neslovenca, ki je skušal plesati s Slovenko (Po isti poti se ne vračaj).

Fantovska leta

Življenje je kratko. Traja le 39 dni. Vsako leto le nekaj dni. Filmi so tisti, ki spuščajo čas v življenje. Tisti, ki odločajo, koliko časa bo kdo živel. In česa se bo spominjal. Tisti, ki stojijo na vratih – in v življenje spuščajo čas. Vratarji časa. In film Fantovska leta je vratar, ki se tega zaveda. Richard Linklater ga je snemal 39 dni, toda 12 let – vsako leto le nekaj dni. Snemal pa ga je z istimi igralci, tako da se v filmu postarajo za 12 let. In tudi film se postara. Igralci – in liki, ki jih igrajo – se postarajo s filmom. Film jih postara. Ko se film konča, je Mason (Ellar Coltrane), glavni junak, star 18 let – odpravlja se na kolidž. Pred njim je novo obdobje, življenje, prihodnost, vznemirljiva daljava, v katero zre. Ko se film začne, je star 6 let – leži na travi in zasanjano zre v nebo. Poln pričakovanj. In pred njim je še vse – še ves film. Ko leži v tisti travi, se zdi, kot da komaj čaka, da se mu zgodi življenje. V njegovem pogledu prasketa vprašanje: le kaj je to življenje? Le kaj bo to življenje?

Hrabri avtek Plodi

Plodi ima oči. Plodi ima usta. Plodi govori. Ni čudno: Plodi je avto. Toda njegova beseda je zakon. Plodi je namreč policijski avto. Tokrat je na sledi divjim lovkam, ki plenijo norveški nacionalni park. Aha, boste rekli: plodi je norveški James Bond. Ne, ni. Plodi ni padel iz James Bonda, ampak iz Pixarjevih Avtomobilov. Ali bolje rečeno: Plodi izgleda kot avto, ki je zamočil avdicijo za Avtomobile, tako da so raje vzeli Strelo McQueena – oh, in Šerifa, če smo že ravno pri policijskih vozilih. Kar ni naključje. Nekje vmes se namreč v akcijo vključi tudi vidra, ki izgleda tako veveričje, kot da je zgrešila avdicijo za Ledeno dobo, le da se ne muči z želodom, ampak z jajcem. Tale norveška animacija se zaveda, da ni tako dobra kot Avtomobili in Ledena doba, zato ponuja oboje hkrati.

Odpleši svoje sanje: Združene moči

V prejšnjem delu te plesne sage so nas na vse načine in vse pretege prepričevali, da je “Mob” najboljša plesna skupina svetu. Peti del, ekstatično naslovljen Združene moči, zdaj to razveljavi, saj teh sanjskih plesalcev po vrnitvi v Los Angeles noče nihče angažirati, tako da morajo na novo veliko tekmovanje, tokrat v Las Vegas.

Bog, le kaj smo zagrešili?

Če ste opazili, kako začne ameriška desnica ob očitkih, da je rasistična, vedno na vso moč “dokazovati”, da ni, da je rasizem stvar preteklosti in da so rasistični in nestrpni dejansko črnci (pri nas začne desnica na očitke, da je nestrpna, kakopak “dokazovati”, da so dejansko nestrpni tisti, ki ji očitajo nestrpnost), potem vas bo ob gledanju tele komedije, velikega francoskega hita, spreletaval srh.

Nikec na počitnicah

Ko se mali Nikec (Mathéo Boisselier) – z mamo (Valérie Lemercier), očetom (Kad Merad) in babico (Dominique Lavanant) – zapraši na morje, je to priložnost, da spozna trumo novih prijateljev, s katerimi lahko uganja poletne morsko-mivkaste norčije, po malem groteskne, celo burleskne, kajti v času počitnic je – tako kot v Alpah nad tisoč metri – dovoljeno vse, česar se tale razglednica, prepojena z deregulirano nostalgijo za sedemdesetimi leti in posneta po stripu soavtorja Asteriksa (René Goscinny), tako dobro zaveda, da skuša Malega Nikca preleviti v turistično kombinacijo Tatijevega Gospoda Hulota na počitnicah in Van Dormaelovega Totoja heroja.

