Zora Planeta opic

V fantastični Zori Planeta opic, ki se začne deset let po nič manj fantastičnem Vzponu planeta opic, rebootu Planeta opic, je svet povsem opustošen – ljudi je okužil in pokončal pandemični opičji virus, produkt znanstvenega eksperimentiranja. San Francisco je zapuščen, popolna distopija: ljudje, ki so preživeli in ki jih vodi militantni Dreyfus (Gary Oldman), živijo v stari vojaški orožarni, med ruševinami, panično se stiskajo drug k drugemu, obenem pa obupano iščejo vir energije, ki bi jih ohranil pri življenju.

Čistka: Anarhija

Piše se leto 2023. V Ameriki je brezposelnost manj kot petodstotna, kriminala tako rekoč ni, vse manj ljudi pa živi pod pragom revščine – po zaslugi Čistke, letnega rituala, ki so si ga izmislili zato, da bi lažje živeli. Na ta dan – dan Čistke, dan nove neodvisnosti, dan prerojene Amerike – lahko ubiješ, kogar hočeš.

Njegov porednež

Njegov porednež je brutalno bebava komedija, v kateri moškega tiča omenijo tolikokrat, da postane človek – no, moški. In to dobesedno: od ekscesno potrebnega lastnika, serijskega fukača z imenom Rich Johnson (ha!), se namreč loči in zaživi svoje življenje, kar pomeni, da manično pofuka vse, kar zagleda, s prostitutkami vred (tič pač misli le na seks), medtem ko se Johnson – il castrato – utaplja v neznosni impotenci in askezi, kar pomeni, da dobi lekcijo.

Pa ne že spet ti!

Adam Sandler je samohranilec z nekaj otroki. In glej, no: Drew Barrymore je samohranilka z nekaj otroki. Kakšno naključje! Toda njun uvodni zmenek na slepo se ne konča dobro. Ker pa v romantičnih komedijah ni slepih ulic (niti naključij), se spet – res nehote – srečata v Afriki, kamor na počitnice odpeljeta svoje froce, kar je lepa priložnost, da odkrijejo čare masturbiranja in takih reči.

Joe

Ko je luč dneva ugledal Joe, so vsi rekli, da je to film, ki je Nicolasa Caga vrnil med žive. Film, ki ga je vrnil v “prave” filme. Film, ki ga je odrešil vseh tistih bednih, idiotskih, avtopilotskih filmov. Film, ki je prekinil urok. Primerjali so ga tudi z Matthewom McConaugheyjem, ki se je po seriji bednih, idiotskih, avtopilotskih filmov vrnil v “prave” filme, toda ta primerjava ni bila najbolj posrečena – Cage se je takoj po Joeju vrnil v bedne, idiotske, avtopilotske filme (Tokarev).

Mraz v juliju

Mraz v juliju, postavljen na konec osemdesetih let (videokasete, nobenih mobitelov), je triler, kakršen mora triler biti: strašen. Strašen kot starogrške tragedije. Strašen kot elizabetinske tragedije maščevanja. Strašen kot otroci, ki žrejo svoje starše. Strašen kot očetje, ki žrejo svoje sinove. Strašen kot uboj v samoobrambi.

Trgovinica za samomore

Če bi Tim Burton Addamsove poslal v magrittovski South Park, bi dobili Trgovinico za samomore, animirano grotesko o družinskem podjetju, ki prodaja orodja za samomore (če ne uspe, denar vrnejo!), toda ko se izkaže, da lahko vso mračnost, depresivnost, morbidnost in avtodestruktivnost tega sveta odpihne že rojstvo srečnega otroka z večnim nasmeškom, postane jasno, da je Burton izstopil, še preden je vstopil.

FIFA: Združene strasti

Nogomet je fenomen 20. stoletja – kot film. Toda film še vedno ne ve, kaj bi počel z nogometom. Še vedno ne ve, kako bi ga prelevil v nekaj gledljivega, kinetičnega in napetega. Ko gre za nogomet, film ne more premagati televizije. Tega, kar z nogometom počne televizija, ne more preseči. Ko se film loti nogometa, vedno tvega, da se bo osmešil. In Združene strasti so tak film – spodletelo srečanje nogometa in filma.

Kako izuriti svojega zmaja 2

Mali Bush je rad rekel, da lahko ljudje in ribe živijo v sožitju. Toda očitno ni videl Spielbergovega Žrela, v katerem ljudje in zelo velika riba niso živeli v sožitju. V Spielbergovem Jurskem parku je bila ta riba, s katero je nemogoče živeti v sožitju, tako velika, da je izgledala kot T-Rex. Zdaj, v animiranem filmu Kako izuriti svojega zmaja 2, posnetem v produkciji Spielbergovega DreamWorksa, ki se trudi, da bi ujel Pixarjev magic touch, pa se krog sklene: ljudje in zmaji živijo v sožitju.