Kakor zgoraj, tako spodaj

Scarlett (Perdita Weeks) izgleda kot nesojena hči – okej, ali pa nesojena posvojenka, magari nesojena partnerka, kakor hočete – dr. Roberta Langdona, glavnega junaka Da Vincijeve šifre in drugih Brownovih supersellerjev, Indiane Jonesa simbologije, navsezadnje, punca jih šteje le dobrih dvajset, pa je že doktorica arheologije in simbologije in še poliglotka za nameček.

Plačanci 3

Ste imeli zadnje čase občutek, da je Mel Gibson mrtev? Da ga ni več? Da je izginil? Tak občutek je imel tudi Sly Stallone, alias Barney Ross, a se je zmotil: Mel Gibson, alias Conrad Stonebanks, nekdanji plačanec, ki mu je sanjsko ekipo plačancev – pred leti – sploh pomagal koncipirati in sestaviti, ni mrtev, kot je mislil, ampak se je prelevil v malopridnega trgovca z orožjem, ki orožje najhujše sorte prodaja totalnim globalnim malopridnežem (v Somalijo! vzhodno Evropo!).

Dva dneva, ena noč

Če bi radi videli, kako si brata Dardenne, dobitnika dveh zlatih palm (Rosetta, Otrok) in trume drugih prestižnih nagrad, predstavljata vestern Točno opoldne (ali pa film Teci, Lola, teci, če smo že ravno pri filmih o tekmi s časom), potem si obvezno poglejte film Dva dneva, ena noč, kombinacijo reboota njune Rosette, naturalističnega trilerja, moralke in road movieja, v kateri ima Sandra (Marion Cotillard), “depresivna” uslužbenka neke belgijske tovarne sončnih panel, le dva dneva in eno noč, da ohrani zaposlitev.

Ninja želve

Megan Fox igra reporterko, ki pride na sled veliki zgodbi: v New Yorku so se pojavili novi maskirani maščevalci – štiri govoreče ninja želve! Želvaki v resnici. Jasno, nihče ji ne verjame. Kar je čudno: New York, ki ga redno rešujejo superjunaška bitja, od Batmana do Spidermana, res ne bi smel biti tako skeptičen.

V osrčju viharja

Sem videl letečo kravo? Ne, tisto so bili leteči tovornjaki in leteča potniška letala, s katerimi tornado – motherfucker tornadov, twister twisterjev, multipli twister, največja furija v zgodovini! – počne to, kar so džihadisti 11. septembra 2001 počeli z ugrabljenimi potniškimi letali.

Dva obraza januarja

Film Dva obraza januarja se dogaja v Grčiji, na njenih barvitih, zapečenih ruševinah pravzaprav, toda ne danes, ampak leta 1962. Posnet je po kriminalki ameriške pisateljice Patricie Highsmith, ki jo je na zemljevid postavil Alfred Hitchock, jasno, s klasiko Neznanca na vlaku, v kateri je skušal Bruno, ojdipski fičfirič, teniškega prvaka prepričati, da bi “izmenjala” umora – Bruno bi umoril ženo teniškega zvezdnika, teniški zvezdnik pa bi umoril njegovega očeta, s čimer bi zagrešila “popolni zločin”.

Zulu

Če ste brali Brownov Inferno, potem ste brali neomalthusijanski triler – mesijanski lunatik, ki hoče ustaviti globalni populacijski bum, lansira novodobno “kugo”, s katero skuša ustaviti nekontrolirano rast prebivalstva, ki ogroža preživetje planeta. Njegova “kuga” naj bi pobijala na slepo, povsem naključno, brez kake posebne rasne ali etnične genocidne agende.