Občudovani

Predstavljajte si razglednico rajske avstralske obale, ki jo boža kristalno čisto morje in na kateri sije večno sonce. V tej razglednici, ki bi jo lahko prodajali na dalmatinskih štantih, živita Lil (Naomi Watts) in Roz (Robin Wright), že vse življenje – od malega – najboljši prijateljici in nerazdružljivi sosedi.

Transformerji: Doba izumrtja

Če ste mislili, da se bodo najnovejši Transformerji začeli na kakem akutnem geopolitičnem žarišču, recimo v Iranu ali pa na meji med Sirijo in Irakom, ste se motili. Začnejo se v Jurskem parku, okej, med dinozavri, nad katere nenadoma – kot strela z jasnega, no, kot meteor z jasnega – prihrumijo mračni, hladni, diabolični deseptikonski transformerji, ki jih z napalmom iztrebijo. Toliko, da boste vedeli, kako in zakaj so izumrli dinozavri.

9 mesecev šoka

Gotovo poznate frazo “nasprotja se privlačijo”. To je obenem tudi definicija romantične komedije. Če kje, potem se nasprotja privlačijo prav v romantični komediji. Romantične komedije si filmarji ne znajo več predstavljati brez nasprotij, ki se privlačijo. In bolj ko romantična komedija ne ve več, kaj bi počela s sabo, bolj ekstremna postajajo ta nasprotja.

Večna ljubimca

V Velikem Lebowskem sta vam brata Coen zastavila vprašanje: kateri bend je bolj kul – Clearance Clearwater Revival ali Eagles? Dude (Jeff Bridges), glavni junak tega danes kultnega filma, “največja lenoba losangeleškega okrožja”, brezposelni zabušant in popolni outsider, ki je mentalno obtičal nekje v šestdesetih, geografsko pa v svojem stanovanju, ima medtem hujše probleme – le začudeno namreč gleda ta “novi” svet, ki ga ne razume. Interaktivni softver ga ne rajca, ampak vse še vedno počne ročno, analogno. Včasih gre na bovling, včasih se vozi okrog, včasih si možgane napihne s psihedeliki, včasih pa skuša citirati kako korifejo, recimo Lenina, a ne pride do konca. In za nameček mora poslušati še Eaglese, ko se pelje s taksijem. Ne, niso kul. Dude je hipster, ki se tega ne zaveda.

Tisti čudni občutek

Tisti čudni občutek je romantična komedija s premiso, ki se je nazadnje dobro prodajala v času kamene dobe.

Locke

Predstavljajte si radijsko igro, v kateri slišite le glas moškega, ki se med dolgo vožnjo prek avtofona izmenično pogovarja s svojim delodajalcem, svojim sodelavcem, svojim sinom, svojo ženo in svojo ljubico.

Bekas

Ko Zana (Zamand Taha) in Dana (Sarwar Fazil), vojni siroti, leta 1990 v Iraku vidita Supermana, hočeta postati Supermanova prijatelja, ker pa leta 1990 še ni Facebooka, ki ljudi avtomatično spreminja v prijatelje, skleneta, da bosta odpotovala kar v Ameriko – naravnost k Supermanu, ki bi ju izvlekel iz te bedne realnosti, zrušil Sadama in oživil njune starše. In potem tudi res delata vse, da bi tja prišla, magari z oslom. Da vse to počneta pod vplivom filma, ki sta ga videla, ne preseneča: prav film te sili, da počneš in verjameš nore stvari. Iz tebe potegne vso naivnost, ki jo premoreš. Omogoča ti beg od realnosti. Ogroža in spodkopava oblast. In ja, prav film oživlja mrtve. Film je good guy.

Tir

Tovornjakar, ki ga v italijanskem filmu Tir, velikem zmagovalcu lanskega filmskega festivala v Rimu, igra Branko Završan, se telefonsko pogovarja s svojo ženo, ki je ne vidimo – tudi on je ne vidi.

Kako ne umreti na zahodu

Monument Valley – leta 1882. Ja, divji zahod. Na glavni ulici stojita pistolerosa: na eni strani je mračni, brkati, odločni, karizmatični tough guy (Neil Patrick Harris), ki komaj čaka, da ustreli (in da kot že tolikokrat zmaga), na drugi strani pa je preplašeni, strahopetni, povsem benigni ovčar, Albert Stark (Seth MacFarlane), family guy pač, ki bi se raje pogovarjal. Ironijo opazi – ve, da ne sodi tja.