Lucy

Če na filmski sliki vožnjo avtomobilov ekstremno pospešiš, izgine. Ne vidi se jih več. Vse je odvisno od časa. “Brez časa ne obstajamo,” dahne Lucy, glavna junakinja tega sci-fi trilerja, ki izgleda kot hiperaktivni B-film, v katerem o evoluciji debatirajo Kubrickova Odiseja v vesolju, Malickovo Drevo življenja in Nolanov Izvor. Lucy igra Scarlett Johansson, ki s tem sklepa svojo neformalno posthumanistično trilogijo (Ona/Pod kožo/Lucy). Režira Luc Besson, ki ne more pozabiti svoje Nikite.

Reši nas hudega

Ko so džihadisti 11. septembra 2001 sesuli Svetovni trgovinski center, je Busheva administracija rekla, da je šlo za povsem iracionalno dejanje, da so Ameriko napadli brez razloga in brez osnove in da so džihadisti to storili le zato, ker so zlobni. S tem so hoteli reči, da to, kar Amerika počne po svetu, nima nobene zveze s tem, kar se je zgodilo v New Yorku. Kritiki ameriške zunanje politike pa so rekli: dobili so, kar so iskali.

Signal

Signal nam najprej obljubi road movie. Avto z dvema fantoma in punco drvi čez planjave ameriškega jugozahoda. Da so daleč od doma, ni dvoma. A po drugi strani – doma verjetno nimajo več. Vsaj tako se zdi. Drug drugemu so dom. Fanta sta Nic (Brenton Thwaites) in Jonah (Beau Knapp), gika z elitnih šol (MIT), punca pa je Haley (Olivia Cooke). Peljeta jo v Kalifornijo – na drugo šolo, v drugi svet. S Haley hodi Nic.

Varuhi galaksije

Prvič: ste videli zadnje superjunaške filme studia Marvel? Ja, postajali so vse bolj resni, celo resnobni. In ja, vse bolj so se držali Zemlje. Spomnite se le Thora, Iron Mana in Stotnika Amerike – potrebovali so Zemljo, da bi izgledali superjunaško. Marvelovi Varuhi galaksije pomenijo predah, celo diverzijo. Superjunaki se tu ne jemljejo resno. In tudi film jih ne jemlje resno. A da ne bo kakega nesporazuma: film jih jemlje resneje, kot jemljejo sami sebe. Varuhi galaksije so intergalaktični wisecracking, vesoljski stand-up, ringelšpilski kozmični vic. Kot da bi Lucas šepnil Spielbergu: Tega pa še nisi slišal! Hej, vesolje je neskončno, brezmejno in nepredvidljivo – zakaj bi se držal utrujene, enolične, dolgočasne, predvidljive, majhne Zemlje, na kateri nihče več ne sliši tvojih vicev?

Antboy

Zadnja leta smo videli trumo holivudskih superjunaških filmov, v katerih so Marvel-mani reševali dom in svet, zato potencialnega superjunaka zlahka prepoznamo. V resnici smo teh filmov videli toliko, da potencialnega – magari rojenega – superjunaka prepoznamo že tedaj, ko je še otrok, recimo pri dvanajstih.

Vroči posnetki

Vroči posnetki so nizka komedija visokega koncepta: kaj se zgodi, ko zakonskemu paru intimni posnetki, s katerimi je skušal začiniti svoj dolgčas, uidejo v javnost? Spomnite se Severine. Pa Pamele Anderson. Kim Kardashian. Paris Hilton. Colina Farrella. In Roba Lowa, ki ga – ironično – najdete tudi tu.

Šef

Jon Favreau igra Carla Casperja, chefa, zelo cenjenega, prefinjenega kuharskega mojstra, ki dela v veliki, prestižni, modni losangeleški restavraciji. Sam bi rad malce eksperimentiral in pripravljal svoje jedi, jedi z guštom, jedi, ki bi imele njegov osebni pečat, avtorske jedi, narejene s strastjo, toda Riva, ošabni lastnik restavracije, ki ga igra Dustin Hoffman, ga sili v pripravljanje povsem rutinskih, konvencionalnih, modnih, brezosebnih, brezdušnih jedi.

Globina

Ko je svet leta 1984 končno padel v leto, v katerem se dogaja Orwellov roman 1984, in ko so vsi na veliko premlevali Velikega brata, ki je tedaj, v času hladne vojne, še vedno deloval predvsem kot alegorija sovjetskega tipa totalitarizma, je bil Guðlaugur „Gulli“ Friðþórsson, island-

Herkules

Vemo, kako zelo Hollywood ljubi nadaljevanja in rimejke. Toda dobro vemo, da ne ljubi le rimejkov filmov, ampak tudi rimejke TV-serij, ki jih potem sam prelevi v kino-serije (21 Jump Street, 22 Jump Street, in ja, 23 Jump Street je neizogiben). In vemo, da po novem ljubi tudi reboote, ponovne začetke oz. osvežitve svojih kino-serij, pri čemer z rebooti ne čaka prav dolgo (spomnite se le Spidermanov, če je že pri Zvezdnih stezah počakal malce dlje), kar pomeni, da jih res ljubi.

Racija 2

Če smo že ravno pri nadaljevanjih, ki niso ravno zgled dobre prakse (Avioni 2, 22 Jump Street), je prav, da glorificiramo film, ki pokaže, kaj je to umetnost nadaljevanja. Racija 2 je pri nas te dni doživela le eno samo projekcijo – v murskosoboškem Cineplexxu, v okviru 10. Grossmannovega festivala fantastičnega filma in vina.

Avioni 2: V akciji

Avioni (govoreče, dirkaške mašine), ki so izgledali kot nadaljevanje Avtomobilov (govoreče, dirkaške mašine), so dobili nadaljevanje, ki se začne kot drugo nadaljevanje Ramba: Praško, humanoidni glavni junak, je po vseh tistih silnih triumfih, z dirko “Krila okrog sveta” vred, v tako hudi eksistencialni – pa tudi mehanični – krizi, da nujno potrebuje ogenj, ki bi ga heroiziral, očistil, odrešil in ponovno beatificiral, zato se pridruži letalski gasilski brigadi.

22 Jump Street: Mladeniča na faksu

Ko je Bruce Willis v filmu Umri pokončno 2 potarnal, da se mu je še drugič zgodila ista stvar, je bil to signal, da se zaveda, da nastopa v nadaljevanju, sequelu velikega hita. Tudi stotnik Dickson (Ice Cube) nam v filmu 22 Jump Street signalizira, da se zaveda, da nastopa v nadaljevanju hita 21 Jump Street: Jenku (Channing Tatum) in Schmidtu (Jonah Hill), svojima “tajnima agentoma”, velikima infiltratorjema, namreč razkrije, da ju čaka misija, ki je dobesedno identična tisti prejšnji.

Kongres

Ko so začeli v filmih uporabljati digitalne igralce, narejene iz pikslov, ne pa iz mesa, in ko so začeli uporabljati motion-capture, s katerim so igralcem vzeli digitalni odtis telesa, so se vsi spraševali: ali bodo filmi v prihodnosti sploh še potrebovali igralce? Al Pacino je v filmu S1m0ne igral holivudskega producenta, ki ustvari digitalno igralko, s čimer reši vse svoje probleme – ker je igralka digitalna, ne teži, ne izsiljuje, ni kapriciozna, nima zvezdniških zahtev in tako dalje.

Michael Kohlhaas

Kdo je Michael Kohlhaas? Predstavljajte si Cankarjevega hlapca Jerneja, ki v srednjem veku sreča Kafko. Michael Kohlhaas je natanko to: kafkovski hlapec Jernej, le da nazaj noče kmetije (na kateri je pustil svoja najboljša leta), ampak svoja dva konja, ki mu ju pribočniki lokalnega barona vzamejo kot neke vrste mostnino.