Zlohotnica

Ko je svet v krizi, ko se utaplja v negotovosti, paniki in tesnobi in ko ga tarejo hude katastrofe in nesreče, potrebuje pravljice. Ne brez razloga: pravljice potegnejo ostro ločnico med Dobrim in Zlom. Pravljice so ta, ki točno ve, kakšna je razlika med Dobrim in Zlom. Zato je bil mali Bush tako vnet pravljičar: prepričan je bil, da absolutno loči med Dobrim in Zlom.

Nevidna ženska

Nevidna ženska se dogaja v 19. stoletju, toda žal izgleda tako, kot da je bila tedaj tudi posneta. In morda bi morala tam tudi ostati.

Pionir

V famozni Globini, ki jo je leta 1977 posnel Peter Yates, sta Jacqueline Bisset in Nick Nolte v morskih globinah iskala izgubljeni zaklad. Ja, zlato. In to sta počela smrtno resno. Danes so smrtno resna iskanja potopljenih zlatih zakladov le še komedija.

Hiša velikega čarodeja

Obstajajo ljudje, ki svoje hišne ljubljence ob selitvi preprosto zavržejo. In natanko to se zgodi mačku Blisku.

Poti

Gravitacija: Sandra Bullock obtiči sama v vesolju. 127 ur: James Franco obtiči sam v skalovju Utaha. Vse je izgubljeno: Robert Redford obtiči sam sredi oceana. Poti: Mia Wasikowska obtiči sama v avstralski puščavi.

Na robu jutrišnjega dne

Film Na robu jutrišnjega dne ni padel z neba: niti za trenutek vam namreč ne pusti pozabiti, da letos praznujemo stoletnico začetka I. svetovne vojne in sedemdesetletnico zavezniškega izkrcanja v Normandiji. V Evropi in Rusiji divja vojna – človeštvo so napadli strašljivi zunajzemeljski insekti. Najbolj divje je v Franciji, ki se je med I. svetovno vojno prelevila v prizorišče popolne klavnice.

Seks na eks

Pred leti smo imeli referendum o umetni oploditvi samskih žensk, toda predvolilna debata kmalu ni imela več nobene zveze z umetno oploditvijo oz. biomedicinsko pomočjo, ampak le še s samskimi ženskami, v katerih so tisti, ki so bili PROTI, videli nekaj motečega, sumljivega, opolzkega, razpuščenega, pocestnega in grešnega.

Grace monaška

Grace monaška, otvoritveni film letošnjega festivala v Cannesu, telenovelistična karikatura najmučnejšega leta v življenju Grace Kelly, monaške princese, ki je svojega moža, monaškega princa, spoznala v Cannesu, je dejansko biografija ujetnice – ženske, ki obtiči v “zlati kletki”, blišču patriarhalne temnice. In ne more več ven. Ali bolje rečeno: ne pustijo je več ven.

Možje X: Dnevi prihodnje preteklosti

Novi Možje X se začnejo leta 2023, v mračni, mučni, distopični preteklosti. “Future-shit.”

Godzila

Na začetku devetdesetih so pri nas vrteli TV-serijo Dark Justice, v kateri se sodnik, nekdanji javni tožilec, prelevi v eksekutorja. S kriminalci, ki se kazni izognejo zaradi procesnih napak, obračuna kar sam. Pomeni, da je tožilec, sodnik in eksekutor v eni osebi. To ni nujno legitimno, še manj legalno, toda prihrani veliko časa, zato se je motto te serije glasil: “Pravica je morda res slepa, toda vidi v temi!”

Trd oreh

Ledena doba sreča stare filme noir, ko skuša veverica oropati prodajalno lešnikov, ki stoji točno na tisti ulici, na kateri skušajo gangsterji oropati banko, toda tale animacija, energična nametanka, ki se zavzema za mestno preživetje gozdnih živali, se začne z imitacijo 11. septembra (leteči voziček pikira v nebotično drevo, ki stoji v parku Liberty in ki potem apokaliptično eksplodira!), kar govori o tem, da Američani vsako nacionalno tragedijo prej ko slej prelevijo v komedijo, magari Gangnam Style.

Drobižki

Če si hočete malce odpočiti od vse preveč vsiljivih, posiljenih in izumetničenih dialogov, potem si poglejte francoskega Umetnika in špansko Sneguljčico, ki sta brez dialogov, toda pravo odrešitev ponujajo francoski Drobižki – končno animirani film brez dialogov.